VSL sodba II Cp 1701/2014

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek 3.298,64 EUR zniža na 3.040,22 EUR.

II. Pritožba tožene stranke se v preostalem delu zavrne, pritožba tožeče stranke pa v celoti in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno odločbo je sodišče prve stopnje (I) zaradi umika tožbe za znesek 187,79 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi od tega zneska razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 37565/2010 z dne 21. 3. 2010 tudi v 1. tč. izreka in v tem delu postopek ustavilo; (II) odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 37565/2010 z dne 21. 3. 2010 v veljavi v 1. tč. Izreka za plačilo glavnice v višini 3.298,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2007 do dne plačila; (III) razveljavilo v preostanku sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 37565/2010 z dne 21. 3. 2010 tudi v 1. tč. izreka in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo ter (IV) odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške ter da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 37565/2010 z dne 21. 3. 2010 razveljavi v 3. točki izreka za plačilo izvršilnih stroškov.

2Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in stroškovno odločitev. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo izvršilnih in pravdnih stroškov tožeče stranke. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Zgrešena in materialnopravno zmotna je ugotovitev sodišča, da je na tožeči stranki breme, da dokaže, da je toženka v svojih prostorih v vtoževanem obdobju uporabljala glasbena dela. Med strankama uporaba glasbe sploh ni bila sporna, saj je tožena stranka navajala, da je od 1. 1. 2007 dalje predvajala glasbo preko internega radia ali preko CD-jev, kar je bilo tudi dokazano. Trdila je sicer tudi, da so se zaposleni v nekaterih trgovinah odločili, da po 1. 1. 2007 glasbe sploh ne bodo predvajali, vendar pa ni podala trditev, kdaj in v katerih poslovalnicah se glasba ni predvajala. Trditev tožene stranke o nepredvajanju glasbe v posameznih poslovalnicah je zato pavšalna, kar izhaja tudi iz VSL odločbe II Cp 2922/2012 z dne 5. 6. 2012. Posledično se sodišču ni bilo treba ukvarjati z ugotavljanjem navedenega dejstva. Iz določenih zapisnikov o kontroli sicer izhaja, da se glasba v času kontrole ni predvajala, vendar to ne pomeni, da v trgovinah ni bilo tehničnih pripomočkov za predvajanje glasbe. Ker je avtorsko varovana glasba dostopna, tožena stranka pa v poslovalnicah razpolaga z napravami, ki njeno predvajanje omogočajo, bi tožena stranka morala več pozornosti posvetiti preverjanju, ali se njeno navodilo, da se iz poslovalnic umaknejo radijski sprejemniki, izvršuje (glej VSL sodba II Cp 2922/2012 z dne 5. 6. 2012). Tudi s pričanjem J.S. je dokazano, da je tožena stranka tudi v manjših poslovalnicah predvajala avtorsko varovano glasbo oziroma da so se v poslovalnicah nahajali pripomočki za predvajanje glasbe. Ker je torej tožena stranka priznala uporabo glasbe, je sodišče s tem, ko je ugotavljalo navedeno dejstvo, kršilo 214. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), preseglo pa je tudi trditveno podlago tožene stranke, s čimer je kršilo razpravno načelo. S tem je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Ker tožeča stranka ni imela možnosti izreči se o uporabi glasbe, pa je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba v tem delu tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sicer pa je ugotovitev sodišča, da se glasba v določenih poslovalnicah ni predvajala, tudi napačna. Iz izpovedbe J. S. in kontrolorjev namreč izhaja, da se je glasba vsaj občasno predvajala tudi v manjših poslovalnicah. Dejstvo, da zapisnika ni, pa ne dokazuje, da tudi glasbe ni bilo. Glede na vse navedeno zaključuje, da je presoja sodišča, da je tožnica dokazala uporabo glasbe le za tiste poslovne prostore, za katere je predložila zapisnike o kontroli glasbe, ki so datirani po 1. 1. 2007 in v katerih je navedeno, da se glasba predvaja, zmotna. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških. Priglaša pritožbene stroške.

4Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter naložitev plačila stroškov odgovora na pritožbo tožeči stranki.

5Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločitev zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov tožene stranke. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče je spregledalo trditve tožene stranke, da se je glasba iz seznamov B3 - B6 predvajala na interni mreži v trgovskih centrih tožene stranke, v poslovalnica in drugih poslovnih objektih pa se je preko CD-jev predvajala druga glasba, razvidna iz seznama priloženega CD-ju. Iz slednjega seznama pa izhaja, da se je predvajala le glasba tistih avtorjev, od smrti katerih je poteklo več kot 70 let, pri čemer tožeča stranka v zvezi s tem seznamom ni ničesar prerekala. Tožena stranka je zato dokazala predvajanje avtorsko nevarovane glasbe tudi v tistih poslovalnicah, kjer ni bilo internega radia in kjer je bilo v zapisnikih o kontroli navedeno zgolj ozvočenje oziroma pripis glasba je ali se uporablja (tako II Cp 489/2013). Zaključek sodišča, da je tožeča stranka dokazala s predložitvijo zapisnikov o kontroli, datiranih po 1. 1. 2007, uporabo zaščitenih glasbenih del, tožena stranka pa ni dokazala, da je v predmetnih poslovalnicah predvajala avtorsko nevarovana dela, je zato v tem delu nepravilen. Možno je sicer, da je šlo v posameznih primerih tudi za predvajanje radijske frekvence, vendar le v primerih, kjer je to izrecno dokazano. Sodišče se sicer tudi ni opredelilo do navedb tožene stranke, da je šlo v določenih primerih za dopustno predvajanje glasbe iz prodajnih artiklov. Materialnopravno zmotna je nadalje odločitev sodišča, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki tudi DDV. Ob upoštevanju, da je tožeča stranka uspela le s 14,5 % zahtevka, je napačna tudi odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške. Ker je naloga upnika, da obračuna terjatev, tožeča stranka pa je v konkretnem primeru napačno specificirala vtoževano terjatev, ni moč govoriti o zamudi tožene stranke vse do izdaje sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

6Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter naložitev plačila stroškov odgovora na pritožbo toženi stranki.

7Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

K pritožbi tožeče stranke:

8Ne drži pritožbena navedba, da med pravdnima strankama ni bila sporna uporaba glasbe v poslovnih objektih tožene stranke v januarju 2007 (zahtevek se nanaša na nadomestilo za uporabo glasbe za ta mesec). Res je sicer, da je tožena stranka najprej navajala, da je od 1. 1. 2007 dalje v trgovskih centrih predvajala avtorsko nevarovano glasbo preko internega radia, v drugih poslovalnicah pa preko CD-ja. Vendar pa je v pripravljalni vlogi z dne 29. 1. 2013 (list. št. 196) navedla, da dopušča možnost, kar se je dejansko tudi zgodilo, da se v nekaterih poslovnih objektih glasba v posameznem obdobju ali ves čas po 1. 1. 2007 sploh ni predvajala, že v pripravljalni vlogi z dne 14. 3. 2011 (list. št. 132) pa je opozorila, da iz posameznih zapisnikov o kontroli izhaja, da se v določenih poslovalnicah glasba sploh ne uporablja. Tožena stranka je torej prerekala trditve tožeče stranke o uporabi glasbe, pri čemer ne drži pritožbena navedba, da so bile njene navedbe v tem delu preveč pavšalne, ker ni navedla, kdaj in v katerih poslovalnicah se glasba sploh ni predvajala. Ker je trditveno in dokazno breme glede uporabe glasbe na tožeči stranki, namreč tožeča stranka trditev o neuporabi glasbe ni bila dolžna še dodatno konkretizirati. Tožeča stranka ne more uspeti s sklicevanjem na zadevo VSL II Cp 2992/2012, v kateri je bilo zavzeto drugačno stališče, saj pritožbeno sodišče na odločitev v tisti zadevi ni vezano.

9Ker je bila torej uporaba glasbe med pravdnima strankama sporna, sodišče prve stopnje s tem, ko je ugotavljalo, ali in v katerih poslovalnicah tožene stranke se je glasba predvajala, ni kršilo niti 214. člena ZPP niti razpravnega načela, kar neutemeljeno uveljavlja tožeča stranka v pritožbi. Očitani relativni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka zato nista podani. Ker sta bili zgoraj omenjeni pripravljalni vlogi tožene stranke, iz katerih izhaja prerekanje trditev tožeče stranke o uporabi glasbe, vročeni tožeči stranki v izjavo, prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da je bila tožeči stranki odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, ker se ni mogla izreči o tem, da se glasba sploh ni predvajala. Prav tako ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je obrazložitev (tudi) v delu, ki se nanaša na uporabo glasbe, jasna in zadostna.

10Sodišče prve stopnje je torej utemeljeno ugotavljalo, v katerih poslovnih objektih tožene stranke se je predvajala glasba v januarju 2007. Na podlagi izvedenih dokazov je zaključilo, da je tožeča stranka dokazala uporabo glasbe (le) v tistih poslovnih objektih tožene stranke, za katere je predložila zapisnike o kontroli, ki so bili datirani po 1. 1. 2007 in iz katerih je izhajalo, da se je glasba uporabljala. Navedeni dejanski zaključek, ki ga tožeča stranka izpodbija, pritožbeno sodišče sprejema, saj je dokazna ocena sodišča prve stopnje vestna, skrbna in analitično sintetična, kot to veleva 8. člen ZPP, pritožbeno sodišče pa jo tudi objektivno ocenjuje kot razumno in prepričljivo. Ker je iz izpovedb kontrolorjev tožeče stranke izhajalo, da se v manjših poslovalnicah tožene stranke po 1. 1. 2007, ko se je spremenil način predvajanja glasbe v objektih tožene stranke, glasba sploh ni več uporabljala ter da zapisnika o kontroli v primeru, da se glasba ni predvajala, niso napisali, je sodišče prve stopnje pravilno štelo za dokazano uporabo glasbe v januarju 2007 le v tistih poslovnih objektih tožene stranke, za katere je tožeča stranka predložila zapisnik o kontroli, datiran po 1. 1. 2007. Priča J. S. je sicer priznal, da se radijski sprejemniki v vseh trgovinah s 1. 1. 2007 niso umaknili, vendar pa samo dejstvo, da so se pripomočki za predvajanje glasbe v (nekaterih in ne vseh) poslovalnicah še vedno nahajali, ne zadošča za zaključek o dokazanosti uporabe glasbe v vseh poslovalnicah oziroma zaradi tega ni moč šteti, da tožeča stranka ni bila dolžna dokazati uporabe glasbe za vsak poslovni objekt tožene stranke posebej. Tožeča stranka nadalje ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da je dejstvo, da ni zapisnika o kontroli za posamezno poslovalnico, pripisati zgolj temu, da se je kontrola opravljala na tri mesece in ne na vsak mesec, ter da posledično ni moč šteti, da uporaba glasbe zaradi odsotnosti zapisnika, datiranega po 1. 1. 2007, ni dokazana. Ob dejstvu, da je bila obravnavana tožba oziroma predlog za izvršbo vložen (šele) marca 2010, bi namreč tožeča stranka lahko, kljub temu, da so se kontrole izvajale na tri mesece, predložila zapisnik o kontroli, datiran po 1. 1. 2007. Sodišče prve stopnje na podlagi dopisa z dne 20. 12. 2006 ni štelo za dokazano, da se glasba sploh ni predvajala, kot zmotno navaja tožeča stranka, temveč zgolj to, da je tožena stranka s 1. 1. 2007 spremenila način predvajanja glasbe, kar je potrdila priča S., delno pa tudi kontrolorji tožeče stranke.

11Pritožbeno zavzemanje, da bi bilo potrebno ugoditi tožbenemu zahtevku glede vseh poslovalnic tožene stranke, upoštevaje vse navedeno ni utemeljeno.

12Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

K pritožbi tožene stranke:

13Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, je tožena stranka med drugim trdila, da je v svojih poslovnih objektih po 1. 1. 2007 predvajala le avtorsko nezaščitena glasbena dela. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zaključilo, da ji teh trditev ni uspelo dokazati s predložitvijo seznamov predvajanih glasbenih del (priloge B3 do B6), saj ni poimensko navedla avtorjev iz teh seznamov in datumov njihove smrti, kar pa bi bila dolžna glede na to, da je tožeča stranka prerekala njene trditve, da gre za avtorje, ki so mrtvi več kot 70 let, in navedla nekaj avtorjev iz seznama, ki so še živi oziroma so mrtvi manj kot 70 let. Navedeni zaključek tožena stranka izpodbija z navedbami, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njenih trditev, da se je v poslovnih objektih, ki niso imeli interne mreže, glasba predvajala na CD-jih, iz seznama predvajane glasbe, priloženega CD-ju (priloga B29), pa naj bi bilo razvidno, da so se predvajala le glasbena dela avtorjev, ki so mrtvi že več kot 70 let (te trditve je podala v pripravljalnih vlogah z dne 29. 1. 2012 in 27. 2. 2013). Pritožbeno sodišče v tej zvezi ugotavlja, da se sodišče prve stopnje sicer ni izrecno opredelilo do seznama predvajane glasbe, priloženega CD-ju (priloga B29), vendar pa je na podlagi izpovedbe priče J. S., s katero je tožena stranka dokazovala (tudi) trditve o tem, da je predvajala le avtorsko nevarovano glasbo, ugotovilo, da se je na CD-jih predvajala ista glasba kot na internem radiu v trgovskih centrih(1), kar je tožena stranka sicer prvotno tudi zatrjevala (glej list št. 79 spisa). Glede na takšno ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je tožena stranka ne more izpodbiti s sklicevanjem na predloženi CD in seznam pod prilogo B29, saj slednja ne dokazujeta, da se je glasba iz njiju tudi dejansko predvajala, ter ker je tožena stranka trdila, da je preko internega radia predvajala glasbo, razvidno iz seznamov predvajanih glasbenih del (priloge B3 do B6), za katero pa ni dokazala, da je avtorsko nevarovana, pritožbeno sodišče zaključuje, da tožena stranka ni dokazala uporabe avtorsko nevarovane glasbe v poslovnih objektih, ki niso imeli internega radia. Tožena stranka v tej zvezi ne more uspeti s sklicevanjem na zadevo VSL II Cp 489/2013, saj sodišče v tej pravdi ni vezano na zaključke sodišča iz druge pravde o (ne)dokazanosti določenih dejstev.

14Drži pritožbena navedba, da je tožena stranka tudi trdila, da se je v posameznih poslovalnicah, v katerih se prodaja tehnično blago, glasba predvajala na televizorjih, radijskih sprejemnikih in drugih podobnih napravah z namenom prikaza delovanja aparature potencialnim kupcem, do teh trditev pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Navedeno kršitev je pritožbeno sodišče lahko odpravilo samo, brez pritožbene obravnave (primerjaj 347. in 354. člen ZPP). Da bi tožena stranka lahko uspela z navedenim ugovorom, bi moralo zatrjevati, da se je v trgovinah s tehničnim blagom predvajala glasba zgolj iz prodajnih artiklov z namenom prikaza njihovega delovanja in ne tudi preko internega radia oziroma CD-jev. Vendar pa tega ni trdila, saj je primarno trdila, da se je v poslovalnicah, kjer se je uporabljala glasba, predvajala avtorsko nevarovana glasba, zgolj dodatno pa je navedla, da se je morebiti avtorsko varovana glasba predvajala v poslovnih objektih s tehničnim blagom, vendar le preko prodajnega blaga z namenom prikaza njegovega delovanja.(2) Glede na takšno trditveno podlago tožene stranke in ker tožena stranka ni dokazala, da se je preko internega radia in CD-jev predvajala avtorsko nevarovana glasba, pritožbeno sodišče šteje, da četudi bi tožena stranka dokazala trditve o tem, da je v trgovinah s tehničnim blagom predvajala glasbo iz prodajnih artiklov z namenom prikaza njihovega delovanja, to ne bi zadoščalo za zaključek, da je šlo v teh poslovalnicah zgolj za prosto uporabo avtorskih del v smislu 57. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) ter da zato tožeča stranka za te poslovalnice ni upravičena do plačila nadomestila za uporabo avtorske glasbe.

15Tožena stranka pa utemeljeno izpodbija materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka upravičena do plačila 8,5 % DDV-ja od priznanega nadomestila za uporabo avtorske glasbe. Ker pravdni stranki nista bili v pogodbenem razmerju (tožena stranka v januarju 2007 ni imela sklenjene pogodbe s tožečo stranko), kar ni bilo sporno, podlago tožbenega zahtevka za plačilo nadomestila za uporabo avtorske glasbe predstavljajo določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o neupravičeni obogatitvi. Transakcije iz naslova neposlovnih obveznosti pa niso predmet obdavčitve po Zakonu o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), saj pri neposlovnih razmerjih ne gre za promet blaga ali storitev, ki jih opravi davčni zavezanec v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti za plačilo (primerjaj 3. člen ZDDV-1). Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 258,42 EUR iz naslova DDV-ja,(3) zato ni pravilna.

16Neutemeljeno pa je pritožbeno izpodbijanje odločitve sodišča prve stopnje v obrestnem delu. Skladno s 193. členom OZ je dolžan pošteni pridobitelj plačati zakonske zamudne obresti od vložitve zahtevka, nepošteni pa od dneva pridobitve koristi. V konkretnem primeru je prišlo do obogatitve tožene stranke na eni strani in prikrajšanja tožeče stranke na drugi strani v januarju 2007. Ker je dolžnost tožene stranke, da tožeči stranki plača nadomestilo za uporabo avtorskih del, izhaja iz ZASP, kar toženi stranki, glede na to, da je sama trdila, da je skušala s tožečo stranko doseči dogovor glede uporabe glasbenih avtorskih del, ni bilo neznano, je dolžna zakonske zamudne obresti plačati od pridobitve koristi dalje. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugodilo zahtevku tožeče stranke na plačilo zakonskih zamudnih obresti od 16. 2. 2007 dalje. Dejstvo, da terjatev v računih, s katerimi je bila tožena stranka pozvana na plačilo, ni bila pravilno izračunana, na nastop zamude ne vpliva, saj bi tožena stranka lahko sama obračunala terjatev po veljavni tarifi, ki je objavljena, in v nespornem delu dolg tudi poravnala ter s tem preprečila nastop zamude.

17Delna sprememba odločitve o glavni stvari narekuje ponovno odločanje o pravdnih stroških. Glede na okoliščine konkretnega primera, in sicer, da je tožeča stranka uspela v pretežnem delu po temelju, z ugotavljanjem obstoja katerega so zlasti nastali pravdni stroški,(4) po višini pa le v manjšem delu (s cca. 13 % zahtevka), je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP). Ker je bila takšna že prvostopna odločitev o stroških, pritožbeno sodišče vanjo ni posegalo.

18Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v II. točki izreka spremenilo tako, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 37565/2010 z dne 21. 3. 2010 v veljavi v 1. točki izreka za plačilo glavnice v višini 3.040,22 EUR(5) (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

19Ker tožena stranka v pretežnem delu ni uspela s pritožbo, tožeča stranka pa s pritožbo ni uspela v celoti, in ker z odgovoroma na pritožbo pravdni stranki nista pripomogli k odločanju pritožbenega sodišča, krije vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in 155. člen v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

---------------------------

(1) Glej obrazložitev pod točko 11 sodbe sodišča prve stopnje na strani 12.

(2) To izhaja iz pripravljalne vloge tožene stranke z dne 29. 1. 2013.

(3) Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku v znesku 3.298,64 EUR, pri čemer znesek 3.040,22 EUR odpade na avtorski honorar, znesek 258,42 EUR pa na DDV – točka 19 obrazložitve prvostopne sodbe.

(4) Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo nadomestila za uporabo avtorske glasbe za večino od številnih poslovalnic tožene stranke. Zahtevek je bil kljub temu v pretežnem delu zavrnjen, saj je tožeča stranka vtoževano terjatev obračunala po napačni tarifi in ob upoštevanju DDV-ja, vendar pa z ugotavljanjem višine terjatve niso nastali posebni pravdni stroški.

(5) Znesek 3.040,22 je razlika med prisojenim zneskom v višini 3.298,64 EUR in zneskom 258,42 EUR, ki odpade na DDV, do plačila katerega tožeča stranka ni upravičena.