57. člen ZASP

Nastavitev ozvočenja tudi po oceni pritožbenega sodišča ni javna priobčitev fonogramov v smislu določila 130. člena ZASP. To smiselno sledi tudi iz 57. člena ZASP, ki izrecno navaja, da je preizkus delovanja naprav izločen iz javnega priobčevanja, čeprav citirano določilo ureja le preizkus naprav v korist proizvajalcev video in avdiokaset ter drugih nosilcev avtorskih del ter radijskih ali TV aparatov. Izkazani pa so tudi stroški za poštne storitve, saj iz dohodnih žigov sledi, da je tožena stranka pripravljalne vloge kot tudi ugovor pošiljala po pošti.

Transakcije iz naslova neposlovnih obveznosti (plačila odškodnine, neupravičene obogatitve ali civilne kazni) niso predmet obdavčitve po ZDDV-1. Ker prisojeni znesek nadomestila za uporabo avtorske glasbe ni predmet obdavčitve z DDV, ni tožeča stranka upravičena toženki v tem oziru ničesar „zaračunati.“

Tožeča stranka ni upravičena do DDV.

Tožeča stranka je upravičena zgolj do tistega zneska, ki so ga uporabniki dolžni plačati za zakonito uporabo glasbenih del po Pravilniku iz leta 1998. DDV je tožeča stranka v skladu z ZDDV-1 dolžna odvesti državi za opravljene dobave blaga ali storitve. Zato lahko v primeru obstoja tako obdavčenih transakcij v dogovoru z uporabniki takšno obveznost ekonomsko prevali nanje s tem, da jim zaračuna vrednost nadomestila, povečano za odstotek DDV.

Glavni namen 57. člena ZASP je preizkus delovanja naprav. Zato je za prosto uporabo bistveno, da se varovane vsebine (npr. glasba) ne priobčujejo javnosti zaradi uživanja njih samih, ampak samo zaradi preizkušanja naprav, pri čemer je trajanje omejeno na tolikšen obseg, kot je potreben za preizkus delovanja.

Trditveno in dokazno breme, da se je v poslovalnicah tožene stranke predvajala glasba, je na tožeči stranki (kolektivni avtorski organizaciji), da za uporabljena glasbena dela ne obstoja materialna avtorska pravica pa na toženi stranki (uporabniku).

Glasba se je v trgovinah tožene stranke izmenično predvajala iz različnih aparatov oziroma fonogramov z namenom »preizkusnega« kot tudi »trgovskega« predvajanja. Da naj bi šlo za stalno predvajanje istega nosilca glasbe ali naprave, tožeča stranka niti ni zatrjevala. Aparati, na katerih se je glasba predvajala, so bili vsi prodajni artikli. Predvajanje, ki kot tako predstavlja običajno uporabo glasbenih avtorskih del, je ostajalo omejeno na okvir prodajalne, kar prav tako kaže na to, da je vse potekalo v razumnih mejah oziroma v skladu z namenom vzpostavljene omejitve avtorskih pravic. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je moč govoriti o izjemi iz 57. člena ZASP, pri čemer so izpolnjene tudi vse predpostavke splošnega pravila iz 46. člena ZASP. Zaradi tega obveznost tožene stranke na plačilo avtorskega honorarja ni podana.

Na toženi stranki, ki se uveljavljanju materialne avtorske pravice upira s trditvijo, da je avtorska dela predvajala v okviru preizkušanja tehničnih naprav, je dokazno breme, da gre za uporabo avtorskih del, ki jo ZASP opredeljuje kot prosto uporabo, torej uporabo brez materialne odmene.

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko ni upoštevalo Pravilnika 2006 oziroma njegove tarife, sklicujoč se na 125. člen URS in 1. odstavek 3. člena ZS. Podzakonskega predpisa, za katerega meni, da ni v skladu z zakonom, sodišče pri svojem odločanju ne sme upoštevati (exceptio illegalis), ker je pri odločanju vezano le na ustavo in zakon.