VSM sodba I Cp 1233/2014

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu (del I. točke izreka) ter v odločitvi o pravdnih stroških (II. točka izreka) potrdi odločba sodišča prve stopnje.
II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno odločbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 183398/2011 z dne 2. 12. 2011 razveljavilo v delu, v katerem je bilo dolžnici, sedaj toženi stranki (v nadaljevanju toženki) naloženo, da upniku, sedaj tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) v 8 dneh plača 19 zneskov v skupni višini 1.011,61 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od v izreku prvostopne odločbe podrobneje navedenih posameznih zneskov ter datumov začetka njihovega teka, kakor tudi stroške izvršbe v višini 96,00 EUR skupaj s pripadki, ter je za 10. 4. 2012 plačanih 33,41 EUR po računu št. 99038 ter za 10. 2. 2012 plačanih 110,00 EUR po računu št. 38564 postopek ustavilo, v preostalem pa zahtevek tožnice v celoti zavrnilo (I. točka izreka). Prvostopno sodišče je zavrnilo tudi tožničin zahtevek za povrnitev nadaljnjih pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2Zoper tako prvostopno odločitev se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnica. Izpostavlja, da je v obravnavani zadevi prvostopno sodišče izdalo odločbo brez razpisa naroka, ker naj njegove izvedbe nobena od strank ne bi zahtevala. Navaja, da toženka svojemu ugovoru ni predložila dokazov, s katerimi bi zavrnila račune dolžnika. Nepravilno naj bi bilo prvostopno stališče, da se tožnica ni opredelila do ugovornih navedb toženke niti pojasnila temelja in višine svoje terjatve. Iz vsebine računov je namreč po prepričanju tožnice razvidno, na katere storitve le-ti glasijo ter kdo so bili dobavitelji oziroma izvajalci posameznih storitev. Tožnica od toženke terja neplačane račune za stroške upravljanja in obratovanja, tudi ogrevanja, za stanovanje v lasti toženke za čas od julija 2009 do septembra 2011. Izpostavlja, da je na podlagi pogodbe o opravljanju storitev upravljanja stanovanjsko poslovnega objekta (v nadaljevanju pogodba) od 15. 12. 1999 opravljala naloge rednega upravljanja večstanovanjske stavbe na naslovu C. ul. 21 v M. in bila vpisana v register upravnikov. Ker toženka ni v celoti poravnala obratovalnih stroškov in stroškov upravljanja, je bila tožnica primorana vložiti predlog za izvršbo za neporavnani del stroškov. Že v pogodbi z dne 15. 12. 1999 je opredeljena obveza med upravljalcem in naročnikom, da upravljalec obračuna stroške upravljanja skupnih prostorov in te stroške razdeli med etažne lastnike ter poskrbi za poravnavo stroškov oz. njihovo izterjavo. Po prepričanju pritožnice je splošno znano dejstvo, da upravnik nosi stroške upravljanja in obratovalne stroške, te stroške pa razdeli med etažne lastnike. Pravni temelj terjatev, ki jih je tožnica plačala iz lastnih sredstev, je izdatek za drugega (197. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ), zato ima tožnica pravico zahtevati od toženke povračilo plačanih zneskov dobaviteljem oziroma izvajalcem. Tožnica ima tudi pravico do plačila storitev upravnika v skladu s 7. členom pogodbe. Pritožnica izpostavlja, da je toženka v svojem ugovoru le pavšalno navedla, da ne ve, na kaj se posamezni računi iz predloga za izvršbo nanašajo, ter da naj bi stroške ogrevanja plačevala novemu upravitelju skupne kurilnice, za kar ni predložila dokazov. Navaja, da je podala trditveno podlago, v okviru katere je zatrjevala plačilo obratovalnih stroškov, kakor tudi, da je upravičena do plačila stroškov upravljanja, vsi ti stroški pa se razdelijo med posamezne etažne lastnike, ki so jih dolžni poravnati. V kolikor je dvom glede vprašanja poravnavanja stroškov dobaviteljem in izvajalcem ali glede stroškov upravljanja, pa je tožnica predlagala zaslišanje obeh direktorjev družbe, ki bi pri vsakem posameznem računu pojasnila temelj in višino terjatve, vendar ju sodišče ni zaslišalo, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v posledici tega pa napačno uporabljeno materialno pravo. Predlaga spremembo oz. razveljavitev izpodbijane odločbe ter priglaša pritožbene stroške.

3V odgovoru na pritožbo se toženka zavzema za njeno zavrnitev. Stroškov odgovora na pritožbo ne priglaša.

4Pritožba ni utemeljena.

5Glede na sporno vrednost v obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje izpodbijano odločbo izdalo v postopku v sporu majhne vrednosti. Na procesne posebnosti tega postopka je prvostopno sodišče pravdni stranki med postopkom poučilo (list. št. 37 in 41 spisa). Po določbi prvega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) se sme odločba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, na kar so bile stranke postopka v pravnem pouku k izpodbijani odločbi tudi opozorjene. Omenjena omejitev pritožbenih razlogov tako pomeni, da pritožbeno uveljavljanje pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dopustno, pritožbeno sodišče pa je pri presojanju dopustnih pritožbenih razlogov in ob uradnem preizkusu vezano na dejanske ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje.

6Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih (ter v sporu majhne vrednosti dopustnih) pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani odločbi ni zagrešilo v pritožbi izpostavljenih niti po uradni dolžnosti upoštevnih procesnih kršitev. Prvostopno sodišče je odločbo izdalo brez razpisa naroka, s čimer pa ni zagrešilo v pritožbi izpostavljene bistvene kršitve procesnih določb (10. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Pri odločitvi, da izda odločbo brez razpisa naroka, se je namreč sodišče prve stopnje povsem utemeljeno sklicevalo na drugi odstavek v zvezi s prvim odstavkom 454. člena ZPP. Tudi po presoji sodišča druge stopnje je bilo v obravnavani zadevi o spornem dejanskem stanju glede na pomanjkljivo trditveno podlago (kot bo še obrazloženo)(1) mogoče odločiti brez razpisa naroka oz. že na podlagi predloženih pisnih dokazov, sicer pa izvedbe naroka nobena od strank ni zahtevala. Na ugotovljeno dejansko stanje je bilo po presoji sodišča druge stopnje pravilno uporabljeno materialno pravo.

7V obravnavani zadevi je tožnica od toženke terjala plačilo 19 (delno) neplačanih računov, ki naj bi se nanašali na stroške upravljanja in obratovanja, tudi ogrevanja, za obdobje od julija 2009 do septembra 2011. Temu se je toženka že v ugovoru zoper sklep o izvršbi zoperstavljala z nasprotovanjem tako temelju kot višini terjatve, da le-ta nista utemeljena niti izkazana. Tožnica je v prvi (in edini) pripravljalni vlogi, ki se v postopku v sporih majhne vrednosti po vsebini šteje za tožbo, svoj zahtevek skopo utemeljila zgolj z obrazložitvijo, na kaj se nanaša vtoževani znesek (na stroške upravljanja in obratovanja, pa tudi ogrevanja za navedeno obdobje), ni pa niti pojasnila svoje aktivne legitimacije, torej na kakšni materialnopravni podlagi terja zahtevani znesek oz. iz katerega materialnopravnega razmerja izhaja njena pravica do plačila zahtevanega zneska. Kot je utemeljeno izpostavilo že sodišče prve stopnje, tožnica ni niti pojasnila, v kakšni vlogi sploh sama nastopa, torej ali je upravnik večstanovanjske stavbe, kurilnice oz. kaj drugega. Pravilno je prvostopno stališče, da z zgoraj povzetimi skopimi navedbami tožnica ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu (212. člen ZPP). Neupoštevne (451. - 453. člen ZPP) in prepozne (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 442. členom istega zakona) so pritožbene navedbe, v katerih pritožnica šele pritožbi pojasnjuje, da naj bi na podlagi pogodbe o opravljanju storitev upravljanja stanovanjsko poslovnega objekta (v nadaljevanju Pogodba) od 15. 12. 1999 opravljala naloge rednega upravljanja večstanovanjske stavbe na naslovu C. ul. 21 v M., v kateri je toženka lastnica stanovanja, in bila vpisana v register upravnikov. Sicer pa s temi trditvami tožnica smiselno napada na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje (oz. ga dopolnjuje), kar v postopku v sporih majhne vrednosti, kot že zgoraj pojasnjeno, ni dopusten pritožbeni razlog. Ob tem sodišče druge stopnje pripominja, da je tožnica sicer v postopku na prvi stopnji (v „dopolnitvi tožbe“) navedeno Pogodbo predložila, vendar ni podala nobenih pravno relevantnih trditev o dejstvih, ki naj bi jih z njo dokazovala.

8Pravilno je smiselno prvostopno stališče, da je bila tožničina tožba nesklepčna, saj iz skopih dejstev, ki jih je navedla, ni izhajala utemeljenost njenega tožbenega zahtevka. Tožnica tudi ni pojasnila, kaj je s posameznim od vtoževanih računov toženki konkretno zaračunala, niti obrazložila višine posameznega vtoževanega zneska. Neutemeljena je pritožbena graja, da naj bi bilo splošno znano dejstvo, da upravnik nosi stroške upravljanja in obratovalne stroške, te stroške pa razdeli med etažne lastnike. Kot že zgoraj pojasnjeno, tožnica v postopku na prvi stopnji niti ni določno zatrjevala, da je sama upravnik večstanovanjske stavbe, v kateri je lastnica stanovanja toženka, še manj pa, da naj bi sama v korist etažnih lastnikov iz lastnih sredstev plačala obratovalne stroške posameznim dobaviteljem, ki bi jih kot izdatek za drugega (verzija, 197. člen OZ) z vtoževanim zneskom v deležu, ki odpade na toženko kot posamezno lastnico stanovanja, terjala od nje. Pomanjkljive trditvene podlage ni bilo mogoče obiti z izvedbo predlaganih dokazov - z vpogledom v izstavljene račune, glede katerih pa je prvostopno sodišče tudi pravilno pripomnilo, da se niti po višini ne ujemajo z višino zneskov, ki jih je po posameznem računu terjala tožnica. Tudi s predlaganim zaslišanjem zakonitega zastopnika tožnice in predlagane priče, ki naj bi, kot šele v pritožbi izpostavlja tožnica, pojasnjevala tisto, kar bi moralo biti že del trditvene podlage (konkretno: pri vsakem posameznem računu naj bi pojasnila temelj in višino terjatve, v kolikor je dvom glede vprašanja poravnavanja stroškov dobaviteljem in izvajalcem ali glede stroškov upravljanja), tožnica ni mogla dopolniti vrzeli v svoji trditveni podlagi. V skladu z razpravnim načelom (prvi odstavek 7. člena ZPP) morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Če nobena od strank določenega dejstva ne zatrjuje, je sodišče (praviloma) dolžno šteti, da to dejstvo ne obstaja, in ne more iz predlaganih dokazov kar samo sklepati o obstoju določenega pravno relevantnega dejstva, ki bi morebiti iz predlaganega dokaza lahko izhajalo, vendar ni bilo pravočasno zatrjevano. Glede na pomanjkljivo trditveno podlago tožnice slednja v pritožbi toženki neutemeljeno očita, da se ni dovolj konkretno in z dokazi podprto zoperstavljala posameznim od vtoževanih računov. Glede na vse obrazloženo tožnica ni podala dovolj konkretnih navedb, da bi jih toženka mogla in morala bolj konkretno izpodbijati.

9Po vsem obrazloženem je sodišče prve stopnje po presoji sodišča druge stopnje pravilno zaključilo, da tožnica svojega zahtevka ni uspela utemeljiti po temelju in višini, v posledici česar ga je v delu, v katerem ga tožnica ni že sama predhodno umaknila (in je sodišče prve stopnje postopek ustavilo), povsem utemeljeno zavrnilo. Pravilna je tudi prvostopna odločitev o pravdnih stroških, kar je sodišče druge stopnje ob odsotnosti pritožbene graje v tej smeri preizkusilo po uradni dolžnosti.

10Vse navedeno je v skladu s 353. členom ZPP v zvezi s 442. členom istega zakona narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela prvostopne odločbe.

11Ker tožnica s pritožbo ni uspela, krije v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona sama svoje stroške pritožbenega postopka.

---.---

Op. št. (1) : ki je v skladu s 451. - 453. členom ZPP tožnica tudi na glavni obravnavi ne bi mogla dopolnjevati.