VSM sodba I Cp 1192/2014

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje, s tem da se v zavrnjenem tožbenem zahtevku številka parcele 212/2 nadomesti s številko 211/2.
II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe plačati 264,50 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta tožnika lastnika dela parcele št. 212/2 (pravilno 211/2) k.o. R., ki je v priloženem elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru označen z (nenavedeno) rezervirano parc. št. k.o. R., posledično pa je zavrnilo tudi zahtevek tožnikov za povrnitev pravdnih stroškov skupaj s pripadki (I. točka izreka). Tožnikoma je sodišče prve stopnje naložilo, da sta dolžna v 15 dneh plačati tožencu njegove pravdne stroške v znesku 399,55 EUR skupaj s pripadki v primeru zamude (II. točka izreka).

2Zoper tako prvostopno odločitev se po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožujeta tožnika. V okviru pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka grajata zavrnitev dokaznega predloga po pritegnitvi izvedenca geodetske stroke, ki bi izdelal elaborat za otvoritev nove parcele, saj je ta dokazni predlog v primeru, da je tožbi ugodeno, nujen, da je sodbo sploh mogoče izvršiti. V okviru istega pritožbenega razloga pritožnika izpostavljata, da so razlogi izpodbijane sodbe nejasni in nerazumljivi ter v nasprotju s samim seboj in z veljavnimi zakonskimi določbami. Prvostopno sodišče po mnenju pritožnikov ni izvedlo nobenih dokazov o domnevni nedobrovernosti kot elementu priposestvovanja tožnikov vse do dopisa leta 2010. Izpostavljata, da sta na spornem delu zemljišča izvajala nesporno in dobroverno posest že v 80-ih letih prejšnjega stoletja, odkar sta zemljišče kupila, torej že pred postavitvijo ograje v letih 1995 in 1996. Glede domnevne nedobrovernosti se je prvostopno sodišče oprlo zgolj na izpovedbe toženca in njegovih sorodnikov, ki naj bi bile prepričljivejše od izpovedb sorodnikov tožnikov. Pritožnika navajata, da je bila posest v celoti dobroverna, saj je toženec tožnikoma sam predlagal, kje naj postavita ograjo, spori pa so nastajali po letu 2010, ko se je v medsosedske odnose pričel vmešavati toženčev sin, vendar sta takrat tožnika zemljišče že priposestvovala (najkasneje leta 2005). Izpostavljata, da so podani vsi elementi zakonite in dobroverne posesti, prvostopno sodišče pa niti ni pojasnilo, kdaj bi tožnika sploh lahko priposestvovala navedeno zemljišče. V 6. točki obrazložitve svoje odločitve prvostopno sodišče samo ugotavlja, da sta bila tožnika v letih 1995 do leta 2010 v dobri veri, da sta lastnika spornega zemljišča, čeprav naj bi bila po prepričanju pritožnikov dobroverna posestnika že prej. Po mnenju pritožnikov naj bi prvostopno sodišče zmotno tolmačilo izjavo priče M.M., da niso polagali pozornosti na mejo, saj so bili prepričani, da leži ograja v zemljišču tožnikov, kar ni bilo sporno, in ograja tam leži še danes. Nove ugotovitve na podlagi meritev v letu 2010, da je obstoječa ograja delno na zemljišču toženca, pa po prepričanju pritožnikov niso pravilne, sicer pa sta tožnika v geodetskem postopku sodelovala le zaradi dobrih odnosov s tožencem. Pritožnika primarno predlagata spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti ter priglašata pritožbene stroške, ki pa jih po višini ne opredelita.

3V odgovoru na pritožbo toženec konkretno odgovarja na posamezne pritožbene navedbe in jih zavrača. Zavzema se za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane prvostopne sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. V okviru zatrjevanj pravdnih strank in zanje ponujenih dokazov je bilo pravno relevantno dejansko stanje pravilno in dovolj popolno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

6Sodišče druge stopnje uvodoma zaključuje, da je neutemeljena pritožbena graja bistvene kršitve procesnih določb, ki naj bi jo prvostopno sodišče zagrešilo z zavrnitvijo dokaznega predloga po pritegnitvi izvedenca geodetske stroke, ki bi izdelal elaborat za otvoritev nove parcele na zatrjevanem priposestvovanem delu toženčeve parcele št. 211/2 k.o. R.. Izvedba tega dokaza bi bila morebiti nujna za izvršljivost sodbe v primeru, da bi bilo tožbi ugodeno, kot izpostavljata pritožnika. Vendar pri tem spregledata, da je bil v obravnavani zadevi njun zahtevek na ugotovitev lastninske pravice na tem delu zemljišča na podlagi priposestvovanja zavrnjen, zato izvedba navedenega dokaza ni bila potrebna, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje.

7Slediti tudi ni mogoče smiselni pritožbeni graji bistvene kršitve procesnih določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava, v okviru katerih pritožnika izpodbijani sodbi očitata nejasnost in nerazumljivost razlogov, ki naj bi bili tudi v nasprotju sami s seboj ter v nasprotju z veljavnimi zakonskimi določbami. V obravnavani zadevi sta tožnika zatrjevano originarno pridobitev lastninske pravice (s priposestvovanjem) na delu sosednje - toženčeve parcele št. 211/2 k.o. R., utemeljevala na podlagi njune dobroverne posesti tega dela zemljišča vse od postavitve ograje v letih 1995 - 1996 do začetka nesoglasij s tožencem leta 2010. Ves ta čas naj bi bila tožnika prepričana, da je ograja postavljena znotraj meja njunega zemljišča (parc. št. 201/2 k.o. R.). V nasprotju s pritožbenimi navedbami tožnika v postopku na prvi stopnji nista zatrjevala, da bi navedeni sporni del zemljišča parc. št. 211/2 k.o. R., ki sta ga v letih 1995 - 1996 zaobjela z ograjo, imela v posesti že pred postavitvijo ograje, zato se opisane pritožbene navedbe pokažejo kot nedopustna in neupoštevna pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP). Toženec v postopku na prvi stopnji ni zanikal posesti tožnikov na spornem delu zemljišča parc. št. 211/2 k.o. R. vse od postavitve ograje naprej, prerekal pa je njuno dobrovernost, saj naj bi tožnika vedela, da je ograja v izbočenem loku postavljena po njegovem zemljišču, med drugim ker je odstopala od katastrske meje, določene v ravni črti.

8Glede na zgoraj opisano dejansko (trditveno) podlago in v tem okviru izpeljan dokazni postopek je sodišče prve stopnje po presoji sodišča druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je za presojo obravnavanega spornega razmerja uporabilo drugi odstavek 43. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ)(1), zato je neutemeljena pavšalna pritožbena graja, da naj bi bila izpodbijana prvostopna odločitev v nasprotju z veljavnimi zakonskimi določbami. Glede na zgoraj povzeto trditveno podlago priposestvovanje v obravnavani zadevi ni moglo začeti teči pred letom 1995 - 1996, ko je bila ograja postavljena. V času veljavnosti Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR - od 1. 9. 1980 do uveljavitve SPZ) je izredno priposestvovanje (na podlagi dobroverne posesti) nastopilo po poteku dvajset let, redno priposestvovanje (na podlagi zakonite in dobroverne posesti) pa z iztekom desetletne priposestvovalne dobe; v nobenem primeru torej v obravnavani zadevi ni moglo poteči do uveljavitve SPZ 1. 1. 2003. Po prehodni določbi prvega odstavka 269. člena SPZ se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo tega zakona, upoštevajo določbe tega zakona. Ta kot materialno predpostavko za priposestvovanje predpisuje dobroverno lastniško posest in priposestvovalno dobo, ki za nepremičnine znaša 10 let (drugi odstavek 43. člena SPZ). Za primere, ko je priposestvovalna doba pričela teči v času veljavnosti ZTLR in se do uveljavitve SPZ ni iztekla, priposestvovanje nastopi le, če je posest od uveljavitve SPZ do izteka priposestvovalne dobe (v katero se všteva tudi doba, pretekla v času veljavnosti ZTLR) dobroverna in lastniška. Za čas pred uveljavitvijo SPZ mora biti posest dobroverna ali dobroverna in zakonita v smislu določb ZTLR, s prehodno določbo iz drugega odstavka 269. člena SPZ pa je glede trajanja priposestvovalne dobe izenačena z dobroverno lastniško posestjo po SPZ.(2)

9Glede na to, da v obravnavani zadevi sama neposredna posest tožnikov na spornem delu zemljišča(3) ni bila sporna, se je sodišče prve stopnje utemeljeno ukvarjalo s spornim vprašanjem, ali je bila posest tožnikov tudi dobroverna. Neresnična in zavajajoča je pritožbena navedba, da naj bi sodišče prve stopnje v 6. točki obrazložitve svoje odločitve samo ugotovilo, da sta bila tožnika od leta 1995 do leta 2010 v dobri veri, da sta lastnika spornega dela zemljišča. V v pritožbi izpostavljenem delu obrazložitve je namreč sodišče prve stopnje zgolj ugotovilo nespornost posesti tožnikov na z ograjo zajetem zahodnem delu parc. št. 211/2 k.o. R. v navedenem obdobju, medtem ko je bilo potrebno še ugotoviti, ali sta bila tožnika v dobri veri, da sta tudi lastnika tega dela zemljišča. V nadaljevanju obrazložitve svoje odločitve je prvostopno sodišče na navedeno vprašanje (tudi po presoji sodišča druge stopnje pravilno) odgovorilo negativno, kot bo še podrobneje obrazloženo.

10Posest je upoštevaje določbe prvega odstavka 27. člena in 28. člena SPZ dobroverna in lastniška, če posestnik ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da ni upravičen imeti stvari v posesti kot svoje; dobroverni lastniški posestnik je, kdor ne ve, niti ne more vedeti, da ni lastnik. Biti mora torej v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnik(4), kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 9). Neutemeljena je pritožbena graja, da prvostopno sodišče ni izvedlo nobenih dokazov o domnevni nedobrovernosti kot elementu priposestvovanja tožnikov vse do dopisa leta 2010. Glede na to, da je bila ta predpostavka za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem spornega dela zemljišča med pravdnima strankama sporna, je sodišče prve stopnje pretežni del dokaznega postopka izvajalo prav v tej smeri. Pritožnika v pritožbi prvič izpostavljata, da naj bi se spori glede ograje začeli šele takrat (v letu 2010), ko se je v razmerje vmešal toženčev sin (nedopustna pritožbena novota - prvi odstavek 337. člena ZPP). Res je sicer, da toženec svojega tožnikom izraženega nestrinjanja s potekom ograje pred začetkom sporov v letu 2010, ter stališča, da ograja poteka po njegovem zemljišču, ni izkazoval z listinskimi dokazi, so pa to dovolj zanesljivo potrdile z njegove strani predlagane priče (P.M. in M.M.). Po drugi strani je sodišče prve stopnje tudi na podlagi izpovedb tožnikov in z njihove strani predlagane priče (M.M.) pravilno ugotovilo določena neskladja med njimi o poteku ograje (ali naj bi se ta postavljala ob robu - meji med zemljiščema ali nekoliko zamaknjeno na zemljišče tožnikov). Neutemeljena je smiselna pritožbena graja zmotne ugotovitve dejanskega stanja, v okviru katere pritožnika izpostavljata, da naj bi prvostopno sodišče zmotno tolmačilo izjavo priče M.M.. Iz zapisnika o njegovi izpovedbi (list. št. 46 priloženega spisa) je sodišče prve stopnje pravilno povzelo, da nikoli niso polagali pozornosti na mejo. S pritožbenim dopolnjevanjem, da nanjo niso bili pozorni zato, ker so bili prepričani, da ograja leži pravilno na zemljišču tožnikov, pa pritožba opisani pravilno povzeti izjavi priče neutemeljeno poskuša pripisati drugačen pomen. Ker je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku na podlagi izvedenskega mnenja J.G. tudi pravilno ugotovilo, da je (prvi) tožnik kljub obstoječemu mejniku na zgornji severni strani zemljišča ograjo postavil čez mejno črto in to v loku, s čimer je ograja odstopala od v katastru začrtane ravne mejne črte, ki izhaja tudi iz količbene situacije zgradbe (hiše tožnikov), je prvostopno sodišče po presoji sodišča druge stopnje pravilno zaključilo, da bi se z lego južnega mejnika in s tem s potekom mejne črte pred postavitvijo ograje mogla seznaniti tudi tožnika.

11Na podlagi zgoraj povzetega na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, v pravilnost katerega sodišče druge stopnje nima pomislekov, je prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da sta tožnika že ob postavljanju ograje vedela ali bi morala vedeti, da jo postavljata na zemljišču toženca (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 9) ter da morebitna zmota tožnikov o poteku meje v obravnavani zadevi ne more biti opravičljiva (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 10). Na pravilnost navedenega prvostopnega zaključka nima nobenega vpliva v pritožbi izpostavljeno, da se tožnika ne strinjata z v letu 2010 izvedeno novo meritvijo, na podlagi katere je bila z odločbo Geodetske uprave RS dokončno urejena meja med sosednjima parcelama št. 201/2 (last tožnikov) in št. 211/2 (last toženca), v posledici česar se je ugotovilo (potrdilo), da je sporna ograja postavljena delno na zemljišču toženca. Glede na podatke v spisu tožnika svojega nestrinjanja z meritvijo (ki sta jo sama naročila, na mejni obravnavani pa sta po pooblaščencu tudi sodelovala) nista uveljavljala v katastrskem postopku, v katerem je bila meja dokončno urejena. Ker v obravnavani zadevi ne gre za urejanje meje, temveč za lastninski spor (ugotavljanje originarnega načina pridobitve lastninske pravice), tožnika svojega nestrinjanja z ugotovljenim potekom meje tudi ne moreta upoštevno uveljavljati v tem postopku.

12Ker je sodišče prve stopnje po vsem zgoraj obrazloženem pravilno zaključilo, da v obravnavani zadevi ni bil izpolnjen pogoj dobrovernosti lastniške posesti, ki je v skladu z drugim odstavkom 43. člena SPZ ena od predpostavk za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, se sodišču ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem izpolnjenosti ostalih predpostavk, konkretno z v pritožbi izpostavljenim pretekom časa oz. vprašanjem, kdaj bi tožnika sporni del zemljišča (v primeru obstoja dobroverne lastniške posesti) vendarle lahko priposestvovala.

13Vse navedeno je v skladu s 353. členom ZPP narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane prvostopne sodbe v celoti, vključno z njeno stroškovno odločitvijo, ki je bila ob odsotnosti pritožbene graje v tej smeri zgolj predmet uradnega preizkusa. Ker se je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ves čas pravilno ukvarjalo z vprašanjem priposestvovanja dela parc. št. 211/2 k.o. Razvanje, v izreku izpodbijane sodbe, v katerem je zavrnilo tožbeni zahtevek, pa je očitno pomotoma navedlo številko parcele 212/2 iste k.o. (prvi odstavek 328. člena ZPP), je sodišče druge stopnje ob siceršnji potrditvi izpodbijane prvostopne sodbe navedbo parcelne številke ustrezno popravilo, tako da pravilno glasi 211/2.

14Ker tožnika s pritožbo nista uspela, krijeta v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona sama svoje stroške pritožbenega postopka. Tožencu pa sta v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena istega zakona dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo, v katerem je le-ta izčrpno in argumentirano odgovoril na pritožbene navedbe.(5) Le-ti znašajo: nagrada za postopek z rednimi pravnimi sredstvi 196,80 EUR (tar. št. 3210), pavšal za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev 20 EUR (tar. št. 6002), skupaj torej 216,80 EUR, z upoštevanjem 22% DDV pa 264,50 EUR. Tožnika sta tožencu dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno povrnitev stroškov(6).

---.---

Op. št. (1) : Drugi odstavek 43. člena SPZ določa: „Dobroverni lastniški posestnik nepremičnine pridobi lastninsko pravico na njej po preteku desetih let.“

Op. št. (2) : Tako tudi Sodba VS RS II Ips 359/2010 z dne 19. 12. 2013.

Op. št. (3) : Neposredna dejanska oblast nad stvarjo - prvi odstavek 24. člena SPZ.

Op. št. (4) : Tako tudi Sodba VS RS II Ips 359/2010 z dne 19. 12. 2013.

Op. št. (5) : Tako tudi N. Betetto v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2006, str. 38: „Če je pritožba vsebinska in nasprotna stranka argumentirano odgovori na pritožbene navedbe, so stroški za odgovor na pravno sredstvo potrebni, saj takšna izjava stranke o navedbah nasprotne stranke praviloma prispeva k hitrejši rešitvi spora.“

Op. št. (6) : Načelno pravno mnenje, občna seja VS RS z dne 13. 12. 2006.