UPRS sodba I U 1670/2012

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Urad RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano odločbo odločil, da se v register znamk pri znamki št. 200670443 z dnem 13. 9. 2012 vpiše ugotovitev ničnosti in da se ugotovitev ničnosti znamke objavi v Biltenu za industrijsko lastnino. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je upravni organ 5. 10. 2012 prejel pravnomočno sodbo IV Pg 3492/2009 z dne 2. 12. 2010, s katero je Okrožno sodišče v Ljubljani ugotovilo ničnost znamke št. 200670443; sodba je postala pravnomočna 13. 9. 2012. Glede na navedeno se na podlagi drugega odstavka 72. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1) in šestega odstavka 106. člena tega zakona v register znamk vpiše ugotovitev ničnosti znamke št. 200670443. Ugotovitev ničnosti se objavi tudi v uradnem glasilu upravnega organa.

2Tožnik izpodbija odločbo upravnega organa z dne 8. 10. 2012, ker se v postopku za njeno izdajo ni ravnalo po pravilih postopka, pa je to vplivalo na zakonitost oziroma pravilnost odločitve, ker dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno in zaradi bistvenih kršitev pravil postopka. Vlaga pa tudi zahtevek za povrnitev škode. V tožbi navaja, da je upravni organ na podlagi njegove prijave izdal odločbo o registraciji znamke št. 200670443 z dne 26. 3. 2008. Odločbo je izdal ne glede na nasprotujoče mnenje Evropske komisije (v nadaljevanju EK). Nato pa je EK uspela s tožbo na ugotovitev ničnosti znamke. Na podlagi pravnomočne sodbe pa je upravni organ izdal izpodbijano odločbo. Tožnik dalje navaja, da je EK v postopku na ugotovitev ničnosti znamke zatrjevala enako, kot v nasprotujočem mnenju, ki ga je pred tem v skladu z določbami ZIL-1 uveljavljala pred upravnim organom. Tožnik pa se je oprl na mnenje upravnega organa, da je znak iz njegove prijave mogoče registrirati kot znamko. Vendar ni uspel ne v postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, niti kasneje v pritožbenem postopku pred Višjim sodiščem v Ljubljani. Iz navedenega izhaja, da je upravni organ napačno ocenil dejansko stanje oziroma je glede na dejstva napravil napačen sklep o dejanskem stanju, da ni ravnal po pravilih postopka, saj ni upošteval obstoja absolutnih razlogov za zavrnitev registracije znamke ter prejetega nasprotujočega mnenja, kakor to izhaja iz odločbe z dne 26. 3. 2008, v kateri je navedeno, da je ob upoštevanju 42. in 43. člena ZIL-1 znak iz prijave št. 200670443 mogoče registrirati kot znamko. Pri tem pa tožnik opozarja na dejstvo, da upravni organ deluje na specifičnem področju in da se od njega pričakuje večja stopnja skrbnosti in poznavanje zakonov in predpisov, ki so podlaga za odločanje. Tožnik še navaja, da v postopku registracije znamke ni bil opozorjen na možnost, da se o mnenju opredeli, kot prava neuka stranka pa je odločitev tudi prepustil upravnemu organu. Zaradi odločbe o registraciji znamke pa je bila s strani EK nato vložena tožba na ugotovitev ničnosti znamke. Upravni organ je tako zaradi neupoštevanja zakonskih določb, kršitev pravil postopka, napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izdal odločbo, katere sodno ugotovljena ničnost je tožniku v neposredno škodo. Tožnika namreč bremenijo sodni stroški stranke, ki je v sodnem postopku uspela, kakor tudi njegovi lastni, v skupnem znesku 6.622,25 EUR. Prav tako je tožnik upravnemu organu na podlagi poziva za plačilo pristojbine v višini 200,00 EUR le-to plačal. Pri tem tožnik ponovno poudarja, da se je pri zatrjevanju pravilnosti odločbe o registracije znamke opiral na odločitev upravnega organa, ki je znamko, ki spada med znake, ki se po zakonu ne morejo registrirati kot znamka, registriral, tako sprejete odločitve pa v pravdnem postopku kot stranski intervenient nato ni želel zagovarjati. V dokazne namene se tožnik sklicuje na listine spisa, v katerem je bila izdana odločba o registraciji znamke z dne 26. 3. 2008, na izpodbijano odločbo in sodbi, izdani v postopku za ugotovitev ničnosti znamke, predlaga pa še zaslišanje uradnika, ki je pri upravnem organu vodil postopek za izdajo odločbe z dne 26. 3. 2008, in svoje zaslišanje. Sodišču predlaga, naj po izvedbi dokazov tožbenemu zahtevku ugodi, toženki pa naloži tudi plačilo odškodnine v višini 6.622,25 EUR, skupaj s stroški tega postopka.

3Toženka v odgovoru na tožbo uvodoma navaja, da o zahtevi za plačilo odškodnine ni mogoče odločati kot o samostojnem zahtevku v upravnem sporu, saj gre pri zahtevku za plačilo odškodnine za akcesoren zahtevek, ki ga je mogoče postaviti le hkrati s temeljnim zahtevkom v tožbi, ter se pri tem sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 273/2008. Ker je po mnenju toženke tožnik postavil v tožbi zgolj zahtevek za plačilo odškodnine, toženka sodišču predlaga, naj tožbo zavrže. Podredno pa toženka navaja, da tudi niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 7. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj tožniku z izvršitvijo upravnega akta z dne 8. 10. 2012 ni nastala škoda. S to odločbo se je v register znamk zgolj vpisala ugotovitev ničnosti na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani IV Pg 3492/2009 z dne 2. 12. 2010. Tako so napačne in neutemeljene trditve tožnika, da mu je bila zaradi navedene odločbe povzročena škoda, kajti tožniku z odločbo z dne 8. 10. 2012 ni bila povzročena škoda, ki jo zatrjuje. Glede na navedeno toženka sodišču predlaga, naj tožbo zavrže oziroma zavrne.

4Tožba ni utemeljena.

5Z izpodbijano odločbo je upravni organ odločil, da se v register znamk pri znamki št. 200670443 z dnem 13. 9. 2012 vpiše ugotovitev ničnosti znamke. Odločitev je oprl na pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani IV Pg 3492/2009 z dne 2. 12. 2010, s katero je sodišče ugotovilo ničnost navedene znamke. Da pravnomočno sodbo, izdano na podlagi določb ZIL-1, izvrši upravni organ z izdajo ustrezne odločbe, pa tudi izhaja iz določb prvega in drugega odstavka 72. člena ZIL-1. Ker niti v tožbi tožnik ne navaja, naj bi organ v postopku za izdajo izpodbijane odločbe storil (kakšno) kršitev, sodišče nima razlogov, da bi tej odločbi ne pritrdilo kot pravilni in zakoniti.

6Tožnik (namreč) odločbo o vpisu ugotovitve ničnosti znamke v register znamk izpodbija zgolj formalno. Kajti tožnikove navedbe v tožbi o nepravilnostih (nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, nepravilni uporabi zakona, kršitvah pravil postopka) se vse nanašajo na odločbo upravnega organa z dne 26. 3. 2008, s katero je ta odločil o registraciji predmetne znamke (in iz njih kot bistveno izhaja, da upravni organ zaradi obstoja absolutnih razlogov za zavrnitev registracije znamke in glede na prejeto nasprotujoče mnenje EK odločbe o registraciji znamke ne bi mogel izdati), tožnik pa jih izvaja iz razlogov pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani IV Pg 3492/2009 z dne 2. 12. 2010 (s katero je bila, po že navedenem, ugotovljena ničnost znamke). Take navedbe pa v predmetnem upravnem sporu ne morejo biti predmet presoje, saj so pravno nerelevantne. Dejanske podlage izpodbijani odločbi (s katero je odločeno, da se v register znamk vpiše ugotovitev ničnosti znamke) namreč ne predstavljajo dejstva in okoliščine, glede na katere se ugotavlja, ali so podani ali ne, absolutni razlogi iz 43. člena ZIL-1, zaradi katerih znaka ni mogoče registrirati kot znamke, in zato pravilnosti ugotovitev teh dejstev in okoliščin v predmetnem upravnem sporu ni mogoče napadati. V skladu s prej navedenimi določbami prvega in drugega odstavka 72. člena ZIL-1 predstavlja dejansko podlago za izdajo izpodbijane odločbe ugotovitev obstoja pravnomočne sodbe, s katero je ugotovljena ničnost predmetne znamke; obstoj take pravnomočne sodbe pa v obravnavani zadevi ni niti sporen (IV Pg 3492/2009 z dne 2. 12. 2010).

7Presoja sodišča, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, narekuje zavrnitev tožbe in tako je sodišče tudi odločilo. S tem pa je odločilo že tudi o tožnikovem zahtevku za odškodnino v višini 6.622,25 EUR, ki ga je tožnik uveljavljal kot adhezijski zahtevek v smislu drugega odstavka 7. člena ZUS-1 (tako tudi Vrhovno sodišče RS v podobnem primeru, sodba I Up 581/2008 z dne 30. 12. 2008). Zavrnilna sodba glede izpodbijanega akta ter pritrditev temu aktu kot pravilnemu in zakonitemu namreč ne moreta dajati podlage za priznanje zahtevka za povrnitev škode, ki naj bi (tožniku) nastala zaradi izvrševanja izpodbijanega akta (prvi odstavek 67. člena ZUS-1, arg. a contrario). S tako presojo in odločitvijo pa sodišče ni poseglo v tožnikovo pravico, da uveljavlja povračilo škode na podlagi 26. člena Ustave, pred sodiščem splošne pristojnosti, če meni, da bi bil z zahtevkom lahko uspešen.

8Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Predlaganih dokazov sodišče ni izvedlo, saj je o tožbi moglo odločiti na podlagi (presoje) v upravnem postopku izvedenih dokazov.

9O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar (med drugim) sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.