VSRS Sodba in Sklep I Ips 52457/2010

I. Zahteve za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega B. Š., zagovornika obsojenega G. L. in zagovornika obsojenega I. K. se zavrnejo.

II. Zahteva za varstvo zakonitosti obsojenega B. Š. se zavrže.

III. Obsojeni B. Š. je dolžan plačati sodno takso v znesku 1.260,00 EUR, obsojeni G. L. pa v znesku 1.300,00 EUR. Obsojenega I. K. se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo III K 52457/2010 z dne 12. 12. 2011 obsojenega B. Š. spoznalo za krivega storitve petih kaznivih dejanj prikrivanja po petem in prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za katere mu je določilo posamične kazni šest mesecev zapora, devet mesecev zapora, šest mesecev zapora, tri mesece zapora in šest mesecev zapora, dveh kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, za kateri mu je za vsako določilo kazen eno leta zapora, dveh kaznivih dejanj goljufije po tretjem in prvem odstavku 211. člena KZ-1, za kateri mu je določilo kazni eno leto in šest mesecev zapora in eno leto zapora, poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena in prvim odstavkom 34. člena KZ-1, za katero mu je določilo kazen osem mesecev zapora in kaznivega dejanja velike tatvine po prvem odstavku 204. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, za katero mu je določilo kazen osem mesecev zapora. Sodišče je obsojencu preklicalo pogojni obsodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 128/07 z dne 12. 2. 2008, s katero je bila obsojencu določena kazen eno leto zapora in Okrajnega sodišča v Ljubljani III K 112/2005, s katero je bila obsojencu določena kazen šest mesecev zapora ter mu na podlagi določb o steku izreklo enotno kazen devet let in štiri mesece zapora. Okrožno sodišče v Ljubljani je z isto sodbo obsojenega G. L. spoznalo za krivega storitve šestih kaznivih dejanj prikrivanja po petem in prvem odstavku 217. člena KZ-1, za katere mu je določilo posamične kazni šest mesecev zapora, devet mesecev zapora, šest mesecev zapora, tri mesece zapora, šest mesecev zapora in šest mesecev zapora, dveh kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, za kateri mu je za vsako določilo kazen eno leto zapora, dveh kaznivih dejanj goljufije po tretjem in prvem odstavku 211. člena KZ-1, za kateri mu je določilo kazni eno leto in šest mesecev zapora ter eno leto zapora, poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena in prvim odstavkom 34. člena KZ-1, za katero mu je določilo kazen osem mesecev zapora ter kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, za katero mu je določilo kazen osem mesecev zapora. Sodišče je obsojencu preklicalo pogojno obsodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 477/03 z dne 8. 5. 2007, s katero mu je bila določena kazen eno leto zapora ter mu na podlagi določb o steku izreklo enotno kazen devet let in štiri mesece zapora. Okrožno sodišče v Ljubljani je z navedeno sodbo obsojenega I. K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije po tretjem in prvem odstavku 211. člena KZ-1, za katero mu je določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora ter kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem in prvem odstavku 251. člena KZ-1, za katero mu je določilo kazen šest mesecev zapora. Sodišče je obsojencu preklicalo pogojno obsodbo Okrajnega sodišča v Idriji I K 6054/10 z dne 21. 4. 2010, s katero mu je bila določena kazen eno leto in tri mesece zapora ter mu na podlagi pravil o steku izreklo enotno kazen tri leta in en mesec zapora. Sodišče je obsojenima B. Š. in G. L. v izrečeni kazni vštelo čas pridržanja, pripora in hišnega pripora. Sodišče je odločilo, da morata B. Š. in G. L. skupaj z ostalimi obsojenci plačati odškodnine za škodo, storjeno s kaznivimi dejanji štirim oškodovancem. Na podlagi prvega odstavka 75. člena KZ-1 je sodišče obsojenima B. Š. in G. L., skupaj z ostalimi obsojenci, naložilo v plačilo premoženjskopravno korist, ki je bila pridobljena s kaznivimi dejanji. Sodišče je obsojenega B. Š. na podlagi določbe 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe storitve kaznivega dejanja velike tatvine po tretjem odstavku v zvezi z 2. točko prvega odstavka 205. člena KZ-1 ter odločilo, da stroški kazenskega postopka v tem delu sodbe, potrebni izdatki obsojenca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, bremenijo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo III Kp 52457/2010 z dne 16. 8. 2012 pritožbi obsojenega B. Š. in njegovih zagovornikov ter pritožbi obsojenega G. L. in njegovih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljene. Obe sodišči sta odločili, da sta obsojena B. Š. in G. L. dolžna plačati stroške kazenskega postopka ter da se obsojenega I. K. oprosti plačila stroškov kazenskega postopka.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlagajo zahteve za varstvo zakonitosti:

- zagovorniki obsojenega B. Š. zaradi, kot navajajo, absolutne bistvene kršitve kazenskega postopka in odločitve o kazenski sankciji. V obrazložitvi zahteve trdijo, da je pritožbeno sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, da je izpodbijana pravnomočna sodba neobrazložena v delu, kjer obsojencu nalaga plačilo premoženjskopravnih zahtevkov oškodovancem, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe, ker mu ni bilo omogočeno zaslišati anonimnega informatorja ter da je sodišče kršilo določila kazenskega zakona, ker je obsojencu izreklo predolgo prostostno kazen. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje;

- zagovornik obsojenega G. L., kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. V obrazložitvi zahteve navaja, da vsi prikriti preiskovalni ukrepi izvirajo ravno iz navedb v uradnem zaznamku kriminalista B. N. z dne 3. 8. 2009, v zvezi s katerim je obsojenčeva obramba dokazala, da je informacije policistu podala priča M. K. zaradi psihičnega in fizičnega nasilja nad njim, da je potrebno priči M. K. vsekakor verjeti, da je kriminalist Š. v uradni zaznamek z dne 10. 2. 2010 zapisal neresnične navedbe, ker je priča S. podala kazensko ovadbo šele po prvem klicu slovenskih kriminalistov, ter da sodišče ne ponudi dokaza o tem, da so se obsojenci medsebojno dogovarjali v zvezi z izvršitvijo kaznivih dejanj prikrivanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni in obsojenca oprosti obtožbe oziroma jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje pred spremenjen senat sodišča prve stopnje;

- zagovornik obsojenega I. K., kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitve kazenskega zakona, absolutnih bistvenih kršitev kazenskega postopka ter drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe. V obrazložitvi zahteve trdi, da je sodišče kršilo kazenski zakon, ker ni upoštevalo obstoja navideznega steka med kaznivima dejanjema ponarejanja listin in goljufijo, da je sodišče sodbo oprlo na zapisnik o zaslišanju obdolženega U. B., na katerega nastanek obramba ni imela vpliva, ker obsojenec in njegov zagovornik o njegovem zaslišanju nista bila obveščena, ter da je v sodbi pritožbenega sodišča podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter so razlogi v zvezi s pritožbenimi ugovori, vezanimi na zaslišanje U. B., v nasprotju z navedbami obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

- obsojeni B. Š. zaradi kršitve kazenskega zakona. V obrazložitvi zahteve trdi, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni kriteriji, ki bi terjali uporabo inštituta nadaljevanega kaznivega dejanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da naj kazniva dejanja opredeli kot eno nadaljevano kaznivo dejanje ter mu izreče drugačno zaporno kazen.

3Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahteve za varstvo zakonitosti, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, ki ga je Vrhovno sodišče prejelo dne 19. 12. 2013, predlagala zavrnitev zahtev. V zvezi z zahtevo zagovornikov obsojenega B. Š. navaja, da je v največji meri ponovitev pritožbenih razlogov, na katere je pravilno odgovorilo že sodišče druge stopnje. Tako v zvezi s plačilom premoženjskopravnega zahtevka oškodovancem, kot glede nezakonitega dela policije. Zagovorniki s trditvijo, da je bila obsojencu izrečena predolga prostostna kazen, ne uveljavljajo kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, temveč po vsebini uveljavljajo pritožbeni razlog iz 374. člena ZKP, zaradi katerega pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. V zvezi z zahtevo zagovornika obsojenega G. L. navaja, da je tudi na njene navedbe v celoti in popolno odgovorilo pritožbeno sodišče. Vsebina obsežnih navedb v zahtevi pomeni le drugačno oceno izvedenih dokazov. V zvezi z zahtevo zagovornika obsojenega I. K. navaja, da je pritožbeno sodišče sprejemljivo odgovorilo na očitek o obstoju navideznega steka med kaznivima dejanjema ponarejanja listin in goljufijo, kakor tudi na uveljavljeno kršitev kazenskega postopka. Glede zahteve za varstvo zakonitosti obsojenega B. Š. pa meni, da se ta ukvarja z obsojenčevim videnjem dokaznega postopka in uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki po drugem odstavku 420. člena ZKP ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4Odgovor na zahteve za varstvo zakonitosti je bil poslan obsojencem ter njihovim zagovornikom, in sicer obsojenemu G. L. dne 24. 12. 2013, njegovemu zagovorniku dne 2. 1. 2014, obsojenemu I. K. dne 27. 12. 2013, njegovemu zagovorniku dne 2. 1. 2014 ter obsojenemu B. Š. dne 24. 12. 2013, ter njegovim zagovornikom dne 7. 1. 2014. O odgovoru vrhovne državne tožilke se je izjavil obsojeni B. Š. z vlogo, ki jo je Vrhovno sodišče prejelo dne 31. 12. 2013. V izjavi je na kratko ponovil trditve dopolnitve zahteve za varstvo zakonitosti, ki jo je sam vložil, izrazil nestrinjanje s stališčem vrhovne državne tožilke ter poudaril, da njegova zahteva ni vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, temveč zaradi kršitve kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP.

B-1.

K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega B. Š.

5Neutemeljena je trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da je pritožbeno sodišče zagrešilo kršitev po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je najprej opravilo pritožbeno sejo, nato pa odločitev sprejelo po posvetovanju šele čez dva dni. Navedena kršitev je med drugim podana, če je bila glavna obravnava opravljena brez oseb, katerih navzočnost na glavni obravnavi je po zakonu obvezna. Poteka tako imenovane javne pritožbene seje, ki jo urejajo določbe 378. člena ZKP in jo pritožbeno sodišče opravi, če katerakoli izmed strank to zahteva, ali če predsednik senata oceni, da je navzočnost strank na seji koristna za razjasnitev stvari, ni mogoče enačiti z glavno obravnavo pred sodiščem prve stopnje. V skladu z določbo tretjega odstavka 378. člena ZKP imajo stranke, ki so na seji navzoče, možnost predstaviti glavne poudarke vložene pritožbe ter prebrati posamezne spise ali listine, po zaključenih nastopih strank pa predsednik senata naznani, da je seja končana in senat se umakne k posvetovanju in glasovanju, ki pa ni časovno omejeno in se lahko opravi tudi na drug dan kot javna pritožbena seja. V obravnavanem primeru iz sodbe višjega sodišča izhaja, da je senat javno pritožbeno sejo opravil dne 14. 8. 2012, tudi v navzočnosti obsojenega B. Š. in njegovih zagovornikov, odločitev pa je sprejel na posvetovanju dne 16. 8. 2012. Takšen način dela pritožbenega sodišča je v celoti skladen z določbo 378. člena ZKP in ne pomeni v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve.

6Obsojenčevi zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da je sodba v delu, kjer obsojencu nalaga plačilo premoženjskopravnih zahtevkov oškodovancem, ter plačilo protipravno pridobljene premoženjske koristi, povsem neobrazložena.

7Zatrjevana kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje je v izreku sodbe odločilo, da je obsojeni B. Š., skupaj z ostalimi obsojenci, dolžan štirim oškodovancem na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP povrniti njihove premoženjskopravne zahtevke. Sodišče je v razlogih sodbe (tretji odstavek na 158. strani sodbe sodišča prve stopnje) navedlo, da so oškodovanci G. H., G. I., S. T. in M. P. priglasili premoženjsko pravne zahtevke, za katere je sodišče presodilo, da so utemeljeni, pri tem pa upoštevalo ugotovitve sodnega cenilca. Takšne razloge sodišča prve stopnje je potrebno povezati z obrazložitvijo sodišča pri posameznih kaznivih dejanjih na škodo navedenih oškodovancev. Sodišče je pri vsakem posamičnem kaznivem dejanju v razlogih sodbe ugotovilo vrednost inkriminiranega vozila na podlagi ugotovitev izvedenca, ki je poleg starosti upošteval tudi obrabljenost vozil in tako določil njihovo vrednost. Takšnim razlogom sodbe je utemeljeno pritrdilo tudi pritožbeno sodišče v 67. in 68. točki na 37. strani sodbe. Obsojenčevi zagovorniki s trditvijo „da v sodbi navedeni oškodovanci niso dejanski oškodovanci“, temveč so to lahko le zavarovalnice, ne uveljavljajo kršitve zakona, temveč nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8Vložniki zahteve uveljavljajo kršitev obsojenčeve pravice do obrambe, ker obsojencu in njegovim zagovornikom v postopku ni bila dana možnost zaslišati anonimnega policijskega informatorja ter s tem preizkusiti zakonitost odrejenih prikritih preiskovalnih ukrepov. Kršitev utemeljujejo z navedbami, da bi bilo le z zaslišanjem anonimnega informatorja o izjavi, o kateri je policija sestavila uradni zaznamek, obrambi omogočeno napraviti naknadno kontrolo utemeljenih razlogov za sum, ki so bili podlaga za odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov zoper obdolžence. Poudarjajo, da je kriminalist B. N. med zaslišanjem sam priznal, da je v uradni zaznamek z dne 3. 8. 2009 zapisal lažno vsebino, s čimer je storil kaznivo dejanje.

9Iz podatkov spisa in razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja, da je kriminalist B. N. dne 3. 8. 2009 sestavil uradni zaznamek o izjavi občana, ki je želel ostati neimenovan in ki je povedal, da G. L. in B. Š. izvršujeta kazniva dejanja tatvine vozil, ki jih nato razrežeta in po delih prodata. Kriminalist B. N. je zaslišan na glavni obravnavi izpovedal, da na podlagi pridobljene informacije niso pridobili nobene odredbe, prav tako avtomehanične delavnice na Škofljici niso tajno opazovali, temveč so se le občasno peljali mimo. Dne 23. 9. 2009 so policisti Policijske postaje Vič na parkirišču na Albrehtovi ulici v Škofljici našli parkiran kombi, za katerega je bilo ugotovljeno, da je bil pred kratkim ukraden na Vrhniki. Dne 28. 9. 2009 so policisti zaradi navedenega podatka in informacije anonimnega informatorja opravili kontrolo parkirišča, kjer je bilo najdeno ukradeno vozilo, pri tem pa opazili vozilo, ki ga je vozil A. H., ki so ga zaustavili in v njegovem prtljažniku našli dele razrezanega osebnega vozila znamke Audi. Obsojenemu A. H. so policisti zasegli dva mobilna telefona, Okrožno sodišče v Ljubljani pa je na njihovo pobudo mobilnima operaterjema odredilo posredovanje izpisov odhodnih in dohodnih klicev, na podlagi katerih je policija prišla do obsojenega G. L. ter B. Š. Na tej podlagi je okrožno državno tožilstvo dne 29. 10. 2009 izdalo odredbo za tajno opazovanje obsojenih T. K. in A. H.

10Sodišče se je kljub izpovedbi kriminalista B. N., da na podlagi informacije anonimnega informatorja policija ni pridobila odredb za izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov, s katerimi je bilo poseženo v zasebnost obsojencev, trudilo zaslišati anonimnega policijskega informatorja. Sodišče je od Ministrstva za notranje zadeve skušalo doseči, da bi kriminalista B. N. odvezalo dolžnosti varovanja tajnosti podatkov glede identitete anonimnega informatorja. Ministrstvo za notranje zadeve se s tem sprva ni strinjalo, nato pa je kriminalistu B. N. dovolilo le, da pove, če je priča M. K. oseba, ki je dala podatke zapisane v uradnem zaznamku dne z 3. 8. 2009, kriminalista pa ni razrešila dolžnosti varovanja tajnosti podatkov, ki se nanašajo na razkritje vira policije.

11Iz razlogov odredbe preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Ljubljani III Kpd 306/2009 z dne 12. 10. 2009, ki je bila izdana operaterjema mobilne telefonije Mobitel d.d. in Simobil d.d. za posredovanje izpisov odhodnih in dohodnih klicev na telefonu, zaseženemu obsojenemu A. H., na podlagi katerih so policisti prišli do podatkov o komunikaciji z obsojenim G. L. in B. Š., izhaja, da se odredba ne opira na informacije anonimnega informatorja, temveč na ugotovitve policije ob pregledu A. H. vozila.

12Glede na vsebino izpovedbe kriminalista B. N. ter vsebino prve odredbe preiskovalne sodnice, je tudi po presoji Vrhovnega sodišča potrebno pritrditi razlogom izpodbijane pravnomočne sodbe, da nezmožnost soočenja obsojenca in njegove obrambe z anonimnim informatorjem, ni imela za posledico kršiteve obsojenčeve pravice do obrambe. Ena izmed temeljnih nalog policije je preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj, ter odkrivanje in prejemanje njihovih storilcev ter zbiranje in zavarovanje dokazov. V obravnavanem primeru so policisti prav na podlagi navedenega pooblastila dne 28. 9. 2010 opravili kontrolo parkirišča na Škofljici ter pri tem ustavili A. H. in pri njem našli dele ukradenega vozila. Upoštevaje takšno ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, ki mu pritrjuje tudi Vrhovno sodišče, obsojenčeva obramba ne more uspeti s trditvijo v zahtevi, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe, ker se pred sodiščem ni mogel soočiti z anonimnim informatorjem. Obsojenčevi zagovorniki ob zatrjevanju uveljavljane kršitve očitno prezrejo, da odredbe za izvedbo prikritih preiskovalnih ukrepov, s katerimi je bilo poseženo v zasebnost obsojencev, niso oprte na izjavo anonimnega informatorja, temveč na podatke o odkritju razrezanih delov ukradenega vozila, do katerih policija ni prišla s tajnim opazovanjem, temveč z izvajanjem svoje temeljne naloge, ki je prav preprečevanje in odkrivanje kaznivih dejanj. Obsojenčevi zagovorniki z navedbami, da ni mogoče verjeti trditvam kriminalista B. N. ter da je v obravnavanem primeru nedvomno šlo za tajno opazovanje brez ustrezne odredbe, ne uveljavljajo kršitve po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč s tem ponovno izražajo nestrinjanje z dokazno presojo sodišč prve in druge stopnje v izpodbijani pravnomočni sodbi. Po vsebini te trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo izpodbijanje s pravnomočno sodbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

13Obsojenčevi zagovorniki uveljavljajo kršitev kazenskega zakona, ker da je sodišče obsojencu izreklo napačno in predolgo prostostno kazen. Kršitev utemeljujejo z navedbami, da so bila kazniva dejanja uperjena proti premoženju, ki je bilo po večini zavarovano, da kaznivih dejanj obsojenec ni izvrševal na predrzen način ter da svojega naklepa nikoli ni usmeril zoper človeško življenje. S takšnimi navedbami vložniki zahteve ponovno ne uveljavljajo zatrjevane kršitve določb kazenskega zakona, ampak se ne strinjajo z odmero kazni ter uveljavljajo razlog, ki ga je mogoče uveljavljati s pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje (374. člen ZKP), ne pa z zahtevo za varstvo zakonitosti.

K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega G. L.

14Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je bilo delovanje policije v predkazenskem postopku in vsi prikriti preiskovalni ukrepi utemeljeni na vsebini uradnega zaznamka z dne 3. 8. 2009, za katerega pa je obsojenčeva obramba dokazala, da ga je podal M. K. in to ne prostovoljno, temveč zaradi psihičnega in fizičnega nasilja kriminalista B. N. nad njim. Poudarja, da je priči M. K. vsekakor potrebno verjeti, da je bil ravno on tista oseba, ki ga je kriminalist B. N. označil za anonimnega informatorja in uradni zaznamek sestavil v nasprotju s tem, kar mu je M. K. povedal.

15Sodišče prve stopnje (tretji odstavek na 35. strani sodbe) ter pritožbeno sodišče (15. točka na 11. strani sodbe) sta se do izpovedbe priče M. K. obsežno opredelili ter presodili, da je bila njena izpovedba, kljub predloženemu notarskemu zapisu o njeni izjavi, neverodostojna. Sodišče se je pri dokaznem zaključku, da M. K. ni bil oseba, ki je kriminalistu B. N. posredovala podatke, zapisane v uradnem zaznamku z dne 3. 8. 2009, oprlo na okoliščino, da zaslišan kot priča ni znal pojasniti, kje se nahaja Albrehtova ulica na Škofljici, niti opisati hiše, do katere naj bi se pripeljal, pa tudi na dejstvo, da je bil M. K. v drugi kazenski zadevi priprt skupaj z očetom B. Š. ter da je bil pri hišni preiskavi pri njem zasežen zapis, kako naj priča v korist obsojenega Šepetavca. Vložnikovo nesprejemanje takšnih zaključkov sodišča ter obsežno navajanje o nasilju policije nad M. K. ne pomeni uveljavljanja kršitve zakona, temveč izražanje nestrinjanja z dokazno presojo sodišč prve in druge stopnje, kar v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno.

16Vložnik zahteve tudi s trditvijo, da je bila odredba preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 4. 5. 2010 za odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov po 150. členu ZKP izdana nezakonito, po vsebini ne uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka, temveč ponovno uveljavlja nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. Kršitev namreč obsežno utemeljuje z navedbami, da je kriminalist Š. v uradni zaznamek z dne 10. 2. 2010 zapisal neresnične navedbe, saj v nemškem podjetju E. pred klicem slovenskih kriminalistov sploh niso vedeli, da je bilo njihovo vozilo najeto s ponarejenimi dokumenti, niti niso podali kazenske ovadbe. Po prepričanju obsojenčeve obrambe so torej policisti sestavili uradni zaznamek z neresnično vsebino, kriminalist Š. pa je na glavni obravnavi tudi lažno izpovedoval, da je bil omenjeni uradni zaznamek sestavljen po resnici. Vse te navedbe pomenijo drugačno videnje dejanskega stanja od tistega, ki sta ga sodišči (drugi in tretji odstavek na 122. strani sodbe sodišča prve stopnje in 24. točka na 16. strani sodbe višjega sodišča) ugotovili v napadeni pravnomočni sodbi, kar pa ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

17Vložnik zahteve navaja, da sodišče ne ponudi nobenih dokazov, da so se obsojenci pri kaznivih dejanjih prikrivanja medsebojno dogovarjali, zato da so vse navedbe glede vodilne vloge obsojenega G. L. in B. Š. zgolj špekulacija sodišča. Navaja še, da obsojenca v nobenem izmed obravnavanih primerov nista najela tovornega vozila za prevoz razrezanih avtomobilov, prav tako pa tudi ni razvidno, da bi razrezane avtomobile prodajala. Na ta način zagovornik pod videzom kršitve kazenskega zakona tudi s tem ugovorom napada ugotovljeno dejansko stanje, česar pa s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče storiti.

K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega I. K.

18Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi kršilo kazenski zakon, ker ni upoštevalo obstoja navideznega steka med kaznivima dejanjema ponarejanja listin in goljufijo. Kršitev utemeljuje z navedbo, da je obsojenec za najem vozila nujno potreboval ponarejene dokumente (potni list in vozniško dovoljenje), zato je uporabo ponarejenih dokumentov potrebno šteti zgolj kot nujni del prve faze izvršitve kaznivega dejanja goljufije.

19Kazenskopravni očitek storitve kaznivega dejanja goljufije, opisan pod točko III/1 izreka sodbe sodišča prve stopnje je, da je obsojeni I. K., skupaj z ostalimi obsojenci, odpotoval v Nemčijo, kjer se je v podjetju E. s pristojnim uslužbencem dogovoril za najem tovornega vozila, v ta namen pa je predložil potrebno dokumentacijo – potni list in vozniško dovoljenje, ki sta bila ponarejena, ob tem pa je lažno zagotovil, da bo vozilo naslednji dan vrnil, čeprav je vedel, da vozila ne bo vrnil, saj je v Nemčijo skupaj s soobsojenci prišel z namenom, da si ga protipravno prilasti. Obsojencu očitano inkriminirano ravnanje v zvezi s kaznivim dejanjem ponarejanja listin, opisano pod V. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, pa je, da je v Nemčiji v podjetju E. uporabil ponarejeni javni listini, potni list in vozniško dovoljenje, ki ju je predložil ob najemu vozila, oba dokumenta pa sta javni listini, ki ju v okviru svojih pooblastil izdajajo upravni organi.

20Vrhovno sodišče je že v sodbah I Ips 266/2008, I Ips 498/2007, I Ips 52/2008, I Ips 50014/2010 ter I Ips 8916/2012 zavzelo stališče, da se v primeru navideznega idealnega steka zaradi razmerja inkluzije, ne primerjajo določbe o kaznivih dejanjih in abstracto oziroma, ali je opis enega kaznivega dejanja na abstraktni ravni zaobsežen z drugim, temveč se presoja ravnanje storilca in concreto. Kot je v obravnavanem primeru utemeljeno presodilo že sodišče druge stopnje (47. točka na 28. strani sodbe), je obsojenec s svojim ravnanjem v obravnavanem primeru uresničil zakonske znake dveh kaznivih dejanj oziroma uresničil dve prepovedani posledici; uporabil je ponarejeni javni listini in si pridobil protipravno premoženjsko korist. Obsojenec je kot resnični uporabil dve ponarejeni javni listini (vozniško dovoljenje ter potni list), ki sta vsebovali neresnične podatke o njegovi identiteti. Pri obsojenčevem ravnanju je torej šlo za uporabo več ponarejenih listin, zato po stališču Vrhovnega sodišča ni mogoče pritrditi zahtevi, da je kriminalna količina listinskega kaznivega dejanja že sestavni del očitka storitve kaznivega dejanja goljufije. Prav tako ni mogoče pritrditi vložniku zahteve, da je bila uporaba ponarejenih listin v obravnavanem primeru nujen pogoj za storitev kaznivega dejanja goljufije. Obsojenec bi namreč inkriminirano vozilo lahko najel tudi ob predložitvi svojih, torej neponarejenih dokumentov, pa bi predstavniku oškodovane družbe, kljub temu zamolčal, da vozila ne namerava vrniti oziroma, da si ga bo protipravno prilastil. Uporaba ponarejenih listin v obravnavanem primeru torej ni bila nujno potrebna za storitev kaznivega dejanja goljufije, je pa očitno služila obsojencu kot sredstvo, ki bi organom pregona otežilo odkritje storilca kaznivega dejanja.

21Obsojenčev zagovornik s trditvijo, da je sodišče v pomembni meri sodbo oprlo na zapisnik o zaslišanju obdolženca U. B. pred preiskovalnim sodnikom, ki ga ni izvedlo v dokaznem postopku na glavni obravnavi, nakazuje na kršitev obsojenčeve pravice do obrambe. Kršitev utemeljuje z navedbami, da se je obsojeni I. K. v času zaslišanja obdolženega U. B. nahajal v zavodu za prestajanje kazni, o zaslišanju U. B. pa on in njegov zagovornik nista bila obveščena. Tako jima ni bilo omogočeno, da bi z vprašanji in pripombami izpodbila njegove navedbe pred preiskovalnim sodnikom. Vložnik zahteve izraža tudi nestrinjanje s stališčem sodišča druge stopnje, da sodišče prve stopnje svoje dokazne ocene ni gradilo na zapisniku o zaslišanju obdolženega U. B. pred uvedbo preiskave ter sodišču očita, da je zagrešilo kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da so razlogi sodbe sodišča druge stopnje v nasprotju z obrazložitvijo prvostopenjske sodbe.

22Iz podatkov spisa izhaja, da je bil obdolženi U. B. zaslišan pred preiskovalnim sodnikom dne 8. 7. 2010. Na zaslišanju je bila navzoča državna tožilka, ne pa tudi obsojeni I. K. oziroma njegov zagovornik. Slednja na njegovo zaslišanje tudi nista bila povabljena. Obdolženi U. B. je zaslišan pred preiskovalnim sodnikom med drugim izpovedal tudi, da se je skupaj z obsojenim I. K. in ostalimi obsojenci odpeljal direktno v nemško mesto Dortmund pred neznano firmo, kjer je bilo nato najeto tovorno vozilo. U. B. je bil kot priča zaslišan tudi na glavni obravnavi, na kateri sta bila navzoča tako obsojeni I. K. kot njegov zagovornik. U. B. je zaslišan kot priča izpovedal, da se je skupaj z obsojenci odpeljal v Nemčijo, vendar pa da so se za nakup vozila zanimali le obsojeni B. Š., G. L. in V., obsojeni I. K. pa je že pred Dortmundom izstopil, z njim pa so se dobili šele v smeri proti Sloveniji, ko se je obsojeni I. K. pripeljal s tovornim vozilom. Priči U. B. sta med zaslišanjem na glavni obravnavi vprašanja postavljala le predsednik senata ter okrožna državna tožilka. Iz zapisnika o zaslišanju te priče izhaja, da obsojeni I. K. in njegov zagovornik zanjo nista imela vprašanj.

23Pritrditi je potrebno zahtevi za varstvo zakonitosti, da sodišče na glavni obravnavi priči U. B. ni predočilo njegovega zagovora, ki ga je podal pred preiskovalnim sodnikom, ne pa tudi, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, ker je izpodbijano sodbo oprlo na izpovedbo U. B. iz preiskave.

24Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 58924/2011 z dne 30. 5. 2013 presodilo, da je obdolžencu treba dati zadostno in primerno možnost poklicati na zaslišanje obremenilne priče, bodisi takrat, ko je priča podala izjave, ali pa kasneje v postopku. Praviloma je zaradi uresničevanja načela kontradiktornosti potrebno vse dokaze izvajati na glavni obravnavi, vendar uporaba zapisnikov o zaslišanju prič v preiskovalnem postopku sama po sebi ni v neskladju s pravico iz d) točke tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), če je zagotovljena pravica do obrambe. Tudi v zadevi I Ips 190/2006 z dne 17. 5. 2007 je Vrhovno sodišče poudarilo, da mora imeti obdolženec vsaj enkrat v postopku možnost zaslišati obremenilno pričo, da lahko postopek ocenimo kot pošten (fair trial). Iz odločbe Ustavnega sodišča Up-719/03 izhaja, da je Ustavno sodišče izenačilo obremenilno izjavo priče z obremenilnim zagovorom soobdolženca. Poudarilo je, da v primeru, ko posamezen obdolženec s svojimi izjavami obremenjuje soobdolžence, mora sodišče omogočiti, da zastavljajo vprašanja obdolžencem, ki jih obremenjujejo. Iz navedenih odločb torej izhaja dokazno pravilo, da mora imeti obdolženec v primeru, ko je izpovedba priče oziroma zagovor soobdolženca edini, ali dokaz, na katerem v odločilni meri temelji obsodilna sodba, realno možnost, da vsaj enkrat v postopku preveri resničnost in zanesljivost oziroma verodostojnost izpovedb prič (ali zagovor soobdolžencev), oziroma da je vsaj enkrat navzoč pri izvedbi tega dokaza, to je tedaj, ko priča ali soobdolženec daje izjavo.

25V obravnavanem primeru obsojenčeva obramba res ni imela možnosti sodelovati pri zaslišanju obdolženega U. B. pred preiskovalnim sodnikom, imela pa je to možnost na glavni obravnavi dne 25. 5. 2011, ko je bil U. B. zaslišan kot priča. Obsojenec in njegov zagovornik te možnosti nista izkoristila, saj kot izhaja iz podatkov spisa, priče nista vprašala zakaj v določenih podrobnostih izpoveduje drugače, kot je izpovedoval, ko je bil kot obdolženec zaslišan pred preiskovalnim sodnikom, niti mu nista postavila drugih vprašanj. Sodišče zato obsojencu ni kršilo njegove pravice do obrambe in poštenega postopka.

26Prav tako ni mogoče pritrditi vložniku zahteve, da je v izpodbijani pravnomočni sodbi podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da je podano nasprotje med razlogi sodbe pritožbenega sodišča in sodišča prve stopnje. Obsojenčev zagovornik kršitev utemeljuje z navedbo, da je pritožbeno sodišče v nasprotju z razlogi sodišča prve stopnje navedlo, da sodišče prve stopnje ni gradilo dokazne ocene na zapisniku o zaslišanju U. B. pred uvedbo preiskave ter da bi sodišče obdolženca, ne glede na izjave te priče, spoznalo za krivega.

27Kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če sodba sploh nima razlogov ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi popolnoma nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju, ali če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Po stališču sodne prakse so odločilna vsa dejstva, ki se nanašajo na predmet obtožbe in druge odločitve, ki jih je sodišče sprejelo v zvezi z obtožbo in jih mora navesti v obrazložitvi pisno izdelane sodbe. Glede na takšno opredelitev navedene absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ta ni podana, če razlogi sodbe inštančnega sodišča nasprotujejo razlogom sodbe sodišča prve stopnje.

28V obravnavanem primeru torej ne more biti podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v razmerju med razlogi sodbe sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča. Pritožbeno sodišče je (44. točka na 27. strani sodbe) tudi po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeno zaključilo, da sodišče prve stopnje zaključka o krivdi obsojenca za kaznivo dejanje goljufije, opisano pod III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, ni oprlo na izpovedbo U. B. pred preiskovalnim sodnikom, kot na edini ali odločilni dokaz. Sodišče je odločitev o odgovornosti obsojenca za to kaznivo dejanje oprlo na številne druge dokaze (poročila o tajnem opazovanju, mnenje Centra za forenzične preiskave, podatke baznih postaj, listinsko dokumentacijo, ki je bila posredovana iz Nemčije, ter izpovedbe prič F. S., R. S., R. P.), izpovedbo U. B. pa je uporabilo zgolj kot dokaz, s katerim je presojalo verodostojnost zagovorov obsojencev.

K zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenega B. Š.

29Obsojeni B. Š. je na Okrožno sodišče v Ljubljani dne 28. 5. 2013 vložil vlogo naslovljeno z „Dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti z dne 19. 12. 2012“, v kateri uveljavlja, da bi sodišče moralo njegovo ravnanje opredeliti kot eno nadaljevano kaznivo dejanje. Vrhovno sodišče je navedeno vlogo obravnavalo kot zahtevo za varstvo zakonitosti zoper izpodbijano pravnomočno sodbo.

30Obdolženec, zagovornik in osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP smejo vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v treh mesecih od zadnje vročitve pravnomočne sodne odločbe obdolžencu oziroma zagovorniku (tretji odstavek 421. člena ZKP).

31Iz predložitvenega poročila Okrožnega sodišča v Ljubljani ter podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je bil odpravek sodbe Višjega sodišča v Ljubljani obsojenemu B. Š. in njegovim zagovornikom vročen dne 19. 9. 2012. Obsojeni B. Š. je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil dne 27. 5. 2013, torej po izteku tri mesečnega roka, ki je v obravnavanem primeru začel teči z dnem vročitve sodbe višjega sodišča obsojencu in njegovim zagovornikom. Ker je zahteva za varstvo zakonitosti vložena prepozno, jo je Vrhovno sodišče v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP zavrglo.

C.

32Kršitve zakona, na katere se sklicujejo zagovorniki obsojenih B. Š., G. L. in I. K. v zahtevah za varstvo zakonitosti, niso podane, zahteve pa so vložene tudi zaradi razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato jih je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

33Vrhovno sodišče je zahtevo obsojenega B. Š. za varstvo zakonitosti v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP zavrglo, ker je bila vložena prepozno.

34Izrek o stroških postopka, ki jih morata plačati obsojena B. Š. in G. L., temelji na 98.a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Višina sodnih taks je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah ter ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter premoženjskih razmer obsojencev. Vrhovno sodišče je obsojenega I. K., upoštevaje njegove premoženjske razmere ter okoliščino, da mu je bila izrečena večletna zaporna kazen, na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.