VSL sklep II Cp 1819/2014

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo toženčev predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti plačilnega naloga Pl 2/2012-5 z dne 7. 5. 2012.

2Toženec se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišču očita, da je porušilo procesno ravnotežje med strankama, ko je zaslišalo samo tožnika, toženca pa ne. Toženec se naroka ni mogel udeležiti zaradi opravičljivega razloga, namreč nenadne in nepredvidljive bolezni. Sodišču je pravočasno sporočil, da ima vročino in močno vneto grlo. Poleg tega sodišče neupravičeno ni pribavilo podpisa pokojnega toženčevega starega očeta L. Š. Sporno vročilnico je namreč podpisal toženčev stari oče in ne toženčev oče, kar sta skladno izpovedala oba toženčeva starša. V času vročitve je imel L. Š. skupaj s svojo soprogo lastno gospodinjstvo, zato je bila opravljena nadomestna vročitev napačna. Podpisa toženčevega očeta in starega očeta sta si podobna, zato bi lahko identičnost podpisa ugotovil le grafolog, ne pa sodišče samo. Toženec se ne šteje za člana gospodinjstva svojih staršev, temveč za člana samostojnega gospodinjstva. Osnovne življenjske potrebe si zagotavlja sam, biva pa v kleti, ki ima ločen vhod. Ni bistveno, če nima svoje kuhinje in kopalnice. Poleg tega med stanovalci v hiši na naslovu B., kjer je bila opravljena sporna vročitev, velja dogovor, da pošte med seboj ne prevzemajo, da se ne bi izgubila.

3Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa in poudarja, da toženec le zavlačuje postopek.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje ni kršilo toženčeve pravice do obravnavanja v postopku, čeprav ga ni zaslišalo. Izvedbo tega dokaza je na podlagi drugega odstavka 258. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) upravičeno opustilo. Toženec se namreč vabilu ni odzval, s čimer je sam preprečil svoje zaslišanje. Ker svojega izostanka ni opravičil na način, kot je predpisan v drugem odstavku 115. člena ZPP, je lahko sodišče utemeljeno podvomilo, da je toženec nenadoma zbolel prav na dan naroka in da mu je bolezen onemogočila prihod na sodišče. Toženec niti naknadno ni predložil zdravniškega opravičila, zato ni mogoče preveriti njegove pritožbene trditve, da se zaslišanja ni udeležil iz opravičljivega razloga. Očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni podana. Za povrh se toženec na to kršitev v pritožbi ne more več sklicevati, saj bi jo v skladu s prvim odstavkom 286.b člena ZPP moral uveljavljati že pred sodiščem prve stopnje oz. na naroku, pa tega ni storil.

6Neutemeljeni so tudi preostali pritožbeni očitki, ki se nanašajo na dokazni postopek, kot ga je izvedlo sodišče prve stopnje, in na dokazno oceno, na katero se opira izpodbijani sklep. Sodišče prve stopnje se je po primerjavi spornega podpisa na vročilnici in podpisa toženčevega očeta lahko dovolj zanesljivo prepričalo, da oba podpisa, upoštevaje njune značilnosti in medsebojno ujemanje, izvirata od istega pisca, zato je pravilno sklepalo, da je bila sporna sodna pošiljka za toženca vročena toženčevemu očetu. Drugačno zatrjevanje prič V. Š. in D. Š. nima dokazne vrednosti, saj gre za toženčeva starša, ki očitno ščitita toženca in imata interes za izid tega postopka. Če je toženec nameraval dokazati, da je vročilnico v resnici podpisal njegov stari oče L. Š., bi moral sodišču, poleg predlaganega dokaza z izvedencem grafologom, ponuditi njegove primerjalne podpise, pa tega ni storil. V skladu z razpravnim načelom iz 7. člena ZPP sta namreč pravdni stranki dolžni priskrbeti trditveno in dokazno gradivo. Toženec tej zahtevi s predlagano „pribavo“ podpisa svojega starega očeta ni zadostil, saj ni niti poskušal dokazati, da sam oz. brez sodelovanja sodišča podpisa ne more priskrbeti.

7Sodišče prve stopnje se je po zaslišanju tožnika in toženčevih staršev lahko zanesljivo prepričalo tudi o tem, da toženec v času sporne vročitve ni živel v ločenem gospodinjstvu, kot je poskušal prikazati v svojem predlogu. Pritožbeno vztrajanje, da naj bi med njimi obstajal dogovor, da ne prevzemajo pošte drug za drugega, ni prepričljivo. Toženec namreč ni pojasnil, zakaj je kljub takšnemu dogovoru njegov oče (ali celo stari oče) potem prevzel sodno pošiljko, namenjeno tožencu.

8Sodišče prve stopnje je po navedenem celovito in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Pravilno je uporabilo tudi materialno pravo, ko je zaključilo, da je bila sporna nadomestna vročitev opravljena v skladu s prvim odstavkom 140. člena ZPP in v zvezi s 3. odstavkom 142. člena istega zakona, zaradi česar ni podlage za predlagano razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti izdanega plačilnega naloga. Ker pritožbeni razlogi niso podani, v postopku na prvi stopnji pa tudi ni bilo nobenih uradoma upoštevnih kršitev, je sodišče druge stopnje toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep.

9Toženec je s pritožbo propadel, zato do povračila svojih stroškov ni upravičen. Odločitev o tem je zajeta z zavrnilnim izrekom sklepa. Tudi tožnik, ki z odgovorom ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi, mora svoje stroške zanj kriti sam (prvi odstavek 165. člena ZPP).