UPRS sodba I U 900/2014

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano dopolnilno odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika, ki ima v Republiki Sloveniji od 16. 10. 2012 do 16. 10. 2015 priznan status subsidiarne zaščite, za združevanje družine, in sicer z mamo A.A., rojeno ..., državljanko Somalije.

V obrazložitvi tožena stranka uvodoma povzema tožnikove navedbe v njegovi prošnji z dne 19. 12. 2012 za združitev družine na podlagi 16.b in 17. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) z več družinskimi člani, in sicer s tremi sestrami in eno nečakinjo ter z mamo, ki ima po navedbah tožnika v prošnji po smrti očeta psihične težave in se trenutno skupaj s svojimi hčerami in vnukinjo nahaja v Jemnu brez kakršnihkoli osebnih dokumentov za dokazovanje istovetnosti, ker je že pred odhodom iz Somalije uničila svoj somalijski potni list. Tožena stranka še navaja, da je izpodbijano dopolnilno odločbo izdala po tem, ko je predhodno že odločila o delu tožnikove prošnje, in sicer je že predhodno zavrnila prošnjo za združevanje družine tožnika z njegovimi tremi sestrami in nečakinjo z delno odločbo št. 2142/7/2012/26 (1312-04) z dne 20. 5. 2013. Tožena stranka še navaja, da se je pri izdaji (sedaj izpodbijane) dopolnilne odločbe ob upoštevanju 30. člena ZMZ subsidiarno oprla na določilo 220. člena ZUP. V obrazložitvi povzema citirane zakonske določbe in podrobneje navaja razloge za odločitev.

Tožnik v tožbi, prvotno dne 31. 12. 2013 vloženi zaradi molka organa in naknadno dne 30. 1. 2014 razširjeni na uvodoma navedeno pozneje izdano dopolnilno odločbo, uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka, češ da naj bi tožena stranka napačno uporabila določila ZUP, na katera se je oprla v tožnikovem primeru, ter da naj bi očitno zlorabila svoja procesna pooblastila ter s tem preprečila tožniku, da bi učinkovito uveljavil pravico do združevanja družine oziroma do združevanja s svojo mamo. Ob sklicevanju na več sodb upravnega sodišča meni, da so mu bile eklatantno kršene pravice do enakega varstva pravic in do enakosti pred zakonom iz 22. in 2. člena ter 14. člena Ustave, prav tako pa tudi pravice iz 53. in 56. člena Ustave ter 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP). Meni tudi, da tožena stranka ni upoštevala sekundarne zakonodaje EU in Listine EU o temeljnih človekovih pravicah (v nadaljevanju: Listina). Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in samo odloči o prošnji tožnika za združitev družine z njegovo materjo, oziroma podrejeno, da tožbi ugodi in izpodbijano dopolnilno odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) dne 10. 1. 2014 vložila odgovor na tožbo zaradi molka organa, s katerim je sodišče obvestila, da je bila v postopku združevanja družine tožnika dne 2. 1. 2014 izdana dopolnilna odločba. Hkrati je obvestila sodišče, da se tožnik že vse od začetka meseca decembra 2013 ne nahaja več v Republiki Sloveniji, temveč na Norveškem.

V naknadno vloženem odgovoru na razširitev tožbe in pripravljalno vlogo tožnika z dne 29. 1. 2014 tožena stranka obširno pojasnjuje svoja stališča do tožbenih ugovorov ter v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri izdani dopolnilni odločbi. Sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. Hkrati sodišče še obvešča, da se tožnik ne nahaja več v Republiki Sloveniji, temveč na Norveškem.

Drugopis odgovora tožene stranke na razširitev tožbe in pripravljalne vloge je sodišče vročilo uvodoma navedeni svetovalki za begunce, ki v danem roku, niti pozneje vse do odločitve sodišča, svojega odgovora ni vložila. Prav tako ni niti po pozivu sodišča predložila pooblastila za zastopanje tožnika, ki je dne 1. 1. 2014 dosegel starost 18 let in s tem postal polnoleten, hkrati s tem pa tudi pravno in poslovno ter opravilno popolnoma sposoben.

V obravnavani zadevi je sodišče že odločalo, in sicer je s sklepom št. I U 1/2014 z dne 26. 3. 2014 tožbo zavrglo, ker je ugotovilo, da tožnik v času odločanja ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje upravnega spora, saj je z zapustitvijo Slovenije s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima (več) interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da odločba, ki jo tožnik izpodbija s tožbo, očitno ne posega (več) v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za združitev svoje družine na podlagi določil Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) kot prejemnik mednarodne zaščite s priznanim statusom subsidiarne oblike zaščite (6. točka 1. odstavka 36. člena v povezavi z 2. odstavkom 36. člena ZUS-1). Na pritožbo pooblaščenke tožnika je navedeni sklep Vrhovno sodišče razveljavilo s sklepom št. I Up 173/2014 z dne 14. 5. 2014 in zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v nov postopek.

Sodišče je v ponovljenem postopku ugotovilo, da tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je predmet spora uvodoma navedena dopolnila odločba, s katero je tožena stranka na podlagi 220. člena ZUP v zvezi s 30. in 16.b členom ZMZ zavrnila prošnjo tožnika za združevanje družine v delu, ki se nanaša na njegovo mamo A.A., roj. ..., po ugotovitvi, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni zakonski pogoji za združevanje družine, saj je tožnik dne 1. 1. 2014 dopolnil starost 18 let in je s tem dnem postal polnoleten, zato zanj ne more več veljati zakonska podlaga iz 16.b člena ZMZ, zatorej njegovi prošnji za združevanje družine z njegovo mamo ni mogoče ugoditi.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi za odločitev, kot jih je v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka, ter se nanje na podlagi pooblastila iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1 tudi sklicuje. V tem primeru namreč dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku, med strankama ni sporno. Tako ni sporno, da je tožnik dne 1. 1. 2014 dopolnil starost 18 let in s tem postal polnoletna oseba. Navedeno pomeni, da je tožena stranka pravilno pri svoji odločitvi uporabila določila 16.b člena ZMZ, ki v določilih 1. odstavka od 1. do 7. točke taksativno našteva primere sorodstvenih oziroma družinskih povezav med osebami, za katere je zakonodajalec določil, da uživajo pravico do združevanja družine z osebo, ki ji je, enako kot tožniku v konkretnem primeru, priznana mednarodna zaščita. Vendar nobeden izmed taksativno naštetih zakonskih dejanskih stanov iz 1. do 7. točke 1. odstavka 16. b člena ZMZ ne daje podlage za zaključek, da bi polnoletna oseba, ki ji je (tako kot tožniku) priznan status subsidiarne oblike mednarodne zaščite, lahko bila naslovnik pravice do združevanja družine zaradi združitve družine s svojimi starši, za kar gre v tožnikovem primeru. Iz tega razloga je po presoji sodišča pravilna in zakonita odločitev tožene stranke v sedaj izpodbijani odločbi, s katero je zavrnila prošnjo polnoletnega tožnika v delu, ki se nanaša na njegovo združitev z mamo.

Tožbeni ugovori zato na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. Tožena stranka je svojo odločitev obrazložila v zadostni meri skladno s podatki v listinah predloženega upravnega spisa. Sicer pa tožnik ugotovljenemu dejanskemu stanju ne ugovarja, pač pa je iz tožbe razvidno, da se ne strinja s sprejeto odločitvijo tožene stranke. Pri tem niti ne navaja materialno-pravnih razlogov, zaradi katerih meni, da odločitev tožene stranke ni pravilna. Pač pa toženi stranki prvenstveno očita dolžino trajanja upravnega postopka od trenutka vložitve tožnikove predmetne prošnje za združitve družine z več družinskimi člani v delu, ki se nanaša na njegovo mamo, in v tej zvezi predolgo trajanje upravnega postopka do izdaje sedaj izpodbijane dopolnilne odločbe. Vendar to dejstvo, ki se nanaša na dolžino trajanja upravnega postopka v konkretni zadevi in ki mu tožena stranka ne oporeka in gre torej za med stranka nesporno dejstvo, samo po sebi na pravilnost odločitve ne more vplivati. Sicer pa je zakonodajalec v tovrstnih primerih strankam v upravnih postopkih z določili 4. odstavka 13. člena in 4. odstavka 222. člena ZUP v povezavi z določili 2., 3. in 4. odstavka 28. člena ZUS-1 dal na razpolago več možnosti za uporabo pravnih sredstev in institutov za pospešitev postopka, kot je med drugim na primer pritožba zaradi molka organa in tožba v upravnem sporu zaradi molka organa, slednjo pa je uporabil tudi tožnik v konkretnem primeru s tem, ko je vložil tožbo v upravnem sporu zaradi molka organa, ki jo je nato naknadno razširil še na pozneje izdano dopolnilno odločbo.

Ker po povedanem tožbeni ugovori niso utemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, tudi ni našlo, je iz opisanih razlogov na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno, ne da bi se dodatno še podrobno opredeljevalo do očitanih kršitev Ustave (v nadaljevanju: URS) in EKČP, saj na pravilnost odločitve tožene stranke ne vplivajo, ker pravni red EU ne določa razširitve kroga družinskih članov, ki lahko po načelu združitve družine pridobijo status begunca po osnovnem pridobitelju tega statusa, kot obveznost, ki jo morajo države članice vnesti v svojo zakonodajo, temveč le kot možnost, neposredna uporaba Direktiv 2003/86/ES in 2011/95/ES glede kroga oseb, ki se štejejo za družinske člane, ni obvezna, kogentnih določb ZMZ, ki so s pravnim redom EU usklajene, pa tudi ni mogoče razlagati širše, kot so zapisane. Iz navedenega razloga ni utemeljena trditev, da naj bi bil ZMZ v tem delu v neskladju s pravnim redom EU. Opredelitev družinskih članov v ZMZ ni v neskladju s 53. (zakonska zveza in družina) in 56. (pravice otrok) členom URS in tudi ne z 8. členom EKČP. Različni slovenski zakoni za urejanje različnih razmerij (zakonska zveza, preživljanje, davki, socialna varnost) različno definirajo družino, kar je glede na to, da definicija družine ni ustavna kategorija, ustavno dopustno. Tudi posebne pravice otrok niso določene z URS, temveč z zakonom, zakonski ureditvi se prepušča tudi varstvo otrokovih pravic. Prav tako iz EKČP ne izhaja definicija družinskih članov niti za potrebe mednarodne zaščite niti za druge potrebe, zato tudi ni mogoče uspešno uveljavljati, da je v tem delu ZMZ v nasprotju z EKČP. Sodišče meni, da ureditev glede družinskih članov v ZMZ ni v nasprotju z URS in tudi ne z EKČP, zato ni prekinilo postopka in ni začelo ustavnega spora pred Ustavnim sodiščem RS (enako stališče pa je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sodbi št. I Up 423/2013 z dne 14. 11. 2013).

Ne gre niti za nedopustno neenako obravnavanje (14. člen URS), če ZMZ nima enakih določb glede družinskih članov kot jih ima Zakon o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj-2). Čeprav so v ZTuj-2 družinski člani opredeljeni širše, to ne pomeni nedopustnega neenakega obravnavanja tujcev in prosilcev za mednarodno zaščito oziroma beguncev. Že njuna pravna položaja sta različna, kar je že lahko utemeljen razlog za različno ureditev.