VSRS Sodba XI Ips 11937/2014-797

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Z uvodoma navedenim sklepom je Vrhovno sodišče obdolženim S. Č., S. V., M. T., I. R., T. M. in M. K. podaljšalo pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) še za tri mesece, to je do vključno 17. 9. 2014.

2Zagovorniki obdolženega I. R. so zoper sklep o podaljšanju pripora vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Zagovorniki predlagajo, da Vrhovno sodišče obdolžencu pripor odpravi oziroma podaljša za najkrajši potrebni čas zaradi odločitve tožilstva o nadaljnjem postopku oziroma vložitvi obtožbe, podredno pa še, da pripor nadomesti s hišnim priporom.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zahteva ni utemeljena, saj zagovorniki izražajo nestrinjanje s presojo sodišča o utemeljenosti suma in ker sta sorazmernost in neogibnost pripora obrazloženi.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovim zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

B.

5Obdolženčevi zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti ob uveljavljanju bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP navajajo, da izpodbijani sklep nima nobenih razlogov o tem, kateri dokazi naj bi se nanašali na obdolženega R., in razlogov o tem, da preiskava zoper tega obdolženca še ni zaključena. Iz spisa je razvidno, da se niti eden od neizvedenih in napovedanih dokazov ne nanaša na obdolženega R. in na njemu očitani kaznivi dejanji. Zanj je preiskava končana, tožilstvo pa ne predlaga izvedbe dokazov, ki bi se nanašali nanj. V izpodbijanem sklepu se protispisno navaja, da bi bilo treba zaslišati še 17 prič, kar iz navedb preiskovalne sodnice sploh ne izhaja, zato vložniki v taki obrazložitvi vidijo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6Takim navedbam vložnikov ni mogoče pritrditi. Po prvem odstavku 184. člena ZKP je preiskava končana, ko je stanje stvari v preiskavi dovolj razjasnjeno in ko preiskovalni sodnik oceni, da bo državni tožilec na podlagi zbranega dokaznega gradiva lahko vložil obtožnico ali odstopil od pregona (drugi odstavek 167. člena ZKP). V času, ko je Vrhovno sodišče odločalo o predlogu državnega tožilstva za podaljšanje pripora še za tri mesece, preiskava zoper nobenega od obdolžencev ni bila končana. Zato vložniki z navedbami, da je preiskava zoper obdolženega R. zaključena, podajajo lastno oceno v preiskavi zbranih dokazov. Iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Prav tako je neutemeljen očitek vložnikov o protispisnem navajanju v izpodbijanem sklepu, da je v preiskavi treba zaslišati še 17 prič. Res je sicer, da je preiskovalna sodnica v zvezi s predlogom državnega tožilstva za podaljšanje pripora še za tri mesece v pojasnilu, danem na podlagi tretjega odstavka 205. člena ZKP, navedla, da bo treba zaslišati še nekatere priče in obdolženega G., vendar pa je državna tožilka v predlogu za podaljšanje pripora določno navedla, da bo treba zaslišati še 17 prič. Zato ni mogoče ugotoviti nasprotja med razlogi izpodbijanega sklepa in listinami v spisu.

7Nadalje vložniki menijo, da določbe kazenskega postopka o enotnosti postopka ne morejo pretehtati nad določili o najkrajšem potrebnem času pripora, ker gre pri tem za prekomerni poseg v ustavno varovane človekove pravice. Razlogi, ki so vodili državno tožilstvo, da je zoper večje število obdolžencev, ki med seboj nimajo nobene povezave, vložilo enotno zahtevo za preiskavo, sodišče pa je temu nekritično sledilo z izdajo enotnega sklepa o uvedbi oziroma razširitvi preiskave, ne morejo biti odločilni za presojo o podaljšanju pripora za vsakega posameznega obdolženca posebej in to za tri mesece. V sklepu ni razlogov o tem, da bi bilo treba zoper obdolženega R. izvajati še kakšne dokaze in da bi bilo podaljšanje pripora zoper njega sorazmeren in zakonit poseg v njegovo osebno svobodo. Iz razlogov smotrnosti bi bilo treba postopek zoper tega obdolženca izločiti, saj je očitno, da se bo postopek zoper njega lažje in hitreje izvedel. Zaradi neutemeljeno podaljšanega pripora zoper obdolženega R. zaradi nadaljnjega teka preiskave, ki je zanj v resnici končana, je očitno, da bi zanj utegnile nastopiti nepopravljive posledice. Med vsemi obdolženci v tej zadevi je edino obdolženi R. redno zaposlen, zaradi česar bi imel v primeru obsodilne sodbe možnost predlagati alternativni način izvršitve kazni zapora, kar mu bo z nezakonito podaljšanim priporom onemogočeno, saj mu bo zaposlitev po določbah Zakona o delovnih razmerjih prenehala. Preiskava zoper njega je končana, zato mora državno tožilstvo bodisi odstopiti od pregona bodisi vložiti obtožnico, sodišče pa mora v najkrajšem času razpisati predobravnavni narok z vsemi posledicami in pravicami, ki jih ima obdolženec po določbah kazenskega postopka in kazenskega zakona.

8Navedbe vložnikov o tem, da bi bilo smotrno in potrebno postopek zoper obdolženega R. izločiti, so za obravnavani primer pravno nerelevantne. Vrhovno sodišče ob odločanju o podaljšanju pripora na podlagi drugega odstavka 205. člena ZKP presoja, ali je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil določeno kaznivo dejanje, ter ali obstojita kateri od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP in neogibnost pripora za potek postopka ali varnost ljudi. O izločitvi postopka Vrhovno sodišče ob presojanju predloga za podaljšanje pripora še za tri mesece ne odloča. Sicer tudi take navedbe vložnikov temeljijo na njihovi lastni oceni, da med obdolženci v obravnavanem postopku ni nobene povezave. Iz pravnomočnega sklepa o preiskavi je iz opisov kaznivih dejanj, očitanih obdolžencem, razvidno, da so bili obdolženci medsebojno povezani, konkretno se obdolženemu R. očita, da je obdolženemu Č., ki je prepovedano drogo z namenom nadaljnje prodaje kupil tudi od nekaterih soobdolžencev, z drugimi soobdolženci pa se je dogovarjal za nakup prepovedanega orožja in ga tudi ponujal naprodaj, prodal 984,28 gramov amfetamina ter da je od slednjega, ki je kupljeni amfetamin prodal tajnemu policijskemu delavcu, sprejel kot zavarovanje dolga avtomatsko puško Kalašnikov, da je to orožje hranil in ga ponudil v odkup svojemu bratu. Glede na opise vsem obdolžencem očitanih kaznivih dejanj v pravnomočnem sklepu o preiskavi ni mogoče pritrditi obdolženčevim zagovornikom, da med obdolženci ni nobene povezave. Nadalje, Vrhovno sodišče je v izpodbijanem sklepu upoštevalo dejstvo, da je obdolženi R. redno zaposlen, vendar je presodilo, da mu dohodek, ki ga prejema, glede na večjo količino prodanega amfetamina očitno ne zadošča za preživljanje. S tem v zvezi Vrhovno sodišče ni presojalo navedb vložnikov o tem, kakšno bo ravnanje obdolženčeve obrambe na morebitnem predobravnavnem naroku in v primeru obsodilne sodbe, saj za presojo izpodbijanega sklepa o podaljšanju pripora niso pravno relevantne.

9Sklepno vložniki še menijo, da je za obdolženega „R. v obrazložitvi sklepa v očitnem nasprotju z očitkom po izreku sklepa o preiskavi navedeno, da naj bi sprejel puško v zastavo zaradi neplačila amfetamina, kar ne drži in se mu to tudi ne očita, torej so razlogi sklepa nasprotni dokazom v spisu in konkretni kriminalni količini ter dejanju, ki se mu očita po izreku sklepa o preiskavi“. Če sodišče težo dejanja in s tem oceno o sorazmernosti pripora gradi na večji ali drugačni kriminalni količini, kot se obdolžencu dejansko očita, mu je s tem kršena ustavna pravica iz 25. člena Ustave, predvsem možnost preizkusa, ali zanj zadošča milejši ukrep, to je hišni pripor. Tega sodišče ni preizkušalo ter ni ocenjevalo vseh osebnih okoliščin, ki so pri obdolženem R. drugačne (nekaznovanost, zaposlitev, družina, majhen otrok, urejena osebnost, primerjalno gledano z drugimi manjša kriminalna količina) ter zato tudi ne sodi v pavšalni sklop ocene neizogibnosti pripora in ne morda hišnega pripora.

10Tudi take navedbe vložnikov niso utemeljene. Kot rečeno, v pravnomočnem sklepu o preiskavi se obdolženemu R. očita, da je obdolženemu Č. prodal 984,28 gramov amfetamina ter da je od slednjega sprejel kot zavarovanje dolga avtomatsko puško Kalašnikov, da je to orožje hranil in ga ponudil v odkup svojemu bratu. V izpodbijanem sklepu je Vrhovno sodišče v zvezi z obdolženim R. izpostavilo, da je prodal prepovedano drogo (984,28 gramov amfetamina) obdolženemu Č., doma pa je hranil avtomatsko puško Kalašnikov, ki jo je od obdolženega Č. prejel kot zavarovanje dolga, avtomatsko puško pa je ponudil v odkup svojemu bratu. Nadalje je Vrhovno sodišče še izpostavilo, da je obdolženi R. sicer redno zaposlen in prejema dohodek, ki mu glede na večjo količino prodanega amfetamina očitno ne zadošča za preživljanje, vztrajnost in odločenost za izvrševanje kaznivih dejanj pa je izkazal tudi s sprejemom prepovedanega orožja, katerega promet posameznikom ni dovoljen, v zavarovanje plačila za prodani amfetamin. Iz navedb vložnikov o nasprotju med razlogi izpodbijanega sklepa in dokazi v spisu, katerih vložniki niti ne konkretizirajo (prvi odstavek 424. člena ZKP), ni razvidno, v čem naj bi bilo zatrjevano nasprotje in v čem naj bi šlo za očitanje drugačne kriminalne količine. Zato Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitve 25. člena Ustave in po vsebini zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Iz izpodbijanega sklepa je razvidna tudi presoja Vrhovnega sodišča, da je pripor neogiben in sorazmeren ukrep, saj ni videti učinkovitega načina, kako obdolžencem preprečiti, da ne bi z izvrševanjem kaznivega dejanja prometa s prepovedano drogo ogrožali življenja in zdravja potencialnih odjemalcev, ter da se obdolženemu R. očita hramba (in ponujanje naprodaj) vojaškega orožja, katerega promet posameznikom ni dovoljen, tako orožje pa je namenjeno ubijanju ljudi. Zato so neutemeljene tudi navedbe vložnikov, da Vrhovno sodišče ni upoštevalo obdolženčevih osebnih okoliščin in je napravilo le pavšalen zaključek o neizogibnosti pripora v zvezi z obdolženim R.

11Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčevih zagovornikov na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

12Če bo za obdolženega I. R. nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.