VSRS Sodba VSRS XI Ips 22374/2014-115

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča na Ptuju je z uvodoma navedenim sklepom zoper osumljenega K. P. odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), v zvezi s prvim odstavkom 20. člena Ustave. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo osumljenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je osumljenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče sodno odločbo Višjega sodišča v Mariboru spremeni tako, da potrdi odločitev dežurne preiskovalne sodnice o odreditvi hišnega pripora zoper osumljenca, podrejeno pa, da napadeno sodno odločbo razveljavi ter zadevo vrne navedenemu sodišču v ponovno odločanje.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da je priporni razlog ponovitvene nevarnosti v izpodbijanem sklepu opisan s konkretnimi navedbami, osumljenčev zagovornik pa z utemeljevanjem lastne ocene o pomenu in moči dokazov uveljavlja nedopustni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zato vrhovna državna tožilka predlaga zavrnitev zahteve.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo osumljencu, ki se o njem ni izjavil, in njegovemu zagovorniku, ki v izjavi nasprotuje stališču vrhove državne tožilke.

B.

5Osumljenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma navaja, da zagrožena kazen za določeno kaznivo dejanje še ne potrjuje tolikšne nevarnosti oziroma teže kaznivega dejanja, na podlagi katere bi bilo treba posegati po ukrepu omejitve svobode s priporom kot zavodskim ukrepom. Zagovornik ocenjuje, da teža osumljencu očitanih kaznivih dejanj ni tolikšna, da bi bistveno odstopala od povprečja, tako glede načina izvršitve kot okoliščin storitve. Osumljenec naj bi trikrat vlomil v tuje stanovanjske hiše očitno pod vplivom svoje bivše kriminalne družbe, pri čemer pa si ni prilastil stvari večje vrednosti. Pri sebi je imel zgolj imitacijo pištole, zato je jasno, da ni nameraval ogrožati življenja tistih, ki bi ga lahko zalotili pri izvršitvi kaznivih dejanj, temveč je imel takšno pištolo le zaradi zastraševanja. Zagovornik meni, da je treba upoštevati tudi, da si je osumljenec po prihodu iz Prevzgojnega doma Radeče uredil življenje v zunajzakonski skupnosti, s partnerko, ki ga trenutno preživlja, živita skupaj v najetem stanovanju, aktivno tudi išče zaposlitev. Zato zagovornik meni, da je sodišče pri ocenjevanju teže, načina storitve in okoliščin izvršitve osumljencu očitanih kaznivih dejanj zmotno uporabilo določbo 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. Te okoliščine po zagovornikovem zatrjevanju ne opravičujejo tako hudega posega v osumljenčevo osebno svobodo.

6Po drugem odstavku 420. člena ZKP je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti. Vrhovno sodišče je torej pri odločanju o zahtevi vezano na takšno dejansko stanje, kot ga ugotavlja izpodbijana pravnomočna sodna odločba. Z zgornjimi navedbami osumljenčev zagovornik podaja lastno oceno objektivnih (teža očitanih kaznivih dejanj) in subjektivnih okoliščin (vpliv bivše družbe na osumljenca, odsotnost namena ogrožanja z imitacijo pištole, ureditev zasebnega življenja, iskanje zaposlitve), s katerimi je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu utemeljilo obstoj pripornega razloga ponovitve nevarnosti. Kot rečeno, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

7Nadalje zagovornik zatrjuje, da je zunajobravnavni senat kršil določbo prvega odstavka 335. člena ZKP, ki se po njegovem mnenju smiselno uporablja tudi v postopku za odreditev pripora. Senat se v izpodbijanem sklepu obširno sklicuje na dokaz, ki je bil pridobljen po zaključenem „dokaznem“ postopku odločanja o priporu, gre za uradni zaznamek policije z dne 30. 5. 2014, in je očitno vplival na odločitev senata. Ta dokaz je bil nedvomno odločilen za spremembo odločitve o vrsti pripora. Zagovornik v takem ravnanju zunajobravnavnega senata vidi tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj se napadeni sklep opira na dokaz, pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podrejeno pa zagovornik v tem vidi tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 355. člena ZKP. Vložnik še navaja, da je v pritožbi zoper prvostopenjski sklep s tem v zvezi izrecno zatrjeval procesne kršitve, do česar se pritožbeno sodišče ni opredelilo. S tem je po vložnikovem stališču storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z določbo 395. člena ZKP, saj se ni opredelilo do odločilnih dejstev in s tem osumljenca prikrajšalo za primerno obrazloženo sodno odločbo. Po vložnikovem zatrjevanju je zunajobravnavni senat kršil tudi osumljenčevo pravico do kontradiktornosti iz 16. člena ZKP, ker osumljenca z zgoraj navedenim uradnim zaznamkom ni seznanil in tega dokaza ni izvedel, zaradi česar se osumljenec do njega ni mogel opredeliti.

8Iz izpodbijanega sklepa o odreditvi pripora je razvidno, da je zunajobravnavni senat obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP utemeljil z višino zagrožene kazni za očitano nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (kazen zapora do petih let) in nezanemarljivo premoženjsko škodo; z načinom storitve očitanega kaznivega dejanja (s premagovanjem ovir); s kontinuiranim izvrševanjem kaznivih dejanj, ki kaže na osumljenčevo vztrajnost pri izvrševanju premoženjskih deliktov; z osumljenčevim življenjskim stilom, saj si verjetno na tak način pridobiva sredstva za zagotavljanje materialne eksistence; z dejstvom, da je osumljenec po prihodu iz Prevzgojnega doma Radeče šele tri mesece na prostosti; z ugotovitvijo, da osumljenčeve navedbe o spremembi življenjskega stila niso izkazane; z osumljenčevo predkaznovanostjo zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje in življenje in telo, na podlagi česar je sodišče zaključilo, da je osumljenec specialni povratnik; z obstojem še štirih drugih kazenskih postopkov zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje in življenje in telo, ki tečejo zoper osumljenca; ter z osumljenčevim prejšnjim življenjem (osumljenec je bil do februarja letošnjega leta v Prevzgojnem domu Radeče), vedenjem in okoljem ter bivanjskimi razmerami. V zvezi s slednjimi je zunajobravnavni senat na podlagi uradnega zaznamka policije z dne 30. 5. 2014 ugotovil, da se je osumljenec po begu iz Prevzgojnega doma Radeče osem mesecev zadrževal na naslovu, kjer prebiva družina njegove partnerke, med tem časom pa je tudi izvrševal kazniva dejanja. Kljub temu, da je bil osumljenec iskana oseba, je družina osumljenčeve partnerke osumljencu nudila zatočišče in pomoč pri skrivanju. Na podlagi povedanega Vrhovno sodišče zaključuje, da je zunajobravnavni senat odločil o odreditvi pripora na podlagi dejstev in okoliščin, ki so mu bila v času odločanja o predlogu državnega tožilstva za odreditev pripora, to je 30. 5. 2014, znana. Vložnik s prikazovanjem, da je za ugotovitev obstoja ponovitvene nevarnosti odločilen zgolj uradni zaznamek policije z dne 30. 5. 2014, podaja lastno vrednotenje teže dejstev, navedenih v tem uradnem zaznamku. Na tak način vložnik ponovno uveljavlja za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Trditve, da omenjeni uradni zaznamek predstavlja nedovoljen dokaz, ker je bil pridobljen s kršitvijo osumljenčevih ustavnih pravic, vložnik ne konkretizira, zato se Vrhovno sodišče do nje ne more opredeliti (prvi odstavek 424. člena ZKP). Namreč, bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo vložnik tudi uveljavlja, je podana, če se sodba (oziroma sodna odločba) opira na dokaz, pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali na dokaz, na katerega se po določbah ZKP sodna odločba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi nedovoljenega dokaza. Vložnik v zahtevi ni obrazložil, s kakšnim ravnanjem oziroma s kršitvijo katere osumljenčeve ustavne pravice ali temeljne svoboščine naj bi policija in sodišče pridobila omenjeni uradni zaznamek. Take obrazložitve ob trditvi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vložnik ni podal niti v pritožbi, zato se sodišče druge stopnje do take trditve ni bilo dolžno opredeliti. V postopku odločanja o predlogu državnega tožilstva za odreditev pripora sodišče na podlagi dokaznega gradiva, zbranega pred odreditvijo pripora, presoja, ali je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, ali je podan kateri od pripornih razlogov iz prvega odstavka 201. člena ZKP, ali je pripor neizogiben ter ali je v konkretnem primeru varnost ljudi ogrožena do te mere, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode. Ob takem odločanju sodišče ne izvaja posameznih dokazov in ne presoja njihove verodostojnosti, zato je vložnikovo zatrjevanje kršitve prvega odstavka 355. člena pravno zgrešeno. Tudi do takih pravno nerelevantnih navedb se sodišče druge stopnje ni bilo dolžno opredeliti, zato Vrhovno sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve določbe prvega odstavka 395. člena ZKP.

9S tem, ko je zunajobravnavni senat spremenil odločitev preiskovalne sodnice in zoper osumljenca odredil pripor, je po vložnikovem stališču kršil ustavno načelo sorazmernosti. Odvzem svobode posamezniku v smislu odreditve pripora je dopusten le v primeru, ko je to neizogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Odreditev zavodskega ukrepa pripora je najhujši poseg v ustavno zagotovljeno pravico do osebne svobode, zaradi česar je po tem ukrepu mogoče poseči le v izjemnih primerih. Neizogibnost pripora glede na zaključke preiskovalne sodnice kot na naknadno ravnanje tožilstva, ki zoper njeno odločitev ni vložilo pritožbe, očitno ni podana. V zvezi z navedbo zunajobravnavnega senata, da osumljenec ne izkazuje določene mere zaupanja, vložnik navaja, da gre pri tem za subjektivno oceno posameznika, pri čemer se ta ocena očitno razlikuje pri preiskovalni sodnici, državni tožilki, zunajobravnavnem senatu in senatu višjega sodišča. V obravnavanem primeru je bila osumljencu odvzeta prostost, nekaj časa je bil v pridržanju, ugotovil je obstoj realne možnosti nadaljnjega odvzema prostosti, s čimer dotlej še ni bil soočen, kar vse so okoliščine, ki bistveno zmanjšujejo vpliv prvotnih osumljenčevih protipravnih ravnanj na sedanjo realno ponovitveno nevarnost. V primeru kršitve pravil hišnega pripora, ne le izvrševanja nadaljnjih kaznivih dejanj, kar je bilo osumljencu s strani dežurne preiskovalne sodnice zelo jasno obrazloženo, je razlog za spremembo milejšega ukrepa, hišnega pripora, v strožji ukrep, po katerem je posegel senat treh sodnikov in kar je potrdil pritožbeni senat, ne da bi bila osumljencu vsaj ponujena možnost upravičiti zaupanje tistih, ki so mu ga dali. Ustava v 20. členu dopušča odvzem prostosti posamezniku zgolj v tistih primerih, ko je to neizogibno potrebno za varnost ljudi in premoženja, kar smiselno pomeni izjemoma, ne pa v vseh primerih, ko obstaja že zgolj teoretična možnost in pomislek sodišča na ponovitveno nevarnost.

10Vložnik s takimi, pretežno posplošenimi navedbami podaja lastno oceno okoliščin, s katerimi je sodišče obrazložilo neizogibnost in sorazmernost pripora, ter lasten pogled na stopnjo zaupanja osumljencu, da ne bo ponavljal kaznivih dejanj. Kot rečeno, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vložnikovo sklicevanje na to, da državno tožilstvo v konkretnem primeru ni vložilo pritožbe, je brezpredmetno. Kadar se preiskovalni sodnik ne strinja s predlogom državnega tožilstva za odreditev pripora, zahteva, da o tem odloči zunajobravnavni senat (peti odstavek 202. člena ZKP). Zaradi nestrinjanja preiskovalnega sodnika s predlogom za odreditev pripora državni tožilec ne more vložiti pritožbe. Lahko pa preiskovalni sodnik v takem primeru odredi katerega od nadometnih ukrepov iz XVII. poglavja ZKP (sedmi odstavek 202. člena ZKP), kar je dežurna preiskovalna sodnica v obravnavanem primeru tudi storila. Prav tako so glede na že zgoraj citirane določbe petega in sedmega odstavka 202. člena ZKP pravno zgrešene vložnikove navedbe, da je v obravnavanem primeru zunajobravnavni senat spremenil odločitev preiskovalne sodnice.

11Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev določb kazenskega postopka, ki jih je uveljavljal osumljenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti. Zato je zahtevo na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

12Če bo za osumljenega K. P. nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.