UPRS sodba I U 157/2012

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Gozdarska inšpekcija, Območna enota Ljubljana, Izpostava Kamnik (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo tožniku naložila, da mora z gozdne parcele št. 443/16 k.o. … odstraniti žično ograjo višine 1,20 metra na dolžini 50 metrov ter kot rok izvršitve izrečenega ukrepa določila 10. 6. 2011. Organ v obrazložitvi odločbe navaja, da je 19. 10. 2010 opravil terenski ogled parcele št. 443/16 k.o. … ter ob ogledu ugotovil, da je na parceli postavljena žična ograja višine 1,20 metrov v ocenjeni dolžini 50 metrov. Navedena parcela je po veljavnem gozdno gospodarskem načrtu za enoto Ljubljana 2005 - 2014 (v nadaljevanju GGN) opredeljena kot gozd, po Javnem informacijskem sistemu prostorskih podatkov Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju JISPP MOL) pa se parcela nahaja v območju, ki je namenjeno gozdnim površinam. Inšpektorica je 13. 12. 2010 opravila zaslišanje, na katerem je z opozorilom po Zakonu o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) tožniku glede na določila 21. člena Zakona o gozdovih (v nadaljevanju ZG) naložila, da odda na Zavod za gozdove Slovenije (v nadaljevanju ZGS) vlogo za pridobitev soglasja za ograditev parcele. ZGS je 24. 2. 2011 izdal odločbo, s katero je vlogo tožnika zavrnil ter ni izdal soglasja za postavljeno ograjo na gozdni parceli. ZG v 24. členu določa, kdaj se ograditev posameznih delov gozda lahko dovoli. ZGS je ugotovil, da je postavitev ograje na obravnavani lokaciji neprimerna, zato ni izdal soglasja za že postavljeno ograjo. Ograja se lahko prestavi na mejo zazidljivega zemljišča, degradiran gozd pa je treba obnoviti skladno z navodili ZGS. Gozdarska inšpekcija ima podlago za ukrepanje pri opravljanju inšpekcijskega nadzora po prvi alinei tretjega odstavka 77. člena ZG. Organ v nadaljevanju še navaja, da če tožnik ne bo izpolnil svoje obveznosti v danem roku, da bo uporabil izvršbo s prisilitvijo v skladu z 298. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Dodaja, da je gozdarska inšpekcija pri izreku ukrepa zasledovala cilj, da se protizakoniti poseg na gozdni parceli odstrani na način, ki je za zavezanca najbolj ugoden; zato zoper njega ni začela postopka po Zakonu o prekrških.

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 1. 12. 2011 zavrnilo pritožbo tožnika zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo. Drugostopenjski organ pritrjuje odločitvi in razlogom prvostopenjskega organa ter še dodaja, da veljavni prostorski akt MOL, to je Odlok o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana - izvedbeni del, Uradni list RS, št. 78/10 (v nadaljevanju OPN MOL) določa umestitev predmetne parcele v območje, ki je namenjeno gozdnim površinam; med vrstami dopustnih objektov je navedeno, da je gradnja ograj dopustna skladno z ZG. ZG za gradnjo objektov in posegov v gozd v 21. členu predvideva pridobitev soglasja ZGS. Ker je tožnik prejel zavrnilno odločbo ZGS z dne 24. 2. 2011, je prvostopenjski organ odločil pravilno ter ni mogoče sprejeti kot utemeljenih pritožbenih navedb tožnika, da gre za ograditev stavbne parcele in da je ta potrebna zaradi zagotavljanja varnosti zaradi morebitnih vlomov in zadrževanja divjadi. V zvezi s prošnjo tožnika za prestavitev roka za izvršitev odločbe prvostopenjskega organa pa drugostopenjski organ navaja, da gre za materialni rok, ki ga v skladu s predpisi ni mogoče podaljšati. V skladu z 290. členom ZUP pa je rok dopustno podaljšati v postopku upravne izvršbe (v sklepu o dovolitvi izvršbe), v kolikor se presodi, da obstajajo opravičljivi razlogi za podaljšanje časa, ki je predviden za izpolnitev obveznosti.

Tožnik v tožbi navaja, da v predmetnem primeru ne gre za ograditev gozda oziroma gozdnega prostora. Tožnik je s sporno ograjo ogradil svoje stavbno zemljišče, na katerem ima stanovanjsko hišo, to je parcelo št. 443/4 k.o. …, ne pa gozda. Tožnik je to zatrjeval in pojasnjeval že v upravnem postopku, vendar upravni organ njegovih argumentov ni upošteval, zaradi česar je svojo odločitev nepravilno oprl na 24. člen ZG, ki v tem primeru sploh ne pride v poštev. V zvezi s tem tožnik v spis vlaga skico poteka ograje, iz katere je razvidno, da je ograjena parcela št. 443/4. Glede na to, da je tožnik ogradil svoje stavbno zemljišče, za postavitev sporne ograje ne potrebuje soglasja ZGS v smislu 21. člena ZG. V tem delu je prvostopenjski organ dejansko stanje ugotovil povsem napačno. Sporna ograja poteka ob meji med parcelama št. 443/4 in 443/16 k.o. …, vendar je še vedno na parceli št. 443/4, ki je stavbno zemljišče. Določen manjši del ograje se res nadaljuje po eni strani ob meji med parcelo št. 443/15 in 443/16, po drugi strani pa ob meji med parcelama št. 443/16 in 443/17. Ker le manjši del ograje sega na parcelo, ki je opredeljena kot gozdno zemljišče, je torej nepravilna odločitev prvostopenjskega organa, ki tožniku nalaga odstranitev ograje v celotni dolžini, torej tudi v delu, ki poteka po stavbnem zemljišču. Tožnik ob tem poudarja, da sta tako parcela št. 443/4 kot parcela št. 443/16 njegova last. Za izrek ukrepa odstranitve ograje, ki poteka po stavbnem zemljišču, pa prvostopenjski organ ni imel nobene podlage. Zato je izpodbijana odločba v tem delu nezakonita in tožnik sodišču predlaga, naj jo odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišču predlaga, naj v dokazne namene vpogleda v zemljiškoknjižna izpiska za parceli 443/4 in 443/16, obe k.o. … ter skico poteka ograje, zasliši pa naj tudi tožnika.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Z izpodbijano odločbo je bil tožniku izrečen inšpekcijski ukrep odstranitve ograje z njegove gozdne parcele 443/16 k.o. …, v dolžini 50 m, ker ZGS ni izdal soglasja za ograditev dela gozda v smislu določb 24. člena ZG. V zadevi ni sporno, da je parcela 443/16 - po relevantnih dokumentih, to je OPN MOL in GGN - gozdna parcela, da je po 24. členu ZG ograditev delov gozda dopustna le na podlagi dovoljenja ZGS ter da ZGS ni izdal dovoljenja za predmetno ograjo. Sporno pa je, ali ograja stoji na gozdni parceli 443/16 ali izven ter ali je tožnik z njeno postavitvijo kršil zakon, tako da mu je bil z izpodbijano odločbo lahko izrečen inšpekcijski ukrep odstranitve ograje. Tožnik namreč v tožbi navaja, da je s predmetno ograjo ogradil svoje stavbno zemljišče, na katerem ima stanovanjsko hišo, to je parcelo 443/4 k.o. … oziroma da glede na potek ograje, kot ga opiše, le manjši del ograje sega na parcelo, ki je opredeljena kot gozdno zemljišče.

Iz spisne dokumentacije upravnih spisov v zadevi izhaja, da je prvostopenjski organ - po opravljenem terenskem ogledu, na katerem je bilo ugotovljeno, da je parcela 443/16 ograjena, in to dokumentirano s fotografiranjem, kot izhaja iz zapisnika z dne 19. 10. 2010 - dne 13. 12. 2010 opravil zaslišanje tožnika, na katerem je tožnik, ko je bil seznanjen z zgoraj navedenimi ugotovitvami inšpekcijskega pregleda ter dejstvoma, da se parcela 443/16 po JISPP MOL nahaja v območju gozda in da je ta gozd tudi po GGN, ter da je ograditev (delov) gozda dopustna le v okviru pogojev 24. člena ZG, povedal, da so ograjo postavili zaradi varnosti, ter da ni bil seznanjen s tem, da je potrebno za ograditev (dela) gozda pridobiti soglasje. Iz spisne dokumentacije dalje izhaja, da je tožnik v skladu z izrekom inšpekcijskega ukrepa opozorila, po katerem mora ZGS zaprositi za izdajo soglasja za postavljeno ograjo, tako tudi ravnal, ter da je ZGS z odločbo z dne 24. 2. 2011 njegovo vlogo zavrnil. Kar pomeni, da tožnik v prvostopenjskem postopku ni navajal, kot zatrjuje v tožbi, da je navajal, da se namreč ograja ne nahaja na gozdni parceli 443/16, ampak v pretežnem delu izven te parcele, na njegovih drugih, stavbnih parcelah. Iz spisne dokumentacije upravnih spisov sicer izhaja, da je v pritožbenem postopku tožnik navajal, da ker gre za ograjo na zadnji strani parcele, na kateri stoji njegova stanovanjska hiša, da gre dejansko za del stavbne parcele, zaradi česar je na MOL podal vlogo za spremembo namembnosti predmetnega zemljišča v stavbno zemljišče. Glede na vse navedeno so tako tožbene navedbe o tem, da se predmetna ograja ne nahaja na gozdni parceli 443/16, nedopustne tožbene novote. Po tretjem odstavku 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) namreč stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta.

Ob spredaj povzetih navedbah tožnika v upravnem postopku (na prvi in drugi stopnji) so protispisne tožbene navedbe, da je tožnik že v tem postopku argumentirano pojasnjeval, da je ogradil svoje stavbno zemljišče, parcelo 443/4, ne pa (dela) gozda, in da zato 24. člen ZG v tej zadevi sploh ne pride v poštev. Po že navedenem namreč tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval in dokazoval, da se predmetna ograja ne nahaja na parceli 443/16, nasprotno, podal je celo vlogo na ZGS za izdajo soglasja za postavitev ograje na parceli 443/16, in po njegovih pritožbenih navedbah tudi vlogo za spremembo namembnosti zemljišča, na katerem se ograja nahaja, v stavbno. Kolikor pa tožnik v tožbi še navaja, da organ ni imel podlage za izrek ukrepa odstranitve ograje v celotni dolžini, ker naj bi le manjši del segal na parcelo 443/16, sodišče tudi tega ugovora ne sprejema kot utemeljenega. Tožniku je z izpodbijano odločbo namreč naložena odstranitev le ograje na parceli 443/16 ter se odločba na ograjo, če oziroma kolikor poteka (tudi) po drugih parcelah, ne nanaša, tožniku pa se z izpodbijano odločbo v zvezi z ograjo, če oziroma kolikor poteka (tudi) po drugih parcelah, ne nalaga nobenih obveznosti.

Ker je sodišče tožbene navedbe o tem, da se ograja ne nahaja na gozdni parceli 443/16, presodilo kot nedopustne tožbene novote, tudi ni opravilo glavne obravnave, da bi izvedlo predlagane dokaze, s katerimi naj bi bilo prej navedeno dejstvo dokazano, saj gre po že navedenem (v 7. točki obrazložitve te sodbe) za nedopustne nove dokaze (tretji odstavek 20. člena ZUS-1).

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških postopka pa sodišče opira na določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.