VSRS sodba in sklep II Ips 278/2012

Revizija četrtega tožnika, šeste tožnice in sedmega tožnika se zavrne.

Revizija toženke se v delu, s katerim se izpodbija del sodbe, ki se nanaša na zahtevek tretje tožnice za povrnitev premoženjske škode, zavrže.

Reviziji toženke se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v I. točki glede odškodnine za nepremoženjsko škodo spremeni tako,

- da se prisojeni zneski znižajo: prvemu tožniku na 7.000 EUR, drugi tožnici na 6.000 EUR, tretjemu tožniku, peti tožnici, šestemu tožniku in sedmi tožnici pa na 5.500 EUR;

- da se znesek stroškov postopka na prvi stopnji, ki jih je toženka dolžna plačati tožnikom, zviša na 14.784,62 EUR.

V III. točki se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da vsaka stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Sicer se revizija toženke zavrne.

Četrti tožnik, šesta tožnica in sedmi tožnik morajo v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti toženki njene revizijske stroške v višini 1.101,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Toženka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožnikom njihove stroške odgovora na revizijo v znesku 112,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Tožniki so zahtevali povrnitev škode, ki jim je nastala s tem, ko je bila v bližini njihove stanovanjske hiše na parc. št. ... k. o. ... zgrajena regionalna cesta R-3-625, ki je v upravljanju toženke. Lastniki navedene nepremičnine so: A. in B. B., vsak do 3/8, in C. B. do 1/4. Ti so uveljavljali povrnitev premoženjske škode, ker je vrednost njihove nepremičnine zaradi spremenjenih pogojev, ki so nastali z izgradnjo regionalne ceste, trajno zmanjšana. Vsi tožniki skupaj pa so uveljavljali povrnitev nepremoženjske škode kot posledice prekomernega hrupa.

2Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da znaša manjvrednost navedene nepremičnine 98.392,60 EUR, kar predstavlja tisto škodo, ki presega normalne meje. Zato je vsakemu od prvih treh tožnikov, ne glede na njihove solastninske deleže, prisodilo znesek, ki ga je zahteval, in sicer 32.797,53 EUR. Bertoke je uvrstilo v stanovanjsko naselje z drugo stopnjo varstva pred hrupom. Mejne vrednosti za to območje so bile presežene za 3 dB(A) ponoči in 1 dB(A) podnevi. Ker je bilo ugotovljeno, da tožniki vse od leta 2003 zaradi prekomernega obremenjevanja s hrupom trpijo duševne bolečine, je prvemu tožniku prisodilo 4.500,00 EUR kot seštevek odškodnine zaradi neupravičenega posega v osebnostno pravico do zdravega življenjskega okolja in zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, drugi tožnici 4.000,00 EUR, tretjemu tožniku in peti tožnici vsakemu po 3.000,00 EUR ter šestemu tožniku in sedmi tožnici vsakemu po 5.500,00 EUR. Tožbeni zahtevek četrtega tožnika je sodišče zavrnilo.

3Sodišče druge stopnje je pritožbama pravdnih strank delno ugodilo in prisojeni znesek odškodnine za nepremoženjske škode zvišalo tako, da je prvemu tožniku priznalo 10.000,00 EUR odškodnine, drugi tožnici 8.000,00 EUR, tretjemu tožniku, peti tožnici, šesti tožnici in sedmemu tožniku pa vsakemu po 7.000,00 EUR. V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu je pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Ocenilo je, da tožbeni zahtevki zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti niso utemeljeni.

4Četrti tožnik, šesta tožnica in sedmi tožnik vlagajo revizijo zoper zavrnilni del tožbenega zahtevka. Vztrajajo pri svojih trditvah, da je hiša, v kateri živijo, od ceste oddaljena 5 m, da se je cesta odprla 22. 2. 2001 in da gre za cesto, ki jo je treba šteti kot nov vir hrupa. Mejne vrednosti so presežene za več, kot sta ugotovili nižji sodišči, in sicer za 5 Db(A) podnevi in 7 Db(A) ponoči. Sodišče je zamenjalo pojma kritične ravni hrupa in mejne vrednosti. Sodišče druge stopnje ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe, ampak je grajo v zvezi s cesto kot novim virom in presežnimi vrednostmi le pavšalno zavrnilo kot neutemeljeno. Ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, je pomanjkljiva in se je ne da preizkusiti. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pri uporabi mejne vrednosti hrupa je bilo zmotno ugotovljeno tudi dejansko stanje glede presežnih vrednosti hrupa, kar je vplivalo na pravilno odmero odškodnine.

5Sodišče druge stopnje se ni opredelilo tudi do pritožbenih navedb v zvezi z zahtevkom četrtega tožnika, zato je sodba tudi v tem delu pomanjkljiva in se je ne da preizkusiti. Napačen je zaključek sodišča, da ni upravičen do odškodnine, ker ni podal trditev v smeri duševnih bolečin zaradi posega v osebnostno pravico, ki bi presegale normalne meje, ampak je poudarjal le, da se je zaradi hrupa odselil k partnerki. Četrti tožnik je v hiši živel do leta 2005, to je 4 leta po odprtju ceste in se je k partnerki odselil ravno iz razloga prekomernega hrupa, kar bi moralo sodišče upoštevati pri odmeri odškodnine. V tem obdobju je enako kot drugi tožniki trpel za posledicami prekomernega hrupa.

6Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je zavrnilo odškodnino zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti za šestega tožnika in sedmo tožnico. Zmotno je zaključilo, da ni bilo zadostnih trditev v tej smeri in nepravilno upoštevalo subjektivni in objektivni kriterij. Odmerjeni odškodnini za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice do zdravega življenjskega okolja sta prenizki glede na odškodnine, odmerjene v podobnih primerih. Sodišče je prezrlo predvsem čas trajanja duševnih bolečin v prihodnosti, saj sta oba tožnika še otroka. Premalo je upoštevalo tudi intenziteto psihičnega nelagodja.

7Toženka v odgovoru na revizijo treh tožnikov zavrača revizijske očitke in predlaga njeno zavrnitev.

8Toženka vlaga (direktno) revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi kršitev določb pravdnega postopka, in sicer 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Izpodbija odločitev po temelju in kot vrednost spornega predmeta navaja seštevek vseh vrednosti zahtevkov za plačilo premoženjske škode (98.329,00 EUR) in nepremoženjske škode (46.000,00 EUR).

9Revidentka meni, da sodišče ni pristojno odločati o razvrstitvi objektov v določeno območje, ker je to v pristojnosti občin oziroma pristojnih organov. Za razvrstitev v drugo območje varstva pred hrupom ali v mirno območje poselitve je pristojen minister za okolje na podlagi pobude občine, če iz dokumentacije, priložene k pobudi sledi, da so izpolnjene zahteve varstva pred hrupom, ki v skladu z Uredbo o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju veljajo za takšna območja varstva pred hrupom. Sodišče ni imelo nobene pravne podlage za razvrstitev objekta na ... ulici ... v drugo območje. Razvrstitev objektov v določeno območje je stvar prostorsko-izvedbenih aktov občine, ki urejajo rabo prostora tega območja, pri čemer je drugo območje v pristojnosti ministra za okolje. Tudi izvedenec, ki je bil postavljen za komentiranje rezultatov meritev hrupa, ni pristojen za določanje območja. Pri opredelitvi območja se upošteva tudi predpis o javnih cestah, ki ob državnih cestah določa širino varovalnih pasov prav zaradi preprečevanja škodljivih vplivov na obcestni prostor.

10Nižji sodišči sta storili bistveno kršitev določb pravdnega postopka, s tem ko sta dovolili zvišanje tožbenega zahtevka po razveljavitvi (prve) prvostopenjske sodbe. Tožniki so zahtevali za 41.729,26 EUR in sodišče je s sodbo z dne 6. 5. 2008 to odškodnino priznalo, po pritožbi toženke pa je bila sodba tudi v tem delu razveljavljena. Tožniki so 16. 2. 2010 zvišali zahtevek in zahtevali odškodnino v višini 98.392,60 EUR. Sodišče je spremembo tožbe kljub nasprotovanju toženke dovolilo. Tožniki zoper prvo sodbo niso vložili pritožbe, zato je sodišče z izpodbijano sodbo odločilo v škodo toženke, ki je s pritožbo uspela. Gre za kršitev prepovedi reformatio in peius. Revizija še dodaja, da so tožniki zahtevali premoženjsko škodo zaradi zmanjšanja vrednosti objekta zaradi bližine regionalne ceste ter vzpostavitev zadovoljive zunanje ureditve, nikoli pa niso zahtevali tovrstne odškodnine zaradi hrupa oziroma presežnih mejnih vrednosti.

11V zvezi s prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo revidentka (tako v direktni reviziji kot v reviziji, dopuščeni s sklepom II DoR 460/2011 z dne 24. 5. 2012) graja višino prisojene odškodnine. Dnevne vrednosti hrupa niso bile presežene, nočne pa so bile presežene za 0,9 dBA za vzhodni del pritličja in nadstropja, medtem ko v zahodnem delu vrednosti niso bile prekoračene. V dopuščeni reviziji revidentka še dodaja, da je stanovanjska hiša dejansko od ceste oddaljena približno 12 m. Ne drži ugotovitev sodbe, da sta prvi tožnik in druga tožnica izpostavljena (presežnemu) hrupu pretežni del časa, saj dnevne vrednosti niso bile presežene. Tretji tožnik in peta tožnica sta mlajši osebi in prav gotovo zaposleni in zato ves čas odsotni, česar sodišče ni upoštevalo pri odmeri višine odškodnine. Tudi šesti tožnik in sedma tožnica sta sedaj že šoloobvezna otroka in sta določen čas odsotna od doma. Gre za edini primer, da nekdo zahteva odškodnino zaradi hrupa, ki naj bi ga povzročila ta cesta. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre v primerjavi z istovrstnimi primeri v Murski Soboti za blažji primer, zato je nelogično, da je priznalo tako visoko odškodnino. Prisojene odškodnine po višini odstopajo od prakse Vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 253/2010 ter II Ips 224/2010 obe z dne 13. 12. 2010, II Ips 417/2011 z dne 12. 1. 2012 in II Ips 241/2010 z dne 23. 6. 2011.

12Tožniki v pravočasnem odgovoru na (dopuščeno) revizijo toženke nasprotujejo njenim očitkom in predlagajo njeno zavrnitev. Odgovor na direktno vloženo revizijo je bil vložen prepozno, zato ga revizijsko sodišče ni upoštevalo.

13Revizija četrtega tožnika, šeste tožnice in sedmega tožnika ni utemeljena, revizija toženke pa delno ni dovoljena, sicer pa je delno utemeljena.

O reviziji četrtega tožnika, šeste tožnice in sedmega tožnika

14Cesta, ob kateri živijo tožniki, ni nov vir hrupa in očitek, da bi zato morale biti mejne vrednosti nižje kot ugotovljene, ni utemeljen. Pritožbeno sodišče se je v 11. točki svoje obrazložitve opredelilo do mejnih vrednosti in o tem, ali je cesta nov vir hrupa. Zato je pritožbeno sodišče (že pravilno) odgovorilo na pritožbene očitke enake revizijskim. Oprlo se je na določbo 3. točke 3. člena Uredbe o hrupu v naravnem in življenjskem okolju, ki določa, da je obstoječi vir hrupa tisti, ki je bil v uporabi, ali je obratoval na dan uveljavitve te uredbe, ali za katerega je bilo skladno s predpisi pred uveljavitvijo te uredbe pridobljeno gradbeno dovoljenje. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je bilo gradbeno dovoljenje za cesto pridobljeno v letu 1989, to je pred uveljavitvijo predmetne uredbe. Sodišče je glede na to pravilno zaključilo, da ne gre za nov, ampak za obstoječ vir hrupa. Očitek, da drugostopenjska sodba o tem nima razlogov, je zato neutemeljen.

15Četrti tožnik je enako kot drugi tožniki v tožbi zatrjeval, da je trpel duševne bolečine, ki izvirajo iz prekomernega hrupa. Tožniki so skupaj navajali, da jim je zaradi hrupa padla kvaliteta življenja, motena sta počitek in spanje, čustveno so prizadeti, vznemirjeni in depresivni ter doživljajo hude frustracije. Na zaslišanju je četrti tožnik povedal, da občuti duševne bolečine, ker ne živi več s svojo (primarno) družino. Logičen in prepričljiv je zato zaključek prvostopenjskega sodišča, da ni uspel dokazati obstoja duševnih bolečin zaradi prekomernega hrupa. Revizijsko sodišče pritrjuje oceni nižjih sodišč, da zatrjevane duševne bolečine izvirajo iz odselitve od družine in niso posledice prekomernega hrupa.

16Revizijski očitki v zvezi z odmero odškodnine za šesto tožnico in sedmega tožnika zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti so neutemeljeni. Pravilen je zaključek pritožbenega sodišča, da zgolj zatrjevana neugodja, ki jih mladoletna tožnika trpita zaradi hrupa, niso zadostna podlaga za priznanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Višina prisojene odškodnine zaradi posega v osebnostno pravico do zdravega življenjskega okolja pa glede na podobne istovrstne primere ni odmerjena prenizko.(1)

17Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

O reviziji toženke

O dovoljenosti revizije

18V premoženjskopravnih sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne odločbe presega 40.000,00 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP). Vrednost spornega predmeta je odvisna od spornega dela, ki je za pravdno stranko lahko največ takšen, kakršen je v konkretni zadevi njen neuspeh. Sedem tožnikov v pravdi zahteva odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo (slednjo le prvi trije), pri čemer četrti tožnik s svojim zahtevkom (v celoti) ni uspel. V skladu s petim odstavkom 367. člena ZPP se ne glede na določbo drugega odstavka 41. člena ZPP vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ugotovi s seštevkom vrednosti posameznih zahtevkov oziroma delov teh zahtevkov, ki so še sporni, kadar je odločitev o reviziji odvisna od rešitve pravnih vprašanj, ki so skupna za vse navedene zahtevke, ali če so posamezni zahtevki med seboj tako povezani, da je odločitev o posameznem zahtevku odvisna od odločitve o drugem zahtevku. Ustaljeno stališče sodne prakse Vrhovnega sodišča je, da se v primeru subjektivne kumulacije zahtevkov navadnih sospornikov dovoljenost revizije presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka navadnega sospornika. Na aktivni strani je poleg subjektivne pri prvih treh tožnikih podana tudi objektivna kumulacija tožbenih zahtevkov. V obravnavanem primeru, ko gre za zahtevke za povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode, ki sicer ne temeljijo na isti dejanski in pravni podlagi, gre za medsebojno povezane zahtevke, saj vsa škoda in zanjo zahtevana odškodnina izvirata iz istega škodnega dogodka. Vrednost spornega predmeta se tako presoja za vsakega tožnika posebej, vendar kot enotna vrednost (seštevek) za objektivno kumulirane zahtevke za povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode.(2)

19Revizija je glede na pojasnjeno dovoljena glede zahtevka prvega tožnika (seštevek prisojenih odškodnin za premoženjsko in nepremoženjsko škodo je 42.797,53 EUR) in glede tožbenega zahtevka druge tožnice (seštevek prisojenih odškodnin je 40.797,53 EUR), seštevek izpodbijanega dela odločitve o tožbenem zahtevku tretjega tožnika pa ne dosega revizijskega praga (37.797,53 EUR). Prav tako ne dosega revizijskega praga direktna revizija zoper izpodbijani del sodbe, ki se nanaša na odločitev o zahtevkih pete tožnice, šestega tožnika in sedme tožnice (vsak 7.000,00 EUR). Ne glede na to pa je bila revizija v delu, ki se nanaša na zahtevek tožnikov za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo (razen za četrtega tožnika), dopuščena s sklepom II DoR 460/2011, zato je, kolikor se nanaša na presojo višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, dovoljena. Glede premoženjske škode tretjega tožnika in druga vprašanja v zvezi z zahtevkom za povrnitev nepremoženjske škode tretjega tožnika, pete tožnice, šestega tožnika in sedme tožnice pa revizija ni bila dopuščena in je zato nedovoljena.(3)

O delni utemeljenosti revizije

20Sodišče druge stopnje je uvrstilo območje, kjer tožniki bivajo, v drugo skupino območja varstva pred hrupom in to utemeljilo na občinskem dokumentu in s tem, da sicer sam neobstoj pravnoformalno sprejetega akta o določitvi območij ne more biti tehten argument, s katerim bi lahko toženka ovrgla ugotovitev, da gre za tretje in ne drugo območje varstva pred hrupom. Uredba o hrupu v naravnem in življenjskem okolju, ki je veljala do 1. 1. 2006, ni opredeljevala, kdo je pristojen za določitev stopnje varstva pred hrupom. Tedaj veljavna prostorska in okoljska zakonodaja je občine zavezovala, da se v določenih prostorskih, planskih in drugih aktih na območju določene namenske rabe omeji dejavnost, ki povzroča čezmerni hrup. Uredba o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju, ki velja od 1. 1. 2006, v četrtem odstavku 4. člena določa, da meje tretjega in četrtega območja varstva pred hrupom na posameznem območju določi občina v prostorskem načrtu, ki ureja rabo prostora. Glede drugega območja varstva pred hrupom, v katerega sta nižji sodišči uvrstili nepremičnino tožnikov, uredba določa, da razvrstitev posameznih območij v to območje določi minister, pristojen za okolje, na podlagi pobude občine, če iz dokumentacije, priložene k pobudi, sledi, da so izpolnjene zahteve varstva pred hrupom, ki v skladu s to uredbo veljajo za takšno območje varstva pred hrupom. Ker občina po ugotovitvah nižjih sodišč očitno svojim obveznostim ni zadostila, je sporno predhodno vprašanje skladno z določbami ZPP rešilo sodišče (13. člen ZPP).

21Sodišče druge stopnje ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona (359. člen ZPP). Prepoved reformatio in peius velja torej samo za pritožbeno sodišče, ko spreminja sodbo sodišča prve stopnje. Prepoved pa ne velja za odločitev sodišča prve stopnje, ki jo sprejme v ponovljenem postopku. Če je sodba v pritožbenemu postopku razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču v novo sojenje, ta prepoved preneha.(4) Revizijski očitek o kršitvi prepovedi reformatio in peius zato ni utemeljen, saj je bila prva sodba prvostopensjkega sodišča (v ugodilnem delu) razveljavljena. Dejstvo, da se tožniki niso pritožili zoper prvo prvostopenjsko sodbo, ni pomembno, saj so z zahtevkom v celoti uspeli in za pritožbo v tem delu niso imeli pravnega interesa. Že pritožbeno sodišče je pojasnilo, da so bile v dopolnitvi izvedenčevega mnenja v drugem sojenju upoštevane spremenjene bivalne razmere, ki so odvisne od hrupa. Tožniki so zahtevali zvišanje tožbenega zahtevka na podlagi izvedenskega mnenja (na podlagi strokovno ovrednotene ocene škode), zato je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku utemeljeno dovolilo spremembo tožbe z zvišanjem tožbenega zahtevka, saj je bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama (prvi odstavek 185. člena ZPP).

22Očitki, da izvedenec ni upošteval vrednosti zunanje ureditve, kar naj bi vplivalo na prisojeno odškodnino, so prepozni. Med sojenjem na prvi stopnji k cenitvi toženka ni imela pripomb, zato v reviziji z njimi ne more uspeti. Očitki glede oddaljenosti stanovanjske hiše in (ne)prekoračitvi presežnih vrednosti pomenijo nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja na revizijski stopnji (tretji odstavek 370. člena ZPP).

23Temelj toženkine odškodninske odgovornosti so ugotovitve o povečani ravni hrupa v bivanjskem okolju tožnikov, ki živijo ob regionalni cesti R-3-625 v Bertokih. Tožnikom (razen četrtemu tožniku) je bila prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi posega v osebnostno pravico do zdravega življenjskega okolja za obdobje od leta 2003 do leta 2010, ob upoštevanju, da bo poseg v zdravo življenjsko okolje trajal tudi v bodoče. Mejne vrednosti za to območje so bile presežene za 3 dB(A) ponoči in 1 dB(A) podnevi. Tako nižji sodišči kot tudi revidentka so opozorili na odločitve Vrhovnega sodišča o primerni višini odškodnine za duševne bolečine oseb, ki so živele ob Cankarjevi in na Tišinski ulici v Murski Soboti in ki so bile zaradi preusmeritve tranzitnega prometa po osamosvojitvi Republike Slovenije od leta 1991 do leta 2000 izpostavljene prekomernemu hrupu, vibracijam in izpustu plinov. Podobni so tudi primeri, o katerih je prav tako odločalo Vrhovno sodišče, to so odškodninske zadeve zaradi povečane ravni hrupa v bivanjskem okolju ob regionalni cesti G1-3/315 Maribor - Gornja Radgona, zaradi katerega so tamkajšnji prebivalci trpeli psihično neugodje v obdobju od sredine januarja 2004 do konca oktobra 2008.

24V prvem primeru (Murska Sobota) so bile za obdobje desetih let in ob praktično neprekinjeni izpostavljenosti prekomernemu hrup odmerjene in prisojene odškodnine v razponu od 8,8 do 11 takratnih povprečnih neto plač. Ob tem je treba upoštevati, da je bila intenzivnost imisij nekajkrat višja, oškodovanci pa so bili poleg hrupa izpostavljeni tudi drugim vrstam imisij (vibracijam in težkim kovinam). Pomembna kriterija višine odškodnine v posameznem primeru sta bila oddaljenost bivališča od Cankarjevi oziroma Tišinski ulici in od časa dejanske izpostavljenosti v območju prekomernih imisij. Enake kriterije je Vrhovno sodišče upoštevalo tudi v drugem primeru (Gornja Radgona), in sicer je oškodovancem, katerih bivališča so bila minimalno oddaljena in so pretežno bivali doma, priznalo odškodnine v razponu med 7,5 in 8,7 povprečnih neto mesečnih plač oziroma za oškodovance, ki so bili delno odsotni zdoma, v razponu med 6,5 do 7,5 povprečne neto mesečne plače. Izpostavljenost hrupu v Gornji Radgoni je trajala približno pol krajši čas (od 56 do 58 mesecev) kot v predmetni zadevi, vendar so bile presežene vrednosti v dBA za približno petkrat večje. Prisojeni zneski odškodnin v obravnavanem primeru odstopajo od zneskov, ki so bili priznani v istovrstnih zadevah v Murski Soboti(5)

in Gornji Radgoni(6).

Primerjava pokaže, da gre za približno enak čas trajanja kot v m. primerih, pri čemer bo v predmetni zadevi poseg v osebnostno pravico trajal tudi v bodoče, intenziteta imisij pa je v predmetni zadevi občutno nižja. Primerjava s primerljivimi zadevami v Gornji Radgoni pokaže, da je čas izpostavljanju prekomernemu hrupu krajši približno za polovico, pri čemer je treba tudi tu upoštevati, da bo takšno stanje trajalo tudi v bodoče, vendar je intenziteta posega v predmetni zadevi bistveno nižja.

25Glede na navedeno je Vrhovno sodišče reviziji delno ugodilo (s tem hkrati zavrnilo očitke revizije tožnikov o prenizko odmerjeni odškodnini za šestega tožnika in sedmo tožnico) in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da se prisojeni znesek odškodnine prvemu tožniku zmanjša na 7.000,00 EUR, drugi tožnici na 6.000,00, tretjemu tožniku, peti tožnici, šestemu tožniku in sedmi tožnici pa na 5.500,00 EUR (prvi odstavek 380. člena ZPP). Revizijsko sodišče je pri odmeri odškodnin upoštevalo neposredno bližino hiše od ceste, relevantno obdobje preobremenitve s hrupom, intenzivnosti imisij in okoliščine posameznega oškodovanca ter okvire prisojenih odškodnin v sodni praksi v podobnih primerih. Ob upoštevanju, da sta prva tožnika upokojenca in sodita v skupino tistih, ki so bili najbolj obremenjeni z nedovoljenimi imisijami, saj sta takemu stanju izpostavljena pretežen čas, pomeni znesek 8.000,00 oziroma 7.000,00 EUR, tj. približno 8 oziroma 7 povprečnih neto plač

(7), primerno in pravično odškodnino. Glede na ugotovitve, da je izpostavljenost hrupu tožencu povzročilo večje zdravstvene težave kot tožnici, je sodišče temu primerno odmerilo nekoliko višjo odškodnino. Iz ugotovitev o osebnih okoliščinah na strani tretjega tožnika, pete tožnice, šestega tožnika in sedme tožnice izhaja, da gre za osebe, ki zaradi zaposlitve ali odhoda v šolo hrupu izpostavljeni manj časa kot prva dva tožnika, temu primerna pa je bila tudi intenziteta vpliva na njihovo kvaliteto življenja. Glede na navedeno jim je revizijsko sodišče prisodilo 5.500,00 EUR, kar pomeni 5,7 povprečno neto mesečne plače.

26V skladu z določbo drugega odstavka 165. člena ZPP mora revizijsko sodišče v primeru, ko spremeni odločbo, zoper katero je vloženo pravno sredstvo, odločiti tudi o stroških vsega postopka. Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.

27Prvostopenjske pravdne stroške tožnikov je sodišče druge stopnje odmerilo (ko je korigiralo odmero stroškov prvostopenjskega sodišča) na 26.441,00 EUR. Stroške toženke je sodišče prve stopnje odmerilo na 9.111,00 EUR. Glede na 71-odstotni uspeh tožnikov in 29-odstotni uspeh toženke v pravdi, ki je izračunan kot celoten uspeh tožbenega zahtevka po temelju in delnega po višini, mora po delnem pobotu medsebojnih stroškov prve stopnje toženka tožnikom povrniti 14.784,62 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

28Upoštevaje minimalen uspeh tožnikov v pritožbenem postopku glede na izpodbijan del prvostopenjske sodbe (približno 5% glede na končno odmero prisojene odškodnine) in glede na to, da je toženka s svojo pritožbo sicer uspela z nekaterimi ugovori, vendar se to v končnem rezultatu višine prisojene odškodnine ni odrazilo, je revizijsko sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

29Trije tožniki so s svojo revizijo propadli, zato so dolžni toženki povrniti njene potrebne stroške odgovora na revizijo. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom odmerilo na 1.101,60 EUR (2.400 točk za sestavo odgovora na revizijo), ki jih morajo plačati v petnajstdnevnem paricijskem roku (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP).

30Toženka je s svojo revizijo delno uspela, in sicer v 36 %, zato so tožniki dolžni toženki povrniti ustrezen del potrebnih revizijskih stroškov. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom odmerilo na 1.032,75 EUR (2250 točk za sestavo revizije). Glede na uspeh v reviziji so tožniki toženki dolžni povrniti 371,79 EUR revizijskih stroškov. Tožniki so na revizijo toženke odgovorili in so glede na delni uspeh upravičeni do sorazmerne povrnitve stroškov odgovora na revizijo v tem obsegu. Revizijsko sodišče je stroške odgovora na revizijo tožnikov v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo odmerilo na 756,52 EUR (1350 točk za njegovo sestavo, 2% materialnih stroškov do 1000 točk in 1% nad 1000 točk ter DDV). Stroškov za plačilo sodne takse za odgovor na revizijo tožnikom Vrhovno sodišče ni priznalo, saj je niso plačali. V konkretni zadevi se za obračunavanje in plačilo sodnih taks uporablja Zakon o sodnih taksah – ZST-1 (glej njegov 39. člen), ki predvideva plačilo sodne takse le za revizijo, ne pa tudi za odgovor nanjo. Tožnikom sodne takse tako ni bilo treba plačati. Glede na 64% uspeh tožnikov so upravičeni do povrnitve 484,18 EUR stroškov odgovora na revizijo. Po medsebojnem pobotu priznanih stroškov revizije in odgovora na revizijo mora toženka tožnikom plačati 112,39 EUR v petnajstdnevnem paricijskem roku (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): O primerjavi prisojenih odškodnin več v 23. in 24. točki te sodbe.

Op. št. (2): Prim. sklep Vrhovnega sodišča II DoR 465/2012 z dne 10. 6. 2013.

Op. št. (3): Revizija je bila v delu, ki se nanaša na zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode prvega tožnika in drugo tožnico dopuščena, čeprav je glede tega vprašanja dovoljena direktna revizija.

Op. št. (4): Prim. sodba Vrhovnega sodišča II Ips 690/1995 z dne 28. 5. 1997.

Op. št. (5): Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 567/2008 z dne 9.7.2008, II Ips 148/2007 z dne 8. 11.2007, II Ips 813/2007 z dne 29.11.2007 in II Ips 412/2007 z dne 10.1.2008, (enako tudi II Ips 502/2007, II Ips 159/2007, II Ips 600/2007, II Ips 812/2007, II IPS 148/2007 in II Ips 396/2007).

Op. št. (6): Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 253/2010, II Ips 224/2010, II Ips 336/2010, II Ips 291/2010, II Ips 278/2010, II Ips 310/2010, II Ips 147/2011, II Ips 130/2011 in II Ips 332/2010, vse z dne 13. 12. 2010.

Op. št. (7): Povprečna neto plača v oktobru 2010, ko je bilo o zadevi razsojeno, je bila 969,48 EUR. Odškodnina za prvega tožnika tako znaša 8,3, za prvo tožnic pa 7,2 povprečno ne neto plače.