165. člen ZOR

Glede drugega območja varstva pred hrupom, v katerega sta nižji sodišči uvrstili nepremičnino tožnikov, uredba določa, da razvrstitev posameznih območij v to območje določi minister, pristojen za okolje, na podlagi pobude občine, če iz dokumentacije, priložene k pobudi, sledi, da so izpolnjene zahteve varstva pred hrupom, ki v skladu s to uredbo veljajo za takšno območje varstva pred hrupom. Ker občina po ugotovitvah nižjih sodišč očitno svojim obveznostim ni zadostila, je sporno vprašanje, skladno z določbami pravdnega postopka kot predhodno vprašanje rešilo sodišče (13. člen ZPP). Sodišče druge stopnje ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona (359. člen ZPP). Prepoved reformatio in peius velja torej samo za pritožbeno sodišče, ko spreminja sodbo sodišča prve stopnje. Prepoved pa ne velja za odločitev sodišča prve stopnje, ki jo sprejme v ponovljenem postopku. Če je sodba v pritožbenemu postopku razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču v novo sojenje, ta prepoved preneha. Revizijsko sodišče je pri odmeri odškodnin upoštevalo neposredno bližino hiše od ceste, relevantno obdobje preobremenitve s hrupom, intenzivnosti imi

Tožeča stranka ni nosilec pravice, ki jo s tem zahtevkom uveljavlja, kar pomeni, da ji po materialnem pravu takšno upravičenje (zahtevati od tožene stranke vključitev njenih CD-romov v I. pakete) ne pripada. Poglavitni učinek ugotovitvene odločbe Urada je, da prizadetim udeležencem na trgu olajšuje uveljavljanje morebitnih odškodninskih zahtevkov. Eventuelno bi bilo mogoče tem udeležencem priznati upravičenje do prepovednih zahtevkov (prepoved nadaljnjih kršitev bi sicer praviloma moral izreči Urad v posledici ugotovljene zlorabe), nihče od njih pa nima samostojnega tovrstnega dajatvenega zahtevka, kot ga je postavila tožeča stranka. Delna odločba Urada ne ureja vprašanja vzročne zveze kot predpostavke civilnopravnega instituta odškodninske odgovornosti, vendar pa ga ureja v konkurenčnopravnem kontekstu. Tožeči stranki ni bilo treba dokazovati vzročne zveze med kršitvijo in zatrjevano škodo, pač pa zgolj vzročno zvezo med že ugotovljenimi protikonkurenčnimi učinki in nastalo škodo. Škoda v višini tržne vrednosti izgubljenih naročnikov je pravno priznana. Kot merilo dobička, „ki bi ga bilo utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari“ se lahko

Zaslišanje prič in strank ni primeren dokaz oz. je brez dodatnih dokaznih sredstev nezadosten dokaz za dokazovanje dejstva, da novozgrajena avtocesta cesta obremenjuje okolje preko normalne meje. Tožniki degradacijo okolja podajajo z vidika idiličnega naravnega okolja, v katerem so živeli pred gradnjo, kar ni ustrezna podlaga za ocenjevanje vplivov avtoceste na okolje oz. prekomernosti teh vplivov. Ker se kolje, v katerem tožniki živijo, urbanizira, tako ocenjevanje ni mogoče.

Pomembno je, da je tožnica pristala na vožnjo kljub temu, da je vedela, da je voznik neizkušen in da ni nosila čelade, pri čemer je revidentka tudi pravilno opozorila, da je bila njena najhujša poškodba zlom stegnenice, ki ne more biti v nobeni vzročni zvezi z opustitvijo nošnje čelade. Sodišče druge stopnje je tako res zmotno uporabilo določbo 192. člena ZOR, saj je bila glede na navedene okoliščine pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da prispevek tožnice k nastanku škode znaša 30 %.

V razmerju do oškodovanca starši poškodovalca niso dolžni dokazati, da nadzorstvo šole ni bilo ustrezno. Takšno dokazno breme bi starši nosili le za otroka do dopolnjenega 7 leta, glede katerega je odgovornost staršev objektivna.

Če stranka poda o določenem dejstvu različne navedbe, sodišču ne ostane nič drugega, kot da z dokazi ugotavlja, katere navedbe so pravilne, četudi jih druga pravdna stranka ni prerekala. Pri dokazovanju posameznih dejstev pa sodišče ni vezano na dokazno pravilo, da bi se določeno dejstvo lahko dokazovalo le z določenim dokazom, ampak se vsako dejstvo lahko dokazuje s katerimkoli v ZPP dovoljenim dokazom, stvar dokazne ocene pa je, kdaj se šteje neko dejstvo za dokazano. Tožeča stranka s tem, ko je soglašala z rekonstrukcijo ceste in je od te rekonstrukcije tudi sama imela korist, ni pristala na škodo, ki je vtoževana v tej pravdi. Tožena stranka bi namreč morala ob rekonstrukciji, skupaj z izvajalci del, poskrbeti, da bi se rekonstrukcija izvajala tako, da bi pri tem nastajala le škoda v normalnih mejah. V kolikor pa ta škoda presega normalne meje, je materialna pravna podlaga za odškodninsko odgovornost oškodovancem v 3. odstavku 165. člena ZOR.

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno upoštevalo, da je oškodovanka otrok, ki ne more biti civilnopravno odgovoren za škodo, ki jo povzroči, vendar je ocenilo, da zadostuje njeno nezakrivljeno ravnanje in ji je iz tega naslova pripisalo soprispevek.

Odškodninska odgovornost staršev ni podana. Do škode je prišlo brez njune krivde.

Otroku soodgovornosti za nastalo škodo ni moč pripisati, saj smiselna uporaba določbe prvega odstavka 165. člena ZOR pripelje do zaključka, da za otroka do 7. leta starosti odgovarjajo starši ne glede na krivdo (torej tudi za nepripetje otroka z varnostnim pasom, kar v posledici lahko vzrokuje večjemu obsegu zadobljenih poškodb v prometni nesreči). V danem primeru torej ni moč govoriti o soprispevku oškodovanca v okviru prvega odstavka 192. člena ZOR, temveč je treba uporabiti tretji odstavek 206. člena ZOR, ki ureja vprašanje krivdne odgovornosti več oseb za isto škodo.

Kadar pritožbeno sodišče sprejme dokazno oceno sodišča prve stopnje in iz nje izpeljane ugotovitve o odločilnih dejstvih, ni nujna ponovitev vseh dokaznih argumentov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje. Dovolj je, da iz razlogov sodišča druge stopnje izhaja, da se je pritožbeno sodišče s pritožbenimi razlogi seznanilo in da jih ni enostavno prezrlo.

Krivdna odgovornost staršev za škodo, ki jo povzroči mladoletnik, je podana tudi ko starši kljub sicer dobri splošni vzgoji, ne usmerjajo in ne kontrolirajo otroka v situacijah, ki bi jih morali ali mogli pričakovati in te situacije lahko pripeljejo do škode, npr. vztrajna in drastična kršitev prepovedi uporabe motorja izven dovoljenega območja.

Toženec je krivdno odgovoren za škodo, ki jo je povzročil njegov še ne štirinajstletni sin. Njegova krivda je v pomanjkljivi vzgoji, kar je izkazano s sinovim grobim ravnanjem proti šibkejši osebi, pri čemer je toženec v nasprotju s starševskimi vzgojnimi obveznostmi pri sinovem ravnanju celo sodeloval. Take krivdne odgovornosti se toženec med postopkom niti ni skušal razbremeniti.

Šlo je za enkraten dogodek, ki je sicer prerasel običajno otroško igro pri kepanju (tožnik je dobil dve buški na glavi, modrico na korenu nosu in modrice po obeh kolenih, doživel pa je tudi stres), kakšno drugo nasilno ravnanje toženčevega sina ob drugih dogodkih pa ni bilo ugotovljeno. Ugotovljeno ni bilo niti kako drugo neprimerno obnašanje, ki bi lahko opozorilo toženca, tudi opozoril drugih staršev ali same šole ni bilo. Nasprotno, dejanske ugotovitve o otrokovem obnašanju so take, da njegovih staršev niso zavezovale k posebnemu in drugačnemu ukrepanju. Samo en nasilen dogodek, s katerim otrok povzroči škodo, sam po sebi ni podlaga za odškodninsko odgovornost njegovih staršev, saj ne gre za odgovornost brez krivde.

Do nastanka tožnikove škode je prišlo pri igri z ognjem, glede katere otroci, ki so pri njej sodelovali, s strani staršev niso bili zadostno podučeni o nevarnosti takšne igre. V opustitvi te dolžnosti ter tudi skrbnega nadzora, se v danem primeru kaže odgovornost tožencev, ki tudi po oceni pritožbenega sodišča nista uspela dokazati, da do škode ni prišlo brez njune krivde.

Odgovornost staršev za škodo, ki jo drugemu povzroči mladoletni otrok, traja do polnoletnosti, ne glede na to, da je mladoletnik z dopolnjenimi 14. leti tudi sam odškodninsko odgovoren.

Z zapisnika o izvedenem dokaznem postopku ter obrazložitve sodbe izhaja, da naj bi sodišče v dokaznem postopku prebralo vse dokaze "od A1 do A11", za kakšne dokaze gre oz. kakšna je njihova vsebina pa ni pojasnilo, kot tudi ne, ali gre morebiti za dokaze, ki na odločitev nimajo nobenega vpliva in jih zato ni ocenjevalo.

Enkratnega dogodka, ki je sicer vseboval elemente maltretiranja, tudi sodišče druge stopnje ni moglo povezati z morebitno slabo vzgojo staršev oz. toženca. Res je, kot navaja tudi pritožba, da pogoja za krivdno odgovornost staršev, ne sme predstavljati šele opozorilo drugih. Vendar pa je potrebno izpostaviti, da pa bi vendarle, če bi seveda šlo za vzgojno zanemarjenega otroka, starši morali biti opozorjeni oz. na nek način obveščeni, v smislu, da je njihova vzgoja neustrezna, da se njihov otrok ne obnaša primerno, oz. da kaže znake agresije oz. neprimernega vedenja. Če starši, čigar otrok je normalno obnašajoč se mladoletnik, na kakršnokoli nemoralno obnašanje niso niti z enim dejanjem opozorjeni in so ob tem še prepričani, da se za otrokovo vzgojo trudijo po svojih najboljših močeh, ne morejo niti vedeti, da je z otrokovim vedenjem kaj narobe.

Stranka, ki je šele po prvem naroku za glavno obravnavo navajala določene trditve, ne more za nazaj (npr. šele v pravnem sredstvu) opravičevati, da teh dejstev ni mogla navesti že prej. Na njej je breme, da hkrati (ob navedbi dejstev) izkaže, da tega brez svoje krivde ni mogla storiti pravočasno. Nujni del tega bremena je (vsaj) pojasnilo, kaj je razlog za nepravočasno navajanje.

Država ne odgovarja odškodninsko tožniku, ki je med služenjem vojaškega roka med spanjem padel iz zgornjega pograda in o nemirnem spancu ni obvestil nadrajenih.

Sodišče prve stopnje svojih zaključkov o odškodninski odgovornosti prvega toženca (da je bil on tisti, ki je poškodoval policista R.I.) ni utemeljilo z vezanostjo na sodbo kazenskega sodišča (kar zmotno očita revizija), pač pa z dokazno oceno izvedenih dokazov. Resda je bila med njimi tudi odločba o ustavitvi kazenskega postopka iz razloga smotrnosti. A sodišče tega dokumenta ni uporabilo kot odločbo, na katero bi bilo vezano, pač pa kot enega od listinskih dokazov. Značilnost instituta vezanosti na kazensko obsodilno sodbo je tudi to, da ne učinkuje kot vezanost na listino, marveč kot vezanost na odločitev (določba 14. člena ZPP namreč ne predstavlja dokaznega pravila).