UPRS sodba IV U 27/2012

I. Tožbi se ugodi. Odločba Upravne enote Velenje, št. 321-155/2002 z dne 29. 9. 2011, se odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano odločbo, št. 321-155/2002 z dne 29. 9. 2011, je RS, Upravna enota Velenje odločila, da se nepremičnine s parcelnimi številkami 122/6, 122/7, 122/11, 498, 499, 500/1, 500/2, 501, 502, 503, 509/1, 509/2, 510, 511, 512, 513/1, 513/2, 514, 515, 517, 518, 519/1, 519/2, 520, 521, 522, 523/1, 523/2, 523/3, 530/1, 530/2, 531, 532/1, 532/2, 532/3, 532/4, vse k.o. A., ki so v solasti pokojnega B.B. in C.C., … in nepremičnine s parcelnimi številkami 69/1, 69/2, 69/3, 69/4, 70, 71, 73/2, 73/3, 73/16, 73/19, 73/20, 73/29, 73/30, 74, 85/3, 86, 87, 88, 89/1, 90, 93, 101/3, 102, 103, 105/2, vse k.o. D., ki so v lasti pokojnega B.B., štejejo za zaščiteno kmetijo (točka 1 izreka). V 2. točki je odločeno, da se s to odločbo v celoti nadomestijo vse že izdane odločbe, ki se nanašajo na uvrstitev kmetije, ki je v lasti B.B. in C.C., med zaščitene kmetije. V 3. točki je odločeno, da se po pravnomočnosti odločbe v zemljiški knjigi pri Okrajnem sodišču v Velenju, pri nepremičninah s parcelnimi številkami 122/6, 122/7, 122/11, 498, 499, 500/1, 500/2, 501, 502, 503, 509/1, 509/2, 510, 511, 512, 513/1, 513/2, 514, 515, 517, 518, 519/1, 519/2, 520, 521, 522, 523/1, 523/2, 523/3, 530/1, 530/2, 531, 532/1, 532/2, 532/3, 532/4, vse k.o. A. in 69/1, 69/2, 69/3, 69/4, 70, 71, 73/2, 73/3, 73/16, 73/19, 73/20, 73/29, 73/30, 74, 85/3, 86, 87, 88, 89/1, 90, 93, 101/3, 102, 103, 105/2, vse k.o. D., vpiše zaznamba zaščitene kmetije. V 4. točki je odločeno, da posebni stroški za izdajo te odločbe niso zaznamovani.

2V obrazložitvi organ prve stopnje, navaja vse izdane odločbe obeh upravnih organov (prve in druge stopnje) od leta 2002 dalje, s katerimi se je odločalo o nepremičninah v k.o. A. in k.o. D., ki predstavljajo zaščiteno kmetijo. Navaja sodbe sodišča U 176/2008 z dne 1. 2. 2011 in U 318/2004-9 z dne 10. 5. 2007, ki sta sprejeli različni odločitvi. Podrobneje v nadaljevanju povzema odločitev sodišča v sodbi U 176/2008-9 z dne 1. 2. 2011 in napotila v sodbi za novo presojo v upravnem postopku. Razlaga določbe 2. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKG), kaj so primerljive kmetijske površine po drugem odstavku 2. člena tega člena, solastništvo oziroma lastništvo nepremičnin vpisanih v k.o. A. in k.o. D. V nadaljevanju opisuje opravljeni ogled dne 16. 6. 2011 ob navzočnosti strank v postopku in njihovih pooblaščencev. Zaključuje, da je na podlagi predpisnih določb in ogleda samega mogoče zaključiti, da sta oba dela kmetijskega gospodarstva, glede na krajevne razmere v primerni oddaljenosti, in da ni mogoče govoriti o razdrobljenosti, ki ne bi bila obvladljiva. Ogled zemljišč v k.o. A. ni potreben, ker že iz katastrskih podatkov, letalskih posnetkov ter podatkov iz RKG izhaja, da trenutno stanje na kmetiji ne vpliva na določitev zaščitene kmetije. Zaključuje, da je ob upoštevanju dejstev ugotovljeno, da vse nepremičnine v k.o. A. in k.o. D. navedene v 1. točki izreka odločbe predstavljajo gospodarsko celoto in obsegajo: 73 arov 37 m², 5 ha 25 arov 22 m² travnikov in ekstenzivnih sadovnjakov, 6 ha 03 are 69 m² pašnikov, 54 ha 76 arov 31 m² gozdov in 21 arov 98 m² gradbenih objektov. Ta zemljišča predstavljajo 11 ha 71 arov 43 m² primerljive kmetijske površine po ZDKG.

3S pritožbeno odločbo tožena stranka potrjuje odločitev prvostopenjskega organa ter še navaja določbe 37. člena Stvarnopravnega zakonika, ki določa lastninsko pravico na nepremičninah. Ponovno navaja dejanske in pravne razloge za takšno odločitev in pritožbo zoper prvostopno odločbo kot neutemeljeno zavrača.

4Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Pojasnjuje, da je bil pokojni oče tožnika B.B. starejši do celote lastnik nepremičnin pripisanih pri bivšem vložku 83 k.o. D. in 202 k.o. D. in do polovice lastnik nepremičnin v …., bivši vložek 52 k.o. A. Nepremičnine v D. je pokojni B.B. sprejel kot dediščino, nekaj tudi na podlagi denacionalizacijskega postopka - vložek 202 k.o. D. Gre za posebno premoženje pokojnega B.B. Nepremičnine v …. je kupil pokojni B.B. iz kupnine za del prodanih nepremičnin v k.o. D., torej je šlo za posebno premoženje. V tem primeru ni mogoča sklepati na skupno premoženje kot to ugotavlja tožena stranka. Sklicevanje tožene stranke na sodbo št. II Ips 939/2008 je neprimerno, ker pok. B.B. tega premoženja ni vložil v skupno premoženje. V nadaljevanju opisuje vse ravnanje Upravne enote Velenje od leta 1999 dalje, ko je ravnala v nasprotju s predpisi. Tako že odločba, št. 321-4/99 z dne 13. 11. 1999 ni mogla postati pravnomočna, ker ni bila vročena na način kot ga določa Zakon o splošnem upravnem postopku (dalje ZUP). Z odločbo številka 321-155/2002 z dne 27. 11. 2002, ko sta E.E. in F.F. 15. 9. 2002 vložila zahtevek za vložitev pravnega posla, je upravni organ svojevoljno zaščitil še posest - nepremičnine pri vložni številki 202 k.o. D., ki jo je prejel v last in posest pok. B.B. z denacionalizacijsko odločbo. Že takrat je šlo za ravnanje mimo zakonskih pooblastil. Tudi pri drugi odločbi je organ zaščitil zgolj zemljišče. Upravna enota je v obeh primerih brez pravne podlage zaščitila kmetijska zemljišča in gozdove, brez da bi predhodno ugotavljala in razčistila ali gre za kmetijo, ki je kmetijsko gozdarska gospodarska celota, ki omogoča smotrno gospodarjenje in konkurenčno sposobnost kmetije. Od kmetovanja na tako imenovani zaščiteni kmetiji, že za časa življenja B.B. ni živel nihče, saj je pokojni B.B. vsa obdelovana zemljišča razen njive oddajal v najem, z gozdom pa je upravljal sam. Iz tega je sklepati, da kmetije ni obdeloval skupaj kot celote, kar je razvidno iz izjav strank v tem postopku.

5V nadaljevanju navaja napačno uporabo materialnega prava, ki je v tem, da je namen 67. člena Ustave RS, kot tudi ZDKG zaščititi oziroma omogočiti smotrno gospodarjenje in konkurenčno sposobnost na trgu s tem, da se prepove delitev kmetije. Navaja ustavno odločbo RS, št. U-I-105/99, ki se nanaša na zaščito kmetije. Sklicuje se na določbo 2. člena ZDKG in 3. člena ZDKG, ki določa kaj obsega zaščitena kmetija, kar pa v obravnavanem primeru ni podano, niti glede opravljanja dejavnosti, niti lastništva. Navaja določbe 33. člena SPZ, okoliščino, da termin „v lasti zakonskega para“ (2. člen ZDKG) ne obstaja. Gre za poseg v škodo pokojnemu B.B., v njegovo lastninsko pravico, kar je v nasprotju s členom 33 Ustave. Od leta 2002 dalje je znano, da pokojni B.B. in C.C. ne soglašata glede zaščite kmetije, tako bi morale biti nepremične izvzete iz zaščite. Nepremičnine pripisane pri vložni številki 202 k.o. D., po sodbi U 318/2004 z dne 10. 5. 2007, ki so v izključni lasti pokojnega B.B., ne morejo biti predmet zaščite. V zaščiteno kmetijo ne spadajo oddaljena kmetijska zemljišča in gozdovi, ki zaradi oddaljenosti ne tvorijo gospodarske enote. Tudi ne spadajo kmetije, ki sestavljajo izključno gozdovi (drugi odstavek 2. člena ZDKG). Pri vložni številki 83 k.o. D. so samo gozdovi v izmeri 333,280 m² in ena stavba v izmeri 58 m². Ostale nepremičnine v D. vl. št. 202, v celoti uživa G.G., ker mu je pokojni B.B. nepremičnine prepustil z darilno pogodbo.

6Bistvena kršitev določb postopka je, da je izrek odločbe v točki 1, 2 in 3 ni izvršljiv. Izreka v 1. in 2. točki sta kontradiktorna. Tožena stranka ne obrazloži, katere odločbo so nadomeščene z izpodbijano odločbo. Neutemeljeno se sklicuje na dopis Zavoda za gozdove z dne 11. 5. 2004, označen kot strokovno mnenje, št. 10-II-2204. Zavod za gozdove ni pristojen za podajanje mnenj. Po določbi 189/1 ZUP bi morala upravna enota izvesti dokaze z izvedenci, ne le na predlog stranke, ampak sama po zakonu. Mnenja Zavoda za gozdove ni mogoče preizkusiti, ta izhaja iz možnega poseka in realizacije za obdobje 1999-208, vključuje pa tudi bodoče obdobje 4 let. Iz zapisnika o ustni obravnavi z dne 18. 8. 2011 je navedena razdalja med sedežem kmetije in obdelovalnimi površinami v k.o. D., ki je 30 km, iz obrazložitve odločbe na strani 4 odstavek 6, pa izhaja oddaljenost 20 km. Podatka sta različna, dolžina poti ni natančno ugotovljena. Pot, ki jo je pravni prednik tožnika praviloma uporabljal za dostop do gozdov v D. na relaciji Gorenje - Ljubno - Smrekovec, znaša 36 km, krajša vendar občutno slabša pot, je dolga 25 km. V sklop ene kmetije ne more soditi posest, ki je oddaljena več kot 5 km. Kaj so krajevne razmere, upravna enota ne pojasni, zato v tem delu odločbe ni mogoče preizkusiti. Enako velja za primerno oddaljenost. Pavšalen je zaključek, da je zaradi nedokončanega dedovanja in sporov med dediči normalno kmetovanje onemogočeno. Še preden je prišlo do sporov med dediči, se na posesti ni normalno kmetovalo, kar je potrdil tudi B.B. ml., ko je 20. 9. 2007 na ustni obravnavi povedal, da od kmetije ne živi. Okoliščina, da obdelovalne površine k.o. D. uporablja G.G., že vse odkar je pokojni B.B. te parcele (88, 89/1, 93) pridobil v izključno last v denacionalizacijskem postopku in je isti najemnik ta zemljišča uporabljal tudi že pred tem, kaže na to, da ni bilo v zvezi s temi površinami pri vložni številki 202 k.o. D., nikoli enotnega gospodarjenja v okviru kmetije. Navaja kontradiktorne zapise v obrazložitvi sodbe glede izjav C.C. in pokojnega B.B. na ustni obravnavi z dne 3. 2. 2013, ki se nanašajo na koriščenje gozdov v k.o. D.

7Nepopolno ugotovljeno stanje je v tem, da je upravna enota v nasprotju z zahtevo tožnika in drugih dedičev, razen B.B. ml., opravila ogled le v k.o. D., ne pa tudi v … (52 k.o. A.). Če bi ogled opravila na obeh lokacijah, bi ugotovila, da sta le ti v preveliki oddaljenosti in jih ni mogoče šteti kot eno kmetijo. Upravna enota ni ugotavljala ali se kdo preživljanje s kmetijami v času smrti B.B. st. oziroma pred tem, čeravno je za odločitev odločilnega pomena. Brez pritegnitve izvedenca v postopek (ne na predlog stranke) ni mogoče ugotoviti vseh relevantnih okoliščin. Da kmetijske površine in gozdove sploh štejejo za kmetijo je predpogoj, da se na teh površinah gospodari, kar napotuje tudi 3. člen ZDKG. Namen tega zakona ni varovanje kmetijskih površin za vsako ceno in brez razloga, temveč, da se na njej proizvaja in opravlja kmetijska dejavnost. Noben od upravnih organov ni pojasnil dejanskih in pravno relevantnih dejstev za odločitev. Nista ugotavljala, kateri razlogi govorijo v prid zaključku, da bi bilo skupno kmetovanje na kmetijskih zemljiščih in gozdovih v …. in …. uspešnejše od kmetovanja oziroma opravljanje dejavnosti. Tudi ugotovitev tožene stranke, da so podatki glede razdrobljenosti oziroma oddaljenosti res različni, vendar gre za primerno oddaljenosti je nepravilna. ZDKG ne vsebuje nobenih določb v zvezi z razdrobljenostjo. Gre za tolmačenje predpisa, ki presega vsebino zakonskih določb. Tožena stranka tudi ni pojasnila s čim so zemljišča povezana. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi in da sodišče izpodbijano prvostopno odločbo odpravi in ugotovi, da se nepremičnine parcelne številke 122/6, 122/7, 122/11, 498, 499, 500/1, 500/2, 501, 502, 503, 509/1, 509/2, 510, 511, 512, 513/1, 513/2, 514, 515, 517, 518, 519/1, 519/2, 520, 521, 522, 523/1, 523/2, 523/3, 530/1, 530/2, 531, 532/1, 532/2, 532/3, 532/4, vse k.o. A., ki so v solasti pokojnega B.B. st. in C.C., …, vsakega do 1/2, in nepremičnine parcelne številke 69/1, 69/2, 69/3, 69/4, 70, 71, 73/2, 73/3, 73/16, 73/19, 73/20, 73/29, 73/30, 74, 85/3, 86, 87, 88, 89/1, 90, 93, 101/3, 102, 103, 105/2, vse k.o. D., ki so v izključni lasti pokojnega B.B., ..., ne štejejo za zaščiteno kmetijo oziroma ne izpolnjujejo pogojev za zaščiteno kmetijo po 2. členu ZDKG. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi v 15 dneh pod izvršbo.

8Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

9Stranka z interesom v tem sporu (drugi odstavek 19. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) H.H. v odgovoru na tožbo odgovarja na tožbene navedbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne ter tožeči stranki naloži plačilo vseh sodnih stroškov v tem postopku.

10V pripravljalnem spisu, kot odgovoru na odgovor stranke z interesom na tožbo, tožnik prereka navedbe stranke z interesom in vztraja pri tem, da za zaščito kmetije niso izpolnjeni niti objektivni, niti subjektivni pogoji in še dodaja, da je tožnik vsaj trikrat poskusil izvensodno doseči rešitev spornega razmerja, da so vsi dediči razen stranke z interesom predlagali mediacijo, ki jo je stranka z interesom zavrnila in jim prepovedala obiske na domačiji, tako da nihče več ne prihaja domov. Mati tožnika in stranke z interesom je nameščena v Domu za varstvo odraslih v Velenju in tudi po notarskem zapisu Pogodbe o dosmrtnem preživljanju bi zanjo moral poskrbeti B.B. ml. Tožnik še dodatno priglaša stroške postopka.

11Tožba je utemeljena.

12Po določbi prvega odstavka 37. člena ZUS-1, sme sodišče v upravnem sporu izpodbijani akt odpraviti, ne da bi poslalo tožbo v odgovor toženi stranki v primeru, če ima upravni akt take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi ali je zakonit ali ne. Tudi po določbi drugega odstavka 13. člena ZUS-1, je določena pristojnost sodnika posameznika, če ima izpodbijani upravni akt take pomanjkljivosti, da ga ni mogoče preizkusiti (četrta alinea drugega odstavka 13. člena ZUS-1).

13V spornem primeru izpodbijana odločba Upravne enote Velenje, v 1. točki izreka navaja parcelne številke k.o. A., ki so v solasti pokojnega B.B. in C.C., …. in nepremičnine s parcelnimi številkami vse k.o. D., ki so v lasti pokojnega B.B. in se vse štejejo za zaščiteno kmetijo. Pod 2. točko izreka je odločeno, da se s to odločbo v celoti nadomestijo vse že izdane odločbe, ki se nanašajo na uvrstitev kmetije, ki je v lasti B.B. in C.C., med zaščitene kmetije. 3. točka izreka določa, da se za vse, v prvem izreku odločbe po pravnomočnosti vpiše zaznamba zaščitene kmetije.

14210. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), v tretjem odstavku določa, da pisna odločba med drugim obsega: uvod, izrek (dispozitiv) in obrazložitev. Obrazložitev odločbe je praviloma obvezen sestavni del odločbe (206. člen ZUP), namenjen pojasnitvi, za kaj je bila konkretna upravna stvar rešena na način, določen v izreku. Izrek v 2. točki izpodbijane odločbe navaja, da se s to odločbo v celoti nadomestijo vse že izdane odločbe, ki se nanašajo na uvrstitev kmetije, ki je v lasti B.B. in C.C., …, med zaščitene kmetije. V izreku niso navedene, katere so te odločbe (številka in datum njihove izdaje), kar pomeni, da izrek, ki sicer mora biti v skladu z drugim odstavkom 213. člena ZUP kratek in določen, v drugi točki izreka ne vsebuje zakonsko določenega pogoja, to je pravne določnosti. Zgolj navedba, da se s tem nadomestijo že vse izdane odločbe, za preizkus izpodbijanega upravnega akta, ki niti v obrazložitvi izrecno ne navaja, kateri upravni akti se z izpodbijano odločbo nadomeščajo in zlasti na kateri pravni podlagi, za presojo zakonitosti te odločbe ne zadostuje. Ta pravna določnost je še zlasti pomembna ob dejstvu, da gre že za več izdanih odločb, v tem upravnem postopku uvrstitve sporne kmetije med zaščitene. Upravni organ niti ne navaja, na kateri zakonski določbi ZUP temelji navedena odločitev. Tako ima po presoji sodišča izpodbijani upravni akt takšne pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče preizkusiti njegove zakonitosti, zato ga je sodišče v skladu s prvim odstavkom 37. člena ZUS-1 odpravilo, četudi ga je že poslalo v odgovor toženi stranki. Sodišče je vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1.

15Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega Pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 350,00 €, ki jih je skupaj z DDV sodišče naložilo v plačilo toženi stranki. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).