VSM sodba III Cp 1108/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji je dolžan toženec plačevati mesečno preživnino v višini 600,00 EUR od vložitve tožbe dalje ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Obrazložilo je, da tožnica ni nepreskrbljena, ima lastna sredstva za preživljanje in da tako ni izpolnjen temelji pogoj za določitev preživnine po 50. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR, niti po 81. členu ZZZDR.

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožnica iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da naj višje sodišče njeni pritožbi ugodi in prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek prvostopnemu sodišču. Priglaša pritožbene stroške.

Toženec na pritožbo ni odgovoril.

Višje sodišče je preizkusilo sodbo v okviru razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, kot tudi po uradni dolžnosti (člen 350/II Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

Pritožbeni preizkus zadeve je pokazal, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo v pritožbi očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti nobene uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, tako da ta pritožbeni razlog ni podan. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo vsa dejstva, pomembna za odločitev in v izpodbijani sodbi sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Višje sodišče zato povzema pravilne razloge iz napadene sodbe, glede pritožbenih navedb pa še dodaja:

Pritožba meni, da so bili v konkretnem primeru izpolnjeni vsi pogoji za izdajo sodbe na podlagi pripoznave, saj je toženec v odgovoru na tožbo pripoznal tožbeni zahtevek tožnice in ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, zahtevek tožnice ne nasprotuje kogentnim predpisom – 50. členu ZZZDR, niti moralnim predpisom, saj tožnica odplačuje dva kredita zaradi napačnih poslovnih odločitev toženca in ji zato ne ostane dovolj sredstev za preživljanje. V predmetni zadevi pa po mnenju tožnice tudi ne pride v poštev 412. člen ZPP, saj se tožba za preživljanje zakonca med trajanjem zakonske zveze rešuje v rednem postopku. Pritožba očita prvostopenjskemu sodišču, da je ravnalo nezakonito, ob zakonitem poslovanju bi sodišče ugodilo zahtevku s sodbo na podlagi pripoznave, moralo bi upoštevati prosto razpolaganje strank. Tožnici tudi ni jasno, zakaj se prvostopenjsko sodišče ni izreklo o dejstvih, ki se nanašajo na sodbo na podlagi pripoznave in je po njenem mnenju tako podan pritožbeni razlog po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Po presoji višjega sodišča ta pritožbena graja ni utemeljena.

Res je, da se po (večinskem) stališču sodne prakse in teorije tožbe zaradi preživljanja zakonca med trajanjem zakonske zveze rešujejo v rednem postopku in torej ne velja specialna določba 412. člena ZPP (da se ne uporabljajo določbe o sodbi na podlagi pripoznave). V obravnavani zadevi pa je prvostopenjsko sodišče zadevo obravnavalo kot zakonski spor (tajna obravnava – 407. člen ZPP), vendar pa slednje ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, kot skuša prikazati pritožba, kar bo še obrazloženo. Razen tega so pritožbene navedbe v zvezi z izdajo sodbe na podlagi pripoznave in 412. člena ZPP prepozne in že zato neupoštevne. Glede na določbo 286.b člena ZPP bi namreč tožnica morala te kršitve uveljavljati takoj, ko je mogoče – torej vsaj na glavni obravnavi ter se nanje v pravnem sredstvu ne more sklicevati, saj ne izkaže, da teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti; namreč ne gre za takšno kršitev določb pravdnega postopka, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (bi pa šlo za takšno kršitev, če bi sodišče v nasprotju z določbami zakona izdalo sodbo na podlagi pripoznave – točka 7, drugi odstavek 339. člena ZPP). Tožnica šele v pritožbi navaja, da bi sodišče moralo izdati sodbo na podlagi pripoznave, prej o tem ni podala nobenih navedb, zato sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi seveda ni izrecno navedlo razlogov, zakaj ni izdalo sodbe na podlagi pripoznave in tako ni zagrešilo v pritožbi očitane absolutno bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sicer pa v predmetni zadevi niti niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe na podlagi pripoznave in zato je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko ni izdalo sodbe na podlagi pripoznave, temveč je o zahtevku odločilo po izvedenem dokaznem postopku z meritorno sodbo, s katero je tožbeni zahtevek zavrnilo. Po drugem odstavku 316. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 3. člena ZPP namreč sodišče ne izda sodbe na podlagi pripoznave, čeprav so izpolnjeni potrebni pogoji, če spozna, da gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati. Člen 3/III ZPP določa: „Sodišče ne prizna razpolaganja strank: 1. ki nasprotuje prisilnim predpisom; 2. ki nasprotuje moralnim pravilom.“ Namen te procesne omejitve je v tem, da se strankam onemogoči, da bi s procesnimi sredstvi dosegle učinek, ki ga s poslom materialnega prava ne morejo doseči. Člen 50 ZZZDR, ki ga je pravilno povzelo že prvostopenjsko sodišče v sodbi, je kogentno določilo in določa: „Zakonec, ki nima sredstev za življenje, pa brez svoje krivde ni zaposlen, ima pravico, da ga drugi preživlja, kolikor je to v njegovi moči.“ Tožnica pa ima sredstva (pokojnino 658,00 EUR) in torej ni nepreskrbljena, odplačevanje kredita (pri čemer je iz kreditne pogodbe razvidno, da so kredit pri Raiffeissen bank najeli tožnica s sinom - kot dolžnika in zastavna dolžnika in toženec kot dolžnik). Pravdni stranki sta iz njima znanih razlogov v predmetni zadevi želeli dobiti izvršilni naslov (izvršba ?). Pritožba se tako neutemeljeno sklicuje, da zahtevek tožnice ne nasprotuje kogentnim predpisom in morali. Kot je pravilno poudarilo že prvostopenjsko sodišče, je temeljna postavka za prisojo preživnine zakoncu njegova nepreskrbljenost; obremenjenost pokojnine s krediti ni razlog, ki bi vplival na pravico do pridobitve preživnine. Sodišče prve stopnje je glede na to, da se po 50.a členu ZZZDR za preživninska razmerja med zakoncema v času trajanja zakonske zveze smiselno uporabljajo določbe o preživljanju zakoncev po razvezi zakonske zveze, upoštevalo tudi določbo 81. člena ZZZDR in pravilno zaključilo, da tudi v tem primeru tožnica ne izpolnjuje temeljnega pogoja za določitev preživnine ter tudi pravilno poudarilo, da tožnica še ni razvezan zakonec in opozorilo na 44. člen ZZZDR. V zvezi z 81.a členom ZZZDR bi višje sodišče izpostavilo še sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 681/2007 z dne 14.11.2007, po kateri se 81.a člen ZZZDR smiselno uporablja tudi za urejanje preživninskih razmerij med zakoncema, katerih življenjska skupnost je prenehala, vendar zakonca nista zahtevala razveze, in po kateri je potrebno tožbo za preživljanje v takem primeru vložiti najkasneje v enem letu od prenehanja življenjske skupnosti – bodisi samostojno tožbo ali zahtevek za preživljanje postaviti skupaj s tožbo za razvezo, v nasprotnem primeru zakonec pravico do preživljanja izgubi.

Tožnica podredno vlaga pritožbo še iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava, kar utemeljuje s tem, da je izkazala prejemanje pokojnine 650,00 EUR ter plačevanje dveh kreditov mesečno, skupaj 550,00 EUR, ter da je sama ocenila stroške gospodinjstva na 150,00 EUR, toženec pa celo na 400,00 EUR mesečno in da je z gotovostjo izkazala, da sama nima zadostnih sredstev za preživljanje ter da tožnici ni znano, zakaj sodišče ni upoštevalo kreditov, medtem ko toženec prejema 1.300,00 EUR pokojnine in razen kredita v višini 130,00 EUR nima drugih mesečnih izdatkov in bi bil zmožen plačevati preživnino ter da se sama pač ne želi razvezati. Vztraja, da ima kot nepreskrbljen zakonec pravico zahtevati od drugega zakonca plačilo preživnine, ker sama nima dovolj sredstev za preživetje.

Tem pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Glede na to, da tožnica prejema mesečno pokojnino v višini 658,08 EUR in je solastnica stanovanjske hiše, je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožnica ne izpolnjuje temeljnega pogoja za priznanje preživnine po 50. členu ZZZDR, kot tudi ne po 81. členu ZZZDR. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da obremenjenost s krediti ni razlog, ki bi vplival na pravico do pridobitve preživnine. V zvezi s krediti pa je višje sodišče že pojasnilo, da tožnica ni edina kreditojemalka. V kolikor pa živi tožnica s tožencem res ločeno, ima možnost od toženca zahtevati, da tudi on plačuje kredit in da ji plačuje tudi najemnino. Glede na tožničino izpovedbo, da živi ločeno s tožencem že deset let, pa je glede na citirani judikat tudi izgubila pravico do preživljanja.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, ko je po izvedenem dokaznem postopku tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo.

Po obrazloženem je višje sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Po členu 165/I ZPP v zvezi s členom 154/I ZPP krije tožnica sama stroške neuspele pritožbe.