412. člen ZPP

Vsak od roditeljev si mora prizadevati za izvedbo stikov, zato mora vsak od staršev ne samo opustiti vse, kar otežuje ali onemogoča otrokove stike, temveč je zavezan tudi k aktivnemu ravnanju. Izvajanje sodne odločbe o stikih mora biti zato, ko ni komunikacije med staršema, strogo in dosledno ter ne sme puščati praznin, pri katerih bi lahko prihajalo do odmika obveznosti, določene v izvršilnem naslovu. Namen odločbe o stikih, ki predstavlja tako pravico otroka kot pravico starša, je zato v spoštovanju določenih stikov. Do takrat, dokler izvršilni naslov ni spremenjen, razveljavljen ali izrečen za ničnega, velja in je izvršilno sodišče pri njegovem izvrševanju nanj vezano. Dolžnici najprej pritožbeno sodišče odgovarja, da se pri izvrševanju odločbe o stikih ne more in ne sme ponovno ugotavljati, ali so v izvršilnem naslovu določeni stiki v korist otrok, saj bi se s tem poseglo v sam izvršilni naslov. Dolžnost starša, pri katerem sta otroka je, da otroka pripravi na uspešno izvajanje stikov in je tako zavezan k aktivnemu ravnanju. Tudi v primeru, če bi se otroka upirala stikom z drugim roditeljem, s katerim ne živita, se to v izvršilnem postopku ne more upoštevati na način,

Učinek sodne poravnave (res transacta) je enak učinku pravnomočne sodbe (res iudicata). Sodna poravnava je torej izenačena s pravnomočno sodbo. Z njo se konča postopek glede tistega dela spornega predmeta, glede katerega je sklenjena. Kot pravnomočna začne učinkovati, ko jo stranke podpišejo oziroma ko podpišejo sodni zapisnik, na katerega jo izjavijo (drugi odstavek 307. in 308. člen ZPP). Sklenjena sodna poravnava ima tako učinek pravnomočnosti kot učinek izvršljivosti. Zloraba procesne pravice je uporaba procesnih pooblastil, ki jih ima stranka s ciljem, da se drugemu povzroči škoda, ali s ciljem, ki je nasproten dobrim običajem, vestnosti in poštenja. Ocena, katero procesno dejanje stranke se lahko kvalificira kot vestno in katero kot nevestno, je odvisna od namena sankcije za zlorabo procesnih pravic. Določba o kaznovanju predstavlja posredno in skrajno sredstvo oziroma sankcijo za vzpostavitev nujne procesne discipline. Ne gre za represivno sredstvo, ampak za sredstvo za izvajanje disciplinskih pooblastil sodišča. Ne gre torej za institut, ki bi ga zakonodajalec uvrstil v kazensko pravno sfero, pač pa za ukrep procesnega vodstva, ki ima namen zagotoviti urejenost tek

Vsebinska obravnava sporazuma staršev pred sodiščem je usmerjena zgolj v ugotavljanje koristi otrok. Zato pritožbeno zavzemanje predlagatelja za znižanje njegove preživninske obveznosti, kar je samo v njegovem interesu in ne tudi v interesu otrok, ne predstavlja upoštevnega pritožbenega razloga.

Ob procesnih dejstvih, (a) da je mati vložila tožbo zaradi dodelitve mladoletnega otroka v varstvo, vzgojo in oskrbo, določitve stikov in zvišanja preživnine, (b) da je bil na zadnjem naroku za glavno obravnavo glede varstva, vzgoje in oskrbe ter glede stikov, sklenjen sporazum, je zavrnitev zahtevka za zvišanje preživnine, češ da tožnica (mati) ni procesno aktivno legitimirana, materialnopravno napačno.

Razumljivo in razumno je tudi pritožnikovo pričakovanje, da ima tedaj, ko je hčer pri njem na stiku, pri sebi tudi njene osebne dokumente, vsaj tiste nujne, zlasti zdravstveno, pa tudi osebno izkaznico, saj sicer ne more ustrezno poskrbeti za njene koristi. Stiki so lahko ne le osebni, pač pa med drugim tudi po telefonu in ni videti nobenih razumnih zadržkov, da ne bi imel pravice do izvajanja tudi takih stikov, in sicer v času, ko stikov s hčerjo nima osebno. Enako velja seveda tudi za predlagateljico. Seveda pa morata oba roditelja te stike razumno, torej ne v pretirani meri, udejanjati.

Preživnina se določa glede na konkretne zmožnosti staršev in konkretne potrebe otrok (129. člen ZZZDR). Zmožnosti staršev in potrebe otrok so zelo različne, tako tudi prisojene preživnine. Višine se začno pri skoraj simboličnih preživninah v primeru bolnih, za delo nesposobnih, trajno brezposlenih zavezancev brez premoženja ali takšnih, ki so na prestajanju zaporne kazni in rastejo preko nižjih, povprečnih, višjih (v to skupino se uvršča preživnina, ki jo je dolžan plačevati tožnik) in visokih do nadstandardnih preživnin. Sodna praksa je že večkrat pojasnila, da je treba potrebe otrok zadovoljevati v približno takšnem vrstnem redu, kot so te nanizane v drugem odstavku 129.a člena ZZZDR. Najprej je treba pokriti stroške bivanja, hrane, oblačil in obutve, nato varstva, izobraževanja in vzgoje, nazadnje še (če zmožnosti staršev to omogočajo) oddiha in razvedrila. Ker zmožnosti tožnika in toženčeve matere to omogočajo, je razumljivo, da preživnina za toženca pokriva širši spekter potreb, tudi takšne, ki niso eksistencialnega pomena. To, da se preživninskemu zavezancu rodijo otroci, predstavlja spremembo in poveča stroške, a sprememba ni odločilna v smislu določbe 132. člena ZZ

V pritožbi navedena nova dejstva in novi dokazi ne predstavljajo dopustnih pritožbenih novot, ki bi bile na pritožbeni stopnji upoštevne na podlagi 414. člena ZPP, ki določa, da v postopku v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki lahko stranke navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze do konca glavne obravnave ne glede na določbo 286. člena tega zakona in še v pritožbi ne glede na določbo 337. člena tega zakona. Tudi za tovrstne postopke namreč velja, da sodišče o sporu med pravdnima strankama odloči po stanju ob zaključku glavne obravnave, saj to stanje zajemajo časovne meje pravnomočnosti. Zato dopustne pritožbene novote tudi ob določbi 414. člena ZPP lahko predstavljajo le tista dejstva, ki so v tem času že obstajala, pa jih stranka pred sodiščem prve stopnje ni navedla, ne pa dejstva, ki so nastala šele kasneje. Kasneje nastalih dejstev učinek pravnomočnosti ne more zajemati. Zato ob navedenem že iz tega razloga v pritožbi navedenih novih dejstev, navedenih kot ius novorum in dokazov, ki ta dejstva dokazujejo in za katere sam toženec pove, da so nastali že po izdaji sodbe, pritožbeno sodišče ne more upoštevati kot dopustnih pritožbenih novot. Sprem

Vrhovno sodišče ocenjuje, da so se v konkretnem primeru od sklenitve sodne poravnave okoliščine bistveno spremenile, saj aktualne okoliščine (ob odločanju v pravdi zaradi zvišanja preživnine) kažejo, da starša sporazuma o tem, kaj predstavlja večji izdatek, ne moreta več doseči in da s sodno poravnavo niso več varovane največje otrokove koristi, ki morajo biti glavno vodilo pri odločanju o preživnini mladoletnih otrok. Odgovor na dopuščeno vprašanje, ali predstavlja spremenjeno okoliščino po določbi 132. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih dejstvo, da se starša ne moreta sporazumeti o tem, kaj predstavlja večji izdatek, h kateremu se je s sodno poravnavo poleg zneska preživnine zavezal tisti od staršev, pri katerem otrok ne živi, je torej pozitiven.

Vprašanja očetovstva ni mogoče urejati s sklenitvijo sodne poravnave. To je mogoče vzpostavljati in spreminjati le na z zakonom določen način.

Sodno poravnavo je sodišče dovolilo, ker je na podlagi nespornih navedb, listinske dokumentacije in mnenja centra za socialno delo ugotovilo, da je v skladu z otrokovim interesom. Takšna obrazložitev je v primerih, ko starša skleneta sodno poravnavo, povsem ustrezna. Širša in obsežnejša obrazložitev, za katero se zavzema pritožba, je potrebna, ko med strankama ne pride do mirne rešitve spora.

Na podlagi določila drugega odstavka 412. člena ZPP odloči sodišče, kadar odloča o razvezi ali razveljavitvi zakonske zvez, tudi o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok ter stikih med zakoncema in skupnimi otroki. O tem odloči sodišče tudi v primeru, ko ni bil postavljen ustrezen zahtevek. Takšno določilo je potrebno razlagati tako, da je sodišče dolžno odločiti tudi o preživnini, čeprav je bil postavljen le zahtevek za predodelitev otroka in določitev stikov.

Sodišče prve stopnje bi moralo pri odločanju o dovolitvi sodne poravnave preizkusiti tudi navedbe, ki jih je tožnica podala v postopku o prepovedi nasilnih dejanj po ZPND, saj bi te lahko vplivale na odločitev o dovoljenosti sodne poravnave. Začasna odredba ima učinek sklepa o izvršbi in ne predstavlja izvršilnega naslova, na podlagi katerega bi morala stranka šele zahtevati izvršbo. Predlog za izdajo začasne odredbe mora zato vsebovati vse sestavine, ki bodo omogočile, da bo imel sklep o začasni odredbi lahko tak učinek, torej tudi sredstvo izvršbe. Sodišče lahko začasne odredbe v razmerjih med starši in otroci izda tudi po meritorni odločitvi o višini preživnine, in sicer vse do pravnomočnosti odločitve.

Sodna poravnava glede varstva, vzgoje in preživljanja otrok je načeloma dopustna, vendar pod pogojem, da sodišče ugotovi njeno skladnost s koristmi otrok (drugi odstavek 412. člena ZPP). V postopku v zakonskih sporih ter v sporih iz razmerij med starši in otroki (sedemindvajseto poglavje ZPP) morata zaradi občutljivosti teh razmerij in varovanja koristi njihovih udeležencev priti do večje veljave kot sicer načelo oficialnosti in preiskovalno načelo.

Izjava o umiku tožbe je neposredno učinkujoče procesno dejanje. Zato je od trenutka, ko se z njo seznani sodišče, nepreklicna.

Dejstvo, da sodišče odgovora na tožbo ni vročilo tožeči stranki, predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki terja razveljavitev sodbe. Na to procesno dejstvo tožeča stranka ni mogla sklepati iz ravnanja sodišča (neizdaja zamudne sodbe), ker gre za družinski spor, v katerem je izdaja zamudne sodbe izključena.

Tožnik je oče toženke, ki je polnoletna, zato v preživninskem sporu ni bilo ovir za izdajo zamudne sodbe, če so bili izpolnjeni pogoji iz 318. člena ZPP.

V postopku za zvišanje preživnine izdaja zamudne sodbe ni dopustna.

Po ZPP (1999) tožba za razveljavitev sodne poravnave ni več tožba v navadnem civilnopravnem sporu. Gre za posebno vrsto tožbe, ti. procesnopravno tožbo, ki je tožba le po nazivu, po vsebini pa gre za izredno pravno sredstvo. ZPP za postopek s tožbo za razveljavitev sodne poravnave napotuje na uporabo določb o obnovi postopka. Odločba, ki jo o takšni tožbi izda sodišče, je sklep. Tožnik trdi, da je bil v zmoti, ker ni vedel, da sodna poravnava predstavlja res transacta in izvršilni naslov. Gre za (ne)poznavanje procesnih učinkov sodne poravnave, ki so izenačeni s pravnomočno odločbo sodišča, torej za zmoto o pravnih posledicah, ki nastajajo neodvisno od volje stranke in po sili samega zakona. Že zato takšna zmota ne upravičuje do izpodbijanja izjave volje in kot pravna zmota tudi ni opravičljiva.

Zakonska zveza je institut, ki temelji na svobodni odločitvi obeh partnerjev, zato izkazana nevzdržnost zakonske zveze za enega partnerja zadostuje za razvezo zakonske zveze. Sodišče svoje odločbe ni oprlo na nedovoljeno razpolaganje strank, saj v zakonskih sporih do nedovoljenega razpolaganja sploh ne more priti, ker razpolaganje strank ni dovoljeno. Če je razvezani zakonec brez vsakršnih sredstev za preživljanje, mu je drugi zakonce v skladu s svojimi zmožnostmi dolžan zagotoviti sredstva za preživljanje.

Sodna poravnava se izpodbija s tožbo. Dovolitev sodne poravnave se izpodbija s pritožbo.