50.a člen ZZZDR-UPB1

Zaradi kasnejšega datuma začetka teka plačevanja preživnine ne gre za drug zahtevek. Določba prvega odstavka 81.a člena ZZZDR se smiselno uporablja tudi za urejanje preživninskih razmerij med zakoncema, katerih življenjska skupnost je prenehala, vendar zakonca nista zahtevala razveze. Zakonec, katerega življenjska skupnost je razpadla in pri katerem je še obstajal pogoj za preživljanje, mora tožbo za preživljanje vložiti najkasneje v enem letu od prenehanja življenjske skupnosti, bodisi, da v roku enega leta vloži samostojno tožbo ali zahtevek za preživljanje postavi skupaj s tožbo za razvezo. V nasprotnem primeru izgubi pravico do preživljanja.

Sodišče je z zavrženjem prepozne tožbe ravnalo pravilno. Zakonec, katerega življenjska skupnost je razpadla in pri katerem obstaja pogoj za preživljanje, je dolžan tožbo za preživljanje vložiti najkasneje v roku enega leta od prenehanja življenjske skupnosti. Tožbo lahko vloži kot samostojno tožbo, ali zahtevek postavi skupaj s tožbo za razvezo zakonske zveze.

Obravnavana tožba je bila vložena po poteku prekluzivnega roka. Sodišče prve stopnje je na podlagi 274. člena ZPP lahko zavrglo tožbo, ker prvi odstavek 81.a člena ZZZDR posebej govori o tožbi in roku za tožbo.

Torej je glede na citirane materialnopravne določbe in ustaljeno sodno prakso za odločanje o utemeljenosti preživninskega zahtevka enega zakonca v primeru prenehanja zakonske skupnosti z drugim zakoncem odločilno dejstvo o datumu, oziroma o času prenehanja njune življenjske skupnosti in ni odločilno dejstvo o času pravnomočnosti sodbe o razvezi zakonske zveze.

Tožnica od 11. 12. 2011 ne živi v življenjski skupnosti s tožencem in se njuna življenjska skupnost ni več obnovila, tožnica pa ves ta čas ni zahtevala od toženca preživnine, zato je zamudila z zahtevkom za preživnino, ki ga je vložila skupaj z vloženo tožbo za razvezo zakonske zveze po več kot štirih letih od prenehanja življenjske skupnosti s tožencem.

Pritožba upošteva zgolj določbo 81.a člena ZZZDR, pri tem pa spregleda določbo 50.a člena ZZZDR, iz katere izhaja, da se za preživninska razmerja med zakoncema v času trajanja zakonske zveze ter za preživninska razmerja med zakoncema po prenehanju življenjske skupnosti zakoncev smiselno uporabljajo določbe o preživljanju zakoncev po razvezi zakonske zveze. Ob smiselni uporabi 81.a člena ZZZDR pa je v sodni praksi enotno stališče, da mora zakonec ob prenehanju življenjske skupnosti v roku enega leta zahtevati od drugega zakonca preživnino, saj v nasprotnem to pravico izgubi.

Določbe ZPIZ-1 se neposredno ne navezujejo na dolžnost preživljanja med starši in otroci oziroma zakonci (zunajzakonskimi partnerji) po ZZZDR, temveč so širše in opredelijo upravičence ter pogoje za pridobitev pravice. Med temi pogoji je pomembno tudi za dejstvo preživljanja s strani zavarovanca oziroma uživalca pravice do njegove smrti. Kdaj se šteje, da je zavarovanec preživljal tiste družinske člane, ki so možni upravičenci, pa posebej določata Sklep/2000 oz. Sklep/2006, ki prav tako ne izhajata iz ZZZDR, temveč te pogoje posebej opredelita.

50. člen ZZZDR in nedovoljeno razpolaganje strank, sodišče ne izda sodbe na podlagi pripoznave.

Upravičeni zakonec mora najkasneje v roku enega leta po prenehanju življenjske skupnosti s tožbo zahtevati od drugega zakonca preživnino, sicer to pravico izgubi.

Tožničine razmere se zaradi formalne razveze zakonske zveze niso v ničemer spremenile. Tožnici ne pripada nikakršna preživnina, saj niso izpolnjeni pogoji po 81.čl. ZZZDR. Simbolična preživnina pripada zgolj v primerih, ko zakonec izpolnjuje vse pogoje za preživnino po 81.čl. ZZZDR, njegov trenutni položaj pa ne ustreza pojmu nepreskrbljenosti, pač pa to nakazuje prognoza bodočega socialnega položaja. Tožnica bi morala preživnino zahtevati v roku enega leta po prenehanju življenjske skupnosti, ker pa je ni, je za vložitev takega zahtevka prekludirana.

Temeljna predpostavka za prisojo preživnine zakoncev je njegova nepreskrbljenost. (Ne) preskrbljenost zakonca pa je pravni standard, ki zahteva ocenjevanje okoliščin in tehtanje razmer v vsakem posameznem konkretnem primeru posebej.

Zakonec lahko zahteva od drugega zakonca, da ga preživlja, samo, če tudi sam izpolnjuje nasproti drugemu zakoncu dolžnosti, ki mu jih nalaga zakon. Vendar pa lahko kljub temu zahteva preživnino, če življenjska skupnost razpade po izključni krivdi drugega zakonca - preživninskega zavezanca. V takem primeru mu namreč ni mogoče očitati krivde za neizpolnjevanje zakonskih dolžnosti.