VSRS Sodba IV Ips 73/2012

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se postopek o prekršku zoper pravno osebo P. d. o. o. in odgovorno osebo S. K. ustavi.

II. Stroški postopka o prekršku bremenijo proračun.

A.

1Prekrškovni organ Policijska postaja Slovenj Gradec je pravni osebi P. d. o. o. in njeni odgovorni osebi S. K. izdala odločbo o prekršku zaradi prekrška po 3. točki prvega odstavka 16. člena Zakona o omejevanju porabe alkohola (v nadaljevanju ZOPA) oziroma tretjem odstavku 16. člena ZOPA, s katero je pravni osebi izrekla globo v višini 2086, 46 EUR in odgovorni osebi pravne osebe globo v višini 417, 29 EUR. Zoper odločbo o prekršku sta storilca vložila zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu zavrnilo kot neutemeljeno in storilcema naložilo plačilo sodne takse.

2Zoper pravnomočno odločbo o prekršku je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri navaja, da odločba prekrškovnega organa nima vseh sestavin, ki so predpisane v tretjem odstavku 56. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1), v skladu s katerim mora biti v izreku odločbe o prekršku konkretiziran tudi dejanski stan prekrška, ne pa da se le ponavlja zakonsko besedilo 15. člena ZP-1 in z ničemer ne konkretizira zakonskega očitka o opustitvi dolžnega ravnanja. V izreku bi moralo biti določno navedeno, s katerim konkretnim ravnanjem oziroma opustitvijo je odgovorna oseba opustila dolžno nadzorstvo in izpolnila znake prekrška. Ker opustitev dolžnega nadzorstva v izreku ni konkretizirana, je podana kršitev materialnih določb iz 1. točke 156. člena ZP-1, zato Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ustavitev postopka zoper odgovorno osebo.

3Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilkama prekrška, ki se o zahtevi nista izjavili.

B.

4V skladu z določbo 2. člena ZP-1 nikomur ne sme biti izrečena sankcija za prekršek, če dejanje ni bilo z zakonom, uredbo ali odlokom samoupravne lokalne skupnosti določeno kot prekršek, preden je bilo storjeno, in če za tako dejanje ni bila predpisana sankcija za prekršek. Skladno z navedenim mora izrek odločbe o prekršku med drugim obsegati tudi kratek opis dejanja, s katerim je storjen prekršek - kraj in čas storitve, način storitve ter odločilne okoliščine (tretji odstavek 56. člena ZP-1). Opredelitev prekrška terja opis izvršitvenega dejanja z navedbo konkretnih okoliščin, ki ravnaje opredeljujejo kot historični in dokazljiv dogodek. Le opis ravnanja, ki je v zadostni meri konkretiziran, omogoča pravno vrednotenje ter hkrati uresničevanje storilčeve pravice do obrambe. Golo prepisovanje zakonskega besedila in navajanje, da je odgovorna oseba pravne osebe opustila dolžno ravnanje, ne zadosti standardu konkretizacije dejanskega stanu prekrška.(1)

5Po določbi 15. člena ZP-1(2) je odgovorna oseba odgovorna za prekršek, ki ga stori pri opravljanju poslov, za katere je pooblaščena pri pravni osebi, če je bil storjen z njenim dejanjem ali z opustitvijo dolžnega nadzorstva. Pri odgovornosti odgovorne osebe je treba razlikovati položaj, ko odgovorna oseba prekršek izvrši samostojno (lastnoročno), in položaj, ko odgovorna oseba odgovarja za ravnanje druge osebe, v nobenem od teh primerov pa ne gre za objektivno odgovornost za prekršek. Opustitev dolžnega nadzorstva pomeni, da odgovorna oseba z opustitvijo dolžnostnega ravnanja (opravljanjem nadzora) ne prepreči kršitve predpisa, ki je opredeljena kot prekršek. Kadar bo odgovorna oseba pooblaščena za opravljanje nadzora nad drugimi osebami in bo to dolžnost opustila, bo odgovarjala za prekršek, ki ga je storila druga oseba. Slednje pomeni, da je odgovornost odgovorne osebe za prekršek določena kot odgovornost za ravnanje drugega. Vendar pa mora iz zakona jasno izhajati, kakšen nadzor je odgovorna oseba dolžna opravljati, kako mora odgovorna oseba delovati in koga mora nadzirati. Obenem je pri očitku, da je odgovorna oseba opustila dolžno nadzorstvo, treba ugotoviti, ali je bilo mogoče prekršek druge osebe z izvajanjem dolžnega nadzorstva sploh mogoče preprečiti. Povedano drugače, nikomur ni mogoče naprtiti več, kot je sposoben in zmožen narediti.

6V obravnavanem primeru prekrškovni organ v opisu prekrška, ki je vsebovan v izreku izpodbijane odločbe, navaja, da je odgovorna oseba pravne osebe P. d. o. o., S. K. kot direktor, zaradi opustitve dolžnega nadzorstva nad zaposleno natakarico v lokalo G. dopustil, da je prodala alkoholno pijačo gostu, čeprav je ta že kazal očitne znake alkoholiziranosti (nerazločen govor, zadah po alkoholu), kar so zatem zaznali policisti ob postopku v cestnem prometu, z opravljenim testom alkoholiziranosti pa tudi potrdili visoko stopnjo alkoholiziranosti (0,57 mg alkohola v litru izdihanega zraka).

7Pritrditi je treba vrhovni državni tožilki, da iz izreka odločbe o prekršku ne izhajajo konkretne okoliščine v zvezi z odgovornostjo storilke prekrška glede ravnanja druge osebe, to je natakarice, ki je opitemu gostu stregla alkoholno pijačo ter utemeljitev katero dolžno nadzorstvo je odgovorna oseba opustila, da je to vplivalo na ravnanje natakarice, ki je prodajala alkoholno pijačo opitemu gostu. V izreku odločbe o prekršku bi morala biti kršitev dolžnostnega ravnanja konkretizirana na primer z navedbami (seveda, če bi bile te okoliščine v postopku o prekršku ugotovljene), da odgovorna oseba ni opravljala rednega osebnega nadzora nad točenjem alkoholnih pijač v lokalu, da natakarice ni seznanila z določbami ZOPA, ki prepovedujejo ponujanje in prodajo alkoholnih pijač osebam, ki kažejo očitne znake opitosti od alkohola, da so bile v njenem lokalu že večkrat ugotovljene kršitve ZOPA, pa storilka prekrška kljub temu ni storila ničesar, da se to v prihodnje ne bi dogajalo oziroma je prodajo alkoholnih pijač opitim osebam v želji po večjem dobičku celo dopuščala in podobno.(3) V izreku odločbe o prekršku ni navedena nobena takšna opustitev odgovorne osebe, ki bi pomenila konkretizacijo opustitve dolžnega nadzorstva. Samo dejstvo, da je do očitanega prekrška prišlo, pa za ugotovitev odgovornosti ne zadošča oziroma nedopustno uvaja objektivno odgovornost za storjeni prekršek.

8Vrhovna državna tožilka je zahtevo za varstvo zakonitosti zoper izpodbijano odločbo o prekršku vložila zaradi kršitve materialnih določb zakona iz 1. točke 156. člena ZP-1, ker dejanje, opisano v izreku izpodbijane odločbe, ni prekršek.

Iz izreka izpodbijane odločbe izhaja, da tudi odgovornost pravne osebe temelji na opustitvi dolžnega ravnanja njene odgovorne osebe S. K., zato po oceni Vrhovnega sodišča zahteva za varstvo zakonitosti po vsebini izpodbija tudi odgovornost pravne osebe za prekršek po 3. točki prvega odstavka 16. člena ZOPA.

Ob ugotovitvi, da v opisu ravnanja odgovorne osebe, ki v obravnavanem primeru pomeni tudi prispevek k storitvi prekrška pravne osebe, niso konkretizirani

zakonski znaki očitanih prekrškov, je treba enako kršitev ugotoviti tudi glede pravne osebe in postopek o prekršku ustaviti tudi zanjo.

C.

9V izreku izpodbijane odločbe o prekršku niso konkretno opisani zakonski znaki prekrškov, očitanih pravni in odgovorni osebi, po 3. točki prvega odstavka in tretjem odstavku 16. člena ZOPA. S tem je podana kršitev iz 1. točke 156. člena ZP-1. Zato je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovne državne tožilke ter postopek o prekršku zoper pravno osebo in odgovorno osebo pravne osebe ustavilo.

10Ker je bil postopek ustavljen, stroški postopka bremenijo proračun (četrti odstavek 144. člena ZP-1 v zvezi s 148. členom ZP-1).

----

Op. št. (1): Tako tudi sodba IV Ips 76/2011 z dne 20. 12. 2011.

Op. št. (2): Ker se je postopek o prekršku začel pred uveljavitvijo novele ZP-1G, se v skladu s šestim odstavkom 52. člena ZP-1G dokonča po določbah ZP-1, ki so veljale pred sprejetjem omenjene novele.

Op. št. (3): Tako tudi IV Ips 22/2012 z dne 17. 4. 2012.