VSRS Sodba VSRS I Ips 27374/2013-30

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

A.

1Okrožno sodišče v Novi Gorici je s sklepom K 51/96 z dne 21. 5. 2013 odločilo, da je obsojeni Z. F. dolžan povrniti stroške kazenskega postopka v znesku 117.989,82 EUR v roku 30 dni po pravnomočnosti sklepa. Pritožbe, ki so jih zoper citirani sklep vložili njegova zagovornica K. M., zagovorniki iz Odvetniške pisarne D. in partnerji d.o.o. in obsojenec, je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Novi Gorici s sklepom II Ks 27374/2013 z dne 26. 6. 2013 zavrnil kot neutemeljene.

2Zoper pravnomočni sklep o stroških kazenskega postopka vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik iz vseh razlogov iz prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Navaja, da ne uveljavlja zastaranja pravice zahtevati plačilo stroškov kazenskega postopka, temveč zastaranje pravice do odmere stroškov postopka. Po prepričanju vložnika je izpodbijani sklep nezakonit, saj je bil izdan več kot pet let po pravnomočnosti obsodilne sodbe, pravica do odmere stroškov pa je v obravnavani zadevi zastarala. Izpostavlja odločbo, št. 42977/04 z dne 18. 4. 2013, s katero je Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) odločilo, da je za dolgotrajnost konkretnega kazenskega postopka odgovorna Republika Slovenija. Odmerjene stroške izpodbija tudi po temelju in po višini oziroma po vrsti nastalih stroškov. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijana sklepa razveljavi in odloči, da obsojenec ni dolžan plačati stroškov kazenskega postopka.

3Vrhovna državna tožilka v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenjuje kot nedovoljeno in predlaga njeno zavrženje. Meni, da izpodbijani sklep o povrnitvi stroškov kazenskega postopka ni mogoče šteti za sodno odločbo, zoper katero je na podlagi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.

4Odgovor vrhovne državne tožilke je bil na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslan obsojencu in njegovemu zagovorniku. Slednji v izjavi navaja, da je nezakonita odločba o stroških kazenskega postopka razlog za njeno izpodbijanje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti, pri čemer se sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča I Ips 10050/2009 z dne 11. 5. 2011. Navaja še, da zoper sklep o stroških zahteva ni dovoljena pred pravnomočnostjo sodbe, po pravnomočnosti sodbe pa jo je mogoče vložiti, in da obstaja v sodni praksi več primerov, v katerih je sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep o stroških kazenskega postopka zavrnilo, kar pomeni, da je o njej meritorno odločalo.

B-I.

5Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti po pravnomočno končanem kazenskem postopku zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo. Spremenjeni prvi odstavek 420. člena ZKP se na podlagi 114. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP-K) uporablja za tiste zahteve za varstvo zakonitosti, ki so bile vložene po začetku uporabe tega zakona (15. 5. 2012), torej glede na datum vložitve zahteve obsojenčevega zagovornika tudi v obravnavani zadevi.

6Izpodbijani pravnomočni sklep, s katerim je sodišče obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, ni odločba, s katero je bil kazenski postopek končan. Gre za poseben sklep, v katerem je sodišče po izdaji obsodilne sodbe (oziroma v obravnavani zadevi tudi po njeni pravnomočnosti) odločilo o višini nastalih stroškov postopka. Takšno ravnanje sodišču omogoča določba drugega odstavka 93. člena ZKP, na podlagi katere lahko sodišče, kadar o višini stroškov ob izdaji sodbe nima podatkov, v sodbi o stroških postopka odloči le po temelju, torej kdo jih je dolžan plačati, o njihovi višini pa izda poseben sklep takrat, ko se ti podatki zberejo. Takšna odločba o stroških se je lahko pred uveljavitvijo oziroma začetkom uporabe ZKP-K v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijala, če je bila nezakonita, torej takrat, ko je bilo z njo odločeno v nasprotju z določbami 92. - 99. člena ZKP ali podzakonskimi predpisi (enako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Ips 59/2005 z dne 14. 4. 2005 in druge). V obravnavani zadevi je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena po začetku uporabe ZKP-K, zaradi česar se lahko sklep o stroških postopka izpodbija le, če so podani pogoji po prvem odstavku 420. člena ZKP, torej če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Glede na navedeno je moralo Vrhovno sodišče najprej preizkusiti, ali obravnavana zahteva za varstvo zakonitosti izpolnjuje pogoje iz citiranega prvega odstavka 420. člena ZKP.

7Vrhovno sodišče ugotavlja, da je Okrožno sodišče v Novi Gorici s sodbo K 51/96 z dne 10. 1. 2005 obsojenca spoznalo za krivega storitve očitanih kaznivih dejanj in mu med drugim naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in povprečnino v višini 500.000,00 SIT. Sodišče je še odločilo, da bo stroške odmerilo s posebnim sklepom. Navedena sodba je v celoti postala pravnomočna dne 26. 6. 2007 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Kp 4/2007, ki je odločalo o pritožbi zoper drugostopenjsko sodbo. Okrožno sodišče je nato po višini stroške odmerilo z izpodbijanim sklepom z dne 21. 5. 2013, torej skoraj šest let po pravnomočnosti sodbe. Vložnik v zahtevi navaja, da je pravica sodišča do odmere stroškov zastarala, čeprav ZKP ne vsebuje nobene specialne določbe o zastaranju pravice do odmere stroškov kazenskega postopka. Pri tem se sklicuje na splošni petletni zastaralni rok iz Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), petletni zastaralni rok iz 9. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) in petletni zastaralni rok iz 125. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2). Meni, da začne zastaralni rok za odmero stroškov teči s pravnomočnostjo kazenske sodbe, pri tem pa izpostavlja, da je potrebno ločiti pravico do odmere stroškov kazenskega postopka, ko sodišče terjatev določi po vsebini in višini, in pravico do izvršitve pravnomočnega sklepa o odmeri stroškov, ki v skladu s prvim odstavkom 356. člena OZ zastara v desetih letih po pravnomočnosti sklepa.

8Vrhovno sodišče ugotavlja, da je odgovor na vprašanje, ali je v konkretni zadevi sodišče stroške kazenskega postopka odmerilo v času, ko do tega ni bilo več upravičeno oziroma je njegova pravica ugasnila, odvisno od predhodne ugotovitve, ali ima sodišče po izdaji obsodilne sodbe, s katero odloči o stroških kazenskega postopka po temelju, časovno neomejeno pravico do odločanja o višini nastalih stroškov. Vrhovno sodišče se je o tem vprašanju že enkrat izreklo, in sicer s sodbo I Ips 147/2005 z dne 20. 4. 2006, vendar je potrebno stališče iz citirane sodbe v luči argumentov, ki jih vložnik uveljavlja v zahtevi, preizkusiti s ponovno presojo. Gre za vprašanje, ki presega pomen konkretne kazenske zadeve, saj je od odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotno uporabo prava in razvoj prava preko sodne prakse. Vložnik je s svojimi navedbami izkazal pogoje po prvem odstavku 420. člena ZKP, zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti glede tega vprašanja sprejelo v obravnavo.

B-II.

9Na podlagi prvega odstavka 93. člena ZKP sodišče v vsaki sodbi in v vsakem sklepu, s katerim se ustavi kazenski postopek ali zavrže obtožnica, odloči, kdo plača stroške kazenskega postopka in kolikšni so. Z izdajo sodbe ali sklepa o ustavitvi kazenskega postopka se namreč konča postopek o glavni stvari (obtožbi), zato je takrat potrebno odločiti še o stranskih oziroma vzporednih vprašanjih, med katere spadajo tudi stroški postopka. Odločitev o tem, kdo je dolžan plačati stroške, ter o njihovi višini sta sicer dve različni, vendar med seboj povezani odločitvi. Praviloma sodišče obe odločitvi sprejme istočasno in že ob izdaji sodbe v celoti odloči o stroških postopka. Izjemoma, kadar ob izdaji sodbe nima zbranih vseh podatkov o njihovi višini, lahko sodišče odločitev o višini stroškov sprejme naknadno, po izdaji oziroma tudi po pravnomočnosti sodbe. Zahtevek s podatki o višini stroškov se lahko poda najpozneje v treh mesecih od dneva, ko je bila pravnomočna sodba ali sklep vročen tistemu, ki ima pravico podati takšen zahtevek (drugi odstavek 93. člena ZKP).

10Z vidika načela pravne varnosti in zaupanja v pravo, določenega v 2. členu Ustave Republike Slovenije, je pomembno, da se odpravi negotovost posameznika glede tega, v kakšnem časovnem obdobju lahko država posega v njegove pravice, posebej človekove pravice. V pravice posameznika ni dopustno posegati neomejeno (razen izjemoma) in nesorazmerno dolgo, ob tem pa ima država prav na podlagi zastaranja na voljo določen čas, da uvede, izvede in z izrekom ter izvršitvijo kazenske sankcije konča postopek zoper posameznika. Iz razloga zagotavljanja pravne varnosti in načela zaupanja v pravo mora biti časovno omejeno tudi odločanje o stroških postopka, ki poteka po izdaji oziroma pravnomočnosti obsodilne sodbe, s katero je bilo odločeno, da bodo stroški postopka odmerjeni s posebnim sklepom, ko bo znana njihova višina. Vrhovno sodišče ugotavlja, da ZKP ne določa posebnega roka za izdajo tega sklepa oziroma ne vsebuje posebne določbe o tem, ali pravica sodišča do odmere stroškov kazenskega postopka v določenem času preneha. Nadalje Vrhovno sodišče ugotavlja, da je postopek odločanja o stroških sam po sebi vezan na izid odločitve o obtožbi (95. in 96. člen ZKP) in postopku o glavni stvari tudi časovno sledi, čeprav gre za ločena postopka in je odločbi, s katerimi se postopka končata, mogoče izpodbijati samostojno. Iz navedenega sledi, da je tudi odločanje o stroških del vsakega kazenskega postopka in v najširšem smislu tudi del kazenskega pregona (ne v smislu obtožbe, temveč do kdaj lahko država posameznika „preganja“ kot svojega dolžnika). Tako kot posameznik upravičeno pričakuje, da bo s potekom določenega časa prenehalo upravičenje države do kazenskega pregona za dejanje, katerega je obtožen, in bo zanj nastopil pravni mir, je po prepričanju Vrhovnega sodišča utemeljeno tudi pričakovanje, da ga s potekom določenega obdobja država ne bo več obravnavala kot svojega dolžnika. Zaradi navedenih razlogov je potrebno določiti čas, po preteku katerega terjatev sodišča (države) ugasne oziroma pravica države do kaznovanja v širšem smislu (torej ne le z izrekom kazenske sankcije) preneha, saj je, kot že rečeno, tudi odločanje o stroških del kazenskega postopka in v najširšem smislu še del kazenskega pregona zoper posameznika. ZKP je časovno omejitev določil tudi za podajo zahtevka za povračilo stroškov kazenskega postopka. Drugi odstavek 93. člena ZKP določa, da je potrebno zahtevek s podatki o višini stroškov podati najpozneje v treh mesecih od dneva, ko je bila pravnomočna sodba ali sklep vročen tistemu, ki ima pravico podati takšen zahtevek (upravičencu). Takšna določitev roka upravičencem kaže, da tudi odločanje o stroških postopka ne more biti časovno neomejeno. Gre namreč le za stroške, ki ob izdaji sodbe še niso znani oziroma sodišče o njih še nima podatkov, zato je po podanih zahtevkih upravičencev v roku treh mesecev po vročitvi pravnomočne odločbe utemeljeno pričakovati, da o stroških postopka sodišče ne bo odločalo neomejeno dolgo. Poudariti je potrebno še, da so stroški, ki so bili vnaprej izplačani iz proračunskih sredstev sodišča (tretji odstavek 92. člena ZKP), ob izdaji sodbe vedno znani, zato bi bilo o njih potrebno odločiti že v sodbi. S posebnim sklepom pa se odloča le o višini tistih stroškov, ki niso bili že prehodno izplačani iz proračuna in jih upravičenci niso uveljavljali že na glavni obravnavi.(1)

11Vprašanje, ki se v obravnavani zadevi zastavlja, je, ali je bilo sodišče po osmih letih od izdaje sodbe oziroma skoraj šestih letih od njene pravnomočnosti še upravičeno do izdaje sklepa o višini stroškov postopka, o katerih je bilo po temelju odločeno že v sodbi. Kot že rečeno, vprašanje v matičnem zakonu ni posebej urejeno, saj ZKP ne določa roka za izdajo sklepa o stroških postopka po izdaji sodbe, s katero je bilo odločeno o obtožbi in o obveznosti plačila stroškov po temelju.

12Zunajobravnavni senat okrožnega sodišča je svojo odločitev o zavrnitvi pritožbe zoper izpodbijani sklep o stroških postopka utemeljil s sklicevanjem na desetletni zastaralni rok iz prvega odstavka 356. člena OZ. Presodil je, da je pravica terjati izpolnitev obveznosti iz naslova stroškov kazenskega postopka nastala s pravnomočnostjo sodbe dne 25. 10. 2006(2) in tako do izdaje izpodbijanega sklepa dne 21. 5. 2013 še ni prenehala. Pri tem se je senat oprl na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 147/2005 z dne 20. 4. 2006, v kateri je Vrhovno sodišče odločilo, da ZKP ne določa nobenega roka za izdajo sklepa o stroških kazenskega postopka in da pravica sodišča terjati izpolnitev obveznosti iz naslova stroškov kazenskega postopka nastane s pravnomočnostjo sodbe. Presodilo je še, da terjatve, ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo, na podlagi prvega odstavka 356. člena OZ zastarajo v desetih letih.

13Vložnik se v zvezi z zastaranjem pravice do odmere stroškov sklicuje na splošni petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ, petletni zastaralni rok iz prvega odstavka 125. člena ZDavP-2 in petletni zastaralni rok iz 9. člena ZST-1. Navaja, da je očitna tendenca zakonodajalca razširiti zastaralni rok iz OZ tudi na ostala področja. Meni, da bi bilo mogoče zaradi podobnosti zakonsko urejenih primerov z obravnavanim primerom in glede na dovoljenost analogije v kazenskem procesnem pravu petletni zastaralni rok uporabiti tudi v konkretni zadevi in tako ugotoviti, da je pravica sodišča odločati o stroških kazenskega postopka zastarala, ker je sodišče o stroških odločilo po več kot petih letih od pravnomočnosti sodbe.

14Stališče zunajobravnavnega senata, ki se opira na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 147/2005 z dne 20. 4. 2006, in tudi stališče vložnika, kolikor meni, da je potrebno v obravnavani zadevi uporabiti določbe OZ, ni pravilno. Vrhovno sodišče ugotavlja, da si v obligacijskih razmerjih, ki jih ureja OZ, stojita nasproti udeleženca v prirejenem, torej zasebnopravnem razmerju. Za takšna razmerja je značilno, da udeleženci vanje vstopajo prostovoljno in lahko svoje obveznosti uredijo tudi drugače, kot to določa zakon. Kazensko pravo pa je del javnega prava, ki ureja razmerja med državo kot nosilko oblasti in posameznikom. Gre torej za razmerje javnopravnega značaja, za odnos med posameznikom in državo, ki sta v razmerju podrejenosti in nadrejenosti. Zaradi drugačne narave razmerja določb o zastaralnih rokih iz OZ v obravnavani zadevi glede zastaranja pravice do odmere stroškov po analogiji ni mogoče uporabiti.

15Za razliko od obligacijskega razmerja pa je davčnopravno razmerje javnopravno razmerje. Na podlagi prvega odstavka 125. člena ZDavP-2 pravica do odmere davka zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti (relativni zastaralni rok pravice do odmere davka). Tretji odstavek istega člena določa relativni zastaralni rok pravice do izterjave davka, in sicer pravica zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati (na podlagi davčnega obračuna ali odmerne odločbe). Ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave davčna obveznost absolutno preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči (šesti odstavek 126. člena ZDavP-2). Iz citirane določbe prvega odstavka 125. člena ZDavP-2 izhaja, da zakon po preteku določenega časa davčnemu organu onemogoči izvedbo določenega procesnega dejanja, kot je npr. davčna odmera.(3) Navedena določba je primer ureditve odnosa med posameznikom in državo. Dopustnost odmere oziroma odločitve o stroških v kazenskem postopku, ki je tudi javnopravno razmerje, po stališču Vrhovnega sodišča ne more biti drugačno.

16Tudi sodna taksa, ki je na podlagi 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP eden od stroškov kazenskega postopka, je po naravi javnopravna dajatev, saj gre tudi pri odmeri sodne takse za razmerje med posameznikom in državo. ZST-1 neposredno ureja zastaranje pravice zahtevati plačilo sodne takse v 9. členu, ki določa, da pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v petih letih po zapadlosti takse v plačilo (relativni zastaralni rok). Zastaranje pravice zahtevati plačilo takse oziroma prisilno izterjavo takse prekine vsako uradno dejanje pristojnega organa, katerega namen je plačilo oziroma izterjava takse, zastaranje pa nastane v vsakem primeru v desetih letih po zapadlosti takse v plačilo (absolutni zastaralni rok). Iz 6. točke prvega odstavka 5. člena ZST-1 izhaja, da taksna obveznost v kazenskem postopku nastane s pravnomočnostjo ustrezne sodne odločbe.

17Načelo zakonitosti iz 28. člena Ustave Republike Slovenije v kazenskem materialnem pravu izključuje uporabo analogije kot metode, s katero je mogoče ustvariti ustrezno pravno pravilo za primere, ki niso pravno urejeni. Prepovedana je uporaba zakonske in pravne analogije, ker mora zakon sam določno opredeliti kaznivo dejanje, njegove zakonske znake in prepisano kazen. Dopušča se le analogija inter legem, torej sklepanje po podobnosti v mejah možnosti, ki so dane znotraj posameznih pravnih pravil. V kazenskem procesnem pravu pa je uporaba analogije dovoljena, saj ni mogoče vnaprej predvideti vseh procesnih situacij, ki lahko nastanejo v praksi. V obravnavani zadevi je Vrhovno sodišče za rešitev vprašanja prenehanja pravice do odmere stroškov kazenskega postopka analogno uporabilo navedene določbe ZDavP-2 in ZST-1. Upravičenost analogije potrjuje tudi prisilna izvršitev stroškov kazenskega postopka, ki jih je potrebno prisilno izterjati v dobro proračuna. Na podlagi prvega odstavka 131. člena ZKP prisilno izterjavo stroškov kazenskega postopka, ki jih je potrebno prisilno izterjati v dobro proračuna, izvrši pristojni davčni organ na predlog sodišča, ki je izdalo sodbo.

18Ureditvi iz ZDavP-2 in ZST-1, ki urejata zastaranje pravice do odmere in izvršitve davka oziroma takse, ob hkratnem upoštevanju splošnih načel pravne varnosti in zaupanja v pravo, narekujeta razlago, da mora biti tudi v kazenskem postopku o stroških (pravnomočno) odločeno najkasneje v petih letih po pravnomočnosti sodbe, s katero je bilo odločeno, da mora obsojenec plačati stroške kazenskega postopka, sicer pravica sodišča do izdaje sklepa o stroških zastara. V primeru, ko ob izdaji sodbe sodišče še nima vseh podatkov o višini stroškov, pa morajo biti stroški odmerjeni najkasneje v petih letih po preteku trimesečnega roka iz drugega odstavka 93. člena ZKP, ki je zakonski prekluzivni rok, znotraj katerega morajo upravičenci podati zahtevek s podatki o višini stroškov. Po tem, ko sodišče o stroških odloči in odločba postane pravnomočna oziroma izvršljiva, pa velja za izvršitev, ki jo na podlagi prvega odstavka 131. člena ZKP opravi pristojni davčni organ, petletni relativni zastaralni rok, ki začne teči po poteku dneva, ki bi bilo potrebno stroške plačati. Obveznost plačila stroškov pa preneha v vsakem primeru, ko poteče deset let od dneva, ko je zastaranje začelo teči (absolutni zastaralni rok).

19V obravnavani zadevi je Okrožno sodišče v Novi Gorici s sodbo K 51/96 z dne 10. 1. 2005 odločilo, da je obsojenec dolžan v obsodilnem delu plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, pri čemer se povprečnina odmeri na 500.000,00 SIT. Odločilo je še, da bo sodišče stroške odmerilo s posebnim sklepom. Višje sodišče v Kopru je s sodbo Kp 481/2005 z dne 25. 10. 2006 izpodbijano sodbo K 51/96 v oprostilnem delu pod tč./I.b izreka spremenilo v obsodilno, obsojencu izreklo novo enotno kazen in še odločilo, da mora obsojenec kot strošek pritožbenega postopka plačati povprečnino, odmerjeno na 1,500.000,00 SIT. Vrhovno sodišče je s sodbo Kp 4/2007 z dne 26. 6. 2007 drugostopenjsko sodbo v obsodilnem delu spremenilo tako, da je obsojenca oprostilo obtožbe, in odločilo, da stroški v zvezi s tem kaznivim dejanjem bremenijo proračun. Vrhovno sodišče je še razveljavilo odločbo o stroških pred sodiščem druge stopnje z obrazložitvijo, da je bila povprečnina določena v nasprotju z drugim odstavkom 98. člena ZKP, saj je bilo s sodbo višjega sodišča odločeno deloma v obsojenčevo korist. Sodba Okrožnega sodišča v Novi Gorici K 51/96 je tako v celoti postala pravnomočna dne 26. 6. 2007. Iz podatkov spisa izhaja, da je bila večina odmerjenih stroškov znanih že ob izdaji prvostopenjske sodbe in bi moralo sodišče o njih odločiti že v sodbi. Odvetnik S. G. (katerega stroški so bili z izpodbijanim sklepom odmerjeni v znesku 94.231,90 EUR) je namreč stroškovnik vložil že na zadnjem naroku dne 10. 1. 2005. Odvetnica H. D., ki je obsojenca zastopala v pritožbenem postopku, je stroškovnik vložila dne 17. 10. 2005 (o ter stroških je sodišče odločilo s sklepom z dne 7. 12. 2005) ter dodatno še dne 8. 1. 2007 (sklep o stroških z dne 23. 4. 2007) in 3. 5. 2007 (sklep o stroških z dne 18. 5. 2007). Zadnji stroški, ki so bili odmerjeni v izpodbijanem sklepu o stroških (nagrada in stroški odvetnice H. D.), so bili torej sodišču znani dne 3. 5. 2007. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je za vse nastale stroške v postopku petletni zastaralni rok za odmero stroškov potekel dne 3. 5. 2012. Izpodbijani sklep o odmeri stroškov je bil izdan šele dne 21. 5. 2013, torej glede na zgoraj zavzeto stališče v času, ko je že prenehalo upravičenje sodišča do izdaje sklepa o stroških postopka. Zaradi ugotovljenega je Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo.

20Ker je Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo, se do ostalih očitkov v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki se nanašajo na višino odmerjenih stroškov oziroma pomanjkanje njihove specifikacije, ni opredeljevalo.

----

Op. št. (1) : Tako Horvat, Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 215. Tudi v nemškem kazenskem pravu velja, da mora biti o stroških in potrebnih izdatkih odločeno že v izreku sodbe. Gre za stroške, ki se izplačajo iz proračuna, kot so stroški zagovornika po uradni dolžnosti, stroški prič, izvedencev, tolmačev in prevajalcev, stroški priprave obtožnice (preiskave, prikritih preiskovalnih ukrepov, prevajalca itd.). Ko je sodba pravnomočna, o teh stroških ni mogoče več odločati. Pred pravnomočnostjo sodbe je sicer možna posebna pritožba, ki omogoča popravo. Če so v takšnem primeru stroški postopka nastali, nosi te stroške država oziroma bremenijo proračun, potrebni izdatki pa bremenijo tistega, pri katerem so nastali. Zahtevke za plačilo stroškov, ki pripadajo državi, ureja Gerichtskostengesetz - GKG, ki v 5. členu določa, da pravica zahtevati plačilo stroškov zastara v štirih letih po preteku koledarskega leta, v katerem je bilo o stroških odločeno. Zgolj za preostale stroške, torej tiste, ki so nastali med udeleženci postopka, se v sodbi odloči le po temelju, o njihovi višini pa šele na zahtevo stranke v posebnem postopku.

Op. št. (2) : Gre za datum izdaje sodbe sodišča druge stopnje, s katero je bila izpodbijana sodba K 51/96 v oprostilnem delu pod tč./I.b izreka spremenjena v obsodilno. Zaradi navedenega je sodba v celoti postala pravnomočna šele v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Kp 4/2007 z dne 26. 6. 2007, s katero je bilo odločeno o pritožbah obsojenca in njegove zagovornice.

Op. št. (3) : Vrhovno sodišče je v sodbi I Up 1496/2003 z dne 4. 4. 2006 odločilo, da Zakon o davčnem postopku povezuje odmero davka z izdajo odločbe, katere izrek ima navedbe o davčni osnovi, stopnji davka, zneskov odmerjenega davka in roku plačila. Izdaja odmerne odločbe je vezana na zastaralni rok, ki velja za pravico do odmere davka. Odmera davka se opravi z odločbo, ki ima sestavine, potrebne za njeno izvršitev.