9. člen ZST-1

Med pravdna dejanja, ki jih med prekinjenim postopkom ni mogoče opravljati, sodi tudi izdaja plačilnega naloga za redni postopek. S sklepom o prekinitvi postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je postopek prekinjen že od vložitve tožbe dalje. Pravne posledice prekinitve postopka so torej nastopile že ob vložitvi tožbe, kar pomeni, da sodišče prve stopnje že ob vložitvi tožbe ni smelo izdati plačilnega naloga za plačilo sodne takse za redni postopek. Zato v okoliščinah konkretnega primera ni mogoče šteti, da je zastaranje pravice zahtevati plačilo sodne takse začelo teči že od vložitve tožbe, temveč je treba šteti, da je zastaranje začelo teči od najzgodnejšega trenutka, ko je sodišče prve stopnje smelo izdati plačilni nalog, to pa je od izdaje sklepa o nadaljevanju postopka.

Glede tožnikovega ugovora zastaranja sodišče najprej zavrača stališče toženke, da gre za tožbeno novoto. Ugovore, ki se nanašajo na pravilno uporabo materialnega prava je dopustno uveljavljati v upravnem sporu, tudi če le-ti niso bili predhodno uveljavljeni v upravnem postopku. Toženka je v odgovoru na tožbo prepričljivo pojasnila pojem in datum zapadlosti najstarejše še izterjevane neplačane obveznosti iz nasova sodne takse in da je s sklepom o davčni izbvršbi z dne 12. 7. 2021 prišlo tudi do pretrganja zastaranja v skladu z drugim odstavkom 9. člena ZST-1. Toženka je v odgovoru na tožbo pojasnila tudi pojem in datume pravnomočnosti odločb o izreku glob ter obrazložila, kako je bilo zastaranje pretrgano in zakaj glede na relevantna določila ZP-1 in ZDavP-2 še ni poteklo.

Na podlagi EMŠO lahko sodišče po uradni dolžnosti pridobi tudi podatke o materialnem položaju strank (sedmi odstavek 12.a člena ZST-1). Glede na navedeno tožnikov predlog za oprostitev plačila sodne takse vsebuje vse obvezne sestavine in ni nepopoln. Podlage za izdajo sklepa o dopolnitvi predloga (po prvem in tretjem odstavku 108. člena ZPP) ni bilo, prav tako ne za zavrženje predloga iz razloga nedopolnitve (po petem odstavku 108. člena ZPP). Predlog je sposoben za obravnavanje, zato bi moralo sodišče prve stopnje postopati po petem odstavku 12.a člena ZST-1, to je pridobiti podatke iz obstoječih zbirk podatkov in tako ugotoviti tožnikov materialni položaj.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno obrazložilo, da je taksna obveznost tožnici nastala 15. 12. 2021, ko ji je bila vročena sodba z dne 22. 11. 2021, kar je skladno s 3. točko prvega odstavka 5. člena v zvezi s prvim odstavkom 3. člena takrat veljavnega ZST-1. ZST-1D, ki se uporablja od 12. 1. 2022 dalje, namreč v 48. členu določa, da se takse za postopke, glede katerih je taksna obveznost nastala do uveljavitve tega zakona, plačujejo po dosedanjih predpisih in dosedanji tarifi. Pritožba se zato zmotno sklicuje na z ZST-1D spremenjena določila 5. člena ZST-1.

Glede na davčno izvršbo za izterjavo neplačane sodne takse je toženka pravilno uporabila določbe ZST-1 o zastaranju in ugovor zastaranja zavrnila kot neutemeljen. V 9. členu ZST-1 je določeno, da pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v petih letih po zapadlosti takse v plačilo. Zastaranje pravice zahtevati plačilo takse oziroma prisilno izterjavo takse prekine vsako uradno dejanje pristojnega organa, katerega namen je plačilo oziroma izterjava takse. Zastaranje pa nastopi v vsakem primeru v desetih letih po zapadlosti takse v plačilo. Ugovor, da bi bilo potrebno upoštevati določila ZP-1 je torej neutemeljen.

Ko se predlaga vknjižba lastninske pravice na podlagi pogodbe o razdelitvi solastnine v korist oseb, ki so bile prej vpisane kot solastniki, takse ni, četudi je eden od solastnikov izplačal durgemu solastniku njegov solastniški delež v denarju, sam pa postal izključni lastnik do tedaj solastnih nepremičnin.

Pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v petih letih od zapadlosti takse v plačilo. Zastaranje pravice zahtevati plačilo pa prekine vsako uradno dejanje pristojnega organa katerega namen je plačilo oziroma izterjava takse. Taksna obveznost za postopek s spremenjeno tožbo je nastala ob spremembi tožbe, torej ko je sodišče prve stopnje prejelo vlogo s spremembo tožbe.

Pravica zahtevati sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje ni zastarala. V skladu s 15. členom ZST-1 je obravnavana obveznost plačila sodne takse, ki se nanaša na postopek pred sodiščem prve stopnje, nastala oziroma zapadla v plačilo (šele) po pravnomočnosti izvršilnega naslova in ne ob vložitvi tožbe.

O taksni obveznosti stranke lahko sodišče odloči dokler izterjava ni zastarana, to je v petih letih po zapadlosti takse v plačilo (prvi odstavek 9. člena ZST-1).

Po 9. členu ZST-1, upoštevaje datum izdaje in izvršljivosti izvršilnega naslova, izterjava sodne takse ni zastarala, saj je bilo s sklepi o izvršbi zastaranje prekinjeno, desetletni absolutni zastaralni rok pa še tudi ni pretekel.

Obveznost plačila sodne takse še ni zastarala, saj pravica zahtevati plačilo sodne takse v skladu z ZST-1 zastara v petih letih po zapadlosti takse v plačilo.

Ureditvi iz ZDavP-2 in ZST-1, ki urejata zastaranje pravice do odmere in izvršitve davka oziroma takse (javnopravno razmerje), ob hkratnem upoštevanju splošnih načel pravne varnosti in zaupanja v pravo, narekujeta razlago, da velja tudi v kazenskem postopku za izvršitev pravnomočne oziroma izvršljive odločbe o stroških kazenskega postopka petletni relativni zastaralni rok, ki začne teči po poteku dneva, ki bi bilo potrebno stroške plačati. Izvršitev plačila stroškov pa zastara v vsakem primeru, ko poteče deset let od dneva, ko je zastaranje začelo teči (absolutni zastaralni rok).

Ureditvi iz ZDavP-2 in ZST-1, ki urejata zastaranje pravice do odmere in izvršitve davka oziroma takse (javnopravno razmerje), ob hkratnem upoštevanju splošnih načel pravne varnosti in zaupanja v pravo, narekujeta razlago, da mora biti tudi v kazenskem postopku o stroških (pravnomočno) odločeno najkasneje v petih letih po pravnomočnosti sodbe, s katero je bilo odločeno, da mora obsojenec plačati stroške kazenskega postopka, sicer pravica sodišča do izdaje sklepa o stroških zastara. Če ob izdaji sodbe sodišče še nima vseh podatkov o višini stroškov, pa morajo biti stroški odmerjeni najkasneje v petih letih po preteku trimesečnega roka iz drugega odstavka 93. člena ZKP, ki je zakonski prekluzivni rok, znotraj katerega morajo upravičenci podati zahtevek s podatki o višini stroškov.

Ugovor zoper plačilni nalog se lahko vloži, če je taksa že plačana ali je sodišče takso napačno odmerilo.

Slabo premoženjsko stanje dolžnika ni razlog za ustavitev izvršbe. Socialni položaj dolžnika je v davčnem izvršilnem postopku varovan z določbami 159. in 160. člena ZDavP-2, ki določajo denarne prejemke, ki so iz izvršbe izvzeti, in omejitve davčne izvršbe na dolžnikove denarne prejemke, ki jih mora pri opravi rubeža upoštevati banka. Tožnik v postopku davčne izvršbe ne more z uspehom uveljavljati oprostitve plačila sodne takse, saj se ta skladno z določbami ZST-1 uveljavlja v sodnem postopku, za katerega je taksa predpisana. Po 9. členu ZST-1 pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v petih letih od zapadlosti takse v plačilo.

Taksna obveznost za pritožbo zoper sklep o ugovoru zoper plačilni nalog ni predvidena. Upoštevajoč ustavno zajamčeno pravico do pravnega sredstva in novo določbo tretjega odstavka 1. člena ZST-1 (dodano z novelo ZST-1A), je v izvršilnem postopku pritožba zoper sklep o ugovoru zoper plačilni nalog, v primerih, ko je treba uporabiti določbe novele ZST-1A, dovoljena. Sodišče stranki s tem, ko njeno pravno sredstvo obravnava, ne da bi prej odločilo o njenem predlogu za oprostitev sodne takse za to pravno sredstvo, ne prekrši nobene procesne pravice, temveč ravna kvečjemu v strankino korist.

Upoštevajoč ustavno zajamčeno pravico do pravnega sredstva in novo določbo tretjega odstavka 1. člena ZST-1 (dodano z novelo ZST-1A), je v izvršilnem postopku pritožba zoper sklep o ugovoru zoper plačilni nalog, v primerih, ko je treba uporabiti določbe novele ZST-1A, dovoljena. V postopku odločanja o ugovoru zoper plačilni nalog sodišče ne more presojati, ali je sporna taksna obveznost nastala za pritožbo zoper zakonit ali nezakonit sklep.

Če sodišče v skladu s 24. členom ZST spremeni vrednost spornega predmeta, to ne spreminja tudi trenutka nastanka taksne obveznosti.