VSRS Sodba II Ips 220/2006

Revizija se zavrne. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodne odločbe povrniti 372,77 EUR stroškov odgovora na revizijo.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je zavarovanje z vknjižbo zastavne pravice in zaznambe izvršljivosti terjatve na solastninskem deležu do 81/1000 nepremičnine parc. št. 192/2, ki je v vl. št. 2429 k.o. ... vknjižena na ime K. N., nedopustno. Tožnici je naložilo, da toženki povrne njene stroške pravdnega postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice ugodilo in odločitev spremenilo, tako da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, toženki pa naložilo, da tožnici povrne stroške pravdnega in pritožbenega postopka.

Proti tej odločitvi je toženka vložila revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni. Meni, da je stališče višjega sodišča o nedobrovernosti toženke zmotno, saj sodišče vprašanje slabe vere razlaga zelo površno, izniči temeljno načelo zemljiškoknjižnega prava o zaupanju v zemljiško knjigo in „nagradi“ lahkomiselno in nepravilno ravnanje tožnice. Revizija ponavlja ugotovitve nižjih sodišč. Kot bistveno izpostavlja načelo zaupanja v zemljiško knjigo in delo sodišč. Navaja, da od toženke ni moč zahtevati, da bo prepustila, kar je mukoma pridobila tekom nekajletne pravde, ko je zaupala v sodno pridobljene pravice. Dolžnik ji je zamolčal, da je nepremičnino že pred vložitvijo tožbe zoper njega prodal naprej. Nepremičnina je v zelo kratkem času menjavala papirne lastnike, nihče od kupcev se ni poskušal vknjižiti v zemljiško knjigo, če pa se je poskušal, je ugotovil, da vknjižba zaradi vpisane prepovedi ni mogoča. Toženka je s posredovanjem sodišča pridobila zastavno pravico na nepremičnini. Njena pravica temelji na zaupanju v delo sodišča in zaupanju v podatke, ki so bili v zemljiški knjigi vpisani ob vložitvi tožbe zoper dolžnika, zato je močnejša od zatrjevane lastninske pravice tožnice, ki jo slednja dokazuje zgolj s predložitvijo zasebnih listin. Toženki ni mogoče utemeljeno očitati nedobrovernosti. Če je izvedela za pogodbe pred to pravdo, jim zaradi prej navedenega ni mogla verjeti in zaupati. Šele tekom tega postopka je ugotovila, da gre za identično nepremičnino in da je bila v času obvestila nepremičnina drugače identificirana. Tožnica je tista, ki bi morala trpeti škodljive posledice, ki so nastale zaradi opustitve vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), ki nanjo ni odgovorilo.

Tožnica je na revizijo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Toženka je bila med pravdnim postopkom, začetim na njeno zahtevo zoper K. N., obveščena, da je nepremičnino kupila tožnica. Pred postopkom zavarovanja je bila o tem ponovno obveščena in pozvana, da umakne predlog o prepovedi odtujitve nepremičnine ter tožnici omogoči vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Toženkina dobrovernost je tako prenehala s trenutkom, ko je bila seznanjena z dejstvom prenosa lastninske pravice, zato se ne more več sklicevati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Toženka ni ravnala pošteno, ko je kljub seznanjenosti z dejanskim stanjem, svojo terjatev do Kreša Nemca poskušala zavarovati in se poplačati iz tožničine nepremičnine.

Revizija ni utemeljena.

Predmet spora je (ne)dopustnost zavarovanja terjatve z zastavno pravico na solastninskem deležu do 81/1000 nepremičnine parc. št. 192/2, vpisane v vl. št. 2429 k.o. .., ki v naravi predstavlja stanovanje v izmeri 32,40 m? in drvarnico ob tem prostoru v izmeri 1,5 m? v stanovanjski hiši na ...

Tretji lahko s tožbo za ugotovitev nedopustnosti zavarovanja terjatve na določen predmet (t.i. izločitveno tožbo) uspe, če vsaj verjetno izkaže, da ima na predmetu zavarovanja pravico, ki zavarovanje preprečuje (prvi odstavek 64. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 51/1998 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ, v zvezi z 239. členom ZIZ). Temelj za uveljavljanje izločitvene tožbe je običajno lastninska oziroma solastninska pravica tretje osebe.

Za učinkovit prenos in pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla morajo biti kumulativno izpolnjeni štirje pogoji: 1) obstoj veljavnega zavezovalnega pravnega posla, iz katerega izhaja obveznost prenesti lastninsko pravico, 2) odsvojitelj mora imeti razpolagalno sposobnost, 3) obstoj razpolagalnega pravnega posla, 4) izpolnjeni morajo biti drugi, z zakonom določeni pogoji. Dodaten zakonski pogoj za pridobitev lastninske pravice je vpis v zemljiško knjigo (33. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 6-88/1980 s spremembami, sedaj 49. člen Stvarnopravnega zakonika, Uradni list RS, št. 87/2002). Vpis je konstitutivne narave. Dokler se kupec nepremičnine ne vknjiži v zemljiško knjigo (pa čeprav ima kot kupec obligacijsko pravico iz prodajne pogodbe in zemljiškoknjižno dovolilo), je lastnik nepremičnine še vedno prodajalec.

Ugotovljeno dejansko stanje, na katerem temeljita sodbi sodišč nižjih stopenj in na katero je Vrhovno sodišče vezano pri odločanju, je naslednje. V zemljiški knjigi je kot lastnik solastniškega deleža nepremičnine vpisan K. N. Svoj solastniški delež je dne 27.5.1998 prodal S. M. in S. M., le-ta pa dne 1.7.1998 tožnici M. Ma., ki ima svoj del nepremičnine sedaj v posesti. Noben kupec pridobitve solastninske pravice ni vpisal v zemljiško knjigo. Toženka je kot upnica dne 2.7.1999 zoper K. N. kot dolžnika vložila tožbo za plačilo 1.200.000 SIT in v postopku s sklepom z dne 6.7.1999 pridobila začasno odredbo s prepovedjo odtujitve in obremenitve solastniškega deleža nepremičnine, ki jo je sodišče zaznamovalo v zemljiški knjigi. Tožnica M. Ma. je nato dne 22.1.2001 v času, ko je še tekel navedeni pravdni postopek, vložila zemljiškoknjižni predlog za vknjižbo lastninske pravice. Zemljiškoknjižno sodišče jo je pozvalo, da uskladi stanje na listini in predlogu s stanjem v zemljiški knjigi zaradi vpisane prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine, zato je tožnica v pravdnem postopku vložila prošnjo za čimprejšnjo rešitev spora med toženko in K. N. ter predložila prodajni pogodbi. Toženko in njenega pooblaščenca je nato z dopisom z dne 26.9.2001 obvestila o pridobitvi lastninske pravice, predložila kupoprodajni pogodbi in toženko pozvala, da začasno odredbo umakne ter ji omogoči vpis lastninske pravice, a je toženka predlog tožnice zavrnila oziroma ga pogojevala s tem, da tožnica prevzame obveznosti K. N. Ker tožnica ni ravnala v skladu pozivnim sklepom, je zemljiškoknjižno sodišče njen predlog za vpis lastninske pravice dne 9.10.2003 zavrnilo. Pravdni postopek toženke se je končal s pravnomočno sodbo Višjega sodišča z dne 18.9.2002 v zvezi s sodbo prvostopenjskega sodišča z dne 30.1.2001. Ker je s tem začasna odredba, izdana v korist toženke, prenehala veljati, je toženka kot upnica dne 8.11.2002 vložila predlog za zavarovanje denarne terjatve z zastavno pravico na nepremičnini dolžnika K. N.. Sodišče je dne 15.11.2002 izdalo sklep o zavarovanju, zoper katerega je tožnica vložila ugovor tretje. Nižji sodišči sta v postopku ugotovili tudi, da je toženka pred vložitvijo predloga za zavarovanje terjatve vedela, da dolžnik K. N. ni več solastnik nepremičnine in da je solastniški delež kupila tožnica M. Ma., da je bila toženka seznanjena s pogodbami, z okoliščino, da je lastnica sedaj tožnica, ki izvršuje posest nepremičnine in se želi vpisati v zemljiško knjigo, ta pa zaradi vpisane začasne odredbe ni mogoč.

Revizijsko sodišče je pri odločanju o reviziji vezano na relevantno dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP), kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in glede katerega je bil tudi uspešno opravljen preizkus drugostopenjskega sodišča. S trditvami, da se je šele tekom postopka ugotovilo, da gre za identično nepremičnino in da je bila v času obvestila nepremičnina drugače identificirana (s čimer revidentka izpodbija ugotovitev nižjih sodišč, da je toženka glede na ugotovljene okoliščine vedela za prodajo nepremičnine), revizija izpodbija dokazno oceno. Izpodbijanje dokazne ocene pa pomeni izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni zakonsko dopusten razlog za revizijo.

Revizijska izvajanja o načelu zaupanja v zemljiško knjigo (da se je toženka kot upnica ob tem, da je v zemljiški knjigi kot lastnik nepremičnine vpisan dolžnik K. N., zanesla na podatke v zemljiški knjigi in upravičeno predlagala zavarovanje z zastavno pravico na nepremičnini) niso utemeljena. Ustavno sodišče je namreč zavzelo stališče, da se na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero lahko sklicuje tisti, ki je na tej podlagi pridobil veljavno pogodbeno zastavno pravico na nepremičnini (hipoteko), to pa ne more veljati v primeru, ko je upnik pridobil zastavno pravico šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi v izvršilnem postopku (odločba Up-128/03 z dne 27.1.2005 v zvezi z originarno pridobitvijo lastninske pravice in odločba Up-438/04-28 z dne 6.7.2006 v zvezi s pravnoposlovno pridobitvijo lastninske pravice). Navedeno stališče velja tudi za primer, ko upnik pridobi zastavno pravico na nepremičnini z vknjižbo v postopku zavarovanja (t.i. prisilno zastavno pravico), saj se glede na določbo 239. člena ZIZ določila zakona o izvršbi smiselno uporabljajo tudi za zavarovanje.

Ob vezanosti na dejanske ugotovitve nižjih sodišč Vrhovno sodišče ugotavlja pravilnost odločitve sodišča druge stopnje o tožbenem zahtevku. Pritrditi je zaključku drugostopenjskega sodišča, da je tožnica svojo »solastninsko pravico na nepremičnini« (pravilneje pravico, ki preprečuje zavarovanje) dokazala s predložitvijo prodajnih pogodb, iz katerih izhaja, da se lahko vpiše v zemljiško knjigo, z nastopom posesti na nepremičnini ter dejstvom, da je solastninsko pravico poskušala vpisati v zemljiško knjigo, pa vpis zaradi zaznamovane prepovedi odtujitve in obremenitve ni bil mogoč. Navedene okoliščine izkazujejo obstoj prvih treh zgoraj navedenih pogojev za učinkovit prenos in pridobitev lastninske pravice ter potrjujejo, da so lastninska upravičenja zemljiškoknjižnega lastnika K. N. prešla na kupca M. in nato na tožnico M. Ma. Slednja sicer res ni vpisana v zemljiško knjigo kot lastnica, vendar ima na podlagi pridobljenih upravičenj t.i. lastninsko pravico v pričakovanju. Tožnici tudi ni očitati pasivnosti glede vpisa pravice v zemljiško knjigo. Predlog za vknjižbo je res vložila šele tri leta po izpolnitvi pogojev za vpis pravice, ko je že tekel pravdni postopek toženke proti dolžniku, v zemljiški knjigi pa je bila vpisna prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine. Vendar pa je tožnica z obvestili, ki jih je poslala toženki, s predložitvijo kupoprodajnih pogodb in pozivom, da uredita zemljiškoknjižno stanje, toženko seznanila z izvenknjižnim stanjem pravic, s tem pa pokazala zadostno mero skrbnosti, da zemljiškoknjižno stanje uskladi z dejanskim.

Ob navedenem pa se kot pravno odločilno pokaže prav dejstvo, da je toženka ob vložitvi predloga za zavarovanje svoje terjatve z zastavno pravico na nepremičnini vedela, da K. N. ni več lastnik in da je nepremičnino kupila tožnica M. Ma. Kot je poudarilo sodišče druge stopnje, toženka zaradi slabe vere oziroma nedobrovernosti zavarovanja ne more zahtevati. Tudi pri presoji stvarnopravnih oziroma zemljiškoknjižnih razmerij je treba upoštevati splošna načela civilnega prava. Če se od posameznika zahteva, da v pravnem prometu pri sklepanju pravnih poslov spoštuje načelo vestnosti in poštenja ter prepoveduje zloraba pravic, velja enako tudi za pridobitev pravic v sodnem postopku. Toženka je ravnala nepošteno, ko je kljub temu, da je bila seznanjena, da dejansko stanje lastništva nepremičnine ne ustreza zemljiškoknjižnemu stanju ter da se tožnica poskuša vknjižiti v zemljiško knjigo, ali povedano drugače, ko je kljub temu, da je vedela za obstoj izvenknjižnih pravic tretjih, zahtevala sodno pridobitev zastavne pravice. Sodišče druge stopnje je zato ugotovljena dejstva materialnopravno pravilno presodilo z uporabo meril vestnosti in poštenja iz določbe 5. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001). Te materialnopravne presoje revidentka obrazloženo tudi sicer ne graja.

Tožnica je z verjetnostjo izkazala, da na nepremičnini obstaja pravica, ki prav toženki preprečuje zavarovanje na tej nepremičnini. Vrhovno sodišče je zato neutemeljeno revizijo toženke zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo tudi njen zahtevek za povrnitev stroškov revizijskega postopka. Toženka pa mora tožnici povrniti njene stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Stroški, ki obsegajo nagrado odvetniku za sestavo odgovora na revizijo in 2% materialne stroške, povečano za davek na dodano vrednost, ter sodno takso za odgovor na revizijo, znašajo 372,77 EUR (razvidni iz odmere na list. št. 51 spisa).