VSRS Sodba III Ips 225/2008

Revizija se zavrne.

Vsaka stranka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbena zahtevka, s katerima je tožeča stranka uveljavljala izbris znamke 20027059 (v nadaljevanju Znamka), registrirane pri Uradu za intelektualno lastnino Republike Slovenije, in prepoved uporabe registriranega znaka.

2Sodišče prve stopnje je zavrnilno sodbo oprlo na naslednje razloge: (1) da je tožeča stranka stvariteljica grafične podobe z Znamko zavarovanega znaka, (2) ki je avtorsko delo; (3) da je tožeča stranka grafično podobo spornega znaka oblikovala po naročilu za podjetje A. p. o., (4) na katerega je prenesla materialni del avtorske pravice »enkrat in za vselej«; (5) da je bil nad družbo A. d. o. o. leta 2002 začet stečajni postopek, (6) da je zato postalo materialno avtorsko upravičenje del stečajne mase (7) in predmet razdelitve v stečajnem postopku, (8) da pa v tem okviru tožeča stranka ni (znova) pridobila materialnega avtorskega upravičenja; (9) da je tožeča stranka s toženo sklenila sporazum o prodaji digitalne oblike spornega znaka, (10) ki je vsebovala dovoljenje za uporabo znaka v gospodarskem prometu; (11) ker je tožena stranka prijavo za registracijo spornega znaka vložila 4. 4. 2002, (12) tožeča stranka pa je toženo o svoji avtorski pravici obvestila šele sredi oktobra 2002, (13) tožena stranka ob prijavi Znamke ni bila v slabi veri.

3Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugodilo tožbenima zahtevkoma. Drugače kot sodišče prve stopnje je presodilo, (1) da je po izbrisu družbe A. d. o. o. zaradi 14. 2. 2004 pravnomočno zaključenega stečajnega postopka (2) tožeča stranka lahko znova začela izvajati vsa sporna materialna avtorska upravičenja, (3) da tožeča stranka na toženo ni prenesla materialne avtorske pravice, (4) da tožeča stranka ni podala soglasja za registracijo Znamke in (5) da tožena stranka, katere zakoniti zastopnik je bivši direktor podjetja A. p. o., ob prijavi Znamke ni bila v dobri veri.

4Tožena stranka je vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlagala je, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ali pa naj razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

5Revizija je bila vročena tožeči stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožeča stranka je po patentnem zastopniku dr. J. M. na revizijo odgovorila.

6Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS 45/2008; ZZP-D) uporabilo Zakon o pravdnem postopku s spremembami, ki so bile uveljavljene pred ZPP-D (Ur. l. RS 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo).

7Revizija ni utemeljena.

8Po četrtem odstavku 131. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-UPB3) lahko patentni zastopniki in drugi zastopniki po ZIL-UPB3 zastopajo stranke pred sodišči, če izpolnjujejo pogoje, določene s predpisi, ki urejajo zastopanje pred sodišči. ZIL-UPB3 tako glede možnosti zastopanja strank pred sodiščem za zastopnike po ZIL-UPB3 določa, da je treba upoštevati, če gre za zastopanje v pravdnem postopku, pravila ZPP. In ker tretji odstavek 86. člena ZPP določa, da lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja pravna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik (izjema iz četrtega odstavka 86. člena ZPP za konkretni primer ni pomembna), je revizijsko sodišče, skladno z drugim odstavkom 91. člena ZPP, moralo šteti, da odgovor na revizijo ni bil vložen.

9Pavšalni očitek kršitve 286. člena ZPP ne utemelji revizijskega razloga iz 1. ali 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP. Smiselno enako velja za očitek kršitve 8. člena ZPP in očitek o absolutnih bistvenih kršitvah postopka iz 10. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Očitki kršitev postopka niso opredeljeni z opisom konkretne sporne procesne situacije. Zato nista mogoča niti presoja, ali sploh gre za revizijski razlog niti konkreten odgovor glede utemeljenosti revizijskih navedb.

10Zmotno je stališče vlagatelja revizije, da bi bila morala tožeča stranka uveljavljati, naj se ji v stečajnem postopku nad družbo A. d. o. o. vrnejo prenesene materialne avtorske pravice. Avtor namreč s pogodbenim razpolaganjem s posamičnimi materialnimi avtorskimi pravicami teh ne odsvoji (na primer: enkrat in za vselej), temveč na njih v prid pridobitelja ustanovi (omejena ali neomejena) upravičenja, ki se tičejo uporabe in gospodarskega izkoriščanja njegovega avtorskega dela. Na ta način avtor pogodbeno omeji svojo avtonomijo v pogledu uporabe in gospodarskega izkoriščanja svojega avtorskega dela. To stališče izhaja (na primer) iz opredelitve v četrtem odstavku 83. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah, po katerem z uveljavitvijo avtorjevega preklica ugasne materialna avtorska pravica imetnika. Zrcalna slika ugasnjene materialne avtorske pravice za (bivšega) imetnika pa je avtomatična prirast(1) tega upravičenja na strani avtorja, ne da bi bila potrebna »vrnitev« pravic.

11Pritožbeno sodišče je zato pravilno izpostavilo, (1) da je imetnik materialnih avtorskih pravic na grafični podobi spornega znaka (to je družba A. d. o. o.) prenehal zaradi pravnomočno zaključenega stečajnega postopka in (2) da ni prišlo do razpolaganja s spornimi materialnimi avtorskimi pravicami v okviru stečajnega postopka nad njim. Ti dve dejstvi v obravnavanem primeru lahko utemeljita (i) ugasnitev materialnih avtorskih pravic za (bivšega) imetnika, na katerega je avtor prenesel materialne avtorske pravice. To posledico je zatrjevala v obravnavanem primeru tudi tožena stranka. Poleg tega omenjeni dejstvi v obravnavanem primeru utemeljita (ii) prenehanje omejitve avtorjeve avtonomije, ustanovljene s pogodbo o prenosu materialnih avtorskih pravic. Prenehanje (pogodbeno ustanovljene) omejitve avtonomije pa v okoliščinah obravnavanega primera lahko vodi do prirasti (oživitve) materialnih avtorskih pravic pri avtorju (prim. 10. točko obrazložitve).

12Zato je izključeno, da bi se zaradi prenehanja (bivšega) imetnika avtorskih pravic sprostila uporaba in gospodarsko izkoriščanje avtorskega dela tožeče stranke, četudi bi tožeča stranka na bivšega imetnika izključno in časovno neomejeno prenesla materialne avtorske pravice. Sodišče druge stopnje je zato pravilno presodilo, da je tožeča stranka lahko znova začela izvajati vsa avtorsko pravna upravičenja. Ob takšnem izhodišču se izkaže, da ni pomemben obseg prenosa materialnih avtorskih pravic na podjetje A. p.o. Revizijsko sodišče zato ne odgovarja na revizijske očitke v zvezi z obsegom prenosa materialnih avtorskih pravic na podjetje A. p. o.

13Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je tožeča stranka ustvarila sporno grafično podobo znaka pred vložitvijo prijave za njegovo registracijo. Drugačnih revizijskih trditev v revizijskem postopku ni mogoče presojati, ker zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (tretji odstavek 380. člena ZPP). Ker se revizijsko sodišče strinja s presojo sodišč prve in druge stopnje, da gre za avtorsko delo, pa bi bila morala tožena stranka imeti »izrecno soglasje« avtorja za registracijo, kot to določa (f) točka prvega odstavka 44. člena ZIL-UPB3.

14Revizijsko sodišče sprejema presojo sodišča druge stopnje, da takšno soglasje ne izhaja iz dopisa tožeče stranke Dravski tiskarni Maribor (v nadaljevanju Dopis; v prilogi B2). Možnost razumevanja, da je tožeča stranka na toženo prenesla materialna avtorska upravičenja in morda celo soglašala z registracijo spornega znaka, izključuje del besedila Dopisa, ki se glasi: »…Glede na to, da stečajni postopek firme A. še ni zaključen in ker še ni znan končni lastnik zaščitenega znaka A., ne prevzemam odgovornosti za eventualne kasnejše možne zaplete ….Z gospodom R. F. iz firme M. d. o. o., ki bo uporabila znak na svojih etiketah, sva se dogovorila, da v primeru pridobitve lastniške pravice za znak A., prevzame originalne vektorske risbe znaka in poravna znesek izvedbenih del v višini 750 EUR. V primeru, da bo lastništvo pridobila katera druga firma, bo potem le-ta poravnala stroške izdelave vektorskih risb znaka.« Iz povzetega besedila sledi, da je tožeča stranka izročitev originalnih vektorskih risb spornega znaka pogojevala s pridobitvijo »lastninske pravice za znak A.,« katere nosilka je bila takrat po stališču tožeče stranke – avtorice grafične podobe spornega znaka in Dopisa – družba A. d. o. o. - v stečaju. Že zato je izključeno, da bi iz besedila Dopisa, ki je bilo napisano še v času stečajnega postopka nad družbo A. d. o. o., sledilo, da je tožeča stranka ali izjavila voljo, da na toženo stranko prenaša materialne avtorske pravice, ali da je izrazila soglasje, da tožena stranka registrira kot znamko grafično podobo spornega znaka. V zvezi z revizijskimi izvajanji revizijsko sodišče dodaja še, da iz Dopisa zato ne izhaja niti privolitev tožeče stranke, da tožena stranka časovno neomejeno uporablja sporni znak, četudi je tožeča stranka Dravski tiskarni Maribor posredovala sporni znak v digitalni obliki za izdelavo etiket, ki jih je v tiskarni naročila tožena stranka, in izdelavi etiket (očitno) ni nasprotovala. Materialno pravo (119. člen ZIL-UPB3) je bilo zato pravilno uporabljeno.

15Revizijsko sodišče je revizijo zavrnilo na podlagi 378. člena ZPP.

16Odločitev o stroških postopka tožene stranke temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Odločitev o stroških postopka tožeče stranke pa temelji na fikciji, da odgovor na revizijo ni bil vložen (prim. 8. točko obrazložitve).

---.---

Op. št. (1): Miha Trampuž v Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem, komentar k 83. členu ZASP, stran 207.