VSRS Sodba X Ips 161/2011

I. Revizija se zavrne.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo revidentovo tožbo zoper sklep Urada RS za intelektualno lastnino z dne 21. 6. 2010, s katero je navedeni organ zavrnil revidentovo zahtevo za priznanje položaja stranskega udeleženca v postopku izdaje dovoljenja Zavodu AIPA za kolektivno upravljanje pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del. Revident je zahteval priznanje položaja stranskega udeleženca kot avtor in soavtor ter producent številnih avtorskih avdiovizualnih del.

2Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da kolektivno upravljanje avtorskih pravic ne predstavlja posega v izključnost avtorske pravice kot take, in zato avtorju iz naslova samega avtorstva ne gre položaj stranskega udeleženca v postopku, v katerem državni organ odloča o dovoljenju za kolektivno upravljanje. V primeru obveznega kolektivnega upravljanja Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) ne omogoča oziroma ne predvideva inštrumentov, s katerimi bi avtorji vplivali na izbiro kolektivne organizacije, ki bo upravljala z njihovimi pravicami. Avtor lahko kolektivno organizacijo nadzoruje kot njen član. V primeru, če je bilo dovoljenje za kolektivno upravljanje že izdano, pa lahko druga kolektivna organizacija, ki izkaže, da bi lahko zagotovila učinkovitejše in gospodarnejše upravljanje avtorskih pravic in da bi lahko upravljala obsežnejši repertoar varovanih del, pridobi dovoljenje za kolektivno upravljanje, prvotno dovoljenje pa preneha veljati.

3Revident vlaga revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. V reviziji uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu po 1. in 2. točki prvega odstavka 85. člena ZUS-1. Navaja, da materialne avtorske pravice varujejo premoženjske interese avtorja, kolektivne organizacije pri kolektivnem upravljanju pa v svojem imenu in na račun avtorjev upravljajo z njihovimi avtorskimi pravicami. Avtor je v postopku izdaje dovoljenja za kolektivno upravljanje povsem izključen, takšna razlaga pa je ustavno neskladna, saj posega v pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS – v nadaljevanju URS), v pravico do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena URS) ter v pravico do ustvarjalnosti iz 60. člena URS. Izpodbijana odločitev je samovoljna in arbitrarna in ni utemeljena s pravnimi argumenti. S stališčem iz izpodbijane sodbe je sodišče z razlago zakona temu dalo vsebino, ki ni združljiva z navedenimi človekovimi pravicami. Prvostopenjsko sodišče je neargumentirano odstopilo od svojega stališča, ki ga je zavzelo v vsebinsko podobnem primeru I U 146/2010 in s tem poseglo v ustavno pravico do enakega varstva pravic (22. člen URS). Avtor po izdanem dovoljenju nima več izbire, ali bo svojo avtorsko pravico uresničeval preko kolektivne organizacije in preko katere, zato mora imeti možnost, da se opredeli do kvalitete bodoče kolektivne organizacije vsaj ob podelitvi dovoljenja. Kolektivna organizacija, ki je bila izbrana, je organizirana kot zavod, torej v pravnoorganizacijski obliki, ki članstva ne pozna, zato avtorji svojih avtorskih in članskih pravic, ki jim jih daje ZASP, ne bodo mogli uveljavljati. Predlaga, da se revizija dovoli in se ji ugodi, izpodbijana sodba naj se razveljavi ter zadeva vrne v nov postopek, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. Priglaša revizijske stroške.

4Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga, da se ta zavrže zaradi nedovoljenosti, podrejeno pa, da se ta zavrne kot neutemeljena in navede razloge za to, pri čemer pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi.

K I. točki izreka:

5Revizija ni utemeljena.

6Revizija je dovoljena iz razloga po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj je v obravnavani zadevi pomembno pravno vprašanje, ali ima revident kot avtor, soavtor in producent avtorskih del položaj stranskega udeleženca v postopku izdaje dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic, ki iz teh del izhajajo, gre pa za pravice, kjer je kolektivno upravljanje obvezno.

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8Revizijski ugovor zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen.

9Po določbi 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) se ima pravico udeleževati upravnega postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec). Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (drugi odstavek istega člena ZUP).

10Razmerje stranskega udeleženca do upravne zadeve, ki je predmet konkretnega upravnega postopka, vzpostavlja materialni predpis, iz katerega je razvidno tudi, ali ima oziroma kdo ima lahko kakšno pravno korist v upravni zadevi, o kateri se odloča v upravnem postopku. Pri presoji, ali določen predpis podeljuje posamezniku pravico oziroma pravno varovan interes ali ne, je treba ugotoviti, ali je bil namen zakonodajalca, da z navedeno normo varuje tega določenega posameznika, ki bi si lahko z uveljavljanjem sodnega varstva izboljšal pravni položaj (tako Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-1685/09 z dne 2. 3. 2011 v zvezi z odločbo št. Up-1850/08 z dne 5. 5. 2010, 17. točka obrazložitve).

11ZASP v 15. členu določa, da iz avtorske pravice izvirajo izključna osebnostna upravičenja (moralne avtorske pravice), izključna premoženjska upravičenja (materialne avtorske pravice) in druga upravičenja avtorja (druge pravice avtorja, glej 34. do 39. člen ZASP).(1) Res je, kar navaja revident, da ZASP določa, da materialne avtorske pravice varujejo premoženjske interese avtorja (21. člen ZASP), prav s temi pravicami pa na podlagi zakona upravlja kolektivna organizacija, ki se ji izda dovoljenje za kolektivno upravljanje (s čimer revident utemeljuje obstoj svoje pravne koristi), vendar pa navedeni zakon v 147. členu(2) določa tudi, da se nekatere, taksativno naštete pravice, lahko upravljajo samo kolektivno. Z določbo 147. člena ZASP ureja tako imenovano obvezno kolektivno upravljanje določenih pravic, pri čemer v obravnavanem primeru ni sporno, da gre za pravice, ki se po zakonu lahko upravljajo samo kolektivno.

12Kolektivno upravljanje avtorskih pravic (obvezno in pogodbeno) ne pomeni, da so avtorske pravice prenesene od avtorjev na kolektivno organizacijo. Kolektivna organizacija ne postane imetnica avtorskih pravic, temveč (v primeru obveznega kolektivnega upravljanja na podlagi zakona) avtorsko pravico upravlja v obsegu, določenem z zakonom in z dovoljenjem. Obvezno kolektivno upravljanje določenih pravic je zaradi narave varovanih del (varovana dela so avtorska dela in predmeti sorodnih pravic), iz katerih izhajajo te pravice (množičnost varovanih del, veliko število imetnikov pravic in uporabnikov del), med drugim utemeljeno z nezmožnostjo individualnega uveljavljanja teh pravic s strani imetnikov pravic oziroma z njihovim učinkovitejšim uveljavljanjem.(3)

13Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, izda tožena stranka kolektivni organizaciji dovoljenje za kolektivno upravljanje (ali zavrne vlogo za izdajo dovoljenja) na podlagi zakonsko predpisanih pogojev, določenih v 148. in 149. členu ZASP. Zakon v tem postopku ne predvideva inštrumentov (npr. soglasja, pooblastila), s katerimi bi imetniki pravic vplivali na podelitev tega dovoljenja. Imetnik pravic lahko kolektivno organizacijo nadzira kot njen član (160. člen ZASP), njeno delovanje pa je nadzorovano tudi s strani pristojnega organa (162. člen ZASP). Poleg tega lahko imetniki pravic v primeru že izdanega dovoljenja za kolektivno upravljanje preko ustanovitve druge kolektivne organizacija, ki izkaže, da bi lahko zagotovila učinkovitejše in gospodarnejše upravljanje avtorskih pravic in da bi na podlagi pogodb z avtorji upravljala obsežnejši repertoar varovanih del, dosežejo izdajo dovoljenja novi kolektivni organizaciji, dotedanje pa preneha veljati (3. točka prvega odstavka 149. člena ZASP).

14Po presoji Vrhovnega sodišča glede na pojasnjen način ureditve in namen obveznega kolektivnega upravljanja in kolektivnih organizacij, ki ga izvajajo, iz določb ZASP-a ne izhaja zakonodajalčev namen (primerjaj 10. točko obrazložitve), da v postopku izdaje dovoljenja za kolektivno upravljanje z avtorskimi pravicami imetniki pravic varujejo svoj pravni interes. V postopku izdaje predmetnega dovoljenja upravni organ presoja le, ali vlagatelj (zainteresirana pravna oseba) izpolnjuje zakonsko določene pogoje za kolektivno upravljanje (148., in 149. člen ZASP). Ta presoja pa ne obsega odločanja o materialnih avtorskih pravicah (posameznih) imetnikov pravic, kar bi, kot to zatrjuje revizija, utemeljevalo revidentov položaj stranskega udeleženca v tem postopku. Zakonodajalec je varstvo pravnih interesov imetnikov pravic predvidel skozi pravico članov (imetnikov pravic) izbranih kolektivnih organizacij do notranjega nadzora nad delovanjem kolektivne organizacije ter možnostjo imetnikov pravic, da ob vsakem času ustanovijo novo kolektivno organizacijo.(4) Glede na navedeno je razlaga prvostopenjskega sodišča, da revident kot imetnik pravic nima položaja stranskega udeleženca v postopku izdaje dovoljenja za kolektivno upravljanje, pravilna in na zakonu utemeljena.

15Ni utemeljen revizijski ugovor, da je izbrana kolektivna organizacija (Zavod AIPA) organizirana na način, ki članstva ne pozna in je na ta način imetnikom pravic onemogočeno njeno nadzorovanje. Statut izbrane kolektivne organizacije, ki se nahaja v upravnem spisu, in katerega skladnost z določbami ZASP je med pogoji za izdajo dovoljenja presojala tudi tožena stranka, tudi po presoji Vrhovnega sodišča skozi organe zavoda (skupščine posameznih imetnikov pravic: avtorjev, izvajalcev, filmskih producentov; svet zavoda; direktor zavoda; strokovni svet zavoda), sestavo in nalogami organov zavoda in načinom odločanja teh organov, omogoča članom notranji nadzor nad delovanjem kolektivne organizacije in s tem uveljavljanje v tem okviru varovanih pravnih interesov imetnikov pravic (članov).

16Z navedeno razlago določb ZASP se po presoji Vrhovnega sodišča ne posega v revidentovo ustavno pravico do ustvarjalnosti (60. člen URS), ki zagotavlja varstvo avtorskih pravic. Kot je pravilno pojasnilo že prvostopenjsko sodišče, zadeva kolektivno upravljanje način izvrševanja avtorske pravice v njeni premoženjski komponenti, institut obveznega kolektivnega upravljanja pa predstavlja zakonsko realizacijo ustavne določbe o varstvu avtorske pravice. Varstvo pravnih interesov imetnikov pravic, ki se morajo po zakonu upravljati kolektivno, pa ZASP zagotavlja na načine, pojasnjene v 13. točki te obrazložitve.

17Ni utemeljen revizijski očitek, da izpodbijana sodba odstopa od stališča, ki ga je isto sodišče zavzelo v zadevi I U 146/2010, s čimer naj bi bila kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic (22. člen URS). V zadevi I U 146/2010 z dne 20. 10. 2010 je prvostopenjsko sodišče namreč ugodilo tožbi in odpravilo sklep tožene stranke, s katero je le-ta zavrnila zahtevo druge kolektivne organizacije za priznanje položaja stranskega udeleženca v postopku izdaje dovoljenja za kolektivno upravljanje Zavodu AIPA (torej v istem postopku). V navedeni zadevi je položaj stranke zahtevala kolektivna organizacija, ki je vložila zahtevo za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic filmskih producentov za primer kabelske transmisije avdiovizualnih del, torej zahtevo, ki se v enem delu nanaša na iste pravice in iste imetnike pravic, kot v zahtevi druge (izbrane) kolektivne organizacije. Pravni in dejanski položaj ter interes imetnika pravic, s katerimi se bo na podlagi tega dovoljenja upravljalo, in položaj kolektivne organizacije, ki konkurira za isto dovoljenje, pa sta po presoji Vrhovnega sodišča bistveno drugačna in ju zato ni mogoče primerjati, zato tudi stališče iz izpodbijane sodbe ne odstopa od stališč, zavzetih v citirani sodbi. Ker je prvostopenjsko sodišče svojo odločitev utemeljilo s pravnimi argumenti in ker revident s citirano sodbo ni izkazal odstopa od enotne in ustaljene sodne prakse, pritožnikov očitek o kršitvi načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena URS) in pravice do enakega varstva pravic po 22. členu URS ni utemeljen.

18Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka:

19V skladu z določbami prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi z določilom prvega odstavka 22. člena ZUS-1 revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka, saj z revizijo ni uspel.

Op. št. (1): Po določbah 4. člena in 145. člena ZASP se določbe zakona o vsebini materialnih avtorskih pravic kot tudi določbe šestega poglavja tega zakona o upravljanju in uveljavljanju pravic, ki se nanašajo na avtorsko pravico, smiselno uporabljajo tudi za sorodne pravice. V obrazložitvi sodbe se izraz avtorska pravica uporablja v kontekstu teh določb.

Op. št. (2): 147. člen ZASP: Kolektivno upravljanje avtorskih pravic je dopustno glede že objavljenih avtorskih del in je obvezno v naslednjih primerih:1. priobčitev javnosti neodrskih glasbenih in pisanih del (male pravice); 2. ponovna prodaja izvirnikov likovnih del (sledna pravica); 3. reproduciranje avtorskih del za privatno ali lastno uporabo ter njihovo fotokopiranje prek obsega iz 50. člena tega zakona; 4. kabelska retransmisija avtorskih del, razen pri lastnih oddajanjih RTV organizacij, ne glede na to, ali gre za njihove lastne pravice ali pa so te nanje prenesli drugi imetniki pravic.

Op. št. (3): Glej Trampuš Miha, Kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic, Ureditev v Sloveniji in Evropski skupnosti, GV Založba, Ljubljana, 2007, str. 54 in Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o avtorski in sorodnih pravicah - ZASP-B (Poročevalec DZ, št. 20/2004).

Op. št. (4): Z nadzorom nad kolektivnimi organizacijami se zagotavlja dostopnost vseh imetnikov pravici do kolektivne organizacije, primerno vlogo imetnikov pravic znotraj organov kolektivnih organizacij, ter nediskriminatorno pobiranje in razdeljevanje nadomestil (Primerjaj Predlog ZASP-B, str. 35).