VSRS Sodba I Ips 27089/2010-37

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se razveljavi postopek za preklic pogojne obsodbe v delu, ki je tekel od pisne izdelave sodbe dalje, ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

A.

1Okrajno sodišče na Ptuju je na podlagi četrtega odstavka 506. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obsojenemu I. F. preklicalo pogojno obsodbo, ki je bila izrečena s sodbo istega sodišča zaradi kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in v kateri je bila obdolžencu določena kazen petih mesecev zapora in preizkusna doba dveh let, ter to kazen izreklo. Odločilo je tudi, da se obsojenega oprosti povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec, in sicer zaradi „kršitve četrtega odstavka 363. člena ZKP v zvezi s tretjim odstavkom 443. člena ZKP ter drugim odstavkom 371. člena ZKP“. Vložnik navaja, da je sodišče prve stopnje odpravek sodbe, ki ni vseboval pravnega pouka, poslalo Zavodu za prestajanje kazni zapora Maribor, z naročilom, da vročijo obsojenemu “pravnomočno” sodbo z dne 17. 5. 2010. S tem je sodišče pri obsojencu in osebju zapora lahko vzbudilo videz, da gre za pravnomočno sodno odločbo, čeprav je bila zoper sodbo dovoljena pritožba, zaradi česar obsojenemu ni bila dana objektivna možnost, da bi uveljavljal svojo pravico do obrambe. Obsojenec je prava nevešča oseba, od katere ni mogoče pričakovati, da bo preverjala, ali ima pravico do pritožbe in kakšen je zakonski rok za njeno vložitev, še posebej če je sodišče samo ustvarilo videz pravnomočnosti. Glede na navedeno vlagatelj predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi odločbo sodišča prve stopnje, najmanj pa se omeji na to, da ugotovi kršitev zakona.

3Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je bila na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP vročena obsojencu, ki nanjo ni odgovoril.

B.

4Pravica do pravnega sredstva je ustavna pravica (25. člen Ustave Republike Slovenije), ki je v kazenskem postopku konkretizirana v določbah XXIII. poglavja ZKP. Skladno s prvim odstavkom 366. člena ZKP je pritožba dopustna zoper vsako sodbo, izdano na prvi stopnji, torej tudi zoper sodno odločbo, izdano v postopku preklica pogojne obsodbe.

5Po 364. členu ZKP pouk o pravici do pritožbe ni sestavni del sodbe, je pa (na podlagi petega odstavka 363. člena ZKP) obtožencu, zasebnemu tožilcu in oškodovancu kot tožilcu, hkrati z vročitvijo sodbe, potrebno vročiti tudi pouk o pravici do pritožbe. Po ustaljeni sodni praksi vsebuje pouk o pravici do pritožbe: rok za pritožbo, kdaj začne rok teči, v koliko izvodih in kje je treba vložiti pritožbo, kako se računa rok pri priporočeni pošiljki in katero sodišče bo odločalo o pritožbi (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 33/2006).

6V kazenskopravni teoriji in sodni praksi je uveljavljeno stališče, da pravni pouk sam po sebi pravice do pravnega sredstva ne zagotavlja, prav tako pa tudi napačen pravni pouk oziroma izostanek pravnega pouka v pisnem odpravku sodbe te pravice ne jemlje, saj gre pravica do pritožbe upravičencu na podlagi samega zakona. Po drugi strani pa šele pravni pouk omogoča, da je pravica do pravnega sredstva dejanska in učinkovita. Učinkovito uveljavljanje pravice do pritožbe je mogoče le, če je upravičenec v konkretnem primeru seznanjen z vsebino pravice, načinom njenega izvrševanja in s posledicami, če bi opustil dejanje, ki je pogoj oziroma procesna predpostavka za izvrševanje te pravice (sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 214/2000 in I Ips 218/2000 ter IV Ips 31/2007). Sodišče je zato v svojih odločitvah dolžno navesti pravilen in popoln pravni pouk, sicer krši obdolženčevo pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS (Sodba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-417/01).

7Iz podatkov spisa izhaja, da je bila v konkretnem primeru obsojencu dne 24. 5. 2010 vročena sodna odločba po zavodu za prestajanje kazni zapora z dopisom, naj se mu vroči pravnomočna sodba, odpravek sodbe pa tudi ni vseboval pravnega pouka. Pritrditi je potrebno vrhovnemu državnemu tožilcu, da je s takšnim postopanjem sodišče pri obsojencu lahko vzbudilo videz, da gre za sodno odločbo, zoper katero pritožba ni dovoljena. To pa še toliko bolj, ker se je obsojeni, ki je pravni laik, ob vročitvi izpodbijane sodbe nahajal na prestajanju zaporne kazni in ni imel zagovornika. Iz zapisnika o glavni obravnavi dne 17. 5. 2010 sicer izhaja, da je bil obsojeni o pravici do pritožbe poučen po razglasitvi sodbe, vendar napačno, da je potrebno pritožbo napovedati (četrti odstavek 368. člena ZKP), česar ni storil, zato tudi ustni pravni pouk obsojencu ni dopuščal zanesljivega zaključka, da je pritožba (še) dopustna. Tako ni mogoče izključiti možnosti, da je prav napaka sodišča zavedla obsojenca, da pritožbe ni vložil.

8Vrhovno sodišče je zaključilo, da je bilo s tem, ko je bil obsojencu, ki ni imel zagovornika, nahajal pa se je na prestajanju zaporne kazni, v nasprotju z določbo petega odstavka 363. člena ZKP, vročen odpravek sodbe, ki ni vseboval pravnega pouka, iz spremnega dopisa pa je izhajalo, da je sodba pravnomočna, obsojencu onemogočeno učinkovito uveljavljanje pravice do pritožbe, s čimer je bila prekršena njegova ustavna pravica do pravnega sredstva.

C.

9Vrhovno sodišče je tako zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti ugodilo. Ugotovljena kršitev petega odstavka 363. člena ZKP ne zahteva razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje, saj se ne nanaša na njeno zakonitost in pravilnost, pač pa pomeni kršitev pravice do pravnega sredstva. Z uveljavljanjem navedene kršitve vlagatelj ne izpodbija sodne odločbe, temveč tisti del pravnomočno končanega postopka (420. člen ZKP), ki je tekel po izreku, razglasitvi in pisni izdelavi sodbe in v katerem sodišče obsojencu ni dalo možnosti, da bi sodbo v pritožbenem postopku sploh lahko napadel. Sodbe sodišča prve stopnje tako ni potrebno razveljaviti, temveč je potrebno obsojencu le omogočiti, da zoper to sodbo vloži redno pravno sredstvo. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče razveljavilo postopek za preklic pogojne obsodbe samo v delu, ki je tekel od pisne izdelave sodbe dalje, kar pomeni, da bo moralo prvostopno sodišče (skladno s petim odstavkom 363. člena ZKP) obsojencu vročiti odpravek sodbe s pravnim poukom.