506. člen ZKP

Ker tudi iz podatkov kazenskega spisa ne izhaja, da bi bil pooblaščeni odvetnik oškodovanega A. A. kadarkoli pravilno vabljen ali obveščen o poteku postopka po 506. členu ZKP, je treba s pritožnikom v pritožbenem poudarku umanjkanja vabila za dne 16. 4. 2025 soglašati ter ugotoviti, da je bila s tem oškodovancu kršena pravica do sodelovanja v kazenskem postopku ob strokovni podpori pooblaščenega odvetnika.

Tako je tudi po oceni pritožbenega sodišča neizpolnitev posebnega pogoja posledica obsojenčevega družbeno nesprejemljivega in nekritičnega odnosa do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic, ne pa objektivnih okoliščin, ki bi obsojencu kljub njegovi pripravljenosti onemogočale izpolnitev obveznosti do svojega sina - oškodovanca. Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna in zakonita ter je pritožbena izvajanja zagovornika ne morejo spremeniti.

Predmet obravnavane zadeve je kaznivo dejanje tatvine iz prvega odstavka 204. člena KZ-1, katerega izvršitveno ravnanje je odvzem stvari. Gre za ravnanje, s katerim storilec proti volji dotedanjega imetnika pridobi dejansko (fizično) oblast nad stvarjo in jo hkrati onemogoči dotedanjemu imetniku. Za odvzem se torej zahtevajo naslednji elementi: 1) stvar mora biti pred odvzemom v dejanski oblasti druge osebe, 2) storilec mora stvar pridobiti proti volji te osebe, 3) storilec mora pridobiti dejansko oblast nad stvarjo in jo hkrati onemogočiti prejšnjemu imetniku.

Okoliščina, da je obsojena del dolga do oškodovanih izpolnila še pred pravnomočnostjo sodbe o preklicu pogojne obsodbe, nima takšne pravne pomembnosti, kot si jo predstavljajo zagovorniki, sploh zato, ker je bil del dolga izterjan prisilno, v izvršilnem postopku, ki se nad obsojeno vodi na predlog posameznih oškodovancev. Zagovorniki zatorej v (pre)poznih dopolnitvah pritožbe, v okviru katerih opozarjajo na (delno) izpolnitev obveznosti obsojene v izvršilnih postopkih (na primer tudi do oškodovanega Č. Č.) in si na ta način prizadevajo prepričati, da pogoji za preklic pogojne obsodbe vendarle niso izpolnjeni, zgrešeno enačijo naravo kazenskega in izvršilnega postopka, ki sta v svoji biti nezdružljiva in že po temelju povsem različna.

Ker je procesnopravno zmotno pritožbeno stališče, da je obsojenčeva navzočnost v postopku za preklic pogojne obsodbe obvezna, sodišče prve stopnje pa je tudi podvzelo potrebne korake v smeri pridobitve obsojenčeve razlage vzrokov za neizpolnitev posebnega pogoja v postopku za preklic pogojne obsodbe, so neutemeljene pritožbene navedbe, da je s svojim ravnanjem obsojencu prekršilo ustavno zagotovljene procesne kavtele. Pravica do izjave v postopku za preklic pogojne obsodbe je spoštovana, če je sodišče na razumen način poskušalo zagotoviti obsojenčevo navzočnost v tem postopku. Ko se postopku za preklic pogojne obsodbe očitno izmika, je dolžan obsojeni med drugim sprejeti breme nevročitve odločbe, izdane v njegovo škodo.

Na naroku za izrek kazenske sankcije, dne 22.2.2022 je obsojenec povedal, da je po poklicu avtoklepar s končano srednjo strojno šolo, da je nezaposlen, da pa opravlja priložnostna dela s katerimi zasluži med 600,00 in 700,00 EUR mesečno, da išče tudi zaposlitev, ki se mu v prihodnosti obeta in zato vidi realno možnost, da bo dolgovani znesek odplačal v 18 mesecih, pri čemer je pripravljen poprijeti še za kakšno drugo delo, v kolikor zneski, ki bi jih prejel iz zaposlitve, ne bi zadoščali za poplačilo oškodovanca. Iz teh obljub pa ni bilo nič in so bile zavajajoče. Glede na takšne besede obsojenca, ko je sam zatrjeval, da prejema prihodke iz priložnostnih del in da bo lahko poplačal oškodovanca, tudi pritožbeno sodišče ne vidi objektivnih okoliščin, ki naj bi bile podane, da tega vse do danes vsaj deloma, ni storil, kljub temu, da se ni redno zaposlil. Ob tem pa se obsojenec ne more sklicevati na slabo zdravstveno stanje zaradi poškodbe roke v letu 2021, torej še pred narokom za izrek kazenske sankcije 22.2.2022, na katerem je, kot že rečeno, povedal, da dela priložnostno, da je na vidiku tudi redna zaposlitev, pri tem pa poškodbe, do katere je prišlo več mesecev pred tem,

Ker je torej potrjeno, da je obsojeni A. A. posebni pogoj, določen v pogojni obsodbi z dne 3. 1. 2023, v celoti izpolnil, ni več razloga za preklic pogojne obsodbe.

Ob umanjkanju kakršnihkoli podatkov o premoženjskem stanju obsojenca pa ni mogoče narediti zaključka, da slednji objektivno ni bil zmožen poravnati relativno majhnega zneska (350,00 EUR) oškodovancu. Še manj pa je na podlagi v izpodbijanem sklepu navedenih okoliščin mogoče sklepati o obsojenčevi bodoči zmožnosti izpolnitve posebnega pogoja, saj je njegovo premoženjsko stanje v prihodnosti negotovo, medtem ko neznano prebivališče obsojenca na njegovo (sedanjo ali bodočo) zmožnost izpolnitve posebnega pogoja nima prav nobenega vpliva.

Glede na izpolnitev posebnega pogoja iz zgoraj navedene obsodilne sodbe tako ni več razloga za preklic pogojne obsodbe, saj je obsojenka posebni pogoj iz pogojne obsodbe izpolnila še pred pravnomočnostjo sodbe o preklicu pogojne obsodbe.

Pogojna obsodba se lahko zaradi neizpolnitve posebnega pogoja prekliče najpozneje v enem letu po preteku preizkusne dobe. Pri izračunu roka za preklic pogojne obsodbe je treba upoštevati vpliv epidemije Covid-19 ter da ima od tedaj, ko se izteče rok za izpolnitev obveznosti in ko sodišče začne s postopkom preklica pogojne obsodbe, rok za preklic pogojne obsodbe naravo procesnega roka. V ne nujnih zadevah, kamor spadajo tudi zadeve preklica pogojne obsodbe, je v času epidemije Covid-19 dvakrat prišlo do prekinitve teka procesnih rokov, prvič z Odredbo o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni Covid-19 na območju Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 165/2020 s 13. 11. 2020) v času od 16. 3. 2020 do 31. 5. 2020, vendar predmetni rok v obravnavanem primeru procesnih rokov, ki so začeli teči šele dne 15. 10. 2020, ne podaljšuje, in ponovno v času od 15. 11. 2020 do 31. 1. 2021 z Odredbo o spremembi in dopolnitvi odredbe o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni Covid-19 na območju Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 2/2021 s 7. 1. 2021). Ta rok pa ima vpliv na tek proc

V določbi, ki ureja postopek za preklic pogojne obsodbe (506. člen ZKP), pravica do pritožbe zoper sklep ni izrecno izključena, zato je treba uporabiti določbo prvega odstavka 399. člena ZKP. Glede na to, da torej zakon v navedeni določbi daje pravico do pritožbe tudi osebi, katere pravice so prekršene, je treba pri odločanju o dovoljenosti oškodovančeve pritožbe zoper sklep presojati tudi, ali je bila njegova pravica, ko sicer ni stranka v postopku, z izdajo sklepa prekršena. V tem pogledu je soglašati s pritožbenimi navedbami pooblaščenke, da v primeru, ko obdolženec posebnega pogoja ni izpolnil, je lahko oškodovančeva pravica prekršena tudi s tem, ko ni zadoščeno njegovemu interesu po povračilu povzročene mu škode.

Takšne okoliščine, ki so omogočale vsaj delno poplačilo dolgovanega zneska, je prvostopenjsko sodišče na strani obsojenca ugotovilo od pravnomočnosti sodbe pa vse do poteka roka za izpolnitev posebnega pogoja, pri čemer je obsojenec tudi na naroku, na katerem je bil zaslišan, zatrjeval, da bo dolg po delih poravnal in kot prvi datum vračila obroka navajal 18. 3. 2023. Vendar iz teh obljub ni bilo nič in so bile zavajajoče.

Zaključek sodišča prve stopnje, da ne obstojijo razlogi objektivne narave, zaradi katerih obsojenec ni mogel izpolniti naloženega posebnega pogoja, je v nasprotju z zaključkom, ki izhaja iz sodbe z dne 23. 12. 2021, ki temelji na bistveno enakih ugotovitvah glede premoženjskega in socialnega stanja obsojenca, pa kljub temu iz nje izhaja, da obsojenec do tedaj, zaradi pomanjkanja finančnih sredstev, ni mogel izpolniti dolga do oškodovane družbe. Prav tako je zmoten zaključek sodišča, da bi obsojenec lahko vsaj po več manjših zneskih odplačeval svojo obveznost oškodovani družbi, če bi to hotel. Izpis odprtih obveznosti iz naslova izvršb na transakcijskem računu tako jasno kaže, da obsojenec še kar nekaj časa ne bo mogel razpolagati s svojim celotnim dohodkom, kar pomeni, da je razlog zaradi katerega obsojenec posebnega pogoja ni izpolnil, objektivne narave in ne v obsojenčevi pasivnosti, nepripravljenosti, nezainteresiranost in ignoranci, kot to v izpodbijani sodbi zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je pogojno obsodbo preklicalo še v zakonsko določenem roku, vendar je ta potekel v pritožbenem postopku, še pred predložitvijo zadeve pritožbenemu sodišču, ki jo je prejelo v reševanje dne 22. 6. 2023. Zaradi poteka časa, v katerem se lahko pogojna obsodba zaradi neizpolnitve obveznosti prekliče, pritožbeno sodišče utemeljenosti pritožbe ni presojalo, temveč je po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo razveljavilo in postopek za preklic pogojne obsodbe ustavilo.

Pritožbeno zavzemanje za podaljšanje roka izpolnitve posebnega pogoja za dodatnih šest mesecev ni utemeljeno. Preklic pogojne obsodbe in posledično izrek primarno določene kazni zapora ni stvar avtomatizma, temveč mora sodišče prve stopnje, ob vsakokratni neizpolnitvi obveznosti v določenem roku, skladno z določbo 506. člena ZKP izvesti postopek za preklic pogojne obsodbe. V okviru tega postopka mora ugotoviti, ali je razlog za neizpolnitev obveznosti obsojenčeva nepripravljenost oziroma brezbrižen odnos do izrečene pogojne obsodbe in v njej določenega posebnega pogoja ali pa je vendarle posledica objektivnih okoliščin, zaradi katerih obsojeni - kljub pripravljenosti in trudu - naložene obveznosti v določenem roku ni mogel izpolniti.

Pritožbeno sodišče vsled sprejete odločitve prvostopenjskega sodišča o ustavitvi postopka za preklic pogojne obsodbe pogreša izsledke poizvedb pri zemljiškoknjižnem sodišču in na upravni enoti o morebitnem lastništvu nepremičnega in vrednejšega premičnega premoženja, podatke finančnega urada o obdavčljivih dohodkih vse od dne 9. 2. 2018 pravnomočne sodbe, natančne podatke o morebitnem imetništvu poslovnih deležev v gospodarskih družbah in sploh celostno sliko obsojenčevega premoženjskega stanja, ki je za sprejetje odločitve v obravnavani zadevi bistvena.

Obsojenčeve pritožbene navedbe, da je dolgovani znesek dejansko plačal in s tem v roku za pritožbo, torej še pred pravnomočnostjo sodbe o preklicu pogojne obsodbe, izpolnil v pogojni obsodbi določen posebni pogoj, izhaja tako iz potrdila o plačilu, kot iz dopisa oškodovane trgovine X. Navedeno pa pomeni, da je obsojenec posebni pogoj, določen v pogojni obsodbi, v celoti izpolnil in torej ni več razlogov za preklic pogojne obsodbe, zato je pritožbeno sodišče prvostopno sodbo razveljavilo ter v skladu z določbo četrtega odstavka 506. člena ZKP postopek za preklic pogojne obsodbe ustavilo.

V postopku za preklic pogojne obsodbe sodišče zasliši obsojenca le, če je dosegljiv (drugi odstavek 506. člena ZKP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so v obravnavani zadevi podane objektivne okoliščine, ki omogočajo zaključek, da je obsojenec nedosegljiv. Po podatkih spisa obsojenec namreč dejansko prebiva v delu Ukrajine, kjer je vojna in znano je, da mednarodna pravna pomoč z vojnimi območji ne deluje. Poleg tega ni mogoče spregledati dejstva, da je obsojenec pooblastilo za zastopanje svojim zagovornikom podpisal v Sloveniji istega dne, kot je bil glede na predloženo zdravniško potrdilo na zdravljenju v bolnišnici v Ukrajini. Zagovorniki v pritožbi izpostavljajo le vprašanje obsojenčevega sodelovanja v postopku, ne povejo pa konkretizirano, kar je bistveno, zakaj obsojenec ni plačal dolga oškodovancu. Zato je preklic pogojne obsodbe pravilen in zakonit.

Podatki kazenskega spisa potrjujejo navedbe zagovornika v pritožbi, da je obsojeni poleg delnega plačila izpolnil posebni pogoj tudi v preostalem delu, torej v celoti poravnal znesek iz posebnega pogoja dne 6. 2. 2023, zato je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornika obsojenega ugodilo in v skladu z določbo četrtega odstavka 506. člena ZKP napadeno sodbo razveljavilo in postopek za preklic pogojne obsodbe zoper obsojenega ustavilo.

Preklic pogojne obsodbe z varstvenim nadzorstvom je omejen z mejo preizkusne dobe. V skladu z 62. členom KZ-1 je preklic pogojne obsodbe mogoč tekom preizkusne dobe, v določenih primerih pa tudi po poteku preizkusne dobe. Slednje je med drugim možno, če obsojenec v danem roku ne izpolni obveznosti iz tretjega odstavka 57. člena KZ-1, med katerimi je tudi če obsojenec "ne izpolni drugih, v kazenskopravnih določbah predvidenih obveznosti". Neupoštevanje navodila, določenega v okviru pogojne obsodbe z varstvenim nadzorstvom, ni mogoče šteti kot obveznost iz tretjega odstavka 57. člena KZ-1.