VSRS Sodba II Ips 635/2004

Revizija se zavrne.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku odločalo še o tožbenem zahtevku za plačilo premoženjske škode ter tožnici prisodilo 3.652.010 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje, višji tožbeni zahtevek (razlika do 8.465.600 SIT) pa je zavrnilo. Prisojeni znesek predstavlja odškodnino zaradi izpada materialnih prejemkov tožničinega očeta, ki jo je tožnica na podlagi 541. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št.63/1994 - Uradni list RS, št.68/2004; ZKP) uveljavljala kot dedinja. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zoper zavrnilni del sodbe zavrnilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožnica. V njej uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve pravil pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbo delno razveljavi, obenem pa tudi, da naj jo spremeni tako, da tožnici prisodi še razliko vtoževane odškodnine za premoženjsko škodo (do 8.465.600 SIT) ter zakonske zamudne obresti od tega zneska že vse od vložitve tožbe, najmanj pa do preoblikovanja tožbenega zahtevka iz DEM v SIT (15.5.1998). Revidentka navaja, da naj bi "pritožbeno sodišče nezakonito zavrnilo pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo prvega odstavka 541. člena ZKP, ker je izhajalo iz stališča, da so do odškodninskega zneska, ki ga zahteva tožnica, upravičene tudi druge osebe, ki bi utegnile priti v poštev kot dediči." Sodišče bi moralo dedičem po neupravičeno obsojenemu priznati odškodnino za tisto premoženjsko škodo, ki bi jo neupravičeno obsojeni lahko zahteval, če ne bi bil justificiran.

Revidentka sodišču očita, da je napačno razlagalo določbo 541. člena ZKP, saj ni ocenilo narave pravice zahtevati odškodnino. Dedna pravica ni navadna premoženjska pravica, pač pa pravica sui generis. Je zbir upravičenj, ki pripadajo krogu oseb, imenovanih kot skupnost dedičev po nedoločenih deležih. Vse do izteka zastaralnega roka ima po stališču revidenta tako vsak izmed potencialnih dedičev možnost uveljavljati odškodnino vse do višine, do katere bi jo mogel uveljavljati obsojenec, če ne bi bil justificiran. Osebe, ki pridejo v poštev kot dediči, ugotavlja zapuščinsko sodišče v postopku dedovanja. Tožnica se zato v obravnavanem pravdnem postopku ne misli spuščati v ugotavljanje dednopravnega vprašanja, kdo ali katere osebe bi utegnile priti v poštev kot dediči.

Revidentka se nadalje upira razlogom sodbe druge stopnje, da celotne očetove plače kot dedinja niti ni zahtevala. Tožnica je namreč v tožbi utemeljevala zahtevek za povrnitev materialne škode po določbi 541. člena ZKP in alternativno po 194. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št.29/1978 do Uradni list RS, št.87/2002; ZOR) kot lastno škodo zaradi odtegnjenega vzdrževanja najmanj do dokončanja srednje šole, to je za dobo od očetove aretacije za 143 mesecev. Višino zahtevanega odškodninskega zneska je oprla na v pravdi ugotovljeno dejstvo, da višina osebnega dohodka po stanju ob obtožbi glede na delovno mesto in funkcijo ter znanje obtoženega ne bi bila manjša od 2400 DEM. Če tožničin oče ne bi bil obsojen in justificiran, bil pa je zdrav in v življenjski dobi, ko je človek najbolj ustvarjalen, bi bila tožnica deležna 1/3 očetovih osebnih prejemkov iz naslova vzdrževanja. Tožnica je zato oblikovala tožbeni zahtevek tako, da je izhajala iz ene tretjine očetovega dohodka za 143 mesecev. Po drugem pravnem temelju - sklicujoč se na 541. člena ZKP, pa uveljavlja isti zahtevek, ki pa tokrat predstavlja očetove osebne dohodke v tolarski protivrednosti za 38 mesecev.

Revidentka obširno oporeka razlogom pritožbenega sodišča, ki pravi, da ni trdila, da 8.465.600 SIT predstavlja polnih 38 očetovih plač.

Revidentka oporeka materialnopravnemu stališču, češ da ne more zahtevati škode zaradi izgubljene preživnine po 194. členu ZOR, ker da gre za okoliščine pred več kot 50 leti. Po stališču revidentke je do povrnitve škode iz tega naslova upravičena in sicer najprej na podlagi 26. člena URS, ki vsakomur zagotavlja pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe državnega organa s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo opravlja. Obenem pa se revidentka v podkrepitev svojega stališča sklicuje tudi na določbo 190. člena ZOR, ki govori o popolni odškodnini.

Revidentka vztraja tudi pri stališču, da predstavlja odškodnina v obravnavanem primeru čisto denarno terjatev, od katere tečejo zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe dalje. Revidentka sodišču očita, da je odločitev glede teka zamudnih obresti tudi v nasprotju s sodno prakso, pri čemer se izrecno sklicuje na sodbo VS RS, opr.št. II Ips 88/2002.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375.člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 26/99 - 2/2004; ZPP) ter toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena. Tožnica tudi v revizijskem postopku vztraja, da je njen odškodninski zahtevek delno utemeljen na podlagi pravila 541. člena ZKP, ki določa, da imajo dediči pravico zahtevati povrnitev premoženjske škode, ki je posledica neupravičene obsodbe in kaznovanja zapustnika, delno (oz. obenem) pa na podlagi 194. člena ZOR, ki ureja pravico osebe, ki jo je umrli preživljal.

Revizijsko sodišče soglaša z materialnopravnim stališčem nižjih sodišč, da v obravnavani zadevi pravila iz 194. člena ZOR ni mogoče uporabiti. Pravilo namreč določa pravico osebe, ki jo je umrli preživljal. Oseba, ki je imela po zakonu pravico zahtevati od njega preživljanje, ima pravico do povračila škode, ki jo trpi zaradi izgubljenega preživljanja oziroma izgubljene podpore. Pravilo uzakonja posebno obliko pravno priznane škode - izgubo preživljanja. Vsebino tega pojma določajo pravila Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Preživnina je denarni znesek, ki se v skladu z zavezančevimi materialnimi zmožnostmi določi za zagotavljanje potreb upravičenca (prim. 129. člen ZZZDR), določi pa se v mesečnem znesku in za naprej ter se lahko zahteva od trenutka, ko je bila vložena tožba za preživnino (131c. člen ZZZDR). Pravica, ki jo uzakonja 194. člen ZOR, torej v svojem bistvu ni premoženjska pravica, marveč je odškodnina, ki jo sodišče prisodi v skladu s to določbo, le sredstvo za zagotovitev upravičenčevih potreb, ki zaradi smrti osebe, ki bi bila sicer preživninski zavezanec, ne morejo biti zagotovljene. Po naravi stvari se torej ta pravica lahko odmerja le za sedanji in prihodnji čas, zato tudi drugi odstavek 194. člena ZOR določa, da se ta škoda vrača s plačevanjem denarne rente (tako kot se v skladu s 131c. členom ZZZDR tudi preživnina plačuje mesečno).

Ko gre za preteklo obdobje, je položaj drugačen. Preteklim preživninskim potrebam namreč po naravi stvari ni več mogoče zadostiti. S tem je pretrgana zveza med protipravnim stanjem (smrtjo preživninskega zavezanca) in odpravo posledic takšnega protipravnega stanja (zagotovitev potreb preživninskega upravičenca), se pravi zveza, ki jo po svojem namenu skuša vrednostno uravnotežiti pravilo 194.

člen ZOR. Materialnopravno stališče nižjih sodišč, da tožnica po več kot 50 letih ne more uspešno uveljavljati pravice iz 194. člena ZOR, je torej pravilna.(op1)

Podlaga za uveljavljanje odškodnine je torej podana le v mejah 541. člena ZKP. Gre za neposredno podlago, ki daje aktivno legitimacijo neposredno dedičem. Ta položaj se razlikuje od npr.

denacionalizacijskega postopka, kjer je upravičenec prejšnji lastnik podržavljenega premoženja (67. člen Zakona o denacionalizaciji -

Uradni list RS/I, št.27/1991 do Uradni list RS, št.54/2004; ZDen) in ne njegovi dediči ter je treba nato po končanem denacionalizacijskem postopku izpeljati še zapuščinski postopek (74. člen ZDen). Dejansko vprašanje, kdo je dedič in kolikšen dedni delež mu pripada, je za uporabo pravila 541. člena ZKP odločilnega pomena. Gre za dejstvo, na katerega navedena pravna norma šele navezuje pravno posledico -

pravico nadaljevati ali začeti pravdni postopek (procesna legitimacija) ter prejeti odškodnino (materialnopravna legitimacija). Neločljiv del tega vprašanja je zato tudi obseg dedne pravice. To vprašanje pa je odvisno od kroga potencialnih dednih upravičencev. Revidentka tako nima prav, ko trdi, da se ne misli spuščati v ugotavljanje dednopravnega vprašanja, kdo in katere osebe bi utegnile priti v poštev kot dediči, saj je od tega vprašanja neposredno odvisna odločitev o pripadajoči odškodnini. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da je tožnica ena izmed treh dedinj po neposrednem oškodovancu. Gre za dejansko ugotovitev, katere neposredna materialnopravna posledica je, da jo 541. člen ZKP aktivno legitimira in sicer v mejah njenega dednega deleža - t.j. do 1/3.

Tožnica je tako v navedenem deležu pridobila pravico do uveljavljanja odškodnine. Osrednji del pravice je upravičenje pravnega subjekta, da svoje abstraktno upravičenje uveljavi ali ne. Ravno v tej možnosti izbire se pravica tudi razlikuje od dolžnosti in dolžnostnega upravičenja. Predmet avtonomije ostalih dedičev je, ali sploh oziroma kdaj bodo svojo pravico uresničili. Ni razloga, da bi to kakorkoli vplivalo na tožničin položaj.

Dejanska ugotovitev sodišč prve in druge stopnje je, da bi predstavljala plača tožničinega očeta vrednost 2400 DEM. Takšne dejanske ugotovitve revidentka zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP ne more spodbijati. Iz tega razloga sodišče na njene navedbe, kaj vse je bilo po njenih trditvah zajeto s tožbenim zahtevkom in podobno, kar vse (sicer nejasno) meri na domnevno napačno ugotovitev plače, ki bi jo pokojni prejemal, ne bo odgovarjalo. Ob tem je treba le poudariti, da navedena vsota ne predstavlja plače, ki bi jo prejemal, če ne bi prišlo do neupravičenega odvzema prostosti, marveč gre za metodo ugotavljanja višine plače (izgubljenega zaslužka), ki bi jo prejemal delavec na podobnem delovnem mestu po cenah na dan sojenja (drugi odstavek 189. člena ZOR). Takšna metoda je nujna za priznanje tožničine pravice do odškodnine iz tega naslova. Če bi namreč sodišče odločalo v skladu z metodo prisojanja čistih denarnih terjatev, t.j ugotavljalo takratno plačo v skladu z načelom denarnega nominalizma (394. člen ZOR), bi to pomenilo zanikanje obstoja terjatve iz naslova izgubljenega zaslužka. Takratno plačo je zaradi izredno visoke inflacije ter dveh denominacij domače valute komaj mogoče izraziti v današnji domači valuti.(op2) Ob uporabi takšne metode pa tudi ni nobene podlage, da bi se preračun iz DEM kot merila vrednosti v tolarsko protivrednost (v postopku ugotavljanja dejanskega stanja!) napravil med samim postopkom. Sprememba vsebine tožbenega zahtevka (iz tolarske protivrednosti DEM v tolarski znesek) pa na samo ugotavljanje dejstva višine plače neupravičeno obsojenega ne more imeti nobenega vpliva.

Ob dejanski ugotovitvi, da bi predstavljala plača tožničinega očeta tolarsko protivrednost 2400 DEM, na katero je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), pa je nadaljnja pot le še v uporabi materialnega prava. Izgubljen dobiček se nanaša na 38 mesecev med aretacijo in justifikacijo. Tožnici ne pripada odškodnina za širše časovno obdobje. Dediči namreč podedujejo oškodovančevo pravico do povrnitve premoženjske škode. Gre torej za pravico žrtve neupravičene obsodbe, za pravico samega neposrednega oškodovanca.

Dediči jo podedujejo v takšnem obsegu, kot jo je pridobil neposredni oškodovanec. Ker ta po naravi stvari po smrti ne more biti več subjekt pravic in obveznosti, je jasno, da tudi dediči ne morejo zahtevati izgubljenega dobička za čas po njegovi smrti.(op3)

Pokojnemu bi torej pripadala odškodnina v višini 38 plač. Ker znaša tožničin delež 1/3 tega zneska, je torej zahtevek lahko utemeljen do tolarske protivrednosti zmnožka 38 x 800 DEM po cenah na dan sodbe sodišča prve stopnje. Prav takšno odškodnino (3.652.010,00 SIT) pa sta tožnici s takšno (pravilno) utemeljitvijo prisodili sodišči nižjih stopenj.

Iz vseh navedenih razlogov je takšna odločitev tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilna.

Nazadnje je treba odgovoriti še na revizijski očitek o napačni odločitvi nižjih sodišč glede začetka teka zamudnih obresti. Očitek ni utemeljen. Nižji sodišči sta ravnali pravilno, ko sta priznali tek zamudnih obresti od dne izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje.

Takšna odločitev temelji na že opisani metodi, po kateri je sodišče višino škode v skladu z drugim odstavkom 189. člena ZOR ugotavljalo po cenah na dan sojenja. Pravilni so razlogi nižjih sodišč, da bi bil znesek odškodnine v primeru zgodnejšega priznanja zamudnih obresti dvojno valoriziran, kar bi navsezadnje nasprotovalo tudi načelu enakega varstva pravic oškodovancev. Sodna praksa je namreč enotno, kot je pojasnilo že pritožbeno sodišče, priznavala obresti od nečistih denarnih terjatev le od trenutka, ko so bile upoštevane razmere (cene) pri ugotavljanju višine škode. Prav na takšnem stališču gradi tudi odločba (II Ips 88/2002), na katero se sklicuje revidentka.

Ker je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, očitka bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka pa revidentka ni konkretizirano opredelila (vsi konkretizirani revizijski očitki predstavljajo vprašanje pravilne uporabe materialnega prava), je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

______________________________________________________________

Op.1: Prim. tudi sodbo VS RS, opr. št. II Ips 636/2001 Op.2: Tako tudi sodba VS RS, opr. št. II Ips 172/93 Op.3: Tako tudi sodba VS RS, opr. št. II Ips 636/2001