VSRS Sklep II Ips 225/2002

Revizija se zavrne.

Sodišče prve stopnje je s sodbo razveljavilo odločbo izredne skupščine tožene stranke z dne 12.5.1993 v zvezi z odločbo disciplinskega razsodišča št. 1993/3 z dne 30.3.1993 o izključitvi tožnika iz članstva lovske družine (LD).

Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožene stranke to sodbo s sklepom razveljavilo in tožbo zavrglo. Ugotovilo je, da je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep izključitve iz LD z odločbo (1993/3) disciplinskega razsodišča tožene stranke z dne 30.3.1993. Tožnik je pritožbeni rok zamudil in zato predlagal vrnitev v prejšnje stanje. Ta predlog je bil zavrnjen, zavrnitev tega predloga pa je bila zavrnjena z odločbo razsodišča Zveze LD notranjskega LGO (6.12.1993). Tožnikovo pritožbo proti temu sklepu je zavrnilo razsodišče pri Lovski zvezi Slovenije z odločbo RAZ 2/94 z dne 18.3.1994. Sodišče prve stopnje je tako odločalo o že razsojeni stvari, s čimer je storilo kršitev po 12. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Proti temu sklepu je tožnik vložil revizijo iz vseh razlogov po 370. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču očita, da je prezrlo določbe 22. in nadaljnjih členov Zakona o samoupravnih sodiščih (Ur. l. SRS, št. 10/77, 23/81 in 4/82 - ZSamS), ki omogočajo vlaganja pravnih sredstev na sodišča združenega dela in celo redna sodišča. Skupščina zveze lovskih družin je sprejela samoupravni sporazum, po katerem je lahko v zvezi z odločitvijo razsodišča Lovske zveze Slovenije nezadovoljni član LD vložil tožbo pri krajevno pristojnem sodišču združenega dela, o čemer pričajo številne sodne odločbe. Tožnik je še pred uveljavitvijo zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94 - ZDSS) pridobil pravico do sodnega varstva po tedaj veljavnih predpisih. Izpodbijana odločitev je spravila tožnika v neenakopraven položaj tako v primerjavi s tistimi člani LD, ki so lahko uveljavljali svoje pravice pred sodiščem, pred uveljavitvijo SDSS, kakor tudi v primerjavi s tistimi, ki so to storili po njej. V dopolnitvi revizije navaja, da je vrhovno sodišče v pristojnostnih sporih večkrat odločilo, da spada spor v zvezi z izključitvijo iz članstva v pristojnost rednih sodišč. Tudi po ustavi je v takšnih primerih zagotovljeno sodno varstvo, ki ga samoupravne institucije niso nudile v celoti.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Prav ima sicer revizija, da je bilo dovoljeno vlagati pravna sredstva na sodišča združenega dela oziroma redna sodišča, saj je ZSamS določal v 31. členu, da se lahko zoper pravnomočno odločbo samoupravnega sodišča vloži predlog za preizkus zakonitosti, če ni s posebnim zakonom drugače določeno (prvi odstavek). Tožnik je to storil s predlogom, ki ga je vložil 6.5.1994, vendar z zahtevkom, naj se razveljavi odločba izredne skupščine tožene stranke z dne 12.5.1993 v zvezi z odločbo disciplinskega razsodišča št. 1993 z dne 30.3.1993. Res je takrat zakon določal, kot je citirano, le, da se predlog vloži zoper pravnomočno odločbo. Seveda pa zoper takšno odločbo, ki je pomenila, da so bila izčrpana vsa pravna sredstva. Preskakovanje pravnih sredstev ni bilo in ni dovoljeno. Tako, kot je, denimo, mogoče vložiti revizijo le zoper pravnomočno odločbo izdano na drugi stopnji sojenja (prvi odstavek 367. člena ZPP oziroma poprej prvi odstavek 382. člena ZPP 1977) ali vložiti tožbo v upravnem sporu kot sredstvo za kontrolo zakonitosti izvršilne oblasti le v zvezi z dokončnim posamičnim upravnim aktom (drugi odstavek 1. člena Zakona o upravnem sporu Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/00 ali poprej prvi odstavek 7. člena Zakona o upravnih sporih, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 in 60/77 ter prvi odstavek 157. člena Ustave RS), je bilo tudi za preizkus zakonitosti odločbe samoupravnega sodišča pred sodiščem mogoče vložiti predlog (tožbo) le potem, ko so bila izčrpana vsa pravna sredstva pred institucijami samoupravnega sojenja. V obravnavanem primeru je tožnik sicer vložil pritožbo zoper sklep o izključitvi iz članstva, vendar prepozno. Če je vložena nepravočasna pritožba, postane odločba pravnomočna v trenutku, v katerem bi sicer postala pravnomočna, če ne bi bilo pritožbe (prvi odstavek 333. člena ZPP 1977 oziroma prvi odstavek 319. člena ZPP in četrti odstavek 22.

člena ZSamS). Povedano pomeni, da je tožnik začel sodni postopek zoper odločbo, ki je postala pravnomočna že po tisti stopnji odločanja, kateri je lahko sledilo pravno sredstvo in dokončno odločanje pri razsodišču LZS. Tožnik je sicer vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje in glede tega predloga so bila izčrpana vsa pravna sredstva, vendar teh odločb ni zajel s svojim predlogom (tožbo). Zahteval je torej le sodni preizkus zakonitosti odločbe, ki je postala pravnomočna na prvi stopnji odločanja. To pa ni dovoljeno.

Ugotovitev pritožbenega sodišča, da je bilo na prvi stopnji sojenja v tej pravdni zadevi odločeno o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno (12. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), je torej pravilna. Pravkar omenjeni predpis namreč zajema tudi primere, kot je obravnavani, ko skuša prizadeta stranka doseči (redno) sodno varstvo zoper odločbo samoupravnega sodišča pri društvih (42. in naslednji členi ZSamS), pa ni izčrpal vseh pravnih sredstev, da bi dosegel odločanje pri pristojnem samoupravnem sodišču pri zvezi lovskih družin (59. člen ZVGLD). Vsi postopki so tekli pred uveljavitvijo ZDSS, ki je razveljavil ZSS (drugi odstavek 75. člena ZDSS).

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti (378. člen in četrti odstavek 384. člena ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z izrekom te odločbe (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).