VSC Sklep PRp 145/2017

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 20,00 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo storilčev predlog za nadomestitev plačila globe z delom v splošno korist ter mu naložilo plačilo sodne takse v znesku 30,00 EUR.

2Zoper tak sklep se pritožuje storilec, smiselno zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava (1. in 2. točka 154. člena Zakona o prekrških - ZP-1).

3Pritožba ni utemeljena.

4V predmetni zadevi je storilec pravočasno zaprosil za nadomestitev plačila globe z delom v splošno korist in navajal, da kot upokojenec z minimalno pokojnino, ki mu po odbitku tekočih obveznosti ne ostane nič, globa v višini 500,00 EUR, ki mu je bila izrečena s plačilnim nalogom Postaje prometne policije Celje z dne 21. 6. 2017, ne zmore poravnati. Sodišče prve stopnje je v okviru ugotavljanja materialnega pogoja iz drugega odstavka 19.a člena ZP-1 ob smiselni uporabi določb Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) ter upoštevanju določb Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (ZSVarPre) in Zakona o uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (ZUPJS), na uporabo katerega napotujejo določbe ZBPP, ugotovilo, da ima po podatkih DURS in ZPIZ storilec v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo predloga izkazan dohodek iz naslova pokojnine iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja v skupni neto višini 1.338,03 EUR, kar mesečno znaša 446,01 EUR, ter dohodek iz naslova priznavalnine v skupni neto višini 608,88 EUR, kar mesečno znaša 202,96 EUR, skupno torej 648,97 EUR neto mesečno. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je storilec lastnik nepremičnine parc. št. *95 k.o. ..., katere vrednost je ocenjena na 28.266,00 EUR, gre pa za stavbo na naslovu P., medtem ko storilec prebiva na naslovu T., zaradi česar je sodišče to nepremičnino upoštevalo kot premoženje storilca, kot to nalaga 17. člen ZUPJS.

5Ker je v skladu s 13. členom ZBPP do brezplačne pravne pomoči upravičena oseba, katere mesečni dohodek oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke tj. 595,06 EUR in ker se ne glede na določbo 13. člena ZBPP v skladu s 27. členom ZSVarPre brezplačna pravna pomoč ne odobri, če ima prosilec ali njegova družina prihranke oziroma premoženje, ki se upošteva in dosega ali presega 14.281,44 EUR, je prvostopenjsko sodišče glede na povzete ugotovitve pravilno zaključilo, da storilec ne izpolnjuje niti dohodkovnega, niti premoženjskega pogoja za nadomestitev plačila globe z delom v splošno korist, saj njegov povprečni mesečni neto dohodek znaša 648,97 EUR, poleg tega pa ima tudi premoženje, katerega vrednost presega 14.281,44 EUR.

6Storilec v pritožbi navaja, da je sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa spregledalo odhodek iz naslova izvršbe FURS v zvezi s plačilom velike vsote denarja za plačilo socialnih transferjev za nazaj ter da zoper odločbe FURS-a pritožba ne zadrži izvršbe, zaradi česar je ugotovitev v 7. točki nepopolna, saj mesečni dohodek ne znaša 648,97 EUR, temveč 446,01 EUR. Vendar pa v zvezi s predlogom, da se mu plačilo sodne takse, ki mu je bilo naloženo z izpodbijanim sklepom, odloži do dokončne odločitve v drugi zadevi, to je upravnem in delovnem sporu, v katerih se rešuje tožbeni zahtevek zaradi odločbe Ministrstva za kulturo v zvezi s priznavalninami, hkrati navaja, da prejema 611,00 EUR in bi zato z izpolnitvijo plačila plačilnega naloga v višini 500,00 EUR ostal le drobiž, s katerim pa se ne da preživeti. Glede na zanesljive ugotovitve prvostopenjskega sodišča o storilčevih dohodkih, ki jih storilec le pavšalno izpodbija s trditvami o davčni izvršbi, o čemer ne predloži nobenega dokaza, poleg tega pa tudi sam izpostavlja višino svojega mesečnega dohodka, ki tudi ob višini 611,00 EUR presega dvakratnik zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke, so storilčevi pritožbeni očitki o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja glede mesečnih dohodkov neutemeljeni.

7Storilec tudi neutemeljeno navaja, da po sodbi Vrhovnega sodišča evidence e-prostor ni mogoče uporabljati po členu 8 ZP(?), ker ne gre za veljavne uradne evidence in podatke, temveč mora samo uporabljati v okviru ustavnih postopkov. Upravno sodišče Republike Slovenije je s sodbo II U 316/2015 z dne 9. 9. 2015 zavzelo stališče, da se vrednost nepremičnega premoženja v postopku odločanja o ugotovitvi brezplačne pravne pomoči ugotavlja na podlagi posplošene tržne vrednosti, izračunane po metodologiji množičnega vrednotenja nepremičnin. Iz obrazložitve omenjene sodbe Upravnega sodišča izhaja tudi, da kljub temu, da je Ustavno sodišče z odločbo U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014 ugotovilo, da je Zakon o množičnem vrednotenju nepremičnin v neskladju z ustavo, kolikor se nanaša na množično vrednotenje nepremičnin zaradi obdavčevanja nepremičnin, to ne pomeni, da podatkov, zbranih na njegovi podlagi, ni mogoče upoštevati za druge namene, ter da predpis, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (ZUPJS), izrecno določa, da se vrednost nepremičnega premoženja ugotavlja na podlagi posplošene tržne vrednosti izračunane po metodologiji množičnega vrednotenja nepremičnin (glej drugi odstavek 17. člena ZUPJS). Podatek o vrednosti nepremičnine, ki ga je sodišče upoštevalo pri ugotavljanju premoženjskega stanja storilca, je podatek o posplošeni vrednosti nepremičnine in izhaja iz registra nepremičnin, ki ga vodi GURS in gre torej za podatek iz uradnih evidenc, ki pa ga storilec kljub podanemu opisu, ta nepremičnina realno ni vredna niti 3.000,00 EUR in da je ni možno prodati, ker do nje ne vodi funkcionalno urejen dostop, ki jih ni uspel z ničemer izkazati, ugotovitve o vrednosti teh nepremičnin ni uspel ovreči (primerjaj tudi sodbe Upravnega sodišča IV U 47/2017 z dne 12. 7. 2017, I U 1527/2016 z dne 29. 11. 2016 in I U 1400/2017-6 z dne 5. 9. 2017). Storilčeve pritožbene trditve o precenjenosti upoštevane nepremičnine tako ostajajo na splošni ravni in jim ni mogoče slediti.

8Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče storilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

9Ker storilec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 20,00 EUR. Pri tem pritožbeno sodišče ni sledilo storilčevemu predlogu za odložitev plačila sodne takse za to pritožbo do dokončne ureditve spora okoli izvršbe zaradi plačila socialnih transferjev za nazaj, saj storilec ni navedel niti izkazal nobenih konkretnih podatkov o tem sporu, zaradi česar niti ni mogoče določiti točnega trenutka, do katerega se odloži plačilo sodne takse, prav tako pa glede na ugotovljene dohodke ter premoženje storilec ne izpolnjuje pogoja za oprostitev plačila sodnih taks.