VSRS Sodba I Ips 413/2008

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.
II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom Ks 991/2006 z dne 24.4.2007 zavrnilo zahtevo obsojenčevih zagovornikov za obnovo kazenskega postopka, končanega s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 311/2001 z dne 3.12.2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 98/2002 z dne 12.4.2002, s katero je bil obsojeni R.A. spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na otroka po tretjem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Višje sodišče je pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno.

2Zoper pravnomočno sodbo so zagovorniki obsojenega R.A. vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri so uvodoma navedli, da jo vlagajo zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za obnovo postopka ugodi; podrejeno pa predlagajo razveljavitev izpodbijanih sklepov in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Vrhovni državni tožilec F.M. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahteve kot neutemeljene. Ugotavlja, da zahteva z izražanjem nestrinjanja z zaključki sodišča, o tem, da izpoved priče N.R. ne bi mogla vplivati na pravnomočno sodbo tako, da bi bila ta ugodnejša za obsojenca, pa tudi ne na izvedensko mnenje dr. T., izpodbija dokazno oceno sodišča, kar pa ne more biti stvar presoje v tem postopku.

4Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in njegovim zagovornikom; slednji so v podani izjavi vztrajali pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti, obsojenec pa se o njem ni izjavil.

B.

5Vložniki zahteve očitajo višjemu sodišču bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka ZKP. Navajajo, da višje sodišče ni upoštevalo, da je prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu podalo dokazno oceno vseh dokazov in ugotovilo, da izpoved priče N.R. ter njena pisma ne predstavljajo „verodostojnega dokaza“, zaradi česar v primerjavi z verodostojno izpovedjo oškodovanke ter drugimi dokazi v spisu predlogu za obnovo postopka ni mogoče ugoditi. Takšna odločitev prvostopenjskega sodišča je po mnenju vložnikov zahteve v nasprotju s sicer pravilnim stališčem višjega sodišča, da sodišče prve stopnje pri odločanju o predlogu za obnovo postopka ne sme presojati verodostojnosti posameznih dokazov. Višjemu sodišču očitajo, da prihaja samo s seboj v nasprotje ter v nasprotje s pravnimi predpisi, ko zapiše, da prvostopenjsko sodišče dejansko ni presojalo verodostojnosti dokazov, kar je v direktnem nasprotju z vsebino obrazložitve prvostopnega sklepa, kjer je sodišče odrekalo verodostojnost izpovedi priče N.R., kar pa ni dopustno. V opisanem ravnanju sodišča prve stopnje vložniki vidijo tudi kršitev načela neposrednosti, ker je sodišče nove dokaze (ki jih ni vrednotilo na podlagi neposredne zaznave) primerjalo z listinskimi dokazi iz spisa prvega sojenja, namesto da bi v skladu z načelom neposrednosti izvedlo vse dokaze, stare in nove.

6Obramba je v zahtevi za obnovo postopka predlagala zaslišanje priče N.R., kateri naj bi oškodovanka E.V. povedala, da se je obsojenec ni nikoli dotaknil, kaj šele posilil in predložila pismo, ki ga je predlagana priča poslala obsojencu, v katerem mu je napisala, kaj ji je zaupala oškodovanka. Sodišče prve stopnje je na podlagi določb drugega in tretjega odstavka 413. člena ZKP zaslišalo N.R. in nato glede njene izpovedbe še oškodovanko E.V., pridobilo izpisek datumov obiskov priče N.R. pri obsojenemu A. ter opravilo soočenje R. in oškodovanke. Po opravljenem poizvedovalnem postopku je ugotovilo in v izpodbijanem pravnomočnem sklepu tudi obrazložilo, zakaj ocenjuje, da izpovedba N.R. ne vzbuja dvoma v pravilnost dejanskega stanja, ugotovljenega v pravnomočni sodbi. Kot izhaja iz razlogov pravnomočnega sklepa je sodišče presodilo, da je pričevanje N.R. „tako očitno samo s seboj v nasprotju, da ta dokaz ne more vzbuditi dvoma v dejansko stanje, kot je bilo z izvedbo obsežnega dokaznega postopka ugotovljeno v postopku, katerega obnova se zahteva“. Sodišče je v nadaljevanju izpodbijanega sklepa natančno pojasnilo posamezna pomembna neskladja v izpovedbi R., ugotovilo, da je oškodovanka ob zaslišanju in soočenju trdno vztrajala pri svoji izpovedbi in na tem, da priča N.R. laže, ko pravi, da naj bi oškodovanka dejala, da se je obsojeni ni niti dotaknil, kaj šele posilil in zaključilo, da izpovedba priče ne sama zase, ne v zvezi s prejšnjimi dokazi, ne bi povzročila obsodbe po milejšem zakonu ali oprostitve obsojenega A., zato je zahtevo za obnovo kazenskega postopka zavrnilo.

7Višje sodišče je na drugi strani sodbe odgovorilo na, že v pritožbi zatrjevane, kršitve glede ocenjevanja verodostojnosti izpovedbe priče N.R. Pritrdilo je zagovornikom, da se v tej fazi postopka ne presoja verodostojnost določenega predlaganega novega dokaza. Ob tem je poudarilo, da je potrebno tak dokaz oceniti in v okviru tega presoditi ali bi lahko pripeljal do drugačne sodbe in zaključilo, da je v tej luči sodišče prve stopnje pravilno ocenjevalo izpovedbo N.R. in njena pisma ter ugotovilo neskladja, ki so pripeljala do ocene, da njena izpovedba, ob upoštevanju pravnomočne sodbe in presoje oškodovankine izpovedbe v tej sodbi, kakor tudi ob dejstvu, da je tudi v poizvedovalnem postopku in ob soočenju s pričo vztrajala pri svojem, ne bi imela nobenega vpliva na pravnomočno zaključen postopek.

8Obramba je v postopku obnove uveljavljala zakonski razlog iz 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP. Po navedeni določbi se sme kazenski postopek, ki je končan s pravnomočno sodbo, obnoviti v korist obsojenca, „če se navedejo nova dejstva in predložijo novi dokazi, ki utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev tistega, ki je bil obsojen, ali pa njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu“.

9Pri odločanju o zahtevi za obnovo postopka obstaja razlika, ko sodišče presoja dovoljenost zahteve (prvi odstavek 413. člena ZKP), ali ko odloča o njeni utemeljenosti (drugi odstavek 413. člena ZKP). V obeh primerih sodišče odloča zunaj glavne obravnave, brez sodelovanja strank in torej brez upoštevanja načel ustnosti, kontradiktornosti in neposrednosti, zaradi česar možnost vpliva novot na izrek drugačne sodbe od tiste, ki je bila sprejeta v prejšnjem postopku, sodišče ocenjuje le na podlagi dokaznega standarda verjetnosti, ne pa gotovosti. V okviru formalnega preizkusa (prvi odstavek 413. člena ZKP) sme sodišče s sklepom zavreči zahtevo (med drugim) tudi v primeru, če ugotovi, da nova dejstva in dokazi očitno niso taki, da bi se mogla na podlagi njih dovoliti obnova postopka. Takšno oceno po kriteriju primernosti sodišče sprejme zgolj na podlagi zahteve za obnovo postopka in spisa prejšnjega postopka, še preden izvede dokaze iz razišče dejstva, na katere se sklicuje zahteva in še preden na zahtevo odgovori nasprotna stranka. Sodišče v tem primeru zgolj abstraktno ocenjuje (očitno) primernost novih dokazov in dejstev, da povzročijo drugačno sodbo, pri čemer mora izhajati iz predpostavke, da dokazi obstajajo oziroma da so prepričljivi. Na tej podlagi po ustaljeni sodni praksi sodišče na primer zavrže zahtevo kot nedovoljeno, če oceni, da gre očitno za neprimeren dokaz, ki nima nič skupnega z zadevo, ali ki je nepomemben za presojo, ali za dokaz, ki ne bi mogel vplivati na spremembo sodb, četudi bi držalo tisto, kar iz njega izhaja.

10Če sodišče zahteve za obnovo postopka ne zavrže (takšen je tudi obravnavani primer), vroči prepis zahteve nasprotni stranki, ki lahko nanjo odgovori v osmih dneh, opravi poizvedbeni postopek (drugi odstavek 413. člena), razišče dejstva in priskrbi dokaze, na katere se sklicujeta zahteva in odgovor nanjo. Sodišče, ki opravlja poizvedbe, mora pri tem na primeren način obvestiti stranke o posameznem procesnem dejanju na podlagi smiselne uporabe določbe petega odstavka 178. člena ZKP.

11Na podlagi poizvedb sodišče odloči o utemeljenosti zahteve bodisi tako, da ji ugodi in dovoli obnovo kazenskega postopka, ali pa tako, da jo zavrne (prvi odstavek 414. člena ZKP). Takšno odločitev sodišče sprejme na podlagi presoje, ali so nova dejstva in novi dokazi, kot izhajajo iz rezultatov poizvedbenega postopka, takšni, da postavljajo pod vprašaj ugotovitve pravnomočne sodbe glede odločilnih dejstev, ki se nanašajo na obstoj kaznivega dejanja in obsojenčevo krivdo. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti je treba posebej poudariti, da ima presoja o utemeljenosti zahteve za obnovo postopka samostojno vsebino in da ni povezana z dokazno oceno oziroma preizkusom dokazov v smislu njihove verodostojnosti. Ocena dokaza kot zadnja faza dokazovanja namreč pomeni preizkus njegove (ne)verodostojnosti ob upoštevanju vsakega dokaza posebej in v zvezi s prejšnjimi dokazi ter zaključek, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne (drugi odstavek 355. člena ZKP). O utemeljenosti zahteve za obnovo postopka pa sodišče meritorno odloča na podlagi logičnega in izkustvenega sklepanja o verjetnosti obstoja in vsebine novih dokazov in dejstev ter njihove dokazne moči (ne pa verodostojnosti) in na tej podlagi o njihovi primernosti, da utegnejo privesti do obsodbe, ki bo za obsojenca ugodnejša. Takšen preizkus novih dokazov in dejstev pa nujno temelji tudi na njihovi konfrontaciji z dokazi in dejstvi, ki so podlaga za oceno dejanskega stanja v pravnomočni sodbi, ki ohranja moč pravnomočno presojene stvari vse dotlej, dokler je novi dokazi in dejstva ne ovržejo.

12V postopku odločanja o zahtevi za obnovo postopka, ki poteka na nejavni seji, se sodišče seznani z vsebino novih dejstev in dokazov, ki so bili izvedeni v poizvedbenem postopku (na primer z zapisniki o zaslišanju prič), posredno s tem pa tudi z njihovo dokazno močjo (na primer v smislu popolnosti ali doslednosti izpovedbe priče, relevantnosti zatrjevanih dejstev itd.). Če sodišče ob tem (kot v predmetni zadevi) v obrazložitvi sklepa o zavrnitvi zahteve za obnovo postopka izpostavi določena notranja neskladja oziroma vrzeli v izpovedbi priče, zgolj na podlagi tega sodišču še ni mogoče očitati, da je zunaj glavne obravnave vnaprej ocenjevalo verodostojnost njene izpovedbe. Takšna predstavitev vsebine dokaza je v tej fazi postopka izključno v funkciji utemeljitve prognoze njegovega učinka oziroma verjetnosti, ali utegne takšen dokaz, glede na svojo vsebino in v povezavi s prejšnjimi dokazi, vplivati na spremembo pravnomočne sodbe. Nesprejemljivo je zato stališče zahteve, da bi moralo sodišče skladno z načelom neposrednosti vselej dovoliti obnovo postopka in na glavni obravnavi izvesti vse dokaze (stare in nove). V ZKP je vgrajena možnost (prvi odstavek 414. člena ZKP), da sodišče tudi na seji senata, torej zunaj glavne obravnave in z manj procesnimi garancijami, zavrne zahtevo za obnovo postopka, če se z zadostno stopnjo verjetnosti prepriča, da novi dokazi in dejstva ne morejo vplivati na spremembo pravnomočne sodbe. Kdaj je podana takšna procesna situacija, je seveda odvisno od okoliščin konkretnega primera. Sodišču, ki svojo odločitev o zavrnitvi predloga za obnovo postopka utemelji skladno z navedenimi merili, zato ni mogoče očitati, da bi ravnalo v nasprotju s pravico do poštenega in nepristranskega sojenja.

13Vrhovno sodišče po navedenem ugotavlja, da sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni izhajalo iz ocene verodostojnosti dokazov, kot trdi zahteva (sodišče te besedne zveze v obrazložitvi ne uporablja), četudi je v obrazložitvi sklepa navedlo vsebino izpovedbe priče na že opisan način, temveč je skladno z merili, predstavljenimi v dosedanji obrazložitvi te odločbe, pravilno presodilo, da novi dokazi, pridobljeni v poizvedbenem postopku, v povezavi s prejšnjimi dokazi ne izkažejo verjetnosti, da bi bil obsojeni v novem sojenju oproščen obtožbe ali da bi bil obsojen po milejšem zakonu. Smiselno enako je tudi stališče pritožbenega sodišča do navedenega vprašanja, zato mu zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljeno očita, da v razlogih njegove sodbe obstaja precejšnje nasprotje v smislu absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Iz dosedanje obrazložitve izhaja, da je zavrnitev predloga za obnovo postopka, sprejeta zunaj glavne obravnave na nejavni seji, skladna z zakonom, če sodišče novih dokazov ne presoja z vidika njihove verodostojnosti, temveč zgolj na podlagi njihove primernosti oziroma verjetnosti, da utegnejo (sami zase in v povezavi s prejšnjimi dokazi) povzročiti oprostitev obsojenca ali njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu. Za takšno procesno situacijo gre tudi v obravnavanem primeru, ko se je sodišče seznanilo z vsebino pisem ter izpovedb N.R. in oškodovanke E.V. ter na tej podlagi, upoštevaje tudi prejšnje dokaze, na katere se opira pravnomočna obsodilna sodba, odločilo, da niso izpolnjeni zakonski pogoji za obnovo postopka.

14Vrhovno sodišče pritrjuje ugotovitvam višjega sodišča, ki je vložnikom zahteve glede pritožbenih navedb o sklicevanju na izvedensko mnenje dr. T. pravilno pojasnilo, da se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ne sklicuje na izvedensko mnenje dr. T. iz prvotnega postopka, pač pa je to izvedensko mnenje omenjeno zgolj pri povzemanju predloga okrožnega državnega tožilstva. Iz izpodbijanih sklepov ne izhaja zaključek nižjih sodišč, da izpovedba R. ne bi imela vpliva na izvedensko mnenje dr. T., kot zmotno zatrjujejo vložniki zahteve, pač pa zgolj ugotovitev višjega sodišča, da so glede na rezultate poizvedbenega postopka, ki ne dajejo podlage za obnovo postopka, pritožbene navedbe oziroma predlogi o dokazih, ki bi jih bilo potrebno izvesti v novem postopku, brezpredmetni.

15V zahtevi za varstvo zakonitosti vloženi zoper pravnomočni sklep o zavrnitvi zahteve za obnovo kazenskega postopka, ki je bil končan s pravnomočno obsodilno sodbo, se lahko uveljavljajo le kršitve zakona, ki jih je sodišče storilo s tem sklepom in v postopku, ki je tekel po vloženi zahtevi za obnovo kazenskega postopka, ne morejo pa se uveljavljati kršitve, ki naj bi jih sodišče storilo v pravnomočni sodbi oziroma v postopku, ki je tekel pred pravnomočnostjo sodbe. Slednje kršitve se namreč lahko uveljavljajo le v zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi zoper pravnomočno sodbo.

16Glede na navedeno očitkov zahteve o neenakopravnem in pristranskem obravnavanju obsojenca od samega začetka sojenja na prvi stopnji, zaradi predhodne obsodbe za kaznivo dejanje umora bivše žene ter o napačni pravni kvalifikaciji obsojencu očitanega kaznivega dejanja, ni moč uspešno uveljavljati v tem postopku.

C.

17Zatrjevane kršitve po prvem odstavku 420. člena ZKP niso podane, zato je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornikov obsojenega R.A. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

18Obsojenec z zahtevo sicer ni uspel, vendar ga je Vrhovno sodišče glede na njegove slabe premoženjske razmere v skladu z določbo četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.