VDSS sodba Psp 562/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku ugodilo tako, da je odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 27. 10. 2011 in št. ... z dne 22. 9. 2011. Toženi stranki je naložilo, da tožnici z novo odločbo ponovno odmeri starostno pokojnino v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe in ji v nadaljnjem roku 8 dni izplača razliko med na novo določenimi zneski starostne pokojnine in že izplačanimi zneski starostne pokojnine. Prav tako je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati odškodnino v višini zakonskih zamudnih obrestmi od dneva, ko bi posamezni znesek razlike v starostni pokojnini bil izplačan do plačila. Tako obračunane zamudne obresti je tožena stranka dolžna izplačati v 60 dneh po plačilu dajatev iz 1. točke te sodbe. Nadalje je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 652,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila v 8 dneh pod izvršbo, na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 3. odstavka 202. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami). Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava je tudi zmotno ugotovilo pravna dejstva glede dopolnjene zavarovalne dobe. Sodišče je zmotno tolmačilo zakonski znak oziroma: "pojem za katero bi sam moral plačati prispevek". Zavarovanec, ki je zavarovan po podlagi 01 ne more biti v ugodnejšem položaju kot družbeniki poslovodne osebe (podlaga 040) in sicer v primeru, kot je podan v sporni zadevi, saj je podlaga za zavarovanje identična kot v primeru zavarovanja po podlagi 040. Tožnica je bila edini družbenik in edina poslovodna oseba in celo edina zaposlena (z izjemo pol leta v letih 1996 do 1997, ko je bil zaposlen še šofer). Gre za položaj, ki je indentičen položaju ostalih družbenih in poslovodnih oseb (še močnejši kot v nekaterih primerih zavarovancev iz 15. člena ZPIZ-1, saj je bila celo edini družbenik in poslovodna oseba). Tak položaj pa je tožnico tudi zavezoval k obveznemu samostojnemu plačevanju prispevkov. Položaj tožnice ni imel narave delovnega razmerja, saj je bila tožnica edini družbenik in poslovodna oseba. Pred novelo predpisa, ki ureja delovna razmerja, delovno razmerje v takšnem položaju ni bilo možno oziroma takšni statusi niso mogli imeti narave delovnega razmerja. Tožena stranka se s tem v zvezi sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 204/2008 z dne 21. 6. 2010 in VIII Ips 167/2008 z dne 19. 10. 2009. ZPIZ/92 ne opredeljuje ožji pojem oseb zavarovanih kot samozaposlenih oziroma samostojnih podjetnikov ter družbenikov in poslovodnih oseb. Gre za širši splošni pojem oseb, ki so dolžne same plačati prispevek, kar pa ni omejeno zgolj na osebe, zavarovane po podlagah 05, 040, 051 itd.. Gre za odnos zavarovanca do obveze plačevanja prispevkov ter vpliv volje in ravnanja (oziroma možnost) zavarovanca v relaciji do akta plačevanja prispevkov. V danem primeru je bil vpliv tožnice glede plačevanja prispevkov izključni in odločujoč, saj je bila edina oseba, ki je bila zavezana za plačilo prispevkov oz. je bila za plačilo prispevkov edina odgovorna in je na ta dejstva imela edini in odločilen vpliv. Navedeno pomeni, da je bila tožnica v spornem obdobju dejansko gledano sama zavezana za plačilo prispevkov in to v odnosu do plačila prispevkov enako kot so to tudi družbeniki in poslovodne osebe zavarovane po podlagi 040. Tako se določba 3. odstavka 202. člena ZPIZ/92, ki pogojuje vštevanje obdobij v zavarovalno dobo s plačilom prispevkov, nanaša tudi na tožnico. Ni odločilno vprašanje lastnosti zavarovanca, temveč vprašanje dejanskega vpliva na samo plačevanje prispevkov. Potrebno je namreč izhajati iz enakega obravnavanja v bistvenih elementih primerljivih položajev. Glede navedb sodišča prve stopnje o nezmožnosti posega v nazaj v pravnomočno urejeno pravno razmerje, tožena stranka poudarja, da glede na vse navedeno to v danem primeru ni relevantno, kot ni relevantna zgolj "gola" lastnost zavarovanca. Glede na način odločitve sodišča in argumentacijo v sodbi, očitno tudi sodišče prve stopnje ugotavlja, da ni dokazano, da bi bili prispevki v spornem obdobju plačani. Enako meni tudi tožena stranka. Medtem ko omenjeno ni bilo dokazano, tudi spornega obdobja ni moč šteti v pokojninsko dobo in tako tudi ne upoštevati pri odmeri pokojnine. Tožena stranka še poudarja, da je neutemeljen tudi zahtevek glede plačila odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti. Takšnega zahtevka tožnica s tožbo tudi ni postavila, temveč je uveljavljala priznanje zakonskih zamudnih obresti. Po mnenju tožene stranke je s tem podana kršitev določb postopka po 2. členu Zakona o pravdnem postopku. Tudi če bi bil ta zahtevek utemeljen, bi na nek način kasnejše izplačilo višjih zneskov bilo v posledici ravnanja tožnice, ki v spornem obdobju ni postopala oziroma ravnala v skladu s predpisi o matični evidenci zavarovancev. Prav tako pa določba 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1 ne velja več od 1. 1. 2013 dalje in bi bilo potrebno tek obresti omejiti vsaj do tega dne. Pritožba se tudi ne strinja z odmero stroškov. Tako ni bilo podlage za priznanje 2 x 96,20 EUR potnih stroškov glede na to, da tožnica prebiva v A.. Obstaja namreč možnost javnega prevoza, sicer pa gre za razdaljo 6,27 km do sedeža sodišča, kar je splošno znano dejstvo. Pooblaščenec tožnice pa ima pisarno na naslovu B, kar je v bližini sodišča (792 m peš poti). Stroški, ki jih je priznalo sodišče so tako očitno previsoki. Vozovnica za dve vožnji javnega mestnega prometa z avtobusom znese 1,52 EUR. Sodišče bi tudi moralo upoštevati, da je tožnica z zahtevkom le delno uspela. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 27. 10. 2011, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 22. 9. 2011. Z omenjeno odločbo je tožena stranka odločila, da ima tožnica pravico do starostne pokojnine v znesku 427,94 EUR na mesec, od 26. 9. 2011 dalje ter da se izplačani zneski akontacije poračunajo.

V zadevi je sporno, ali se tožnici pri odmeri pokojnine upošteva tudi obdobje zavarovanja od 1. 1. 1995 do 30. 9. 1996 in od 1. 3. 1997 do 31. 12. 1998 ter od 1. 1. 1999 do 14. 5. 2001. Tožena stranka se je glede omenjenega obdobja postavila na stališče, da ker tožnica za navedeno obdobje ni plačala prispevkov, ji spornega obdobja ni mogoče šteti v pokojninsko dobo. V nasprotju z odločitvijo tožene stranke, pa se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da je bila tožnica v spornem obdobju zavarovana na podlagi delovnega razmerja ter da tedaj veljavni predpis ZPIZ oziroma Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) za upoštevanje časa prebitega v obveznem zavarovanju v zavarovalno dobo kot pogoj ni določal plačilo prispevkov.

ZPIZ je v 202. členu določal, da se pri uveljavljanju pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki bi šle zavarovancu na podlagi pokojninske dobe, za katero bi moral sam plačati prispevek upošteva le pokojninska doba za katero je prispevek plačan. ZPIZ-1, ki je veljal v času odločanja tožene stranke, pa v 1. odstavku 188. člena določa, da se v zavarovano dobo šteje čas prebit v obveznem zavarovanju s polnim delovnim časom. Skladno s 1. odstavkom 191. člena, se v zavarovalno dobo štejejo obdobja zavarovanja, če so bili za ta obdobja plačani prispevki. Ne glede na določbo 191. člena, pa je v 192. členu določeno, da se v pokojninsko dobo štejejo obdobja, v katerih je, glede na podatke nosilca obveznega zavarovanja, delodajalec obračunal prispevke za obvezno zavarovanje od zavarovančeve plače, vendar jih ni vplačal v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ne glede na uspeh ukrepov za izterjavo plačila prispevkov. Če je obstoj zavarovanja ali obstoj podatkov, ki se nanašajo na zavarovalno obdobje mogoče ugotoviti na podlagi evidenc nosilcev obveznega zavarovanja, se ne glede na možnost ugotovitve plačila prispevkov za obvezno zavarovanje ali, če tega ni moč dokazati zaradi stečaja ali druge oblike prenehanja delodajalca, pri katerem je bil zavarovanec v delovnem razmerju šteje, da so bili prispevki za obvezno zavarovanje plačani.

Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je bila tožnica v času od 17. 12. 1994 do 2. 10. 2001 edina lastnica in zastopnica družbe C. d.o.o.. V pokojninsko in invalidsko zavarovanje pa je bila vključena po podlagi 01 torej kot delavka v delovnem razmerju. To izhaja tudi iz odločbe tožene stranke, ki jo navaja sodišče prve stopnje in ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa. Prvostopenjski organ je namreč z odločb št. ... z dne 19. 4. 2011 odločil, da se tožnici obdobje zavarovanja od 1. 1. 1995 do 30. 9. 1996 in od 1. 3. 1997 do 14. 5. 2001 ne šteje v zavarovalno dobo. Odločitev je utemeljeval s tem, da je bila tožnica v navedenem obdobju vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz naslova delovnega razmerja po 13. členu ZPIZ-1. Ker pa je bila tožnica od 17. 12. 1994 do izbrisa podjetja dne 19. 10. 2001 edina družbenica oziroma lastnica ter direktor pravne osebe C. d.o.o., naj bi bila prijava na podlagi 13. člena ZPIZ-1 napačna, saj bi morala biti v zavarovanje vključena po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 iz naslova družbeništva zasebne družbe, kot taka pa bi morala sama plačati prispevke za obvezno zavarovanje. Ker ni izkazano plačilo prispevkov je prvostopenjski organ odločil, da se sporno obdobje, razvidno iz izreka prvostopenjske odločbe tožnici ne šteje v zavarovalno dobo. Zoper tako odločitev je tožnica vložila pritožbo, ki pa je bila z odločbo drugostopenjskega organa št. ... z dne 30. 6. 2011 zavrnjena. Hkrati pa je drugostopenjski organ prvostopenjsko odločbo z dne 19. 4. 2011 odpravil ter v nadaljevanju zavrnil zahtevo tožnice za ugotovitev lastnosti zavarovanke. Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da ni izpolnjen noben od pogojev za ugotavljanje lastnosti zavarovanca iz 49. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ, Ur. l. RS, št. 81/2000 s spremembami). Drugostopenjski organ tožene stranke je namreč ugotovil, da je bila tožnica v zavarovanje vključena na podlagi takratnega 8. člena ZPIZ, sedanjega 13. člena ZPIZ-1 in da torej v zavarovanje ni bila vključena v nasprotju z določbo 25. člena ZPIZ-1. Tožnica je bila v zaključenem obdobju od 17. 12. 1992 do 14. 5. 2001 glede na odločitev tožene stranke vključena v zavarovanje na podlagi delovnega razmerja. Ker je bilo z navedeno odločbo, ki je očitno postala pravnomočna, ugotovljeno, da je bila tožnica v spornem obdobju zavarovana na podlagi delovnega razmerja, torej ni nobene podlage, da bi se tekom sodnega postopka ponovno ugotavljalo, ali se tožnici obdobje zavarovanja šteje v pokojninsko dobo. Tožena stranka je namreč z drugostopenjsko odločbo tožničino zahtevo za ugotovitev lastnosti zavarovanke zavrnila ob ugotovitvi, da je bila tožnica v navedenem obdobju zavarovana na podlagi delovnega razmerja in da torej plačevanje prispevkov v zadevi sploh ni bilo odločilno.

Glede na omejeno odločitev tožene stranke, je sodišče prve stopnje, tudi po stališču pritožbenega sodišča, utemeljeno odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje, s tem, da tožena stranka z novo odločbo tožnici ponovno odmeri starostno pokojnino z upoštevanjem spornega obdobja in tožnici izplača tudi razliko med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in novo določenimi zneski starostne pokojnine.

Glede zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti pa je pritožbeno sodišče že v večih zadevah zavzelo stališče, da mora sodišče tudi v primeru, ko stranka uveljavlja plačilo zamudnih obresti ugotovitvi, ali so izpolnjeni pogoji za plačilo odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti, kot je bila le-ta določena v 2. odstavku 276. člena ZPIZ-1. Določeno je bilo, da če je zavod dolžan denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj na podlagi odločbe druge stopnje o priznanju pravice ali po odločbi sodišča, pa do izdaje ustrezne odločbe na prvi stopnji ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca oziroma druge osebe, se upravičencu izplača v breme zavoda odškodnina v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan pa do izvršitve odločbe. V zadevi je tožena stranka izdala nepravilno oziroma nezakonito odločbo in sicer zaradi nepravilnega materialnopravnega stališča glede upoštevanja zavarovalne dobe pri odmeri pokojnine. Tožnici torej ni mogoče očitati, da je do nepravilne odločitve tožene stranke prišlo po krivdi tožnice. Ker gre za odškodnino, na odločitev nima nobenega vpliva kasneje sprejeti prepis (ZPIZ-2), ki te odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti ne ureja več. Za odločitev je namreč bistveno obdobje, ko je bila izdana nepravilna in nezakonita odločba.

Pritožba je neutemeljena tudi v delu, ki se nanaša na plačilo stroškov postopka. Sodišču prve stopnje je namreč pravilno priznalo stroške za dne 27. 3. 2013 (tega dne je pooblaščenec pregledal spis na sedežu sodišča), kot tudi za dne 4. 6. 2013, ko je bil opravljen narok v D.. S tem, ko je sodišče prve stopnje odpravilo odločbi ter toženi stranki naložilo novo odmero pokojnine, je tudi po stališču pritožbenega sodišča stranka v postopku v celoti uspela. Iz izreka namreč ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje del tožbenega zahtevka zavrnilo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.