8. člen ZPIZ

Starostna pokojnina z dnem 25. 2. 2016 je priznana preuranjeno, ker ni razčiščeno ali je tožnica na navedeni datum sploh dopolnila 38 let pokojninske dobe. Ni dvoma, da je tožnica, ki je rojena 25. 2. 1958, starostni pogoj iz 1. odstavka 36. člena ZPIZ-1 izpolnila 25. 2. 2016, ko je dopolnila 58 let starosti. Na presečni datum 31. 12. 2012 ji je manjkalo manj kot pet let starosti, s čimer je izpolnjen prvi pogoj iz drugega stavka 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2. Navedeno pa ne velja za pogoj pokojninske dobe, saj pred sodiščem prve stopnje, niti v predsodnem postopku ni bilo razčiščeno, ali je tožnici na presečni datum 31. 12. 2012 manjkalo pet let ali manj pokojninske dobe, ter kdaj je z dodano dobo dopolnila 38 let dobe. Iz 12. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja le, da je na dan 31. 12. 2017 dopolnila 31 let 6 mesecev in 8 dni pokojninske dobe in ker je bila v obvezno zavarovanje vključena do 15. 3. 2014, je 25. 2. 2016 dopolnila pokojninsko dobo v enakem trajanju. Upoštevajoč dodatnih 9 mesecev in 16 dni na zavarovalni podlagi 001 od 1. 1. 2006 do 16. 10. 2006 sodišče zaključuje, da je imela tožnica skupaj 32 let, 3 mesece in 24 dni pokojninske dobe. Vendar

Status zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja je pravno urejen status osebe, v katerega je mogoče posegati le ob izpolnitvi zakonskih pogojev, in uživa varstvo pravnomočnosti v smislu 158. člena Ustave RS. Zavarovanec, ki je torej že pravnomočno vključen v zavarovanje kot družbenik in poslovodja zasebne družbe po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 oziroma 12. členu ZPIZ ob upokojitvi zavarovalne podlage ne more spreminjati v zavarovanje na temelju delovnega razmerja, torej 13. členu ZPIZ-1 oziroma 8. členu ZPIZ. Ker je bila tožnica v spornem obdobju zavarovana kot družbenik in poslovodna oseba zasebne gospodarske družbe, bi bilo to obdobje v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo mogoče šteti le, če bi bilo dokazano plačilo prispevkov.

Z odločbo, ki je postala pravnomočna, je bilo ugotovljeno, da je bila tožnica v spornem obdobju zavarovana na podlagi delovnega razmerja, zato ni nobene podlage, da bi se tekom sodnega postopka, v katerem se presoja zakonitost odmere starostne pokojnine, ponovno ugotavljalo, ali se tožnici obdobje zavarovanja šteje v pokojninsko dobo.

Za primer, da je bil obstoj delovnega razmerja ugotovljen s pravnomočno sodno odločbo, Pravilnik o ugotavljanju lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja ni vseboval dodatnih zahtev za priznanje lastnosti zavarovanca oziroma za priznanje zavarovalnega razmerja.

Za primer, da je bil obstoj delovnega razmerja ugotovljen s pravnomočno sodno odločbo, Pravilnik o ugotavljanju lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja ni vseboval dodatnih zahtev za priznanje lastnosti zavarovanca oziroma za priznanje zavarovalnega razmerja.

Tožniku delovno razmerje ni prenehalo na drugem ustreznem delu, temveč mu je prenehalo že pred nastankom invalidnosti III. kategorije in pred priznanjem pravice do zaposlitve na drugo ustrezno delo, v času nastanka invalidnosti pa je bil prijavljen na zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba brez pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Zato je tožnik upravičen do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu višini 50 % osnove in ne v višini 80 % osnove, kot uveljavlja.

Ker v času veljavnosti ZPIZ (do 31. 12. 1999) za delavce v delovnem razmerju plačilo prispevkov ni bilo pogoj za priznanje lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter za priznanje pokojninske dobe, ima tožnica na podlagi pravnomočne sodbe o obstoju delovnega razmerja od 4. 11. 2994 do 20. 6. 1999 lastnost zavarovanke in se ji to obdobje šteje v pokojninsko dobo, čeprav prispevki za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje niso bili plačani.

V času veljavnosti ZPIZ za delavce v delovnem razmerju plačilo prispevkov ni bilo pogoj za pridobitev statusa zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja oziroma za priznanje pokojninske dobe. Pogoj plačila prispevkov za uveljavitev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanje je bil določen le za zavezance, ki so bili samostojni zavezanci za plačilo prispevkov.

Obličnost pogodbe o zaposlitvi ni bistvena za obstoj delovnega razmerja, ki predstavlja temelj za vključitev oz. obnovitev lastnosti zavarovanca obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Bistveno je, ali so obstajali vsi elementi pogodbenega razmerja med delavcem in delodajalcem, ki lahko nastane tudi ob ustreznem soglasju volj obeh, in če se dejansko izvršuje. Le s tega vidika je mogoče interpretirati in pravilno uporabiti določbe ZMEPIZ ter Pravilnika o ugotavljanju lastnosti zavarovanca.

Ker je bila ugotovljena invalidnost pri tožniku v času, ko ni bil več v delovnem razmerju, temveč prijavljen na Zavodu za zaposlovanje in vključen v prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi 24. člena ZPIZ-92, je po analogiji z določbo 2. alinee 126. člena ZPIZ upravičen le do nadomestila v višini 50 % od osnove (zavarovanci po 21. in 22. členu ZPIZ-92 - osebe, ki niso zavarovane po drugi podlagi...) , ne pa v višini 80 % od osnove, kot je to določeno za zavarovance po drugih temeljih zavarovanja (8., 9., 10., 11., 12., 13., 16. in 124. člen ZPIZ-92).

1. Za presojo o pravici do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom je bistveno, na kakšni podlagi je bil tožnik zavarovan ob nastanku invalidnosti. Od tega vprašanja odvisno, ali se nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom odmeri na način, določen v 131. čl. ZPIZ (zavarovanci iz 8., 9. in 10. čl. ZPIZ) ali pa v 132. čl. ZPIZ (vsi ostali zavarovanci iz 11. do 24. čl. ZPIZ). 2. Nadomestilo se odmeri samo enkrat, saj ima značaj rente, ter ga zavarovanci obdržijo, četudi so kasneje prerazporejeni na novo drugo ustrezno delo, na katerem je lahko plača večja ali pa manjša od plače, določene s pogodbo o zaposlitvi ali prvi razporeditvi po nastanku invalidnosti na drugo ustrezno delo.