202. člen ZPIZ

Tožnik je v času od 1. 1. 1972 do 1. 12. 1983 zavarovan po materi. Ona je bila nosilka zavarovanja, tožnik pa je bil član gospodinjstva. Zgolj nosilec zavarovanja je imel lastnost zavarovanca po 17. členu ZSZK. Tožnik od 1. 1. 1972 do 31. 12. 1983 ni bil lastnik, niti solastnik oziroma ni imel nobenega drugega statusa, kot je opredeljen v citiranem členu ZSZK. V tem primeru torej ni bil zavarovan po določbah navedenega predpisa in mu posledično navedena obdobja ni mogoče šteti v pokojninsko dobo. ZPIZ-2 v 2. alineji 42. člena določa, da zavarovanec iz 41. člena ZPIZ-2 pridobi pravico do invalidske pokojnine, če je invalidnost posledica poškodbe zunaj dela ali bolezni - pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta. Tožnik je dopolnil 13 let in 22 dni pokojninske dobe, za priznanje pravice do invalidske pokojnine pa bi moral dopolniti 16 let in 8 mesecev.

Toženec tožniku neutemeljeno očita neskrbnost v zvezi s hrambo podatkov. Le zato, ker tožnik z določenimi listinami, na katere se sklicuje toženec, ne razpolaga, ne pomeni, da se mu zavarovalna doba za sporno leto ne bi mogla priznati. Kot je pojasnil izvedenec, je podatke o obračunu in plačilu prispevkov moč razbrati iz bilance stanja in izkaza uspeha. Tega ne spremeni dejstvo, da je bil tožnik sam zavezan plačevati prispevke, kot to kot bistveno izpostavlja toženec. Toženec tako s sklicevanjem na obveznost plačila prispevkov (6. člen ZPIZ‑2) neuspešno poskuša nasprotovati sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje, saj je zaključek, da so bili prispevki obračunani in plačani, dokazno podprt z mnenjem izvedenca finančne stroke.

Obračunski list nikakor ne izkazuje obstoja delovnega razmerja. Tožnik niti ne zatrjuje, da bi bili izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, iz katerih bi izhajalo, da je bil v spornem obdobju v delovnem razmerju. Tudi v obračunskem listu je pod šifro 33 omenjeno civilnopravno razmerje, izrecno pa je v pogodbi o delu zapisano, da se prispevek obračuna iz civilnopravnega razmerja. Tožnik tudi ni bil vključen v obvezno zavarovanje, niti sporno obdobje ni bilo vpisano v delovno knjižico. Glede na navedeno tožniku ni uspelo dokazati, da je bil v spornem obdobju v delovnem razmerju, temveč je opravljal delo na podlagi sklenjene pogodbe o delu in na podlagi te pogodbe so se tudi obračunavali prispevki.

Po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje podlage zavarovanja ni ustrezno razčistilo (ni se opredelilo do listin, ki bi lahko potrdile navedbe tožnika) in je sprejelo zaključek, da je bil tožnik zavarovan po podlagi 40 ter kot tak dolžan sam obračunavati in plačati prispevke. Ugotovitev pravilne podlage zavarovanja je ključna, saj bi se moralo v primeru, da je bil tožnik zavarovan po podlagi 1, tj. kot oseba v delovnem razmerju, tudi obdobje, za katera niso bili plačani prispevki, v skladu s prvim odstavkom 202. člena ZPIZ/92 šteti v pokojninsko dobo. Razlog zakaj je sodišče prve stopnje zavrnilo neposredno zaslišanje priče v tem primeru ni sprejemljiv in predstavlja vnaprejšnjo dokazno oceno. Tožniku zaradi zavrnitve dokaznega predloga v postopku ni bilo omogočeno dokazovanje svojih trditev, da so bili plačani vsi prispevki kot edinemu zaposlenemu v družbi. Sodišče prve stopnje pa se niti ni opredelilo do že podane pisne izjave priče, da je bilo v tem času izplačevanje plač urejeno na način, da se pred plačilom prispevkov za pretekli mesec, plača v tekočem mesecu ni mogla izplačati.

V spornem obdobju je bil tožnik vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi delovnega razmerja, z zavarovalno podlago 001, kot delavec v delovnem razmerju. Torej ni bil oseba, ki bi bila dolžna obračunavati in plačati prispevke sama, saj je bil izplačevalec prispevkov za delavce delodajale. Tako bi ga bilo mogoče obravnavati le, če bi bil zavarovan na podlagi 13. člena ZPIZ/92, torej kot družbenik in poslovodna oseba. Ker pa je bil zavarovan kot delavec v delovnem razmerju, se tudi tisto obdobje, za katera niso bili plačani prispevki, v skladu s prvim odstavkom 202. člena ZPIZ/92 štejejo v pokojninsko dobo.

Status zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja je pravno urejen status osebe, v katerega je mogoče posegati le ob izpolnitvi zakonskih pogojev, in uživa varstvo pravnomočnosti v smislu 158. člena Ustave RS. Zavarovanec, ki je torej že pravnomočno vključen v zavarovanje kot družbenik in poslovodja zasebne družbe po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 oziroma 12. členu ZPIZ ob upokojitvi zavarovalne podlage ne more spreminjati v zavarovanje na temelju delovnega razmerja, torej 13. členu ZPIZ-1 oziroma 8. členu ZPIZ. Ker je bila tožnica v spornem obdobju zavarovana kot družbenik in poslovodna oseba zasebne gospodarske družbe, bi bilo to obdobje v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo mogoče šteti le, če bi bilo dokazano plačilo prispevkov.

Dejstvo, da delavec ni imel urejenega socialnega zavarovanja, da ni bil prijavljen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ni dokaz neobstoja delovnega razmerja in v posledici zavarovalne dobe. Na podlagi dejanskih ugotovitev, da je tožnik delo na kmetiji opravljal za plačilo, neprestano, osebno in po navodilih ter pod nadzorom gospodarja, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da so podani vsi elementi delovnega razmerja, s čemer je podana podlaga za priznanje pokojninske dobe iz naslova zavarovalne dobe po določbah TZPZ in ZTPPIZ.

Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila tožnica v obravnavanem obdobju lastnica zemljišča v velikosti 87,62 arov, ni izpolnjen pogoj velikosti kmetijskega zemljišča 1 hektar, da bi lahko bila zavarovanka po ZSZK. Čeprav je obdelovala celotno kmetijsko zemljišče, ki je bilo v (so)lasti sorojencev, je ni mogoče šteti za uživalko celotnega kmetijskega zemljišča v smislu ZSZK. Tožnica torej v obravnavnem obdobju ni imela statusa, kot je opredeljen v 17. členu ZSZK, kar pomeni, da v tem obdobju tudi ni mogla biti zavarovana po tem zakonu. Zato po 164. členu ZPIZ/83 niso izpolnjeni pogoji, da bi se ji navedeno obdobje štelo v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba.

Dejstvo, da delavec ni imel urejenega socialnega zavarovanja, da ni bil prijavljen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ni dokaz neobstoja delovnega razmerja in v posledici zavarovalne dobe. Ker je bilo za tožnika ugotovljeno, da so podani vsi elementi delovnega razmerja, je s tem podana podlaga za priznanje pokojninske dobe iz naslova zavarovalne dobe po citiranih določbah TZPZ in ZTPPIZ.

Tožnik je bil v spornem obdobju zavarovan kot delavec v delovnem razmerju, hkrati pa je imel status družbenika in poslovodne osebe. Čeprav niso bili plačani prispevki, se mu to obdobje iz naslova delovnega razmerja šteje v pokojninsko dobo.

Dejstvo, da je zavarovanec, ki je zavarovan na podlagi delovnega razmerja, hkrati tudi družbenik in poslovodna oseba, ne sme biti razlog za drugačno obravnavo v razmerju do drugih zaposlenih. Izhajati je treba iz tožničinega statusa delavke v delovnem razmerju in ne iz statusa družbenice in poslovodne osebe. Kot delavka v delovnem razmerju pa ni oseba, ki bi bila dolžna prispevke obračunati in vplačati sama, saj je izplačevalec prispevkov za delavce delodajalec.

Z odločbo, ki je postala pravnomočna, je bilo ugotovljeno, da je bila tožnica v spornem obdobju zavarovana na podlagi delovnega razmerja, zato ni nobene podlage, da bi se tekom sodnega postopka, v katerem se presoja zakonitost odmere starostne pokojnine, ponovno ugotavljalo, ali se tožnici obdobje zavarovanja šteje v pokojninsko dobo.

Tožnica, ki je do nastanka invalidnosti I. kategorije zaradi bolezni dopolnila 6 let, 11 mesecev in 16 dni pokojninske dobe, ne izpolnjuje pogoja gostote pokojninske dobe za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Dopolniti bi morala 9 let in 8 mesecev pokojninske dobe. Obdobje zavarovanja, ko je bila tožnica direktorica in družbenica zasebne družbe, se kot pokojninska doba upošteva le, če je plačan prispevek za obvezno zavarovanje.

Tožniku starostne pokojnine ni mogoče odmeriti od najnižje pokojninske osnove, ker je bil pretežni del zavarovalne dobe zavarovan za ožji obseg pravic. Dokupljene dobe iz 159. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnega do 31. 3. 1992 (čas opravljanja samostojne dejavnosti), ni mogoče šteti niti kot zavarovanje za širši niti za ožji obseg pravic, zato tožnik neutemeljeno uveljavlja, naj se mu ta doba upošteva kot zavarovanje za širši obseg.

V primeru, da po krivdi delodajalca ali toženca v matični evidenci zavarovancev, ki jo v sodelovanju z delodajalcem vodi toženec, za posamezno obdobje ni podatkov o zavarovančevi plači za odmero pokojnine, zavarovanec plačilo prispevkov lahko dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi, kar mora biti ugotovljeno z zadostno stopnjo verjetnosti. Ob tem, da je bil tožnik kot zavarovanec iz 12. člena ZPIZ kot lastnik zasebnega podjetja dolžan sam vložiti prijavo podatkov o zavarovalni dobi, plačah in osnovah za posamezno koledarsko leto, mu zgolj zaradi tega, ker druge pravne osebe (davčna uprava, agencija za plačilni promet in agencija za javnopravne evidence in storitve) ne razpolagajo več z evidencami glede obračunanih in plačanih prispevkov, obdobja, za katerega v matični evidenci ni podatkov o plači, ni mogoče šteti v zavarovalno dobo, temveč je plačilo prispevkov potrebno ugotoviti z zadostno stopnjo verjetnosti.

Okoliščina, da za določeno osebo v delovnem razmerju ni bila vložena prijava v zavarovanje in da zanjo ni bil plačan prispevek za socialno zavarovanje, nima nobenega vpliva na obstoj delovnega razmerja in praviloma tudi ne na vštevanje časa tega delovnega razmerja v zavarovalno dobo za uveljavitev pravic iz pokojninskega zavarovanja po določbah ZPIZ/92.

Okoliščina, da za določeno osebo v delovnem razmerju ni bila vložena prijava v zavarovanje in da zanjo ni bil plačan prispevek za socialno zavarovanje, nima nobenega vpliva na obstoj delovnega razmerja in praviloma tudi ne na vštevanje časa tega delovnega razmerja v zavarovalno dobo za uveljavitev pravic iz pokojninskega zavarovanja po določbah ZPIZ/92.

Tožnica v spornem obdobju in tudi še v času vložitve zahteve za upokojitev ni plačala prispevkov, zato ji ob upoštevanju 202. člena ZPIZ spornega časa ni bilo mogoče šteti v pokojninsko dobo.

Okoliščina, da za določeno osebo v delovnem razmerju ni bila vložena prijava v zavarovanje in da zanjo ni bil plačan prispevek za socialno zavarovanje, nima nobenega vpliva na obstoj delovnega razmerja in praviloma tudi ne na vštevanje časa tega delovnega razmerja v zavarovalno dobo za uveljavitev pravic iz pokojninskega zavarovanja po določbah ZPIZ/92. Ob upoštevanju, da je tožnica obstoj delovnega razmerja za sporno obdobje dokazala, je pravilna odločitev, da plačilo prispevkov s strani delodajalca ni odločilno za priznanje statusa zavarovanke za vtoževano obdobje.

Ker tožnica ob vložitvi zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine za določeno obdobje ni imela poravnanih prispevkov iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ji tega obdobja do plačila dolgovanih prispevkov ni mogoče šteti v zavarovalno dobo. Šele z naknadnim plačilom prispevkov so izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do starostne pokojnine, ki tožnici pripada od plačila prispevkov dalje, ne pa tudi za nazaj.