13. člen ZPIZ-1

Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na pravnomočno sodbo, izdano v delovnem sporu, v katerem je sodišče tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, zavrnilo. Ker je bilo pravnomočno razsojeno, da je bila tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi odpovedana zakonito, v socialnem postopku v katerem se presoja pravilnost in zakonitost odločb o lastnosti zavarovanca ne more doseči drugačnega rezultata z zatrjevanjem, da tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 28. 5. 2013. Podlaga in lastnost zavarovanca sta se zato po 28. 5. 2013 utemeljeno spremenila.

Niso izpolnjeni pogoji za obnovo postopka na podlagi 183.a člena ZPIZ-2, ker ne gre za naknadno (po izdaji odločbe z dne 1. 4. 2019) nastalo novo dejstvo, vendar pa je treba zahtevo tožnika presojati po določbi 183. člena ZPIZ-2. Ta določa, da lahko dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala. Tožnik kot delavec v delovnem razmerju ni bil sam zavezan obračunati in plačati prispevke, saj je bil izplačevalec prispevkov zanj delodajalec. Čeprav je bil tožnik družbenik in poslovodja družbe, je bil v tej družbi hkrati tudi delavec v delovnem razmerju in je status zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja užival na podlagi 13. člena ZPIZ-1. Kot družbenika in poslovodno osebo bi ga bilo mogoče obravnavati le, če bi bil zavarovan na podlagi drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1.

Kot delavec v delovnem razmerju tožnik ni bil oseba, ki bi bila dolžna prispevke obračunati in vplačati sama, saj je bil izplačevalec prispevkov za delavce delodajalec. Tako bi ga bilo mogoče obravnavati le, če bi bil zavarovan na podlagi drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1, torej kot družbenik in poslovodna oseba. Navedeno materialnopravno stališče je v sodni praksi že ustaljeno in izhaja tudi iz sodb Vrhovnega sodišča RS (VIII Ips 265/2015, VIII Ips 158/2014).

Starostna pokojnina z dnem 25. 2. 2016 je priznana preuranjeno, ker ni razčiščeno ali je tožnica na navedeni datum sploh dopolnila 38 let pokojninske dobe. Ni dvoma, da je tožnica, ki je rojena 25. 2. 1958, starostni pogoj iz 1. odstavka 36. člena ZPIZ-1 izpolnila 25. 2. 2016, ko je dopolnila 58 let starosti. Na presečni datum 31. 12. 2012 ji je manjkalo manj kot pet let starosti, s čimer je izpolnjen prvi pogoj iz drugega stavka 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2. Navedeno pa ne velja za pogoj pokojninske dobe, saj pred sodiščem prve stopnje, niti v predsodnem postopku ni bilo razčiščeno, ali je tožnici na presečni datum 31. 12. 2012 manjkalo pet let ali manj pokojninske dobe, ter kdaj je z dodano dobo dopolnila 38 let dobe. Iz 12. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja le, da je na dan 31. 12. 2017 dopolnila 31 let 6 mesecev in 8 dni pokojninske dobe in ker je bila v obvezno zavarovanje vključena do 15. 3. 2014, je 25. 2. 2016 dopolnila pokojninsko dobo v enakem trajanju. Upoštevajoč dodatnih 9 mesecev in 16 dni na zavarovalni podlagi 001 od 1. 1. 2006 do 16. 10. 2006 sodišče zaključuje, da je imela tožnica skupaj 32 let, 3 mesece in 24 dni pokojninske dobe. Vendar

Po 5. alineji 1. odstavka 129. člena ZPIZ-2 pokojninska doba obsega tudi čas, dopolnjen do 31. 12. 1999, ki se je po ZPIZ-1 všteval državljanu Republike Slovenije v pokojninsko dobo, razen če ni določeno drugače. Skladno s 187. členom ZPIZ-1 pokojninska doba obsega tudi čas, prebit v obveznem zavarovanju, ki se všteva v zavarovalno dobo po določbah tega zakona, in čas, dopolnjen do uveljavitve tega zakona, ki se državljanu Republike Slovenije všteva v pokojninsko dobo po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona, razen če ni drugače določeno. Na podlagi 1. odstavka 202. člena ZPIZ pokojninska doba obsega čas, prebit v zavarovanju, ki se všteva v zavarovalno dobo po določbah tega zakona. Delavci, zaposleni na območju Republike Slovenije, so bili obvezno zavarovani po 10. členu ZPIZ oziroma 13. členu ZPIZ-1. V okoliščinah konkretnega primera ni nobenih pogojev niti podlage, da bi se tožniku priznala pokojninska oziroma zavarovalna doba iz naslova zaposlitve pri A. d. o. o. v spornem obdobju. Ne le, da je tožniku z začetkom stečajnega postopka nad A. d. o. o. delovno razmerje in s tem podlaga za zavarovanje prenehalo, celo pravnomočno je bilo razsojeno, da tožnik za

Status zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja je pravno urejen status osebe, v katerega je mogoče posegati le ob izpolnitvi zakonskih pogojev, in uživa varstvo pravnomočnosti v smislu 158. člena Ustave RS. Zavarovanec, ki je torej že pravnomočno vključen v zavarovanje kot družbenik in poslovodja zasebne družbe po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 oziroma 12. členu ZPIZ ob upokojitvi zavarovalne podlage ne more spreminjati v zavarovanje na temelju delovnega razmerja, torej 13. členu ZPIZ-1 oziroma 8. členu ZPIZ. Ker je bila tožnica v spornem obdobju zavarovana kot družbenik in poslovodna oseba zasebne gospodarske družbe, bi bilo to obdobje v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo mogoče šteti le, če bi bilo dokazano plačilo prispevkov.

S prvostopenjsko sodbo je tožbeni zahtevek na odpravo navedenih odločb zavrnjen z utemeljitvijo, da je tožena stranka ugotovila tožničinega pravega delodajalca in da je to dejstvo pravnomočno ugotovljeno že v davčnem inšpekcijskem postopku. Postavilo se je na stališče, da bi tožnica ugovore lahko uveljavlja v davčno postopku, v katerem se je ugotavljalo navidezno poslovanje. S predhodno navedeno utemeljitvijo pa prvostopenjsko sodišče ni moglo pravilno presoditi zakonitosti izpodbijanih upravnih aktov, kot utemeljeno poudarja pritožba. Ne samo, ker tožnica ni bila stranka davčno inšpicirane gospodarske družbe in v njem zato ni imela možnosti izjave, temveč tudi zato, ker ji ta pravica ni bila zagotovljena niti v obravnavanem predsodnem postopku. Izpodbijani odločbi je tožena stranka izdala le na podlagi obvestila FURS-a, ne da bi dala tožnici možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, ter s tem prekršila načelo zaslišanja strank iz 9. člena ZUP. V ustavno sodnih presojah je bilo že večkrat poudarjeno, da se v upravnem postopku pravica do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS zagotavlja preko načela zaslišanja stranke. Bistvo tega procesnega načela je

Tožena stranka v pritožbi utemeljeno izpostavlja bistveno dejstvo, da je bil tožnik celotno vtoževano obdobje zaposlen v svojem podjetju (d. o. o.), zaradi česar mu je sodišče prve stopnje nezakonito priznalo delovno razmerje s toženo stranko. Delavec namreč ne more biti hkrati (v istem obdobju) v delovnem razmerju pri dveh delodajalcih, kar izhaja iz 147. člena ZDR-1 in iz uveljavljene sodne prakse.

Med tožnico (novinarko) in toženo stranko (časopisno hišo) je ves čas sodelovanja na podlagi avtorskih pogodb obstajalo delovno razmerje za nedoločen čas. Tožnica se je pri toženi stranki vključila v organiziran delovni proces in delo opravljala kot delavci v delovnem razmerju in v dogovarjanju z njimi. Tožena stranka je tožnico pri delu nadzorovala in ji dajala navodila (preko vodje dopisništva in različnih urednikov), tožnica pa je delo opravljala v prostorih delodajalca, pri čemer je imela zagotovljen dostop do intraneta tožene stranke preko službenega računalnika, imela je tudi službeno vizitko. Zato je tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja v spornem obdobju utemeljen. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati zneske zavarovanj in prispevkov, ki jih je tožnica že plačala iz naslova samozaposlitve. Delovno razmerje je podlaga za zavarovanje po določbah 13. člena ZPIZ-1 oziroma 14. člena ZPIZ-2 in ima prednost pred vsemi drugimi podlagami za obvezno zavarovanje po določbi 25. člena ZPIZ-1 oziroma drugega odstavka 13. člena ZPIZ-2. Zato se v primeru, ko je za isto obdobje naknadno vzpostavljena takšna nova podlaga

Stranski intervenientki je pri bivšem delodajalcu (tožeči stranki) delovno razmerje prenehalo 6. 8. 2011, to je s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela in je bila s tem dnem tudi odjavljena iz obveznih socialnih zavarovanj. V predsodnem postopku tako ni bilo nobene podlage za ugotovitev, da je imela stranska intervenientka od 6. 8. 2011 do 8. 9. 2011 lastnost zavarovanke na temelju 13. člena ZPIZ-1, ki določa vključitev zaposlenih v obvezno zavarovanje. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo nezakonito drugostopenjsko odločbo in razsodilo, da stranska intervenientka od 7. 8. 2011 do 8. 9. 2011 nima lastnosti zavarovanke na podlagi 13. člena ZPIZ-1.

V četrti alineji 49. člena ZMEPIZ je določeno, da se ugotavlja lastnost zavarovanca, če le-ta izpolnjuje pogoje za vključitev v zavarovanje, vendar je v zavarovanje prijavljen v nasprotju z določbami 25. člena ZMEPIZ, torej po neprednostni podlagi. To se je zgodilo v tožničinem primeru, ker je bila v spornem obdobju vodena v zavarovanju na podlagi zavarovalne podlage iz 15. člena ZPIZ-1 kot družbenica oziroma direktorica gospodarske družbe, s sodno odločbo v delovnem sporu pa je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je bila zaradi nezakonitosti predhodne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v spornem obdobju dejansko v delovnem razmerju, ki predstavlja prednostno podlago za vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v smislu 13. člena ZPIZ-1.

S Sporazumom o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško je bilo določeno, da je hrvaška pokojninska doba tuja doba in zato ni več vštevna po slovenskih predpisih. Tožnik brez upoštevanja hrvaške pokojninske dobe izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do pokojnine po slovenskih predpisih, zato se mu je pokojnina priznala brez te dobe. Zato tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo izpodbijanih upravnih odločb tožene stranke s priznanjem pravice do starostne pokojnine z upoštevanjem hrvaške pokojninske dobe, ni utemeljen.

Tožnica je sicer ob prostovoljni vključitvi v obvezno zavarovanje izpolnjevala pogoje iz 34. ZPIZ-1, naknadno pa je bilo za obdobje zavarovanj na teh dveh podlagah vzpostavljeno pravno razmerje, ki je podlaga za obvezno zavarovanje po 13. členu ZPIZ-1 in ima prednost pred vsemi drugimi podlagami. Zato se v tem primeru, ko je za isto obdobje naknadno vzpostavljena takšna nova podlaga za zavarovanje in to s sodno poravnavo, ni mogoče sklicevati na pravnomočno urejeno pravno razmerje, v katerega ni mogoče posegati.

Tožnik se je po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja vključil v obvezno zavarovanje na podlagi 15. člena ZPIZ-1 kot samostojni podjetnik, naknadno pa je bilo za obdobje tega zavarovanja (s sodno poravnavo v delovnem sporu) vzpostavljeno pravno razmerje (delovno razmerje), ki je podlaga za obvezno zavarovanje po 13. členu ZPIZ-1 in ima prednost pred vsemi drugimi podlagami. Zato se v primeru, ko je za isto obdobje naknadno vzpostavljena nova podlaga za zavarovanje in to s pravnomočno sodbo sodišča oziroma s sodno poravnavo, ni mogoče sklicevati na pravnomočno urejeno pravno razmerje, v katerega ni mogoče posegati. Ker je bil tožniku s sodno poravnavo priznan obstoj delovnega razmerja brez prekinitve, kar pomeni obstoj pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje, ima tožnik v skladu s 1. alinejo 47. člena ZMEPIZ pravico do priznanja lastnosti zavarovanca po tej podlagi tudi v spornem obdobju.

Kljub temu, da je tožena stranka tožnico v spornem obdobju vključila v zavarovanje na temelju 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1 (torej kot družbenico in poslovodno osebo gospodarske družbe), ki pa se ni izvrševalo, je zaradi pravnomočne naknadne ponovne vzpostavitve delovnega razmerja (tožničin delodajalec je bil po pravnomočni sodbi dolžan za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vse do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi vzpostaviti stanje, kakršno je obstajalo pred nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi), ki je podlaga za obvezno zavarovanje po 13. členu ZPIZ-1 (torej na temelju delovnega razmerja), v okoliščinah konkretnega primera podan dejanski stan iz 25. člena ZPIZ-1. V primeru, kadar oseba istočasno izpolnjuje pogoje za vključitev v obvezno zavarovanje po različnih podlagah, se namreč v skladu s 25. členom ZPIZ-1, zavaruje po tisti, ki je v tem zakonu navedena pred drugimi podlagami. Zaradi pravnomočne ponovne vzpostavitve podlage za zavarovanje na temelju 13. člena ZPIZ-1, se zato ni mogoče sklicevati na pravnomočno urejeno pravno razmerje, v katerega ni mogoče poseči. Spremenjeno zavarovalno podlago, ki je posledica pravnomočno razsojenega delovnega spora, je

Tožnica je v spornem času pridobila lastnost zavarovanke z vloženo prijavo v zavarovanje na podlagi 34. člena ZPIZ-1 (prostovoljna vključitev v zavarovanje). Prijava je bila izvršena s strani tožnice, kar je v skladu s 3. odstavkom 23. člena ZMEPIZ ter zadnjo alineo 47. člena ZMEPIZ. Ob takšnem načinu pridobitve lastnosti zavarovanke ni zakonske podlage za posebno ugotavljanje lastnosti zavarovanke oz. ugotavljanje zavarovalnega razmerja s posebno odločbo. Tako nastalo pravno razmerje se je evidentiralo v matično evidenco na podlagi volje tožnice (prijave) in se šteje za urejeno pravno razmerje, ki je pravnomočno in ima za tožnico vse pravne učinke. V pravnomočno urejena pravna razmerja pa je možno poseči (odpraviti, razveljaviti ali spremeniti) le z izrednimi pravnimi sredstvi (158. člen Ustave RS).

Na podlagi pravnomočne sodbe (s katero je bilo ugotovljeno, da je tožnici pri delodajalcu nezakonito prenehalo delovno razmerje) bi se za sporno obdobje ugotavljala lastnost zavarovanca, če tožnica ne bi bila že v tem obdobju prijavljena v pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi 34. člena ZPIZ-1 (prostovoljna vključitev v obvezno zavarovanje) in na podlagi 3. odstavka 23. člena ZPIZ-1 (starševstvo). Gre za pravnomočno urejeno pravno razmerje, ki je imelo za tožnico ves čas zavarovanja vse pravne učinke. V pravnomočno urejena pravna razmerja je glede na določbe ZUP, ki se je uporabljal v skladu z 249. členom ZPIZ-1, dopustno posegati le v taksativno naštetih primerih in iz razlogov, ki so določeni za posamezno izredno pravno sredstvo. URS v svojem 158. členu zagotavlja nespremenljivost pravnih razmerij. Po tej določbi je mogoče pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopkih, določenih z zakonom. Zato tožničin tožbeni zahtevek na priznanje lastnosti zavarovanca iz naslova delovnega razmerja za sporno obdobje ni utemeljen.

Z odločbo, ki je postala pravnomočna, je bilo ugotovljeno, da je bila tožnica v spornem obdobju zavarovana na podlagi delovnega razmerja, zato ni nobene podlage, da bi se tekom sodnega postopka, v katerem se presoja zakonitost odmere starostne pokojnine, ponovno ugotavljalo, ali se tožnici obdobje zavarovanja šteje v pokojninsko dobo.

Prvi tožnik je bil v spornem obdobju v delovnem razmerju pri drugem tožniku (podani so bili vsi elementi delovnega razmerja), v posledici česar je bil pravilno vključen v obvezno zavarovanje iz naslova delovnega razmerja. Zato niso bili podani pogoji za ugotavljanje lastnosti zavarovanca, prav tako pa niso bili podani pogoji za ugotovitev ničnosti prijave.