276. člen ZPIZ-1

Sodišče je v 7. in 8. točki obrazložitve sodbe argumentirano pojasnilo, da sklep o popravi pomote št. ... z dne 16. 9. 201910 ne predstavlja podlage za ponovno odmero invalidske pokojnine za čas od 4. 9. 1993 do 1. 10. 2017 zaradi drugačne opredelitve vzroka nastanka invalidnosti, niti ni mogoča zahtevana ponovna odmera invalidske pokojnine upoštevajoč pravila o povrnitvi škode za čas od 4. 9. 1993 do 1. 10. 2017. Pravilna je ugotovitev, da za ponovno odmero invalidske pokojnine za nazaj zaradi poprave pomote pri označbi vzroka invalidnosti, zaradi učinkov iz določila tretjega odstavka 183. člena ZPIZ-2 glede na 183. člen ZPIZ-2, ni podlage.

Zaradi pravne neurejenosti zamudnih obresti na področju sistema socialne varnosti, spremenjene ureditve obrestovanja občasnih denarnih dajatev (3. odst. 279. člena ZOR), opustitve plačila odškodnine v višini zamudnih obresti, (276. člen prej veljavnega ZPIZ-1) itd., sodna praksa ni bila enotna, niti dosledna. To je veljalo tudi za odločitve revizijskega sodišča, v katera je že leta 2000 in 2002 poseglo Ustavno sodišče RS. Kljub temu je bilo še 9. 5. 2016 (VIII Ips 308/2016) zavzeto stališče, da do zamude v izpolnitvi dajatve (pokojninske) ne more priti, dokler ni priznana z izvršljivim posamičnim upravnim aktom ali z izvršljivo sodno odločbo. Na ostalih področjih socialne varnosti, npr. povračilu stroškov zdravljenja v tujini, pravicah iz javnih sredstev, štipendijah, denarnih dajatev v zvezi z negativno uskladitvijo pokojnin itd., pa so bili zahtevki o zakonskih zamudnih obrestih praviloma presojani ob uporabi določb OZ. Vendar pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi VIII Ips 187/2018 z dne 18. 6. 2019 odstopilo od stališča, zavzetega v sodbi VIII Ips 308/2016. Gre za spremembo sodne prakse glede sojenja o zakonskih zamudnih obrestih pri denarnih dajatvah iz ob

V konkretnem primeru je ob smiselni uporabi 197. člena ZPIZ-2 potrebno o vtoževanih zakonskih zamudnih obrestih šteti, da je tožena stranka po izteku 60-ih dni od vročitve nezakonitega prvostopenjskega posamičnega upravnega akta zašla v zamudo z izplačilom razlik med dodatkom za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb in dosojenim višjim dodatkom za zadovoljevanje vseh osnovnih življenjskih potreb. Za razlike mesečnih zneskov, zapadlih v plačilo do 2. 10. 2017 je dolžna obračunati in plačati zakonske zamudne obresti od 3. 10. 2017 dalje do plačila, od vseh vnaprej dospevajočih razlik pa od zapadlosti vsakokratne mesečne razlike dodatka v plačilo do plačila.

Pravno praznino glede zakonskih zamudnih obresti na področju socialne varnosti je pri sojenju potrebno zapolnjevati z ustreznimi razlagalnimi metodami in argumenti. Specialno ureditev s področja obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (197. člen ZPIZ-2), ki ureja zakonske zamudne obresti v primeru zamude pri izpolnitvi pravilne in zakonite upravne odločbe, je potrebno v povezavi s 378. členom OZ smiselno uporabljati tudi v primerih, ko denarne dajatve v predsodnem postopku na istem ali drugih področjih sploh niso priznane, pa je takšna upravna odločba v sodnem postopku v celoti ali delno odpravljena ter pravica za nazaj priznana v zakoniti višini, ali odrejeno ponovno upravno odločanje.

Ker je bila tožnici novo odmerjena starostna pokojnina priznana vse od 1. 1. 2009 dalje, ji je ob pravilni uporabi 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1 mogoče pravilno dosoditi le odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od zapadlosti vsakega posameznega premalo izplačanega zneska pokojnine v obdobju od 1. 1. 2009 do 30. 6. 2015 dalje, do dneva plačila. Torej v višini obračunanih zamudnih obresti, ki tečejo od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan, dalje. V primeru dane zahteve nova odločba učinkuje s prvim dnem naslednjega meseca po dani zahtevi.

Predlog se zavrne.

Pritožba v delu, ki se nanaša na odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti, ni utemeljena. Za pritožbeno rešitev zadeve v tem delu je namreč edino relevantno, da se je tožnica eksplicitno strinjala s toženčevim obračunom odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti v določenem znesku, torej v znesku, kot ga je sodišče prve stopnje tudi priznalo. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da podredni tožbeni zahtevek, postavljen 13. 1. 2001 v drugem socialnem sporu, ne predstavlja zahteve za novo odmero pokojnine v smislu obravnavane ustavne odločbe, zato ji pred 1. 7. 2011 ni mogoče priznati višjega sorazmernega dela starostne pokojnine.

V 197. členu ZPIZ-2 je urejen le primer, ko je zavod v zamudi z izplačilom pokojninskih in invalidskih dajatev, priznanih z izvršljivo ustrezno, torej v dejanskem, materialnem in procesnem smislu pravilno ter zakonito odločbo. V določbi 197. člena niti v kakšni drugi določbi ZPIZ-2 pa ni urejen primer, ko je zavod denarno dajatev (ali dajatev v višjem znesku) dolžan izplačati za nazaj na podlagi upravne odločbe o priznanju pravice ali po odločbi sodišča. Po uveljavitvi ZPIZ-2 je nastalo pravno praznino potrebno zapolniti z analogijo legis in ob uporabi argumenta a simili ad simile. Torej s sklepanjem od podobnega na podobno, ko sta si neposredno normativno urejeni in neurejeni primer podobna v bistvenih lastnostih. Specialno določbo 197. člena ZPIZ-2, ki ureja zakonske zamudne obresti v primeru zamude v izpolnitvi pravilne in zakonite, torej tudi pravočasne upravne odločbe, potrebno v povezavi s 378. členom OZ smiselno uporabljati tudi v primeru, ko je dajatev s prepozno prvostopenjsko upravno odločbo priznana za nazaj, tako da od dajatev, ki bi v primeru izdaje ustrezne oziroma pravočasne odločbe zapadle pred potekom 60-dnevnega roka, zakonske zamudne obresti tečejo od po

V primeru iz 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1 ne gre za zakonske zamudne obresti v smislu plačila za uporabo tujega kapitala, temveč za odškodnino. Gre za poseben primer odškodninske odgovornosti toženca, ko je ne glede na svojo krivdo, vendar pod pogojem, da razlogi za izdajo ustrezne odločbe niso na strani zavarovanca, delodajalca oziroma druge osebe, dolžan izplačati odškodnino, ki je navzgor omejena z višino zakonskih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil (moral biti) izplačan, če bi bila že odločba na prvi stopnji ustrezna, pa do izvršitve ustrezne odločbe. Določeni so tako pogoji oziroma temelj za plačilo odškodnine, kot tudi njena višina. Torej višina obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan, pa do izvršitve odločbe. Iz navedenih razlogov višine odškodnine z 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1 ni mogoče omejevati z višino glavnice, kot je bilo v 376. členu OZ določeno za zakonske zamudne obresti. Ker je sodišče prve stopnje zavzelo zmotno materialno pravno stališče, da se 376. člen OZ uporablja tudi, ko gre za odškodnino po 2. odstavku 276. člena ZPIZ-1, je dejansko stanje v zvezi z obračunom odškodnine v višini zakonskih zamudnih

Pri odškodnini v višini zakonskih zamudnih obresti gre za posebno vrsto odškodninske odgovornosti zavoda, ki se uporabi v primerih, če je zavod dolžan denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj na podlagi odločbe druge stopnje o priznanju pravice ali po odločbi sodišča, pa do izdaje ustrezne odločbe na prvi stopnji ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca oziroma druge osebe. V teh primerih se upravičencu izplača v breme zavoda odškodnina v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan, pa do izvršitve odločbe.

Za odškodninsko odgovornost tožene stranke (zavoda) bi moralo biti ravnanje pri njej zaposlenih delavcev takšno, da bi iz njega izhajal namen izigranja z zakonom določene pravice na način, ki bi hkrati kazal na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Ravnanje tožene stranke bi moralo biti samovoljno oziroma arbitrarno, takšno, da bi brez razlogov odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je toženec kot nosilec in izvajalec javnih pooblastil pri izvajanju te funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da bi ravnanje štelo za protipravno v smislu standarda, izoblikovanega v ustaljeni sodni praksi, za odškodninsko odgovornost iz naslova civilnega delikta. Napačna odločitev tožene stranke (v predsodnem postopku je prišlo do ustavitve izplačevanja nadomestila za čas čakanja na zaposlitev, v sodnem postopku sta bila takšna posamična upravna akta odpravljena) sama po sebi še ne pomeni krivdnega ravnanja njenih delavcev v smislu protipravnosti kot pogoja za obstoj odškodninske odgovornosti.

Tožnica neutemeljeno uveljavlja, da se ji delna invalidska pokojnina izplačuje že od izdaje prvostopenjske sodbe, s katero ji je bila pravica priznana, to je za čas pred pravnomočnostjo sodbe. Šele z dnem pravnomočnosti sodbe je bil namreč vzpostavljen temelj, po katerem je v skladu s preostalo delovno zmožnostjo lahko pričela z delom v svoji dejavnosti s polovičnim delovnim časom. Ravnanje tožene stranke, ki je upoštevala takrat veljavno določbo 3. odstavka 66. člena ZPIZ-1, kljub kasnejši odločitvi Ustavnega sodišča RS, da je ta določba v neskladju z Ustavo RS, ne pomeni protipravnega ravnanja. Elementi odškodninske odgovornosti zato niso podani in je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zaradi premoženjske škode v višini delnih invalidskih pokojnin neutemeljen.

Toženec je dolžan tožniku delno invalidsko pokojnino na podlagi sodbe izplačati za nazaj. Ker do izdaje ustrezne odločbe toženca ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca, delodajalca oziroma druge osebe, temveč zaradi ravnanja toženca, je tožnik upravičen do odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti.

Tožnik ima dopolnjenih 24 let, 11 mesecev in 14 dni pokojninske dobe, z upoštevanjem dodane dobe iz naslova služenja vojaškega roka in prijavljenosti na Zavodu RS za zaposlovanje pa skupno 38 let, 1 mesec in 29 dni. Ob takšni dobi bi moral tožnik na dan 31. 12. 2012 dopolniti 63 let starosti oz. z znižanjem starosti zaradi povečane zavarovalne dobe najmanj 61 let ter 4 mesece starosti, da bi izpolnjeval oba pogoja (pokojninska doba in starost) za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-1. Na dan 31. 12. 2012 pa je tožnik dopolnil šele 59, let 3 mesece in 17 dni starosti. To pomeni, da tožnik ni izpolnjeval pogoja starosti iz 36. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do starostne pokojnine. Zato tožbeni zahtevek za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-1 ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da tožnica ni izpolnila pogoja pravočasnosti prijave pri zavodu za zaposlovanje, kot pogoja za pridobitev pravice do oskrbnine. Pogoj prijave pri zavodu za zaposlovanje v 30 dneh od izgube pravice do vdovske pokojnine iz 2. odstavka 129. člena ZPIZ-1 je treba interpretirati tako, da rok prične teči takrat, ko se zavarovanec seznani z izgubo pravice. Tožnica namreč prijavne dolžnosti za priznanje pravice do oskrbnine ni mogla izpolniti, še preden je bila seznanjena s prenehanjem pravice do vdovske oziroma družinske pokojnine. V konkretnem primeru je bila tožnica o izgubi pravice obveščena z vročitvijo odločbe dne 27. 11. 2012. Od tega dne dalje je začel teči 30-dnevni rok za prijavo pri zavodu za zaposlovanje. Ker se je tožnica na zavod prijavila dne 16. 11. 2012, torej še preden je rok sploh začel teči, je pogoj pravočasnosti prijave iz 2. odstavka 129. člena ZPIZ-1 izpolnjen in da tožnica izpolnjuje vse pogoje za priznanje pravice do oskrbnine po 2. odstavku 129. člena ZPIZ-1. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je izpodbijani odločbi odpravilo in tožnici priznalo pravico do oskrbnine.</

Izvedenski organ je v postopku podal izvedensko mnenje, da je pri tožnici potrebno nadaljnje zdravljenje ali ukrepi medicinske rehabilitacije in da glede na neskladnost med psihiatričnimi ambulantnimi izvidi in osebnim pregledom ter mnenjem psihologa pri tožnici diagnostični postopek ni končan, zato predlaga resno hospitalno obravnavo, v okviru katere naj se pojasni, ali gre za hujšo duševno motnjo (psihozo). V konkretnem primeru ne gre za vprašanje, ali je pri tožnici zdravljenje končano, temveč je odprto vprašanje, ali pri tožnici obstaja globlja psihopatologija v smislu psihoze in če obstaja, kako omenjena diagnoza oziroma zdravstveno stanje vpliva na tožničino delovno zmožnost. Neopravljeni diagnostični postopek pa pomeni, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na presojo izpodbijanih odločb tožene stranke in na priznanje pravice do invalidske pokojnine, razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica je v tožbi zahtevala obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF-om to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti.

Tožnica od toženca uveljavlja povračilo škode, ki ji je nastala zaradi nepravočasnega izplačila nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo, kot posledice napačnega postopanja toženca v postopku ugotavljanja invalidnosti tožnice. V skladu s prvim odstavkom 352. člena OZ odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil. Tožnici je bila sodba sodišča prve stopnje, s katero je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in ji je bila priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo s polnim delovnim časom ter tožencu naloženo, da odloči o nadomestilu plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, vročena 15. 7. 2009. Z vročitvijo te sodbe je tožnica izvedela za škodo in storilca. Ker je subjektivni zastaralni rok dne 12. 12. 2012, ko je bila tožba vložena, že potekel, je tožničina terjatev zastarala. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen.

Pritožbeno sodišče je v istovrstnih zadevah že zavzelo stališče, da tožeče stranke z zahtevki na odpravo izpodbijanih upravnih aktov v zvezi z negativno uskladitvijo pokojnin po 143. členu ZUJF potem, ko je tožena stranka na podlagi določb ZOPRZUJF z izdajo novih odločb pravnomočno odpravila pravne posledice negativne uskladitve pokojnin, ne izkazujejo več pravnega interesa za tožbo, ker si ne morejo izboljšati pravnega položaja. Zato je potrebno tožbo zavreči. Tožnica je v tožbi zahtevala obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF-om to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti.