VSRS Sodba II Ips 195/2012

Reviziji se zavrneta.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

1Tožnica je s tožbo, od sodišča zahtevala, naj razsodi, da ji je tožena država dolžna plačati odškodnino za škodo, ki ji je nastala zaradi nestrokovnega vodenja postopka in odločanja o njenem varstvu in vzgoji v zakonskem sporu med njenima staršema.

2Sodišče prve stopnje je njenemu tožbenemu zahtevku delno ugodilo in je odločilo, da mora toženka tožnici plačati odškodnino v znesku 14.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Sodišče druge stopnje pa je pritožbo tožnice zavrnilo, pritožbi toženke pa je delno ugodilo in je sodbo v ugodilnem, izpodbijanem delu spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino znižalo na 8.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4Zoper odločitev sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila direktno revizijo. Poudarja, da ni pravilna ugotovitev sodišča druge stopnje, da ni pravočasno podala navedb v zvezi z škodo zaradi posega v pravico do spoštovanja družinskega življenja. Opozarja, da je v tožbi pod VI. točko navedla, da je zaradi posega v to pravico trpela duševne bolečine in predlagala, naj obseg škode sodišče ugotovi z izvedencem. Opozarja, da je v vlogi z dne 15. 9. 2010 zgolj odgovarjala na navedbe iz več vlog tožene stranke. Tožnica poudarja, da se višje sodišče pri zavrnitvi zahtevka zaradi nepravilno izvršene prisilne izvršbe sklicuje na razloge, ki jih tožena stranka v svoji trditveni podlagi ni navajala. Posledično je po mnenju tožnice tudi nepravilno zavrnjen odškodninski zahtevek iz naslova strahu, ki ga je utrpela ob prisilni izvršitvi sodnih odločb. Meni, da je napačno stališče obeh sodišč, da njene trditve v zvezi z zakonodajno protipravnostjo niso bile dovolj konkretizirane. Opozarja tudi, da sodišče druge stopnje njene pritožbe ni obravnavalo v delu, ki se nanaša na ravnanje Centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD), ampak je navedlo le, da trditve tožnice niso bile del pravočasne trditvene podlage, kar pa po njenem mnenju ne drži in se sklicuje na II. in III. točko tožbe in VI. točko pripravljalne vloge. Poudarja tudi, da je napačna odločitev obeh sodišč, da je sodišče njeno mnenje pridobilo posredno preko izvedenca in se sklicuje na sklepe o postavitvi izvedencev in vprašanja, ki jih je sodišče izvedencem zastavilo. Navaja, da je šele v zadnjem sklepu uspelo postaviti vprašanje glede izražanja njenega mnenja in bi sodišče moralo upoštevati, da je takšno protipravno stanje trajalo dve leti. Poudarja, da se je sodišče druge stopnje pri odločanju o višini odškodnine oprlo na odškodninske zadeve, v katerih je do nastanka škode prišlo v prometni nesreči, te pa so neprimerljive z obravnavano zadevo. Tožnica povzema ugotovitve izvedenke o obsegu škode in poudarja, da bi ji sodišče moralo prisoditi vso zahtevano odškodnino. Meni, da je sodišče druge stopnje z zavrnitvijo zahtevka iz naslova strahu spremenilo dejanske ugotovitve, saj je izvedenka ocenila, da je tožnica doživljala tudi strah. Poudarja, da bi ji moralo zaradi dolgotrajnosti postopka sodišče prisoditi vsaj 15.000 EUR, kolikor prisoja Evropsko sodišče za varstvo človekovih pravic (v nadaljevanju Evropsko sodišče) in poudarja, da je limitiranje odškodnine v Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO) neustavno. Na več mestih opozarja, da je sodišče druge stopnje v postopku v zadevi II Cp 1349/2011, v kateri njena sestra A. uveljavlja odškodninski zahtevek iz podobnih razlogov, odločilo drugače in pritožbi prilaga odločbo sodišča druge stopnje. Predlaga, naj Vrhovno sodišče njeni reviziji ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da ji prisodi vso zahtevano odškodnino.

5Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne.

6Tožena stranka pa je zoper sodbo sodišča druge stopnje najprej predlagala dopustitev revizije in Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 159/2012 toženi stranki dopustilo revizijo glede vprašanj:

- ali je tožnica aktivno legitimirana za vložitev odškodninske tožbe zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku;

- kolikšna je primerna odškodnina zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku;

- ali je sodišče navedlo zadostne razloge za obstoj vzorčne zveze med protipravnim ravnanjem toženke in škodo, ki je v obliki duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti nastala tožnici in glede materialnopravne presoje obstoja vzročne zveze;

- kolikšna je primerna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti.

7Tožena stranka je na podlagi tega sklepa vložila revizijo, v kateri opozarja, da tožnica ni bila stranka postopka in zato nima aktivne legitimacije za zahtevek za odškodnino zaradi dolgotrajnosti postopka. Sklicuje se na zadevo Evropskega sodišča Bitenc proti Sloveniji, v kateri je to sodišče odločilo, da pritožba ni dopustna, ker je pritožnica v postopku nastopala le kot pooblaščenka. Meni, da je prisojena odškodnina zaradi dolgotrajnosti postopka previsoka in da je sodišče tožnici pravzaprav dvakrat prisodilo odškodnino zaradi trajanja postopka, ker je dolgotrajnost postopka upoštevalo tudi pri odmeri odškodnini za nepremoženjsko škodo. Tožena stranka opozarja, da bi moralo sodišče, čeprav tožnica ni bila stranka postopka, pri odločanju upoštevati tudi ravnanje strank in njihov vpliv na dolžino postopka. Poudarja, da se sodišče ni ukvarjalo z vzročno zvezo in s tem, da je na nastanek škode pri tožnici odločilno vplivalo to, da se starša nista mogla sporazumeti o njenem varstvu in vzgoji. Poudarja, da je sodišče tožnici prisodilo previsoko odškodnino in opozarja na zadevi Evropskega sodišča Z. proti Sloveniji in Trdan in Ć. proti Sloveniji. Predlaga, naj Vrhovno sodišče njeni reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da zahtevek zavrne, podrejeno pa, da zniža prisojeno odškodnino.

8Sodišče je revizijo vročilo tožnici, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

9Reviziji nista utemeljeni.

O aktivni legitimaciji tožnice

10Neutemeljen je ugovor tožene stranke, da tožnica ni bila stranka postopka, v katerem je sodišče ob zakonskem sporu med tožničinem staršema odločalo tudi o tem, kateremu od staršev naj se po razvezi zakonske zveze tožnico zaupa v varstvo in vzgojo. Vrhovno sodišče je že v zadevi II Ips 536/2009 obrazložilo, da je v sporih o varstvu in vzgoji otrok ter otrokovih stikih vselej tudi otrok sam stranka postopka, čeprav formalno v postopku v tej vlogi ne nastopa. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (tretji odstavek 105. člena in četrti odstavek 106. člena, v nadaljevanju ZZZDR,) sicer daje staršema procesno legitimacijo tudi za uveljavljanje otrokovih pravic (vzgoja in varstvo, stiki), nosilec teh pravic pa je vselej tudi otrok, zato ima tudi on sam aktivno legitimacijo. Da je tudi otrok stranka postopka se pokaže takrat, ko se otrok, ki je dopolnil 15 let in je sposoben razumeti pomen in pravne posledice svojih dejanj, v skladu z prvim odstavkom 409. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) odloči, da bo sam uveljavljal svoje pravice v postopku . Tako je pravilna odločitev sodišč, da tožnica ima aktivno legitimacijo za uveljavljanje odškodnine zaradi dolgotrajnosti sodnega postopka, v katerem je sodišče ob zakonskem sporu med tožničinema staršema odločalo tudi o tem, kateremu od staršev, naj se po razvezi zakonske zveze tožnico zaupa v varstvo in vzgojo.

O trditvah tožnice v zvezi z obstojem pravno priznane nepremoženjske škode

11Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno obrazložili, da tožničin zahtevek temelji na 26. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da so v 26. členu URS urejene le predpostavke za obstoj odškodninske odgovornosti države (protipravnost ravnanja osebe ali organa, ki opravlja službo ali dejavnost državnega organa oziroma nosilca javnih pooblastil, škoda in vzročna zveza med njima), da pa je za vsa ostala vprašanja, ki v 26. členu URS niso urejena, po pravni analogiji treba uporabiti določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

12Sodišče druge stopnje tako pravilno opozarja, da OZ v 179. členu določa, za katero nepremoženjsko škodo je oškodovancu mogoče prisoditi denarno odškodnino. Tako je oškodovancu v primeru, če obseg in trajanje telesnih, duševnih bolečin in strahu to upravičujejo, mogoče prisoditi denarno odškodnino tudi zaradi duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostne pravice.

13Sodišče druge stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da je pravica do spoštovanja družinskega življenja osebnostna pravica. Čeprav je res sodišče druge stopnje najprej navedlo, da tožnica v zvezi s kršitvijo te pravice ni navedla dovolj trditev, pa je v nadaljevanju pojasnilo, da je pravzaprav vse navedbe tožnice, ki jih je sodišče upoštevalo pri odločitvi o odškodnini zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, treba upoštevati tudi pri kršitvi pravice do družinskega življenja. Poudarilo je, da v obravnavanem primeru ni mogoče ločevati nastale škode po posameznih postavkah, kar pomeni, da je tožnici priznalo odškodnino tudi zaradi posega v pravico do spoštovanja družinskega življenja in so revizijski ugovori tožnice v tem delu neutemeljeni.

14V zvezi z vsebino pravice do spoštovanja družinskega življenja imamo bogato prakso Evropskega sodišča, ki je od leta 1953, ko je Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) začela veljati, obravnavala veliko število primerov v zvezi s posegi države v zasebno in družinsko življenje, ki je v tej konvenciji varovano v 8. členu. Po mnenju Evropskega sodišča pravica do spoštovanja družinskega življenja ne vključuje le pravice, da te pustijo samega (negativni vidik pravice do spoštovanja družinskega življenja), temveč tudi pravico vzpostaviti in razvijati razmerje z ostalimi človeškimi bitji, predvsem na čustvenem področju, zaradi razvoja in izpolnitve posameznikove lastne osebnosti (pozitivni vidik pravice do spoštovanja družinskega življenja). V pravico do spoštovanja družinskega življenja lahko javna oblast poseže, če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države, zato da se prepreči nered ali zločin, da se zavaruje zdravje ali morala ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi. Zlasti je poseg v to pravico lahko utemeljen zaradi varstva koristi otrok. Tožnica trdi, da je bila zaradi nepravilnega ravnanja in odločanja v sodnem postopku neutemeljeno ločena od očeta, očetovih staršev in sestre in da je prišlo do prekomernega posega v njeno pravico do spoštovanja družinskega življenja, zaradi česar je trpela duševne bolečine.

O protipravnosti

15Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno pojasnili, da je ravnanje nosilca oblasti protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Pri presoji, ali je bilo ravnanje državnega organa protipravno, je treba izhajati iz narave njegovega dela. Sodišče druge stopnje je pravilno opozorilo, da vsaka zmotna uporaba materialnega prava in kršitev določb postopka nikakor še ne pomeni protipravnega ravnanja. Iz okoliščin konkretnega primera mora biti razvidno, da je pristojni organ pri izvajanju javne funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje postalo protipravno.

16Tožnica v reviziji nasprotuje odločitvi sodišča druge stopnje, da sodišče pri izbiri sredstva izvršbe začasne odredbe ni ravnalo protipravno. Opozarja, da je sodišče druge stopnje, ki je navedlo, da je sodišče ravnalo tako po tem, ko oče svoje obveznosti več mesecev ni prostovoljno izvršil, pri odločitvi upoštevalo razloge, ki jih toženka v svoji trditveni podlagi ni navajala. Ugovor tožnice ni utemeljen. Tožnica nosi dokazno breme glede obstoja protipravnosti. Že samo besedilo prvega odstavka 238. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) jasno pove, da pri izvršitvi odločbe o varstvu in vzgoji otroka neposredna izročitev otroka ni nujno sekundarno izvršilno sredstvo tako kot pri izvrševanju odločbe o otrokovih stikih (238.f člen ZIZ), ampak lahko sodišče v posebej utemeljenih primerih odloči, da se izvršba z neposredno izročitvijo opravi takoj. Tožnica je tista, ki bi morala dokazati, da niso bile podane okoliščine, ki ob predpostavki, da je začasna odredba izdana pravilno, po uveljavljeni sodni praksi utemeljujejo takojšnjo izvršbo z neposredno izročitvijo. Pravilna je ocena sodišča druge stopnje, da tožnica tega ni izkazala in da sodišče, s tem, da se je odločilo za neposredno izvršbo, ni ravnalo protipravno. Sta pa obe sodišči pritrdili tožnici, da je sodišče pri samem odločanju o izdaji začasne odredbe ravnalo protipravno, s čimer se strinja tudi Vrhovno sodišče, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

17Tožnica se v reviziji tudi ne strinja z odločitvijo sodišč, da je bila v postopku spoštovana njena pravica, da pove svoje mnenje. Sodišči sta ugotovili, da je bila ob začetku razveznega postopka v veljavi še prejšnja določba 410. člena ZPP, po kateri je sodišče, ki je odločalo o vzgoji in varstvu otrok, moralo otroka, ki je že dopolnil deset let in je sposoben razumeti pomen postopka in posledice odločitve, na primeren način obvestiti o uvedbi postopka in o njegovi pravici, da izrazi svoje mnenje. Kasneje je bila določba spremenjena tako, da sedaj ni več starostne omejitve, torej da sodišče ne glede na starost najprej oceni, ali je otrok že dovolj razumen, da se zaveda posledic postopka in odločitve in šele v tem primeru ga nato seznani z njegovo pravico izraziti svoje mnenje. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da ni obvezno, da razgovor opravi sodnik, ampak je to odvisno od okoliščin konkretnega primera (glej na primer odločbo Vrhovnega sodišča, opr. št. II Ips 133/2005)‏. Zlasti v primerih, ko gre za mlajše otroke in v primerih, ko je podan ugovor, da mnenje, ki ga otrok izraža, ni pristno, ampak je posledica zavednega ali nezavednega vpliva enega od staršev (tak ugovor je bil dan tudi v tožničinem primeru), se sodišče zaradi racionalnosti vodenja postopka pogosto odloči, da mnenje otroka pridobi strokovno usposobljena oseba in obenem tudi že poda svojo oceno o pristnosti takšnega mnenja. Sodišči sta ugotovili, da je sodišče tako ravnalo tudi v tožničinem primeru in da tožnici ni bila kršena njena pravica do izjave. Vrhovno sodišče poudarja, da ne drži revizijski očitek tožnice, da je sodišče druge stopnje v zvezi s tem vprašanjem prvič ugotovilo pravno pomembna dejstva, niti ni utemeljen očitek, da je sodišče druge stopnje navedlo, da sodišče ni bilo dolžno ugotavljati volje tožnice, ker to ni absolutni kriterij pri odločanju. Sodišče druge stopnje je pravilno pojasnilo, da v fazi odločanja o izdaji začasne odredbe sodišče še ni dolžno pridobiti mnenja otroka, saj gre praviloma za nujne primere ogrožanja otroka, ko za odločitev tudi zadošča nižji standard dokazanosti pravno pomembnih dejstev. Vrhovno sodišče se strinja z oceno obeh sodišč, da sodišče v postopku ni kršilo tožničine pravica, da pove svoje mnenje, posledično pa sodišču druge stopnje tudi ni bilo treba posebej obrazlagati, da je pravilen sklep sodišča prve stopnje, da škoda ni mogla nastati zaradi zatrjevane neusklajenosti slovenske pravne ureditve z mednarodnimi pogodbami glede pravice otroka, da pove svoje mnenje. Pravilno pa je tudi stališče obeh sodišč, da materialnopravna presoja sodišča o tem, kakšna odločitev o varstvu in vzgoji je bila v obravnavanem primeru tožnici v največjo korist, ni odstopala od uveljavljenih strokovnih standardov.

18Prav tako tudi ni utemeljen očitek tožnice, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do njenih navedb v zvezi z zatrjevano protipravnostjo ravnanja pristojnega CSD. Sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica v tožbi in pravočasnih pripravljalnih vlogah podala navedbe le v zvezi z nepravilnim ravnanjem CSD v okviru razveznega postopka in v zvezi s prisilno izvršitvijo začasne odredbe. To izhaja tudi iz II. in III. točke tožbe in VI. točke pripravljalne vloge, na katere se sklicuje tožnica v reviziji. Sodišče druge stopnje je v zvezi s temi trditvami tožnice v celoti potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, da tožnica protipravnosti ravnanja CSD ni izkazala (18. točka). Pravilna pa je ugotovitev sodišča druge stopnje, da tožničine navedbe o tem, da bi CSD moral sam začeti tudi ustrezen upravni postopek v zvezi z njeno ogroženostjo, niso bile del pravočasne trditvene podlage, zato očitek procesne kršitve ni utemeljen.

O vzročni zvezi

19Tožena država vztraja pri ugovoru, da je vzrok za nastanek tožničine škode v ravnanju njenih staršev in ne sodišča. Meni, da gre za ravnanje tretjih, ki izključuje vzročno zvezo. Meni, da pa je bila vzročna zveza, tudi če je obstajala, z ravnanjem staršev pretrgana.

20Nobenega dvoma ni, da sta starša, ki se nista bila sposobna sporazumeti o tem, kateri od njiju bo po razvezi zakonske zveze prevzel skrb za obe hčerki, obema hčerkama povzročila hudo duševno stisko. Prav tako ne more biti dvoma, da je izjemna konfliktnost v razmerju med staršema vplivala tudi na potek postopka. Vendar sta sodišči pravilno opozorili, da je naloga sodišča, da otroka zavaruje pred ogrožanjem s strani staršev in to tako, da postopek izpelje hitro in učinkovito vendar vsebinsko kakovostno, upoštevajoč načelo največje koristi otroka. Obe sodišči sta se strinjali, da je bilo ravnanje sodnice pri odločanju o izdaji predlagane začasne odredbe nestrokovno, da je zaradi takšnega ravnanja prišlo do tožničine premestitve k očetu in s tem do nepotrebne spremembe življenjskega okolja, nepredvidljivosti, občutka strahu in nemoči, nestabilnosti, kar je tožnica doživljala posebej travmatično in kar jo je tudi trajno osebnostno zaznamovalo, poleg tega pa tudi do nesprejemljivega podaljšanja postopka. Prišlo je torej posledično do prekomernega posega v tožničino pravico do spoštovanja družinskega življenja in tudi do kršitve tožničine pravice do sojenja v razumnem roku. Pravilna je tako odločitev, da ni utemeljen ugovor toženke, da je zaradi ravnanja staršev v celoti izključena njena odškodninska odgovornost. Tudi tožnici ni mogoče očitati, da je kakorkoli soprispevala k nastanku škode. Čeprav je otrok v sporih o varstvu, vzgoji in stikih stranka postopka, pa do pridobitve procesne sposobnosti ne more v postopku samostojno uveljavljati svojih pravic in s tem vplivati na potek postopka. Pravilna pa je tudi odločitev, da v odškodninski pravdi med oškodovanko in enim od (so)povzročiteljev škode ne more biti pravno upošteven ugovor, da so tretji, v tem primeru starši, soprispevali k nastanku škode.

O višini prisojene odškodnine

21Vrhovno sodišče je že v zadevi II Ips 53/2006, v kateri je tožniku prisodilo odškodnino v znesku 8.500 EUR zaradi tri leta trajajoče kršitve pravice do spoštovanja družinskega življenja z omejevanjem stikov z otrokom s strani toženke, navedlo, da v tovrstnih primerih ni mogoča primerjava s klasičnimi odškodninskimi zadevami, ko se škoda odrazi v različnih pojavnih oblikah, na oškodovančevem zdravju in posledično tudi zmanjšanju njegove življenjske aktivnosti.

22Tožena stranka v reviziji opozarja, da je bila tožnici dvakrat prisojena odškodnina iz istega naslova. To ne drži. Zaradi protipravnosti sodničinega ravnanja je bilo prekomerno poseženo v tožničino pravico do spoštovanja družinskega življenja in tudi v njeno pravico do sojenja v razumnem roku. Res pa je, da Evropsko sodišče za varstvo človekovih pravic, kadar v tovrstnih primerih ugotovi, da so pristojni organi države članice kršili 8. in 6. člen EKČP prisoja enotno odškodnino. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je takšen pristop pravilen tudi v obravnavanem primeru.

23Zadevi Z. proti Sloveniji (Application no. 43155/05) in Trdan in Ć. proti Sloveniji (Application no. 28708/06), na kateri se sklicuje tožena stranka v reviziji, z obravnavano zadevo nista primerljivi. V obeh navedenih zadevah je Evropsko sodišče ugotovilo, da slovenska sodišča niso posegla v pravico tožnikov do spoštovanja družinskega življenja in da tožniki tudi niso izkoristili domačih pravnih poti za uveljavitev odškodnine zaradi sojenja v nerazumnem roku.

24Res iz stališča Evropskega sodišča v zadevi Zajc in drugi proti Sloveniji izhaja, da je lahko odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, ki jo domača sodišča prisodijo v postopkih po 13. členu EKČP, tudi za več kot polovico nižja od tiste, ki bi jo v podobni zadevi prisodilo Evropsko sodišče, ker se upošteva vrednosti zadoščenja v luči življenjskega standarda odgovorne države ter prednosti postopkov pred domačimi sodišči. Vendar v obravnavani zadevi ne gre le za kršitev pravice do sojenja v razumnem roku, ampak tudi za kršitev tožničine pravice do spoštovanja družinskega življenja, ki je imela po ugotovitvah obeh sodišč pomemben vpliv na njeno psihično stanje.

25Po oceni Vrhovnega sodišča so zato ustreznejše primerjave z uvodoma navedeno zadevo Vrhovnega sodišča II Ips 53/2006 in zadevami Evropskega sodišča, v katerih sta bili prav tako ugotovljeni obe kršitvi. V zadevi Eberhard proti Sloveniji (Applications no. 8673/05 in 9733/05) je Evropsko sodišče ugotovilo, da je bilo odločanje slovenskega sodišča o otrokovih stikih predolgotrajno (7 let) in da tudi odločba o začasni odredbi ni bila prisilno izvršena, s čimer je bila kršena pravica očeta do spoštovanja družinskega življenja, in je tožniku prisodilo 7.500 EUR odškodnine. V zadevi S.I. proti Sloveniji (Application no. 45082/05) je Evropsko sodišče odločilo, da je sodišče s tem, ko ni izdane začasne odredbe o stikih prisilno izvršilo, kršilo pravico pritožnika do spoštovanja družinskega življenja, kršitev pa je trajala približno tri leta. Evropsko sodišče je ugotovilo, da je bilo odločanje slovenskega sodišča o otrokovih stikih predolgotrajno in da tudi odločba o začasni odredbi ni bila prisilno izvršena, s čimer je bila kršena pravica očeta do spoštovanja družinskega življenja in je očetu prisodilo 4.000 EUR odškodnine. V zadevi K. proti Sloveniji (Application no. 41293/05) je Evropsko sodišče prav tako ugotovilo, da je bila kršena tožnikova pravica do spoštovanja družinskega življenja tudi v povezavi z dolgotrajnostjo postopka. Sodišče namreč ni prisilno izvršilo odločbe o stikih in je čakalo na izid kazenskega postopka v zvezi z očitki spolne zlorabe. Evropsko sodišče je opozorilo, da kazenski postopek ni bil končan v razumnem času, saj je trajal več kot tri leta in je od začetka kazenskega postopka do razpisa prvega naroka poteklo leto in pol. Opozorilo je tudi, da so stiki pod nadzorom trajali predolgo. Sloveniji je zaradi kršitve pritožnikove pravice do spoštovanja družinskega življenja naložilo plačilo odškodnine v znesku 6.000 EUR.

26Ob upoštevanju, da je bila v obravnavanem primeru tožnica otrok, ki na potek postopka ni mogla vplivati, da se je spor med staršema odvijal v obdobju, ko je bil za osebni razvoj tožnice zelo pomemben občutek varnosti in čustvene stabilnosti je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da enotna pravična odškodnina za škodo, ki jo utrpela tožnica, znaša 8.000 EUR. Revizija toženke, ki se zavzema za bistveno nižjo odškodnino in revizija tožnice, ki želi zvišanje odškodnine, sta tako neutemeljeni.

27Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je reviziji obeh pravdnih strank kot neutemeljeni zavrnilo (378. člen ZPP).

28Odločitev, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP.