410. člen ZPP

Ko pritožbeno sodišče presoja utemeljenost pritožbe, mora izhajati iz dejanskega stanja, kakršno je bilo v času izdaje izpodbijane odločbe, zato na pritožbene navedbe o tem, kaj se je zgodilo po izdaji izpodbijanega sklepa ne bo odgovarjalo. Ogrožena bi otroka bila, če z nasprotno udeleženko stikov ne bi imela, ne pa, če se stiki, ki se že izvajajo, razširijo. Otrok ima pravico do stikov z obema staršema in oba starša imata pravico do stikov z otrokom. Dejstvo, da sodišče ni odločilo točno tako, kot bi želela otroka, ne pomeni, da je njuno mnenje prezrlo. Pri odločitvi je pravilno upoštevalo ne le njuno mnenje, pač pa mnenje izvedenke glede njunih želja. Da je vsaka objava slike otroka v nasprotju z njegovo koristjo, ne drži. Ogroženost otrok zaradi objav njunih slik na družabnih omrežjih tako ni izkazana s stopnjo verjetnosti.

Cilj predodelitve otroka ni doseči realizacijo že dogovorjenih ali določenih stikov z otrokom, predodelitev ni sredstvo za obračunavanje med staršema, pa tudi procesa odtujevanja otroka, čeprav je zanj škodljiv, ni mogoče enostavno odpraviti s predodelitvijo drugemu staršu. Dvoma v pravilnost takšne odločitve ne vzbuja dejstvo, da sodišči nista opravili neformalnega razgovora z otrokom. Kot ugotavlja sodišče druge stopnje, jasno izražena otrokova volja tudi za tožnico ni sporna, zato ni videti pravega razloga, zakaj bi moralo sodišče otroka ponovno obremenjevati s konfliktom staršev in ga izpostavljati psihičnim pritiskom in neprijetnim občutkom.

Izraženo mnenje otroka ima vedno pomembno težo in tudi dokazno vrednost, zato je treba preveriti, kakšna je trenutna volja vseh treh otrok v zvezi s stiki z nasprotnem udeležencem, nato pa presoditi, če je njihov odnos odklonilen, ali takšna odločitev resnično pomeni, da je na ta način najbolje poskrbljeno za koristi otrok in njihov uspešen osebnostni razvoj.

Otrokovo mnenje o dodelitvi enemu izmed staršev ni zavezujoče. Gre za dokaz, ki ga je treba dokazno oceniti skupaj z drugimi dokazi, saj je le na ta način mogoče ugotoviti, ali je otrokovo mnenje v njegovo korist.

Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da 14 in 12 letnega fanta ni izpostavljalo dodatnemu zaslišanju na sodišču, ampak je njuno mnenje pridobilo s pomočjo izvedenca klinične psihologije. Izvedenka je to znala narediti tako, da nista bila še dodatno izpostavljena in travmatizirana v zvezi z neugodnostmi, ki sta jih trpela doma zaradi odvisnosti svojih staršev od iger na srečo.

Pri presoji, ali je bilo kaznovanje pritožnika nujno v demokratični družbi oziroma ali je bilo s kaznovanjem pritožnika vzpostavljeno sorazmerje med posegom v njegovo pravico do svobode izražanja in koristjo, ki ga je s kaznovanjem pritožnika pridobilo sodstvo v smislu ohranjanja njegove avtoritete in varovanja ugleda, je treba upoštevati okoliščine primera kot celote, pri čemer je še posebej pomembno vprašanje, ali je pritožnikovo sporno sporočilo mogoče razumeti kot način njegove obrambe pravic v sodnem postopku.

V zadnjem obdobju je pri izvrševanju stikov otroka z očetom prihajalo do težav in se ti določen čas celo niso izvajali, zato je bila izdaja začasne odredbe nujno potrebna, saj odsotnost otrokovih stikov z enim od staršev lahko hitro povzroči odtujitev, to pa nedvomno predstavlja škodo, ki lahko hitro postane zelo težko popravljiva. Sodišče je mnenje otroka, ki je očitno sposoben razumeti pomen in posledice odločitve, da pri očetu ne bi spal, pridobilo preko CSD. Lahko bi bila lahko ob razgovoru na CSD z otrokom navzoča tudi oseba, ki ji otrok zaupa in jo sam izbere in tako otroku pomaga izraziti svoje mnenje, vendar to ni nujno. Zaupna oseba je namreč oseba, ki jo otrok sam spontano izbere in to seveda ne more biti oseba, ki jo otroku izbere nekdo drug, udeleženec postopka, pooblaščenec ali sodišče. Otrok pred CSD te želje ni izrazil, prav tako pa tudi pritožnik v pritožbi ne navaja, da bi si otrok izbral zaupno osebo, za katero bi želel, da bi bila z njim navzoča pri pogovoru na CSD.

Otrok zoper starša vlaga tožbo na izpodbijanje očetovstva, kar pomeni, da si interesi otroka in njegovih staršev nasprotujejo. Tudi pri morebitnih procesnih dejanjih v postopku v sporih iz razmerij med starši in otroki je potrebno upoštevati voljo in željo otroka podano v otrokovem mnenju po določbi 410. člena ZPP, v kolikor ta ni v izrecnem nasprotju s koristmi otroka.

Ob procesnih dejstvih, (a) da je mati vložila tožbo zaradi dodelitve mladoletnega otroka v varstvo, vzgojo in oskrbo, določitve stikov in zvišanja preživnine, (b) da je bil na zadnjem naroku za glavno obravnavo glede varstva, vzgoje in oskrbe ter glede stikov, sklenjen sporazum, je zavrnitev zahtevka za zvišanje preživnine, češ da tožnica (mati) ni procesno aktivno legitimirana, materialnopravno napačno.

Sodišče mora, ne glede na to, da so spori o vzgoji in varstvu otrok v sodni pristojnosti, preden odloči o varstvu in vzgoji otrok, pridobiti mnenje CSD (drugi in tretji odstavek 105. člena ZZZDR). Kljub temu sta stranki v pravdni zadevi odgovorni, da podata ustrezno trditveno podlago in ponudita dokaze, s katerimi naj se ugotovi resničnost zatrjevane trditvene podlage (prvi odstavek 7. člena ZPP) in kljub širokim preiskovalnim pooblastilom sodišča v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki (prvi in tretji odstavek 408. člena ZPP), obstaja nevarnost, da sodišče ne bo izvedelo za dejanske okoliščine oziroma ne bo zmoglo preveriti njihove resnične vrednosti, kar bi mu onemogočilo pravilno odločitev. Zato morebitni manjko dejstev, ki jih stranke niso navedle, pa bi bila pomembna pri odločanju o tem, kaj je v interesu otroka, nadomesti CSD s svojim poročilom in mnenjem, ki vsebuje dejstva in ugotovitve o obeh starših, njunih osebnih značilnostih in njunem odnosu do otrok, o njunih vzgojnih in moralnih kvalitetah, o premoženjskem stanju, o stanovanjskih prilikah, o potrebah otroka, o njihovem odnosu do vsakega od staršev ...

Oče s svojim ravnanjem ne ogroža svojih hčera, in ker se stiki med očetom in hčerama lahko izvajajo izključno po volji in želji otrok (v kolikor hčeri ne bosta pristali na stike, se ti ne bodo izvajali), ni podana po pritožbi zatrjevana psihična oziroma fizična ogroženost otrok kot temeljna predpostavka za izdajo predlagane začasne odredbe o prepovedi stikov očeta z otrokom.

Zmotno je razlogovanje pritožbe, da bi moralo sodišče otroka neposredno povabiti na neformalni razgovor. Otrok lahko mnenje izrazi v okoliščinah in na način, ki najbolj ustreza njegovi starosti, in sicer tudi s posredovanjem centra za socialno delo oz. izvedenca. Taka razlaga je v skladu s 6. členom MEKOUP. Ta v drugi alineji izrecno omogoča, da se sodišče sámo ali preko drugih oseb ali organov posvetuje z otrokom.

ZPP ne pozna formalnih dokaznih pravil, zato je zmotno toženčevo smiselno zavzeto stališče v pritožbi, da bi morala tožnica dokazovati stroške vrtca in šole ter stanovanjske stroške s predložitvijo računov izvajalcev storitev. Toženec ne konkretizira pritožbenih ugovorov o višini izdatkov za vrtec, šolo, stanovanje in obšolske aktivnosti, kot jih je ugotovilo prvo sodišče, zato ti ugovori ne terjajo obrazloženega odgovora pritožbenega sodišča.

Mladoletni A. je tako sodnemu izvedencu klinične psihologije kot tudi svoji zagovornici izrazil željo, da se obseg stikov z očetom zmanjša, vendar pa sodišče prve stopnje pravilno svoje odločitve ni oprlo na njegovo izraženo željo in je pri tem pravilno izhajalo iz prepričljivega izvedeniškega mnenja, da je A. želja posledica vpliva materinih izjav in njenih sugestij. Če je izražena volja otroka v nasprotju z njegovimi koristmi, zlasti še, če je posledica sugestij roditelja, se takšna volja otroka ne upošteva.

Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo predlogu tožnice, da se po tem, ko je svoje mnenje podal že izvedenec s področja klinične psihologije, njegovo mnenje pa je bilo celovito, temeljito, strokovno in jasno, angažira še izvedenec psihiatrične stroke. Tako prakso je treba nujno opustiti, namreč izvajanje takih dokazov na zalogo, za vsak slučaj. Ker je tožnica pri tem vztrajala, sodišče pa se je zaneslo, da je mati vendarle tista, ki lahko ve, ali je za presojo dejanske situacije na strani otroka potreben strokovnjak s področja medicine, ki se ukvarja s proučevanjem in zdravljenjem duševnih motenj oz. bolezni, naj tožnica v celoti tudi krije stroške, ki jih je povzročila s svojim predlogom.

Izvedenca sta opravila osebne preglede preiskovancev (pravdnih strank in njunega otroka), medtem ko je D. D. črpal zgolj iz pisne dokumentacije. Da bi zapiski sodnih izvedencev lahko nadomestili osebni stik ter bi bil D. D. v enakem spoznavnem položaju kot izvedenca, ker je prebral njune zapiske o razgovorih s preiskovanci, enostavno ne drži, saj je splošno znano, da pisno gradivo ne more nadomestiti osebnega stika. Če bi ne bilo takó, izvedenci (psihologi in psihiatri) pregledov in razgovorov ne bi opravljali, pa to storijo vedno, razen v res posebnih okoliščinah. Ob tehtanju primerne oblike izvajanja stika in zaščite otrokove koristi pritožbeno sodišče zaključuje, da bistveno večja škoda grozi, če bi se stik še nadalje izvajal pod nadzorom CSD, od tiste, ki lahko nastane A., če se stik izvaja (v enakem obsegu – več v nadaljevanju) brez nadzora. Izvajanje stikov pod nadzorom CSD je lahko primerna oblika izvajanja stikov v različnih situacijah. Tako bo npr. taka oblika na mestu v primerih konkretne ogroženosti ali (verjetno izkazanega ali celo že dokazanega) psiho-fizičnega nasilja (sum spolne zlorabe, pretepanje, alkoholizem in druge odvisnosti …). V smislu pomoči s

Pri spremembi odločbe o varstvu in vzgoji otroka ter o stikih je treba upoštevati najboljše koristi otroka.

Prvostopenjsko sodišče je odločitev o tem, da zavrne predlagateljev predlog za določitev stikov med njim in njegovima hčerama oprlo na izraženo voljo N. in M. glede stikov z očetom, ki sta jo podali na CSD in na sodišču na neformalnem razgovoru. Ocenilo je, da sta dekleti dovolj stari in sposobni razumeti izraženo voljo ter posledice in je v njuno korist, da nimata stikov z očetom. Pritožbeno sodišče odločitev in vse argumente prvostopenjskega sodišča sprejema.

Tožnica je s konkretnim navajanjem dejanj toženca vzbudila dvom v pristnost mnenja mladoletnih hčerk. Konkretizirano je navedla ravnanja toženca, ki bi lahko imela znake manipulacije z otrokoma, zato bi moralo prvo sodišče pristnost mnenja ugotavljati z izvedencem. Gre za strokovno vprašanje, na katerega, zaradi kompleksnosti odnosov, ne more odgovoriti sodišče samo, kot je storilo v danem primeru.

Sodišče mora otroka, ki je sposoben razumeti pomen postopka, na primeren način obvestiti o uvedbi postopka za razvezo zakonske zveze in njegovih posledicah.