238.f člen ZIZ

Pritožba je utemeljena že iz razloga, ker dolžnica niti nima pravnega interesa za vsebinsko odločanje o ugovoru, obstoj pravnega interesa pa je procesna predpostavka za meritorno presojo. V času izdaje izpodbijanega sklepa o ugovoru je bila namreč oprava izvršbe (z izrekanjem denarnih kazni) že pravnomočno ustavljena, kar pomeni, da se sklep o izvršbi zoper dolžnico v obravnavani zadevi v nobenem primeru ne bo več izvrševal. Drži sicer, da so bili dolžnici s sklepom o izvršbi naloženi v plačilo tudi upnikovi stroški izvršilnega predloga, vendar pa to dejstvo samo zase pravnega interesa dolžnici za vsebinsko odločanje o ugovoru še ne daje. Bistvo izvršbe je namreč opravljanje neposrednih izvršilnih dejanj zoper dolžnika z namenom uveljavitve upnikove terjatve, v tej zadevi pa se izvršba v nobenem primeru ne more več opravljati. Zato bi moralo sodišče prve stopnje ugovor zoper sklep o izvršbi, zaradi pomanjkanja dolžničinega pravnega interesa, šteti kot nedovoljen in ne o njem vsebinsko odločati, kot je storilo v I. točki izreka izpodbijanega sklepa.

Izvršilno sodišče je na izvršilni naslov vezano in se v koristnost njegove vsebine v odnosu do mladoletnih otrok ne sme spuščati. V postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, je bilo ocenjeno, da so stiki, kot so bili določeni, v korist obeh otrok, saj sicer matično sodišče ne bi odločilo na način, kot je, torej tudi tako, da se ob stikih predajajo tudi osebni dokumenti otrok. Izvršilno sodišče zato ob odločanju o predlogu za dovolitev izvršbe oziroma ugovoru izvršilnega naslova z vidika varstva koristi otrok ne more ponovno presojati. V obravnavani zadevi se v nepravdnem postopku odloča o spremembi izvršilnega naslova in se je hkrati odločalo o začasni odredbi, s katero bi bilo ob izdaji lahko začasno poseženo v izvršilni naslov. Izvršilno sodišče kvečjemu ne sme voditi postopka izvršbe, dokler ni sprejeta odločitev o začasni odredbi. Ker pa začasna odredba učinkuje, še preden postane pravnomočna, saj ima pomen sklepa o izvršbi, pa zadošča, da se izvršba ne opravlja do njene izdaje (ter se tudi ni). Če je izdana, upnikov izvršilni naslov lahko začasno izgubi pravni učinek (če je poseženo v samo prej določeno obveznost dolžnika), saj ga začasno nadomesti začasna odredb

Okoliščine, ki preoblikujejo otrokovo korist, lahko pripeljejo do tega, da utegne biti v izjemnih okoliščinah posameznega primera v postopkih izvršbe s področja, ki se tičejo otrok, priznavanje absolutnosti pravnomočne sodne odločbe v nasprotju z načelom največje koristi otroka. Toda dopusten odstop od načela stroge formalne legalitete se ne more izražati v vsebinskem posegu v pravnomočno odločbo. Izvršilno sodišče zato izvršilnega nasloven ne more izvršiti tako da zapove "uvajalne stike", ki jih izvršilni naslov ne ureja. Prav tako se odstop od načela stroge formalne legalitete v postopku posredne izvršbe, ko se z izrekanjem denarnih kazni dolžnika (pri)sili k izpolnjevanju njegove obligacije (prizadevanja), ne more izraziti tako, da izvršilno sodišče zaradi upoštevanja otrokove koristi zavrne predlog za izvršbo. Element spreminjajoče se otrokove koristi namreč v zadostni meri varuje institut odloga izvršbe.

Denarna kazen v družinskih postopkih zavarovanja z začasno odredbo ni namenjena kaznovanju preteklih neustreznih ravnanj in kršitev začasne odredbe, temveč je sredstvo za prisilitev udeležencev, da spoštujejo začasno odredbo, torej da ravnajo v skladu z njo oziroma se vzdržijo z začasno odredbo prepovedanih ravnanj. Žrtev nasilja ima pravico, da izrazi svoja čustva, prav tako ima pravico, da določena ravnanja ali govorjenja nasprotnega udeleženca dojema kot neprijetna in grozeča ter da se nasprotnega udeleženca boji; po drugi strani nasprotni udeleženec nima pravice določati, katero njegovo vedenje oziroma ravnanje je lahko prepoznano kot nadležno ali grozeče in česa se predlagateljica "sme" bati.

Sodišče druge stopnje meni, da so ostali, s sklepom določeni stiki, ob minimalni razumskosti in zmožnosti dogovarjanja sicer dovolj določljivi. Ker pa oče v pritožbi izpostavlja, da "opustitev konkretizacije odpira prostor za arbitrarnost in nadaljevanje konfliktov med staršema", kar gotovo ni v korist sinov udeležencev, je sodišče druge stopnje sledilo pritožbi in določilo konkretne dneve stikov med tedenskimi počitnicami ter jasno opredelilo tudi stike v poletnih počitnicah.

Osrednja osebnost pravice do stikov je otrok, in njegova konkretna korist je najvišje, odločilno merilo za vse odločitve o stikih. Ko gre za družinsko zadevo, je torej glavno vodilo tudi v izvršilnem postopku največja korist otroka. Glede na navedeno mora torej tudi izvršilno sodišče, ko izvršuje sodno odločbo (o stikih), presojati, če so podani razlogi, ki kažejo na to, da izvršba ne bi bila v korist otroka in v takem primeru je mogoč odstop od izvršitve skladno z izvršilnim naslovom.

Izvršilno sodišče je izvršilni naslov dolžno spoštovati in se v koristnost njegove vsebine v odnosu do mladoletnih otrok ne sme spuščati. V postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, je bilo ocenjeno, da so stiki, kot so bili dogovorjeni, v korist obeh otrok, saj sicer sodišče sodne poravnave ne bi dovolilo. Izvršilno sodišče zato ob odločanju o predlogu za dovolitev izvršbe izvršilnega naslova iz vidika varstva koristi otrok ne more ponovno presojati, saj bi s tem kršilo eno od temeljnih načel izvršilnega postopka - načelo stroge formalne legalitete. Takšno stališče je sprejeto tudi v sodni praksi, neposredno pa izhaja tudi iz določbe 238f. člena ZIZ, ki v postopku izvršbe zaradi izvršitve osebnih stikov (v četrtem do šestem odstavku) presojo varstva koristi otrok omogoča zgolj v zvezi z možnostjo odloga izvršbe.

Splošno znana je pomembnost in koristnost ohranjanja in razvijanja odnosov s starši in drugimi sorodniki za otrokov zdrav osebnostni in čustveni razvoj; v stroki je enotno sprejeto, da je (neupravičena) prikrajšanost za te odnose za otroka ogrožajoča. Namen stikov pod nadzorom je vzpostaviti pogoje za izvajanja stikov v domačem okolju, njihovo dejansko trajanje pa bo v največji meri odvisno od ravnanja udeležencev. Glede na pomen pravice do stikov in v konkretnem primeru ugotovljeno grobost posega vanjo višina zagrožene denarne kazni, ki naj zagotovi njeno uresničenje, ni pretirana. To velja tudi upoštevajoč premoženjsko stanje nasprotnega udeleženca.

Izvršilni naslov je primeren za izvršbo, če je obveznost, ki se nalaga v izpolnitev dolžniku, določena ali vsaj določljiva. Izvršilni naslov je primeren za izvršbo v primeru, če je obveznost, ki se nalaga dolžniku v izpolnitev dovolj določno opredeljena, da jo je mogoče izvršiti.

Odklonilen odnos deklet do stikov izvira iz skrhanega zaupanja v očeta, ki v pomembnem delu izvira iz njegovih ravnanj na preteklih stikih. Obnovitev zaupanja je proces, ki terja čas in v katerem se je treba izogibati ravnanjem, ki bi ga ponovno spodkopala. Z zadnjim sklepom določen obseg stikov (vključno z možnostjo zmanjšanja v primeru intenzivnega odklanjanja starejše hčere) je skromen, a je določen z namenom, da se v odnosu vzpostavi temeljno zaupanje, potrebno za večji obseg stikov.

Dolžnica pritožbeno ne nasprotuje zaključku, da nedenarne obveznosti ni izpolnila. Zaradi slednjega pa je sodišče prve stopnje dolžnici utemeljeno naložilo plačilo denarne kazni. Otrokova korist se namreč v postopku izvršbe glede osebnih stikov oziroma varstva in vzgoje otroka upošteva pri odločanju o odlogu izvršbe.

Nasprotna udeleženka je kršila začasno odredbo. Taki razlogi bi lahko podpirali sklep o izterjavi denarne kazni, ne morejo pa utemeljevati sklepa o izreku denarne kazni. Ta je bila že izrečena v sklepu z dne 8. 4. 2022. Ponovna odločitev o izreku denarne kazni je v nasprotju s prepovedjo ponovnega odločanja o isti stvari.

V obravnavanem primeru gre za posredno izvršbo delne sodne poravnave o osebnih stikih, s katero se dolžnico z denarnimi kaznimi sili k opravi dejanja – pripravi otrok na telefonski stik z očetom. Taka je vsebina izvršilnega naslova in samo to je za izvršilno sodišče bistveno. Ključnega pomena je tu, da zahtevano dejanje dolžnice (njeno prizadevanje za odziv otrok na telefonski klic njunega očeta) ne pomeni obligacije rezultata, ampak obligacijo prizadevanja. Dolžnica si mora prizadevati za otrokov (telefonski) stik z očetom (upnikom). Zato je v tem primeru lahko sporno le, ali je dolžnica izpolnila svojo obveznost prizadevanja. Vprašanje, ali bo z izvršilnim naslovom naloženo prizadevanje obrodilo sadove in bosta otroka z njunim očetom vzpostavila telefonske stike, pa je odvisno od otrok (ki sta bila takrat stara dvanajst in trinajst let).

Otrok je ogrožen, če utrpi ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju; škoda obsega škodo na telesnem ali duševnem zdravju in ravnovesju otroka in na otrokovem premoženju (drugi in tretji odstavek 157. člena DZ). Otrok ima pravico do stikov z obema staršema in oba od staršev imata pravico do stikov z otrokom, s stiki se zagotavljajo koristi otroka (prvi odstavek 141. člena ZD). Stroka je enotna, da neizvajanje stikov otroka s staršem, pri katerem ne živi, če ni kakšnih posebnih okoliščin na strani tega starša, ogroža otrokov zdrav, celosten razvoj. Da so stiki otroka z obema staršema (in tudi drugi starosti otroka primerni socialni stiki) potrebni, pretirano navezovanje otroka le na enega starša pa za otroka škodljivo, je znano tudi vsakemu povprečnemu človeku, na CSD pa so zaposleni strokovnjaki. Zakon določa, da ima mnenje CSD v postopkih, v katerih se odloča o ukrepih za varstvo koristi otrok, posebno težo (108. člen ZNP-1). Če otrok s staršem, ki ima prim

Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi NU ponavljal nasilna ravnanja, zaradi katerih mu je bila predhodno izrečena prepoved približevanja sinu, to je nasilje nad predlagateljico v prisotnosti sina. Za nasilje nad otrokom je sodišče štelo kršitev sodne odločbe o stikih. Podaljšanje stika ne more predstavljati nasilja nad otrokom. Presoja sodišča prve stopnje je v tem delu materialnopravno zmotna. To seveda ne pomeni, da je ravnanje NU primerno in opravičljivo. Sodne odločbe je treba spoštovati! Vendar pa sankcija za kršitev odločbe o stikih, ob pravilni uporabi materialnega prava v primeru, ko so stiki nerezidenčnega starša z otrokom določeni s pravnomočno sodno odločbo, ni izrek prepovedi približevanja otroku, pač pa se odločbo o osebnih stikih izvrši skladno z določbami 238.f člena ZIZ.

Pritožba utemeljeno opozarja, da dolžnica nima pravice odločati o tem ali bodo imeli otroci stike z očetom (upnikom) ali ne, vendar je iz poteka tega izvršilnega postopka razvidno, da je bil namen sklepa o izvršbi dosežen, saj stiki sedaj potekajo na dogovorjen način, ki ga očitno dolžnica spoštuje. Ko pritožba govori o pasivnosti sodišča ter navaja časovni okvir reševanja dolžničinega ugovora in upnikovega predloga za izrek višje denarne kazni, smiselno opozarja na vprašanje, ali je bilo v zadevi odločeno brez nepotrebnega odlašanja. Če je upnik menil, da je bila v postopku kršena njegova pravica do sojenja v razumnem roku, je imel na voljo pravna sredstva, ki jih zaradi varstva te pravice določa ZVPSBNO. Namen denarne kazni, ko gre za izvršbo zaradi stikov, ni kaznovanje dolžnice. Denarna kazen v tem primeru predstavlja izvršilno sredstvo, ki kot posredna prisila vpliva na voljo dolžnice, da stori oziroma opusti ravnanja, ki so predmet obveznosti iz izvršilnega naslova.

Na podlagi začasne sodne poravnave kot izvršilnega naslova ni mogoče zahtevati izdaje začasne odredbe o nadomestitvi odpadlih stikov, zato predlagatelj ni mogel uspeti s svojim predlogom. Predlagatelj bi moral na podlagi začasne sodne poravnave vložiti ustrezen predlog za izvršbo.

Starši imajo glavno in enako odgovornost za varstvo in vzgojo otroka ter njegov razvoj, koristi otroka so njihova poglavitna skrb, država pa jim nudi pomoč pri izvajanju njihove odgovornosti. To velja tudi po razpadu družine, zato pritožbeno sodišče pritrjuje izhodišču sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni razlogov za omejitev stikov predlagatelja z njegovimi hčerkami, temveč je v največjo korist otrok, da ohranjajo intenziven in obsežen stik z obema staršema. Ob urejenih stikih je jasno, da vzgojo in varstvo izvaja tisti od staršev, pri katerem otrok takrat živi. Da bi bilo v to razmerje potrebno poseči z začasno odredbo, bi morale obstajati posebne okoliščine.

Predlagatelj razpolaga s pravnomočno in izvršljivo sodno poravnavo, ki mu zagotavlja, da lahko v izvršilnem postopku doseže, da se bodo stiki z otrokom izvajali v obsegu, ki so določeni v sodni poravnavi, s tem pa doseže to, kar uveljavlja s predlagano začasno odredbo. Začasna odredba z istim učinkom zato ni potrebna.

Zakonodajalec je v šestem odstavku 238.f člena ZIZ naložil izvršilnemu sodišču, da je tisto, ki presodi, kaj je v največjo korist otrok: da se v procesni situaciji, ko hkrati z izvršilnim postopkom teče tudi postopek za spremembo izvršilnega naslova glede stikov otrok ti izvršujejo, kot izhaja iz izvršilnega naslova, ali izvršba stikov odloži do odločitve o njihovi spremembi. Ker je pri taki presoji podan javni interes posebnega varstva otrok celo ustavnega pomena (prvi odstavek 56. člena Ustave RS - URS), mora biti taka odločitev celovito in poglobljeno presojana, pri tem pa je toliko bolj pomembno, da je ta presoja opravljena v poštenem postopku, kjer imajo vsi, ki so v njem udeleženi, učinkovito možnost vplivanja na njegov rezultat.