VSRS Sodba in sklep III Ips 67/2012

Revizija se v delu, ki se nanaša na sklep sodišča druge stopnje o potrditvi sklepa sodišča prve stopnje, zavrže.

Revizija zoper sodbo sodišča druge stopnje se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 2.465,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče prve stopnje je odločilo, da ni pristojno za odločanje o plačilu pogodbene kazni v višini 10.837,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 7. 2005 do plačila ter da bo po pravnomočnosti sklepa zadevo v tem delu tožbe odstopilo v reševanje Delovnemu sodišču v Ljubljani. Tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine iz naslova kršitve konkurenčne klavzule ter nelojalnih ravnanj v višini 389.162,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2006 do plačila je zavrnilo.

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

3Zoper sodbo in sklep sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. in 2. točke prvega odstavka 390. člena ZPP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi, sodbo in sklep sodišča prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je v pravočasnem odgovoru predlagala njeno zavrnitev.

Delno zavrženje revizije

5Tožeča stranka v reviziji izpodbija sklep sodišča druge stopnje, s katerim je le-to potrdilo sklep sodišča prve stopnje, da ni stvarno pristojno za odločanje o plačilu pogodbene kazni v višini 10.837,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 7. 2005 do plačila ter da bo po pravnomočnosti sklepa zadevo v tem delu tožbe odstopilo v reševanje Delovnemu sodišču v Ljubljani (I. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje).

6Stranke lahko vložijo revizijo le zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Z izdajo izpodbijanega sklepa postopek ni bil pravnomočno končan, saj se bo postopek (v odstopljenem delu) nadaljeval pred Delovnim sodiščem v Ljubljani. Revizijsko sodišče je zato v tem delu nedovoljeno revizijo zavrglo (377. člen ZPP).

7Skladno z odločitvijo o zavrženju revizije v tem delu se revizijske navedbe o (pravilni) materialnopravni presoji odstopljene zadeve pred Delovnim sodiščem v Ljubljani izkažejo kot neodločilne in se revizijsko sodišče do njih ni opredeljevalo (360. člen v zvezi s 383. členom ZPP).

Relevantno dejansko stanje

8Pravdni stranki sta 29. 7. 2003 sklenili Managersko pogodbo o zaposlitvi, na podlagi katere je bila tožena stranka pri tožeči zaposlena kot njen direktor. Pogodba je v 14. členu določala konkurenčno klavzulo, skladno s katero tožena stranka 24 mesecev po prenehanju pogodbe o zaposlitvi ne sme opravljati dejavnosti družbe, skleniti delovnega razmerja ali na drug način izkoristiti poslovnih znanj in zvez, ki jih je pridobila pri tožeči stranki, če bi s tem konkurirala oziroma škodila interesom družbe. Za primer kršitve konkurenčne klavzule je bila dogovorjena pogodbena kazen in obveznost tožene stranke, da na tožečo prenese posle ali koristi iz le-teh in ji povrne nastalo škodo.

931. 5. 2005 sta pravdni stranki sklenili Sporazum o razveljavitvi Managerske pogodbe o zaposlitvi.

10Od 16. 5. 2005 je bila tožena stranka v Poslovnem registru Slovenije vpisana kot samostojni podjetnik. Tako kot tožeča stranka opravlja dejavnost čiščenja, zimske službe in gradbenih del.

11Do konca leta 2005 je skoraj 22 strank tožeče stranke prekinilo sodelovanje s slednjo in enake storitve naročilo pri toženi stranki. Razlog za prehod strank je bil v nezadovoljstvu z delom tožeče stranke po odhodu tožene. Tožena stranka ni aktivno delovala v smeri prekinitve poslovnega razmerja med tožečo stranko in njenimi strankami, saj so stranke toženo stranko same poiskale. Prav tako razlog za prehod strank ni predstavljalo dejstvo 10% nižjih cen storitev tožene stranke.

Presoja utemeljenosti revizije v dovoljenem delu

12Revizija v dovoljenem delu ni utemeljena.

13Tožeča stranka je s tožbo zahtevala plačilo pogodbene kazni, dogovorjene v 14. členu Managerske pogodbe o zaposlitvi (10.837,44 EUR s pripadki). Po razširitvi tožbe dne 23. 5. 2008 je od tožene stranke skupaj terjala plačilo 400.000,00 EUR. Tožbeni zahtevek je utemeljevala na treh podlagah:

a) kršitvi konkurenčne klavzule po Managerski pogodbi o zaposlitvi, določene skladno z 38. členom Zakona o delovnih razmerjih(1) (v nadaljevanju ZDR);

b) kršitvi statusnopravne prepovedi konkurenčne dejavnosti po 41. in 42. členu Zakona o gospodarskih družbah(2) (v nadaljevanju ZGD) ter

c) kršitvi prepovedi nelojalne konkurence po 13. členu v zvezi z 27. členom Zakona o varstvu konkurence(3) (v nadaljevanju ZVK).

14Sodišče prve stopnje je utemeljenost tožbenega zahtevka v delu, ki presega zahtevek, odstopljen v reševanje Delovnemu sodišču v Ljubljani, presodilo po določbah ZGD in ZVK, ni pa ga presojalo tudi po določbah delovnopravne zakonodaje (ZDR) oziroma Managerske pogodbe o zaposlitvi.

15V skladu z določbo 180. člena ZPP navedba pravne podlage tožbenega zahtevka ni nujna sestavina tožbe, kar pomeni, da sodišče pri sojenju nanjo ni vezano. Sodišče preizkuša morebitno drugo pravno podlago le v okviru v tožbi zatrjevanih dejstev. Iz navedb tožeče stranke izhaja, da se je pri presoji odgovornosti tožene stranke zaradi kršitve konkurenčne klavzule sklicevala na njen posebni položaj v gospodarski družbi, navajala je, da je tožena stranka „generirala poslovno življenje tožeče stranke“(4), da je uživala zaupanje lastnika tožeče stranke, kot vodilni v družbi je imela dostop do vseh poslovnih podatkov ter da se je v Pogodbi o zaposlitvi zavezala kot direktor in ne kot delavec(5). Takšne navedbe utemeljujejo presojo spora po statusnopravni in ne delovnopravni zakonodaji. V koliziji obeh je namreč potrebno izhajati iz položaja in delovanja (zaposlenega) poslovodje v smislu njegove (ne)samostojnosti v odnosu do gospodarske družbe in pri njegovem delu, pri tem pa upoštevati, da se položaj poslovodje ureja in varuje v okviru statusnega prava in da se instituti delovnega prava uporabljajo le subsidiarno. Pogodba poslovodje z družbo je namreč individualna pogodba o zaposlitvi, ki jo je treba razlikovati od drugih tipiziranih pogodb o zaposlitvi, ki jih sklepajo drugi zaposleni.(6) Za položaj slednjih je značilen položaj podrejenosti oziroma odvisnosti (v razmerju do delodajalca), ki terja varstvo v okviru delovnopravne zakonodaje. Položaj poslovodje pa je drugačen. Drugačna je njegova odgovornost za opravljeno delo, ekonomska (ne)odvisnost, poslovodja samostojno odloča o delu drugih zaposlenih in jim daje navodila, posledično pa je drugačna potreba po naravi in vrsti njegovega varstva.

16Pravilnost presoje zahtevka po statusnopravni podlagi potrjuje tudi vsebina pogodbene klavzule v 14. členu Managerske pogodbe o zaposlitvi. Ta namreč v primeru njene kršitve družbo upravičuje do zahtevka za povrnitev škode ter do zahtevka za prenos poslov oziroma koristi iz sklenjenih poslov. Slednjega ZDR ne določa, ga pa opredeljuje drugi odstavek 42. člena ZGD.

17Ker sta sodišči prve in druge stopnje utemeljenost tožbenega zahtevka (v delu nad zahtevkom za plačilo pogodbene kazni v višini 10.837,44 EUR) pravilno presojali (le) po določbah ZGD in ZVK, podlage za odstop celotne zadeve v reševanje Delovnemu sodišču v Ljubljani ni bilo. Razlogi za takšno odločitev smiselno izhajajo iz odločb sodišč prve in druge stopnje.

18Neutemeljen je nadalje revizijski očitek o zmotni uporabi določbe tretjega odstavka 42. člena ZGD. Ta določa, da terjatve iz naslova kršitev prepovedi konkurence zastarajo v treh mesecih po tem, ko družba izve za kršitev in kršilca, najpozneje pa v petih letih od kršitve. Gre za specialno ureditev teka zastaranja, ki ne dopušča uporabe splošnih določb Obligacijskega zakonika o zastaranju terjatev. Kot sta sodišči nižjih stopenj pravilno zaključili, začne subjektivni (trimesečni) rok teči od trenutka, ko družba izve za kršitelja in konkretno dejanje, ki je povzročilo konkretno škodo, katere povrnitev družba zahteva s tožbenim zahtevkom(7).

19V zvezi z nastankom škode, kot pogojem za začetek teka zastaralnega roka, je sodna praksa(8) že večkrat zavzela stališče, po katerem vedenje o škodi ne pomeni, da mora biti oškodovancu znan konkreten znesek. Zadostuje, da so mu znane okoliščine, na podlagi katerih lahko ugotovi obseg oziroma višino škode.

20Z upoštevanjem dejstva, da so se prestopi strank zgodili do konca leta 2005, je zaključek sodišč nižjih stopenj o zastaranosti terjatve, vtoževane iz naslova kršitve konkurenčne klavzule po določbah ZGD, pravilen. Ob prestopu strank je namreč tožeča stranka poznala okoliščine poslovanja z njimi (obseg poslovanja, dogovorjeno ceno storitev), zato bi obseg škode, nastale zaradi prestopa strank, lahko izračunala v nadaljnjih treh mesecih. Zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine iz naslova kršitve konkurenčne klavzule, uveljavljan s pripravljalno vlogo z dne 23. 5. 2008, je zato zastaran.

21V nadaljevanju sta sodišči nižjih stopenj utemeljenost tožbenega zahtevka presojali tudi po določbah ZVK. Ob ugotovitvi, da tožena stranka ni aktivno delovala pri prehodih strank in delavcev, sta zaključili, da do kršitve prepovedi nelojalne konkurence in posledično odškodninske odgovornosti tožene stranke ni prišlo. Revizija sodišču druge stopnje glede presoje zahtevka po navedeni podlagi očita neobrazloženost.

22Pritožbeno sodišče ni dolžno odgovarjati na vsak argument stranke, niti ni nujno, da je njegov odgovor na navedbo stranke v pritožbi vedno izrecen. Zadostuje že, če je odgovor na posamezno navedbo konkludentno razviden iz drugih navedb sodišča in tudi iz celotnega konteksta njegove obrazložitve(9). V nadaljevanju se bo revizijsko sodišče opredelilo do revizijskih očitkov, ki konkretno izpostavljajo pomanjkljivo obrazloženost odločbe sodišča druge stopnje.

23Sodišče druge stopnje je potrdilo ugotovitev sodišča prve stopnje, da vzrok za prestop strank ni bil v ravnanju tožene stranke, pač pa v njihovem nezadovoljstvu z delom tožeče. Stranke so same poiskale toženo stranko, sodelovanje s tožečo pa bi prekinile v vsakem primeru, torej neodvisno od odprtja konkurenčne dejavnosti s strani tožene stranke. Ob takšnih ugotovitvah je sodišče druge stopnje pravilno zaključilo, da o ravnanju v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji ni mogoče govoriti (tč. 14 obrazložitve odločbe sodišča druge stopnje). Zgolj dejstvo opravljanja konkurenčne dejavnosti namreč za ugotovitev kršitve dobrih poslovnih običajev ne zadostuje.

24Sodišče druge stopnje je tudi ugotovilo, da razlog za prehod delavcev tožeče stranke k toženi stranki ni bil v ravnanju tožene stranke, zato nadaljnje opredeljevanje do pritožbenih navedb tožeče stranke v zvezi z ugotavljanjem vpliva prehoda delavcev na kvaliteto dela tožeče stranke ni bilo potrebno. Četudi bi tožeča stranka zaradi prehoda delavcev res slabše opravljala svoje delo, vzrokov za takšno stanje toženi stranki ni pripisati in se ob presoji njene odgovornosti posledično izkaže kot neodločilno.

25Prav tako je sodišče druge stopnje (posredno) odgovorilo na navedbe pritožbe o posameznih podatkih, ki naj bi predstavljali poslovno tajnost. Potrdilo je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni izkoriščala podatkov o strankah, da bi le-tem ponudila svoje storitve, zato nadaljnje ugotavljanje narave posameznih podatkov ni bilo potrebno.

26Ker z revizijo ni dovoljeno izpodbijati ugotovljenega dejanskega stanja, se Vrhovno sodišče ni opredelilo do revizijskih navedb v zvezi z dokazno oceno izpovedi priče T. Š., okoliščinami prevzema delavcev in pripravo konkurenčnih ponudb (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Odločitev o stroških revizijskega postopka

27Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožeča stranka z revizijo ni uspela, zato nosi sama svoje revizijske stroške in mora toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka. Vrhovno sodišče je toženi stranki priznalo priglašeno nagrado za odgovor na revizijo v višini 1.996,65 EUR, izdatke po 13. členu Odvetniške tarife v višini 24,56 EUR, oboje povečano za 22-odstotni davek na dodano vrednost.

---.---

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 14/1990 - 42/2002.

Op. št. (2): Uradni list RS, št. 30/1993 - 139/2004.

Op. št. (3): Uradni list RS, št. 18/1993.

Op. št. (4): Tč. I tožbe z dne 8. 9. 2005, list. št. 1.

Op. št. (5): Tč. III pripravljalne vloge z dne 7. 12. 2005, list. št. 16.

Op. št. (6): Tako tudi dr. Rado Bohinc in dr. Šime Ivanjko, v Direktor gospodarske družbe, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1999, str. 462.

Op. št. (7): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS, III Ips 21/2006 z dne 23. 05. 2007.

Op. št. (8): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 286/2007 z dne 2. 12. 2008, II Ips 281/2007 z dne 26. 11. 2009, II Ips 1057/2007 z dne 15. 4. 2010, III Ips 150/2008 z dne 23. 11. 2010.

Op. št. (9): Glej 2. točko obrazložitve sklepa Ustavnega sodišča RS, Up 429/01-5 z dne 24. 6. 2003, 8. in 9. točko obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča RS, III Ips 53/2009 z dne 29. 5. 2012.