VSRS Sodba I Kp 9482/2009-120

Pritožba okrožnega državnega tožilstva se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča druge stopnje.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo I K 9482/2009 z dne 30. 1. 2012 v ponovljenem postopku obdolženega J. H. spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu je ob uporabi druge alineje 50. člena KZ-1 in 3. točke 51. člena KZ-1 določilo kazen osem mesecev zapora ter mu obenem po prvem odstavku 60. člena KZ-1 preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti I K 59/2009 z dne 28. 10. 2009 zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje z mamili po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Obdolženemu je nato po tretjem odstavku 59. člena KZ-1, ob upoštevanju določene kazni enajst mesecev zapora iz preklicane pogojne obsodbe ter določenih osem mesecev zapora iz te sodbe po 2. točki 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in pet mesecev zapora. Po petem odstavku 186. člena KZ-1 je bila obdolženemu zasežena konoplja odvzeta, po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil oproščen plačila stroškov tega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, nagrada in potrebni izdatki postavljenega zagovornika pa se po prvem odstavku 97. člena ZKP izplačajo iz proračunskih sredstev.

2Višje sodišče v Mariboru je ob reševanju pritožbe obdolženčevega zagovornika razsodilo, da se obdolženi J. H. po členu 358. ZKP oprosti obtožbe, da je storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1, na podlagi 498. člen ZKP mu je odvzelo zaseženo konopljo, glede stroškov kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebnih izdatkov in nagrade zagovornika odločilo, da le-ti obremenjujejo proračun na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP.

3Pritožbo zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga višji državni tožilec na Okrožnem državnem tožilstvu v Mariboru zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP. Navaja, da v sodbi sodišča druge stopnje ni navedeno po kateri točki 358. člena ZKP je sodišče obdolženega obtožbe oprostilo. Meni, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno, saj naj bi bila odredba o hišni preiskavi ter na njeni podlagi pridobljeni dokazi zakoniti. Ker naj bi po njegovih ugotovitvah obdolženec dejanje smiselno priznal, sodišče tudi napačno zaključuje, da naj ne bi bilo dokazov, ki bi izvirali iz pravno veljavnih procesnih dejanj. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da obdolženega spozna za krivega storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1 ter mu za storjeno kaznivo dejanje izreče kazen osem mesecev zapora, prekliče pa tudi pogojno obsodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti I K 59/2009 z dne 28. 10. 2009 ter nato obdolžencu izreče enotno kazen eno leto in pet mesecev zapora, podrejeno pa zadevo razveljavi in vrne Višjemu sodišču v Mariboru v ponovno sojenje.

4Obdolženčev zagovornik v odgovoru na pritožbo meni, da je pritožba nedopustna oziroma podrejeno neutemeljena in zato predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da iz obrazložitve sodbe (točka 11 obrazložitve) izhaja pravna podlaga za izrek oprostilne sodbe, da vsebinski pogoj za izdajo odredbe o hišni preiskavi (obstoj utemeljenih razlogov za sum) ni bil izpolnjen, zato odredba za hišno preiskavo ne bi smela biti izdana, obdolženčeve izjave, da bi za „100 gramov konoplje dejansko dobil le 200,00 EUR“ pa ni šteti niti za posredno oziroma smiselno priznanje očitanega mu kaznivega dejanja, drugih dokazov, ki bi izvirali iz veljavnih procesnih dejanj pa v zadevi po mnenju obrambe ni na voljo.

5Pritožba ni utemeljena.

6Pri preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb, Vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje v celoti in pravilno ugotovilo dejansko stanje, izvedlo vse potrebne dokaze, jih ocenilo, napravilo pravilne dokazne zaključke in zanje navedlo prepričljive razloge. V postopku tudi ni kršilo določb kazenskega postopka in kazenskega zakona, zato se pritožbena prizadevanja državnega tožilstva pokažejo kot neutemeljena.

7V obravnavanem primeru je sodišče druge stopnje na obravnavi, ki so se je udeležili vsi vabljeni, po podanem poročilu zaslišalo obdolženca ter pričo R. K. ter po slišani besedi strank, zagovornikovi pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obdolženega obtožbe, zaradi njene nedokazanosti oprostilo. V obrazložitvi izpodbijane sodbe (točka 11. obrazložitve) je navedlo, da je ob izkazani vzročni zvezi med vstopom v obdolženčevo stanovanje na podlagi odredbe, ki po presoji sodišča druge stopnje ne bi smela biti izdana ter zapisnikom in potrdilom o zasegu predmetov, poročilom o kriminalistično tehničnih ugotovitvah ter celo obdolženčevim priznanjem proizvodnje konoplje, s tem, ko ni na voljo drugih dokazov, ki bi izvirali iz pravno veljavnih procesnih dejanj, obdolženčeva obsodba za katerokoli izmed izvršitvenih oblik očitanega kaznivega dejanja praktično nemogoča. S tem je po presoji Vrhovnega sodišča, sodišče druge stopnje obrazložilo zakonski razlog iz 358. člena ZKP, na podlagi katerega je sprejelo sodbo, s katero je obdolženca oprostilo obtožbe.

8Če je, kot v obravnavanem primeru, obdolženec oproščen obtožbe, sodišču glede na določbo četrtega odstavka 364. člena ZKP ni treba navesti razloga za oprostitev. Mora pa sodišče v skladu z devetim odstavkom omenjenega člena v obrazložitvi navesti, iz katerih razlogov, navedenih v 358. členu ZKP, je bil obdolženec oproščen obtožbe. Zato pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki jo utemeljuje z navajanji, da sodišče druge stopnje v izreku sodbe ni navedlo iz katerega razloga po 358. členu ZKP je sprejelo oprostilno sodbo.

9V zvezi s pritožbenimi navajanji višjega državnega tožilca o obstoju utemeljenih razlogov za sum kot vsebinskemu pogoju za izdajo odredbe o hišni preiskavi, je pritrditi stališčem in razlogom sodišča druge stopnje, da sporna odredba o hišni preiskavi Kpd 287/2009 z dne 7. 10. 2009 zaradi neizpolnitve zakonskih pogojev za njeno izdajo, ne bi smela biti izdana. Če je namreč tako kot v obravnavanem primeru, neimenovani informator edini vir, ki določa ravnanje policije in preiskovalnega sodnika, potem je v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča stališče sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi, po katerem mora biti informatorjevo obvestilo subjektivno in objektivno preizkušeno. V skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča (sodbi I Ips 78/2008 z dne 18. 12. 2008, I Ips 46190/2010 z dne 11. 7. 2012) mora policija v takem primeru, ko predlaga odreditev hišne preiskave, preiskovalnemu sodniku posredovati spoznave vire, ki zadevajo tako okoliščine, ki so policiste prepričale, da je informator zanesljiv in njegova informacija resnična kot okoliščine, ki kažejo, kako je informator prišel do posredovanih podatkov. Ali je policija tej zahtevi zadostila se presoja na podlagi okoliščin vsakega konkretnega primera posebej. Policija v skladu s stališči izoblikovanimi v sodni praksi Vrhovnega sodišča sodniku opiše okoliščine, kot so: okolje informatorja, osebne lastnosti, ki mu omogočajo točno opazovanje in poročanje, družbeni položaj, sloves med drugimi, osebne zveze z osumljenimi, okoliščine, ki nakazujejo odsotnost namena dati lažne podatke, pravi namen posredovanja informacij itd. V konkretni zadevi je bilo zahtevi po subjektivni preizkušenosti informatorjevega obvestila z navedbo predhodnih uporabnih informacij tudi po presoji Vrhovnega sodišča zadoščeno, zahtevi po objektivni preizkušenosti informatorjevega obvestila pa ne. Glede na vsebino uradnega zaznamka z dne 2. 10. 2009, ki ga je policija predložila predlogu za izdajo odredbe za hišno preiskavo namreč tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni znano okolje, v katerem se je vir OBI gibal, niti njegov položaj, niti druge objektivne okoliščine, ki bi utrjevale prepričanje, da je informatorjevo obvestilo resnično, kar pravilno ugotavlja sodišče druge stopnje. Pritožnik zato zgolj z navajanjem, da bi lahko preiskovalni sodnik pred izdajo odredbe o hišni preiskavi v vpisnikih preveril, da je bila zoper obdolženega zaradi istovrstnega kaznivega dejanja že zahtevana preiskava, ne more prepričati o nasprotnem, torej o izkazanosti okoliščin, na podlagi katerih bi preiskovalni sodnik lahko sklepal na objektivno resničnost obvestila, torej na obstoj okoliščin, iz katerih bi bilo med drugim razvidno tudi, kako je informator prišel do posredovanih podatkov. Zato je posledično sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da takšno, objektivno nezadostno obvestilo, kot edini vir ne more utemeljevati razlogov za sum in bi odredba za hišno preiskavo z dne 7. 10. 2009 ne smela biti izdana.

10Pritožnik v nadaljevanju neuspešno uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga utemeljuje z navajanji, da naj bi sodišče druge stopnje na glavni obravnavi zmotno in v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje ugotovilo dejansko stanje, saj naj bi obdolženec v svojem zagovoru večkrat smiselno priznal, da je gojil konopljo oziroma jo proizvajal, s čimer naj bi uresničil vsaj enega izmed zakonskih znakov očitanega mu kaznivega dejanja.

11V obravnavanem primeru po presoji Vrhovnega sodišča obdolženčeve izjave, da goji konopljo za lastno uporabo in to počne že vrsto let (izjava, dana na glavni obravnavi 9. 9. 2010) ter „če bi prodal 100 gramov konoplje, bi dejansko dobil le 200,00 EUR“ (izjava dana na naroku dne 10. 9. 2012) ni šteti za jasno in popolno priznanje obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, na katerem bi lahko temeljila obsodilna sodba, niti ne za smiselno oziroma posredno priznanje. Glede na določbo 232. člena ZKP pa posredno oziroma smiselno priznanje niti ne more biti edini (dovoljeni) dokaz, na katerem bi sploh lahko temeljila obsodilna sodba. V obravnavanem primeru drugih (dovoljenih) dokazov ni, kot pravilno ugotavlja sodišče druge stopnje pod točko 11. obrazložitve izpodbijane sodbe, obdolženčevo smiselno oziroma posredno priznanje (tudi če bi njegovi izjavi z dne 9. 9. 2010 oziroma z dne 10. 9. 2012 sploh lahko tako ovrednotili) pa ni ne jasno in ne popolno, torej takšno, da bi zaobsegalo priznanje vseh objektivnih ter subjektivnih elementov obtožencu očitanega kaznivega dejanja. Zato je pritrditi pravilnemu zaključku sodišča druge stopnje v točki 11. obrazložitve izpodbijane sodbe, da je prav zaradi tega, ker ni na voljo drugih dokazov, ki bi izvirali iz pravno veljavnih procesnih dejanj, obdolženčeva obsodba za katerokoli izmed izvršitvenih oblik očitanega mu kaznivega dejanja praktično nemogoča.

12Glede na navedeno je Vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče pritožbo višjega državnega tožilca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča druge stopnje (391. člen ZKP v zvezi s 398. členom ZKP).