VSRS Sodba I Up 72/2014

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 2142-25/2010/53 (1312-07) z dne 31. 1. 2013, s katero je v rednem postopku na podlagi prve alineje 53. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) zavrnila tožnikovo (drugo) prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot neutemeljeno.

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožena stranka razloge za zavrnitev prošnje zaradi neizpolnjevanja pogojev za priznanje statusa begunca ter neizpolnjevanja pogojev za priznanje subsidiarne zaščite obširno in natančno obrazložila, zato se v celoti sklicuje na njeno utemeljitev (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbo oziroma tožbenimi ugovori pa poudarja nekatere razloge za zavrnitev, predvsem glede postavitve izvedenca psihiatrične stroke, glede katerega sta bila sklep o postavitvi ter sklep o vprašanjih, na katera naj odgovori, vročena pooblaščencem tožnika, vendar nanj niso imeli pripomb, prav tako niso imeli pripomb na posredovano mnenje izvedenca. Glede tožbenih ugovorov v zvezi s preganjanjem Mormonov v Ukrajini pa tožnik ni predložil nobenih informacij; informacijam, ki jih je glede tega pridobila tožena stranka in se do njih obrazloženo opredelila, pa tožnik ni ugovarjal.

3Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje in Vrhovnemu sodišču predlaga, da opravi glavno obravnavo, na njej med drugim zasliši tožnika ter upošteva popolnoma nove okoliščine, nastale po izdaji odločbe tožene stranke, ter sodbo sodišča prve stopnje odpravi, tožbi ugodi in mu prizna status begunca oziroma podrejeno status subsidiarne zaščite. Ugovarja zaključku tožene stranke, da v Ukrajini Mormonov ne preganjajo. Glede služenja vojaškega roka opozarja, da osebe, ki se prijavijo na civilno služenje, nimajo izbire, na kateri položaj bodo dodeljene. Že 8. 7. 2013 pa je dopolnil svojo pritožbo (pravilno tožbo) z vabilom na obravnavo, iz katerega izhaja, da teče v domovini zoper njega kazenski postopek. Do tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo, čeprav je iz datuma vabila razvidno, da ga je dobil šele po vloženi tožbi in ga torej ni mogel predložiti prej. Tožnik prej ni vedel, da je v kazenskem postopku. Opozarja na kruto obravnavo vseh oseb, ki jim je odvzeta prostost, na slabe razmere v prostorih za pridržanje, na fizične zlorabe ter poudarja diskriminacijo in vandalizem na verski podlagi.

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Po določbi prve alineje 53. člena ZMZ, na katero je v tem primeru svojo odločitev oprla tožena stranka, pristojni organ v rednem postopku prošnjo zavrne kot neutemeljeno, če ob upoštevanju dejstev in okoliščin iz 23. člena tega zakona ugotovi, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito v skladu s 23. členom ZMZ uradna oseba upošteva predvsem: 1) podatke in izjavo iz prošnje; 2) informacije, pridobljene v osebnem razgovoru; 3) dokaze, ki jih predloži prosilec; 4) dokumentacijo, ki jo predloži prosilec, zlasti glede svoje starosti, spola, porekla, vključno s poreklom sorodnikov, istovetnosti, državljanstva, krajev, kjer se je pred tem nahajal in kraja običajnega prebivališča, prejšnjih prošenj, prepotovanih poti, osebnih in potnih listin ter razlogov za vložitev prošnje; 5) dokaze, ki jih pridobi pristojni organ; 6) uradne podatke, s katerimi razpolaga pristojni organ; 7) dokumentacijo, pridobljeno pred vložitvijo prošnje; 8) splošne informacije o izvorni državi, zlasti o stanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, družbeno-politični situaciji in sprejeti zakonodaji; 9) specifične informacije o izvorni državi, ki so podrobne, poglobljene in povezane izključno s konkretnim primerom, lahko pa vključujejo tudi način izvajanja zakonov in drugih predpisov izvorne države; 10) dejstvo, da je bil prosilec že izpostavljen preganjanju iz 26. člena tega zakona, ali mu je bila povzročena resna škoda iz 28. člena tega zakona, ali se mu je s tem neposredno že grozilo, razen če obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se takšno preganjanje ali resna škoda ne bo ponovila ali grožnje uresničile.

7V skladu z 21. členom ZMZ mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. Predložiti mora vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo. Kadar prosilec v postopku ne more predložiti nobenih dokazov, pristojni organ upošteva: 1) da se je kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje; 2) da je podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov; 3) da so njegove izjave skladne in verjetne, ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanimi z njegovim primerom; 4) da je zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče, razen če lahko izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil; in 5) da je bila ugotovljena njegova splošna verodostojnost.

8Iz podatkov v izpodbijani sodbi in odločbi med drugim izhaja, da naj bi bil tožnik Y. S., ki sicer ni predložil nobenih osebnih dokumentov, rojen 7. 5. 1983, državljan Ukrajine. Izvorno državo naj bi zapustil že v letu 2003, ko je legalno odšel na Madžarsko in tam odprl podjetje, v Angliji naj bi kupoval pohištvo in obleke ter to prodajal na Madžarskem. Na Madžarskem naj bi bil do leta 2006, ko je s ponarejenim portugalskim potnim listom skušal priti v Anglijo. Po izročitvi nazaj Madžarski je v začetku leta 2006 odšel brez dokumentov v Nemčijo, od koder je poskušal priti v Anglijo, vendar je v Nemčiji zaprosil za mednarodno zaščito. Nemčija ga je vrnila na Madžarsko, kjer je tudi zaprosil za mednarodno zaščito. Najprej naj bi bil poročen z Angležinjo J. M., po razvezi pa naj bi se leta 2009 poročil z N. O. Leta 2009 naj bi z drugo ženo odšel do Kijeva, od tam naj bi oba z letalom odpotovala v Srbijo (legalno s potnima listoma). Pred vstopom na Madžarsko naj bi oba uničila svoje dokumente zaradi strahu pred deportacijo. Iz Beograda naj bi se vrnila na Madžarsko, kjer so ju vrnili v Srbijo, iz Srbije naj bi ju izgnali, zato sta preko Madžarske skušala priti v Slovenijo, vendar sta se zmotila in slučajno prišla na Hrvaško, kjer sta zaprosila za zaščito in dobila negativni odločbi. Zato sta se odločila, da odideta v Slovenijo in tu zaprosita za zaščito. Tožnik naj bi Ukrajino zapustil in zaprosil za zaščito zaradi verskega preganjanja, zaradi narodnosti in zaradi vojaškega problema, kot je sam navedel. V prošnji je navedel, da so ga preganjali, ker je bil judovske narodnosti in rimokatoliške veroizpovedi, ter zato, ker ni želel služiti vojaškega roka.

9Po presoji Vrhovnega sodišča je tožena stranka pravilno uporabila materialno pravo in nanj glede na okoliščine tega primera pravilno oprla svojo odločitev. Glede na to, da tožnik ni predložil nobenih dokumentov, s katerimi bi podprl svoje trditve, niti osebnih dokumentov, s katerimi bi vsaj izkazal svojo istovetnost, je tožena stranka pri odločanju pravilno upoštevala določbo 21. člena ZMZ in natančno ocenila tožnikove navedbe ter konkretne okoliščine primera oziroma upoštevala v tej določbi navedene kriterije.

10Tako je tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilen zaključek, da se tožnik ni kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje, saj na mnoga vprašanja ni želel odgovoriti oziroma se je odgovoru izmikal, ko je bil soočen s kontradiktornostmi, pa jih ni znal pojasniti oziroma se je izmaknil odgovoru, ker da se ne spominja oziroma da je bilo tako, kot navaja sedaj. Do nasprotij je prišel že v zvezi z najosnovnejšimi in najpreprostejšimi vprašanji, npr. glede staršev in svojega otroštva (ob podaji prve prošnje je navedel vse o svojih starših, bratu in sestri, v tem postopku pa je povedal, da staršev sploh ne pozna, da je živel v sirotišnici in pri tuji ljudeh), glede veroizpovedi (ob podaji prve prošnje je navedel, da je jud in rimokatolik, saj je bila mama tudi rimokatoličanka, oče in ostali v družini pa so bili pravoslavci, v tem postopku pa je navedel, da je judovske vere, kar naj bi izvedel, ko je v sirotišnici videl svoj rojstni list) in teh nasprotij ni znal oziroma želel pojasniti.

11Prav tako je utemeljen zaključek, da ni podal utemeljenih razlogov, zakaj ni mogel predložiti dokazov. Ne le, da je zatrjeval, da je dobil poziv na služenje vojaškega roka, ki pa ga ni predložil, ker ga ni imel s seboj, imel naj bi tudi potni list in druge dokumente (npr. medicinska dokazila o pretepih), ki pa naj bi jih pred vstopom na Madžarsko z ženo uničila zaradi totalne kontrole dokumentov in strahu pred deportacijo, pri čemer ni jasno, kako naj bi na primer zdravstvena dokumentacija vplivala na deportacijo oziroma zakaj.

12Pravilen je tudi zaključek tožene stranke, kateremu je pritrdilo tudi sodišče prve stopnje, da tožnikove izjave niso skladne in verjetne ter posledično tudi, da njegova splošna verodostojnost ni bila ugotovljena. Tožena stranka je namreč natančno povzela tožnikove izjave, ki jih je dal ob podaji prve prošnje za mednarodno zaščito (ta postopek je bil končan z ustavitvijo, ker je samovoljno zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil), in izjave v postopku v zvezi z drugo prošnjo ter ugotovila več bistvenih razlik, ki jih ni znal ali hotel pojasniti (že navedena razhajanja glede njegove družine, glede veroizpovedi in s tem povezanega preganjanja, pa okoliščine v zvezi z obema zakonskima zvezama, glede študija, glede vprašanja, ali je že kje zaprosil za kakšno dovoljenje za prebivanje ali vizum). Pravilno je poudarila, da je skladnost izjav najpomembnejši element pri oceni verodostojnosti prosilca, saj v azilnem postopku ugotavljanje dejanskega stanja v konkretnem primeru temelji na navedbah prosilca in je zato odločitev pristojnega organa predvsem odvisna od prepričljivosti, verodostojnosti in konsistentnosti prosilčevih navedb, to še posebej, če za utemeljitev svoje prošnje poda zgolj izjavo (prim. odločbi Ustavnega sodišča Up-1970/08 z dne 2. 4. 2009 in U-I-292/09, Up-1427/09 z dne 20. 10. 2011).

13Tožena stranka je tožnikove izjave primerjala z dostopnimi informacijami (specifičnimi in splošnimi) o izvorni državi, ne sicer glede judovske narodnosti in vere, ker je izčrpno obrazložila, zakaj ni mogoče verjeti, da je pripadnik te narodnosti oziroma vere, pač pa je pridobila poročila o služenju vojaškega roka in o možnostih alternativnega služenja vojaškega roka, iz katerih med drugim izhaja, da je vpoklic obvezen za vse moške od 18 do 25 leta (tožnik naj bi bil star 30 let), da ustava določa možnost civilnega služenja na podlagi verskega prepričanja, da pa je izogibanje zelo razširjeno in da manj kot tretjina vpoklicanih dejansko konča v vojaških vrstah, predvidena kazen je sicer do treh let zapora, vendar so te kršitve zelo redko kaznovane, ob tem pa ni mogoče dobiti potnega lista brez dovoljenja pisarne vojaškega komisarja (ki dokazuje opravljeno vojaško obveznost ali izjemo - oprostitev). Glede na vse pridobljene informacije tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče verjeti, da bi tožnik imel v izvorni državi zaradi nesluženja vojaškega roka težave oziroma bil zaradi tega zaprt.

14Na koncu je v skladu s 34. členom ZMZ tožena stranka presodila tudi možno upravičenost tožnika do subsidiarne oblike zaščite. Status subsidiarne zaščite se prizna prosilcu, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ (tretji odstavek 2. člena ZMZ). Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je zaključek tožene stranke, da v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi tožniku ob vrnitvi v Ukrajino grozila resna škoda, pravilen. Tožnik ni uveljavljal, da bi mu v primeru vrnitve grozila smrtna kazen ali usmrtitev. Prav tako, glede na že obrazloženo, ni podan utemeljen razlog, da bi bil tožnik ob vrnitvi soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo iz druge ali tretje alineje 28. člena ZMZ. Splošno znano je, da se je varnostna situacija v Ukrajini (predvsem v Kijevu) v zadnjem času sicer poslabšala, vendar pa ni mogoče reči, da bi šlo v času odločanja tožene stranke v Ukrajini za mednarodni ali notranji oborožen spopad, ki bi lahko pomenil resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost tožnika.

15Glede na vse navedeno je odločitev sodišča prve stopnje, ki je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke, pravilna in na zakonu utemeljena ter dovolj jasna in natančno obrazložena.

16Neutemeljeni so pritožbeni ugovori glede zaključkov v zvezi s preganjanjem Mormonov v Ukrajini, tožnik naj bi namreč v času bivanja v Sloveniji prestopil v mormonsko vero. Tožena stranka se je v izpodbijani odločbi izčrpno opredelila do položaja Mormonov v Ukrajini, svoje stališče je podkrepila z dokumenti, s katerimi je seznanila tudi tožnika. Tožnik pa se do njih ni opredelil, niti ni predložil dokazil, ki bi dokazovala nasprotno. Tako je tožena stranka med drugim navedla, da tako ustava kot zakonodaja v Ukrajini ščitita versko svobodo, da je v državi 35.000 verskih organizacij v okviru 55 verskih ločin in da poročil o kršitvah verske svobode ni bilo. Konkretno glede mormonov pa iz poročil izhaja tudi, da so v Kijevu leta 2010 zgradili največji mormonski tempelj v Evropi in da članstvo v mormonski cerkvi v Ukrajini v zadnjih letih vztrajno narašča, tako da ni mogoče slediti tožnikovim trditvam, da bi bil v Ukrajini preganjan zaradi pripadnosti mormonski veroizpovedi.

17Tožnik se v pritožbi sklicuje še na kazenski postopek, ki naj bi v izvorni državi tekel zoper njega. Tožnik je namreč po vložitvi tožbe uveljavljal nastanek novih okoliščin kot dodatni razlog za utemeljenost njegove prošnje za mednarodno zaščito, in sicer naj bi z vabilom za obravnavo dne 17. 4. 2013 dokazoval, da teče v izvorni državi zoper njega kazenski postopek in da se očitana mu kazniva dejanja nanašajo na kazniva dejanja zoper državo, sodišče prve stopnje pa tega ni upoštevalo. V primeru vrnitve v izvorno državo naj bi mu zato grozil kazenski pregon. V zvezi s tem v pritožbi opozarja še na slabe razmere v prostorih za pridržanje (premajhna velikost in slaba vzdrževanost prostorov, malo dnevne svetlobe in svežega zraka, slabe higienske razmere, slabi pogoji za rekreacijo, fizične zlorabe).

18Glede teh pritožbenih ugovorov Vrhovno sodišče pojasnjuje, da sme v skladu z določbo 52. člena ZUS-1 tožnik v tožbi navajati nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta, in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Iz navedenega tako izhaja, da bi novote, ki jih tožnik navaja v vlogi z dne 10. 7. 2013 (tožbo je vložil dne 1. 3. 2013) morale obstajati že v času odločanja tožene stranke (izpodbijana odločba z dne 31. 1. 2013), kar pa niso (to izhaja iz tožnikovih navedb, iz same predložene listine pa to ni razvidno, saj na njej ni ne datuma ne žiga), zato jih sodišče ni bilo dolžno upoštevati. Res se do tega ni izrecno opredelilo, vendar po presoji Vrhovnega sodišča to na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne vpliva.

19Tožnik je v pritožbi tudi predlagal, da Vrhovno sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi. V tretjem odstavku 74. člena ZUS-1 je določeno, da če je sodišče na prvi stopnji samo ugotovilo dejansko stanje na opravljeni glavni obravnavi, lahko sodišče druge stopnje, kadar tožnik izpodbija pravilnost tako ugotovljenega dejanskega stanja, tudi samo opravi glavno obravnavo, če spozna, da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti vse ali le nekatere od že izvedenih dokazov pred sodiščem druge stopnje, ali če meni, da bi bilo treba ugotoviti nova dejstva in izvesti nove dokaze iz prvega odstavka 74. člena ZUS-1, ki bi bili koristni za razjasnitev stvari.

20Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni samo ugotavljalo na glavni obravnavi, odločalo je na seji, ter na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovila tožena stranka. Zato ni podlage za odločanje Vrhovnega sodišča po opravljeni glavni obravnavi.

21Ker uveljavljani pritožbeni ugovori niso utemeljeni in niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.