VSRS Sodba in sklep VIII Ips 253/2013

Reviziji se delno ugodi in se:

- sodbi sodišča druge in prve stopnje glede odločitve o obračunu bruto nadomestila plače za čas od 19. 8. 2009 do 18. 9. 2009 ter po odvodu davkov in prispevkov izplačila nadomestila plače za to obdobje z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter glede odločitve o stroških postopka razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

- sodba sodišča druge stopnje delno spremeni glede odškodnine v prvi alineji točke 1 izreka sodbe, tako da se glasi: „Sodba sodišča prve stopnje se v III. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna za tožečo stranko obračunati odškodnino v višini 26.475,00 EUR in ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek odškodnine, v roku 8 dni“.

Sicer se revizija zavrne.

1Sodišče prve stopnje je v zadevi že odločalo in je najprej zavrnilo zahtevke tožnice za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo in reparacijo (sodba I Pd 1822/2009 z dne 11. 2. 2011), vendar je Višje delovno in socialno sodišče s sodbo in sklepom Pdp 660/2011 z dne 25. 11. 2011 tožničini pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici po sklepih z dne 14. 8. 2009 in 9. 9. 2009, v preostalem (nespremenjenem) delu pa je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je potrdilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi (in sklepu) VIII Ips 153/2012 z dne 17. 9. 2012.

2V ponovnem postopku, katerega predmet so bili še preostali tožbeni zahtevki, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 18. 8. 2009, temveč je trajalo od 19. 8. 2009 do 31. 12. 2009 in od 1. 1. 2012 do 24. 10. 2012, ter naložilo toženi stranki, da tožnici za to obdobje prizna delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja, višji zahtevek za ugotovitev trajanja delovnega razmerja in priznanje delovne dobe ter drugih pravic za čas od 24. 10. 2012 pa je zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevek za poziv tožnice nazaj na delo, v skladu s 118. členom Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odškodnino v višini 36.968,25 EUR in naložilo toženi stranki, da za čas od 19. 8. 2009 do 18. 9. 2009 in od 19. 10. 2009 do 31. 12. 2009 tožnici obračuna bruto nadomestilo plače v skladu s pogodbama o zaposlitvi z dne 1. 3. 1999 in 1. 6. 2008, aneksom številka 7 z dne 1. 8. 2008 in sklepom Vlade Republike Slovenije z dne 20. 5. 2010, po odvodu davkov in prispevkov pa plača neto nadomestilo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. v mesecu za pretekli mesec. Nadalje je naložilo toženi stranki, da je dolžna za čas od 19. 9. 2009 do 18. 10. 2009 tožnici obračunati razliko med bruto nadomestilom plače, ki bi jo prejemala na prejšnjem delovnem mestu, in bruto nadomestilom plače, ki ga je prejemala s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, da za čas od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2011 tožnici obračuna položajni dodatek v višini 7% od bruto plače in ji po odvodu davkov in prispevkov izplača 24 neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi in da za čas od 1. 1. 2012 do 24. 10. 2012 tožnici obračuna mesečno bruto plačo, zmanjšano za mesečno bruto denarno nadomestilo med brezposelnostjo, po odvodu davkov in prispevkov pa tožnici izplača neto razlike z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter tožnici povrne tudi stroške postopka.

3Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnice zavrnilo, delno pa je ugodilo pritožbi tožene stranke in delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, tako da je odškodnino zaradi sodne razveze znižalo na znesek 26.475,00 EUR, višji zahtevek za plačilo treh povprečnih plač zavrnilo ter spremenilo odločitve v IV/1, V/1, VI/1 in VII/1 točkah izreka sodbe sodišča prve stopnje tako, da je naložilo toženi stranki, da tožnici za čas od 19. 8. 2009 do 18. 9. 2009 in od 19. 10. 2009 do 31. 12. 2009 obračuna bruto nadomestilo plače ob upoštevanju pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2008, aneksa številka 7 z dne 1. 8. 2008 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije z dne 20. 5. 2010, to je plače, ki bi jo v tem času prejemala, če bi delala pri toženi stranki, odvede davke in prispevke in ji izplača neto nadomestilo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za pretekli mesec, višji zahtevek iz tega naslova pa je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da za čas od 19. 9. 2009 do 18. 10. 2009 tožnici obračuna bruto nadomestilo plače za čas bolniškega staleža, v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 6. 2008, aneksom številka 7 z dne 1. 8. 2008 in sklepom z dne 20. 5. 2010, glede na plačo, ki bi jo v tem času prejemala, če bi delala, zmanjšano za bruto nadomestilo plače, ki ga je prejemala od Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, v konkretno navedenih zneskih, po odvodu davkov in prispevkov pa tožnici plača neto razlike z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. v mesecu za pretekli mesec ter višji zahtevek iz tega naslova zavrnilo. Toženi stranki je tudi za čas od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2011 naložilo, da za tožnico obračuna bruto razliko položajnega dodatka v višini 7% od osnovne plače, določene v skladu z navedeno pogodbo o zaposlitvi, aneksom in sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja (33. plačni razred) ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. v mesecu, višji zahtevek tožnice iz tega naslova pa je zavrnilo. Nadalje je naložilo toženi stranki, da za tožnico od 1. 1. 2012 do 24. 12. 2012 obračuna bruto nadomestilo plače v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 6. 2008, navedenim aneksom in sklepom, to je v višini plače, ki bi jo v tem času prejemala, če bi delala pri toženi stranki, zmanjšano za mesečno bruto nadomestilo med brezposelnostjo, od te razlike odvede davke in prispevke in tožnici izplača neto razlike z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji zahtevek iz tega naslova pa je zavrnilo. Znižalo je tudi prisojene stroške postopka - na znesek 3.123,58 EUR, v preostalem delu pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, razen v delu, v katerem je bil zahtevek tožnice zavrnjen, je revizijo vložila tožena stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji najprej prereka odločitev sodišča v zvezi z datumom prenehanja delovnega razmerja. Navaja, da dejstvo, da je tožnici delovno razmerje prenehalo v mesecu septembru, med strankama ni bilo sporno. Glede na določbo 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) tega dejstva sodišče sploh ne bi smelo ugotavljati, posebej ker se do konca prvega naroka za glavno obravnavo ostale neprerekane trditve o preuranjeni odjavi tožnice iz zavarovanja, ki je bila stornirana, tožnica pa pravilno odjavljena iz zavarovanja šele v septembru 2009. Tudi tožnica je v tožbi zahtevala ugotovitev, da ji delovno razmerje ni prenehalo z dnem 9. 9. 2009. Sodišče zaradi prekluzije ne bi smelo upoštevati kasnejših tožbenih navedb. Tožnica je prvič zatrjevala, da ji je delovno razmerje prenehalo 18. 8. 2009, šele z vlogo z dne 13. 4. 2012, svoje navedbe pa je podala le glede napačnih podatkov, ki se vodijo v evidenci Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Pritožbeno sodišče se do prekluzije ni opredelilo, torej je ostala sodba brez razlogov o odločilnih dejstvih. V zvezi s tem se pritožbeno sodišče tudi neutemeljeno sklicuje na določbo 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1), že glede na dejstvo, da sodišče prve stopnje dokaza o potrdilu Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni izvedlo po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče naj bi tudi samo izvedlo dokaz z branjem obrazca M2 z dne 29. 9. 2009, nato samo opravilo oceno nepomembnosti tega obrazca, zato pa naj bi bistveno kršilo določbe postopka iz druge alineje tretjega odstavka 347. člena ZPP, v zvezi z 8. in 10. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. V delovni knjižici tožnice je naveden pravilni datum prenehanja delovnega razmerja, tožnica pa bi lahko začela tudi postopek ugotavljanja statusa zavarovanca in bi bila pokojninska doba, ki bi bila ugotovljena z ustrezno odločbo, vnesena tudi v evidenco Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tožena stranka je navedla tudi vrsto dokazov (ki jih v reviziji ponavlja in konkretizira), iz katerih izhaja, da je tožnici delovno razmerje prenehalo šele 18. 9. 2009. Sodišči teh dokazov nista upoštevali, pritožbeno sodišče pa tudi ni navedlo, kaj naj bi tožena stranka še lahko storila, zaradi česar je ostala sodba brez razlogov in obremenjena z bistveno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predložila je tudi obračun plače za sporno obdobje, iz katerega je razvidno, da je tožnica za mesec avgust 2009 prejela nadomestilo za vseh 174 ur in ne le za 18 dni, kot bi bilo v primeru, če bi ji delovno razmerje dejansko prenehalo 18. 8. 2009. V zvezi s prisojeno odškodnino po 118. členu ZDR tožena stranka navaja, da tožnica tega zahtevka ni postavila, temveč je v pripravljalni vlogi z dne 13. 4. 2012 tudi izrecno navedla, da se ne poslužuje možnosti iz prvega odstavka 118. člena ZDR. Nerazumljiva je odločitev pritožbenega sodišča o prisojeni odškodnini in odločitev, da se višji zahtevek zavrne, saj takšnega zahtevka ni bilo. S tem naj bi sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 2. člena ZPP, saj je dolžno odločati v mejah postavljenega zahtevka. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici priznalo odškodnino v neto znesku, brez davkov in prispevkov, ki jih bo morala tožena stranka še dodatno obračunati in odvesti za tožnico. To pomeni tudi, da znesek odškodnine znaša 22 plač. Ker glede odškodnine ni bilo ustrezne trditvene podlage, bi moralo sodišče v skladu z 286.a členom ZPP pozvati tožnico, da dopolni svoje navedbe. Prvostopenjsko sodišče je dejansko stanje ugotavljalo izven trditvene podlage, pri čemer je upoštevalo potrdilo V. d.d., ki ni bilo predloženo kot dokaz dejstev v zvezi z odškodnino, ni pa izvedlo dokazov, ki jih je predlagala tožena stranka. V zvezi s tem se pritožbeno sodišče neutemeljeno sklicuje na 34. člen ZDSS-1, saj uporaba te določbe sploh ni mogoča, sodišče pa tudi ni izvedlo dokazov po uradni dolžnosti. Glede višine odškodnine je pritožbeno sodišče samo izvajalo dokaze, kar predstavlja kršitev iz 8. in 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izračuna ni mogoče preveriti, saj je sodišče samo navedlo, da ni podatkov o nadomestilu plače tožnice v mesecu juliju 2009 (kar naj bi bilo v nasprotju z vsebino obračuna oziroma prvo stranjo obračuna), sodišče druge stopnje pa naj bi na podlagi nadomestila v mesecu avgustu 2009 izračunalo višino osnove za ves mesec. Če že bi moralo to dejstvo upoštevati tudi pri ugotavljanju datuma prenehanja delovnega razmerja in odločitvi o reparacijskem zahtevku. V zvezi z višini odškodnine naj bi sodišče druge stopnje samo ugotavljalo nezatrjevano dejstvo, da brezposelnost tožničinega sina J. vpliva na slabo premoženjsko stanje družine. Nato navaja, da je bil sin J. po tožničini izpovedi določen čas upravičen do denarne socialne pomoči, tožnica pa ni navedla razloga, zakaj do te pomoči ni več upravičen oziroma jo je izgubil. To ne more biti v škodo tožene stranke. Sodišče je tudi neutemeljeno zavrnilo ugovor tožene stranke o tožničinih drugih prejemkih, čeprav se je tožnica z izvedbo dodatnih dokazov strinjala, odločilni razlogi, ki jih je v zvezi s tem navedlo pritožbeno sodišče, pa so v nasprotju z listinami, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Tožena stranka nato spet načenja upoštevanje odplačevanja kredita tožnica v zvezi s potrdilom banke in navaja, da tožnica trditev v zvezi s tem ni imela. Sodišče tudi ni odgovorilo na njene pritožbene navedbe, zakaj naj bi bilo dejstvo kreditov pomembno; iz dosedanje sodne prakse ne izhaja, da bi sodišče pri odmeri odškodnine po 118. členu ZDR upoštevalo morebitne kredite delavca. Opozarja na nekatere sodbe, iz katerih naj bi izhajalo, da je odškodnina bistveno previsoka. V zvezi z odločitvijo o razliki plače najprej navaja, da je bilo tožnici celotno nadomestilo do 18. 9. 2009 plačano, torej bi realizacija sodbe pomenila dvojno plačilo v tem obdobju. Zahtevki tožnice iz tega naslova so bili nekonkretizirani, nedoločljivi in neizvršljivi in jih je tožena stranka grajala, že sodišče prve stopnje pa je tožnici priznalo nekaj drugega, kot je zahtevala. To je storilo tudi sodišče druge stopnje, ki mora odločiti v okviru postavljenega zahtevka in na podlagi tožbenih navedb. Tudi za obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2011 naj bi sodišče mimo zahtevka in trditev odločilo drugače, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Enako velja za odločitev o zahtevku za čas od 1. 1. 2012 do 24. 10. 2012, saj je sodišče tožnici prisodilo bruto denarno nadomestilo, ki ga je natančno opredelilo, tožnica pa ne - torej ji je v tem delu prisodilo nekaj drugega, kot je zahtevala. Izpodbija odločitev o stroških postopka.

5Revizija je delno utemeljena.

6Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7V zvezi s priznanjem delovnega razmerja tožnici že od 19. 8. 2009 in ne šele od 18. 9. 2009 niso utemeljene revizijske navedbe o tem, da naj bi bilo (v začetku postopka) to dejstvo med strankama nesporno. Tožnica je že v tožbi (str. 7. tožbe) navajala, da jo je tožena stranka nezakonito odjavila iz sistema zavarovanja in obvestila tudi tožničino banko, da je tožnici delovno razmerje prenehalo z 18. 8. 2009 (s tem v zvezi je vložila zoper vodjo tudi dopolnitev kazenske ovadbe, ji očitala šikaniranje, itd.), res pa je v nasprotju s temi navedbami zahtevala ugotovitev, da ji delovno razmerje ni prenehalo z 9. 9. 2009 (torej ne z 18. 9. 2009, kar navaja tožena stranka). Šlo je za očitno drugačne poudarke v tožbi kot navaja tožena stranka in obenem za nasprotje med navedbami in zahtevkom. Pojasnila v zvezi z napačno odjavo in prijavo tožnice je tožena stranka podala v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 19. 1. 2010 in drugi pripravljalni vlogi z dne 27. 1. 2010. Tožničin pooblaščenec je na prvem naroku za glavno obravnavo načelno nasprotoval navedbam tožene stranke, se nato v pripravljalni vlogi zavezal ustrezno modificirati tožbeni zahtevek, česar pa takrat ni storil. Nadaljnji postopek je z obširnimi navedbami potekal v povsem drugo smer - v ugotavljanje nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Šele po pravnomočni sodbi pritožbenega sodišča o nezakonitosti izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici in dodatnih navedbah v zvezi z reparacijskim zahtevkom v pripravljalni vlogi tožene stranke, je pooblaščenec tožnice v pripravljalni vlogi z dne 13. 4. 2012 navedel konkretnejša in dodatna dejstva v zvezi z datumom prenehanja delovnega razmerja, predlagal dokaze in ustrezno modificiral tudi tožbeni zahtevek.

8Sodišče druge stopnje je v zvezi s tem pravilno navedlo, da so nesprejemljive pritožbene navedbe, da sodišče ne bi smelo upoštevati takrat predloženega predloženega potrdila Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 23. 3. 2012 (ki je bilo pridobljeno po pravnomočni sodbi o nezakonitosti odpovedi). Tudi po stališču revizijskega sodišča tožnica s predložitvijo tega dokaza oziroma navedbo dodatnih dejstev v navedeni pripravljalni vlogi ni bila prekludirana. Dejstva o prenehanju delovnega razmerja oziroma vpisu v ustrezne evidence pred tem niso bila nesporna (kot navedeno) in tudi ne razčiščena. Postopek je potekal v drugo smer. Sodišče prve stopnje bi glede na tožničine navedbe v tožbi, kasnejše navedbe tožene stranke in dotedanji tožbeni zahtevek od tožnice lahko zahtevalo ustrezne popravke in pojasnila (v zato določenem roku), vendar tega ni storilo. Tega ni mogoče tolmačiti v škodo tožnice. Tožnici nadalje ni mogoče očitati, da je šele kasneje opravila dodatne poizvedbe pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in šele s tem, takrat novim podatkom, dodatno podkrepila svoje navedbe o nepravilnostih v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja. Res se je sodišče druge stopnje v nadaljevanju v zvezi s tem neutemeljeno sklicevalo tudi na 34. člen ZDSS-1, saj dokazov o ustreznem evidentiranju delovnega razmerja tožnice sploh ni izvajalo po uradni dolžnosti, vendar to ne vpliva na zakonitost odločitve.

9Revizija sicer pravilno poudarja, da je tožena stranka ob prvotno nepravilni odjavi tožnice iz zavarovanja (že z dnem prvostopenjskega sklepa o izredni odpovedi), in po posredovanju inšpektorja za delo poskušala odpraviti to nepravilnost in je tožnico ponovno evidentirala kot delavko v delovnem razmerju, vendar ne glede na to ostaja dejstvo, da iz potrdila Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 23. 3. 2012 dejansko ne izhaja obstoj delovnega razmerja oz. pokojninske dobe na te podlagi za tožnico tudi za obdobje po 18. 8. 2009. Prišlo je do neusklajenih matičnih evidenc (ostali podatki iz prijav in odjav na to ne morejo vplivati, zato tudi s tem v zvezi uveljavljene bistvene kršitve ne morejo biti pomembne), kar se v praktični izvedbi prijav in odjav preko Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ki vodi prijave v zavarovanje, odjave iz zavarovanja in prijave o spremembi podatkov med zavarovanjem) lahko zgodi. Evidence se dejansko ne ujemajo. Takrat veljavni Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (v nadaljevanju ZMEPIZ, Ur. l. RS, št. 81/2000 in nadalj.) je sicer določil možnost naknadnega spreminjanja podatkov (43. člen), kar pa ne pomeni, da je prišlo do pravilno spremenjenih podatkov oziroma poprave le-teh, in kar ustrezno dokazuje ravno evidenca oziroma izpis podatkov o pokojninski dobi tožnice (priloga A 45). Upravljalec matične evidence je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (in ne Zavod za zdravstveno zavarovanje), prav ti podatki pa so bistveni za izvajanje pokojninskega zavarovanja ter so pomembni tudi pri priznavanju in odmeri pravic na podlagi tega zavarovanja. Zato se ne glede na kasnejše razloge v zvezi z odločitvijo o izplačilu nadomestila plače v obdobju od 18. 8. 2009 do 18. 9. 2009 (ki za vprašanje obsoja delovnega razmerja v tem obdobju in s tem vpisa v ustrezno evidenco - glede na to, da tožena stranka zatrjuje, da je nadomestilo plače tožnici že plačala - niso bistveni) revizijsko sodišče strinja z odločitvijo sodišč druge in prve stopnje o tem, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo z dnem 18. 8. 2009, temveč je trajalo od 19. 8. 2009 dalje. Šele takšna odločitev predstavlja po ZMEPIZ (oz. sedaj ZMEPIZ-1) ustrezno in nesporno podlago tudi za evidentiranje delovnega razmerja tožnice oziroma priznanje lastnosti zavarovanke v tem obdobju.

10V zvezi z odločitvijo sodišč druge in prve stopnje o tem, da je tožnica za obdobje od 19. 8. 2009 do 18. 9. 2009 upravičena tudi do obračuna in izplačila bruto nadomestila plače, tožena stranka v reviziji utemeljeno opozarja na to, da izpodbijana sodba pritožbenega sodišča nima ustreznih razlogov, ustreznih razlogov in obrazložitev (o izvedenih dokazih) s tem v zvezi pa ne vsebuje niti sodba sodišča prve stopnje (1). Zato je revizijsko sodišče v skladu z določbo 379. člena ZPP reviziji v tem delu ugodilo, razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje in zadevo v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje, ki naj v ponovnem postopku ugotovi, ali je tožnica za navedeno obdobje prejela nadomestilo plače ali ne. Če ji je bilo nadomestilo že izplačano, seveda do še enkratnega izplačila na podlagi sodne odločbe ni upravičena.

11Glede prisojene odškodnine po 118. členu ZDR tožnica ni postavila tožbenega zahtevka za razvezo pogodbe o zaposlitvi in plačilo odškodnine, je pa sodno razvezo predlagala tožena stranka s pripravljalno vlogo, ki jo je vložila istočasno z revizijo zoper prvo sodbo pritožbenega sodišča. Tožnica kljub zahtevku za reintegracijo ni izrecno nasprotovala odločitvi sodišča o sodni razvezi po 118. členu ZDR. To nenazadnje izhaja iz njene vloge z dne 22. 6. 2012. Ker pa tožnica zahtevka po prvem odstavku 118. člena ZDR sploh ni postavila, je sodišče druge stopnje neutemeljeno zavrnilo njen višji zahtevek iz tega naslova. Vendar odločitev o zavrnitvi višjega zahtevka ni predmet revizije; zato revizijske navedbe o bistvenih kršitvah s tem v zvezi ne morejo biti pravno pomembne.

12Kot navedeno je tožena stranka izrecno predlagala odločitev sodišča o razvezi pogodbe o zaposlitvi in navedla tudi trditve za takšen predlog, sodišče pa lahko o razvezi pogodbe o zaposlitvi odloči tudi, če upoštevaje vse okoliščine in interes pogodbenih strank ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, in sicer ne glede na predlog oziroma zahtevek delavca (drugi odstavek 118. člena ZDR). Pri tem delavcu prizna delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 118. člena ZDR). Ob takšnem zakonskem pooblastilu lahko sodišče tudi mimo trditvene podlage delavca in zahtevka za reintegracijo odloči o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, kar v postopkovnem pogledu predstavlja večji odstop od pravil o trditvenem in dokaznem bremenu. Prav zato se tožena stranka v reviziji neutemeljeno sklicuje na določbe ZPP o trditveni podlagi, itd. in sodišču očita bistvene kršitve določb postopka (2). Še bolj so te trditve neutemeljene, če upoštevamo, da je takšen predlog podala prav tožena stranka, sodišče pa je tako tudi odločilo.

13Prav možnost odločitve sodišča po drugem odstavku 118. člena ZDR, kljub zahtevku tožeče stranke za reintegracijo, omogoča sodišču, da ob upoštevanju okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank upošteva izvedene dokaze (ne glede na to, če sta jih stranki predlagali za dokazovanje drugih dejstev, pomembni pa so tudi za ugotavljanje dejstev glede sodne razveze in odškodnine) ali uporabi določbo 34. člena ZDSS-1 - če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, še vedno ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. Glede na navedena zakonska pooblastila je sodišče utemeljeno ugotavljalo tudi dejstva o razvezi pogodbe o zaposlitvi in odškodnini, ta dejstva pa tudi upoštevalo. Pritožbeno sodišče je tudi pravilno navedlo, da je tožnica med postopkom že sama podala nekatere navedbe in predlagala dokaze v zvezi z njenim statusom, socialnimi razmerami in premoženjskim stanjem, to pa so (med drugim) tista odločilna dejstva, ki so pomembna tudi za odmero odškodnine.

14Sodišče prve stopnje v zvezi s premoženjskim stanjem tožnice oziroma njenimi ostalimi razmerami ni izvedlo vseh predlaganih dokazov s strani tožene stranke, kar je potrdilo tudi sodišče druge stopnje. Revizijski očitek, da naj bi bila obrazložitev sodbe v tem delu v nasprotju z listinami, ne drži. Pritožbeno sodišče je pravilno pojasnilo, da tožena stranka nekaterih dokazov ni predlagala, sodišče pa jih tudi ni bilo dolžno izvajati po uradi dolžnosti, saj izvedeni dokazi zadoščajo za ustrezno presojo. V zvezi s tem in nadaljnjimi revizijskimi navedbami o potrebi po dodatnem razčiščevanju določenih dejstev in premoženjskem stanju tožnice ter brezposelnosti njenega sina itd., revizijsko sodišče pojasnjuje, da priznanje ustrezne denarne odškodnine po 118. členu ZDR ne predstavlja obračunske pravde, saj glede na naravo te odškodnine - kot nadomestila za reintegracijo - to tudi ni mogoče. Zato je sodišče oblikovalo nekatere od kriterijev za odmero te odškodnine, ki jih je ustrezno navedlo že sodišče druge stopnje. Ti so namenjeni oceni primerne višine odškodnine, ne pa konkretnejšemu izračunu. Izvedeni dokazi za takšno odmero zadoščajo.

15Revizijsko sodišče tudi ne sprejema revizijskih navedb o tem, zakaj pritožbeno sodišče ne bi moglo upoštevati dejstva, da je tožničin starejši sin, ki ga tožnica sicer ni več dolžna preživljati, brez zaposlitve. Izmed kriterijev za odmero odškodnine je namreč lahko pomembno tudi premoženjsko in socialno stanje delavca. Takšno stanje vključuje morebitne razmere v družini in obremenjenost delavca s krediti. Upoštevanje tega podatka tudi ni neka posebnost tega spora, saj je revizijsko sodišče npr. sorazmerno nizko plačo soproge delavca in poravnavanje obrokov za odobrena posojila že upoštevalo pri odmeri odškodnine (3). Seveda je treba poudariti, da to še zdaleč ni edini kriterij za odmero odškodnine.

16Glede višine odškodnine v višini 15 plač sta sodišči druge in prve stopnje ustrezno upoštevali tožničin poklic in zaposlitvene možnosti, starost, delovno dobo pri delodajalcu in skupno delovno dobo ter premoženjsko in socialno stanje delavke. Pri tem je pritožbeno sodišče tudi ustrezno poudarilo slabšanje razmer v državi in s tem slabšanje zaposlitvenih možnosti. Tožnica se je sicer kasneje zaposlila, vendar le za določen čas, po 1. 1. 2012 pa je ponovno brezposelna. Sodišči sta tudi ustrezno upoštevali dejstvo, da je bila tožnica na dan razveze pogodbe o zaposlitvi stara 48 let, da je po razvezi ostala z dvema sicer polnoletnima otrokoma, od katerih je eden vključen v srednjo strokovno izobraževanje s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, da za enega otroka prejema preživnino, da pa je sicer šibkega premoženjskega stanja (ob dodatnem hipotekarnem kreditu) in ima zdravstvene težave. Tudi tožničina izobrazba oziroma smer izobrazbe v njeni starosti ne kaže na večje možnosti zaposlitve. Na drugi strani tožnica tudi ni stara dovolj, da bi se (vsaj v krajšem času) lahko upokojila.

17V zvezi z višino odškodnine je sodišče druge stopnje dejansko izhajalo iz listine - obračuna plače za tožnico, ki pa jo je v spis vložila tožena stranka, in iz katere so razvidni nekateri obračuni plač, zlasti za mesece april, maj in junij 2009, kar je ustrezno upoštevalo tudi sodišče druge stopnje. Pri tem iz prve strani obračuna ne izhajajo podatki za mesec julij 2009 (kot navaja tožena stranka), saj so navedeni le podatki za julij 2008. Ker gre za listino tožene stranke in upoštevajoč navedena izhodišča o razvezi pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča in možnosti izvedbe dokazov s strani sodišča v tej smeri tudi po uradni dolžnosti, revizijsko sodišče ne ugotavlja, da naj bi pritožbeno sodišče v zvezi z določitvijo odškodnine in pri tem ugotavljanju tožničinih plač, ki služijo za odmero, zagrešilo kršitev po 8. in 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz tretje alineje prvega odstavka 358. člena ZPP izhaja, da pritožbeno sodišče ne razveljavi sodbe sodišča prve stopnje in zadevo ne vrne v novo sojenje, če sodišče prve stopnje ni presodilo listin itd., stranke pa so imele možnost obravnavanja teh dokazov v postopku pred sodiščem prve stopnje. Nadalje tožena stranka razen načelnega nestrinjanja s presojo te listine v reviziji ne navede, v čem naj bi drugače ugotovljena plača tožnice dejansko vplivala na odmero odškodnine in bi bila tožničina odškodnina prav zato manjša.

18V zvezi z reparacijskimi zahtevki (razen, kot pojasnjeno, z zahtevkom za obračun in plačilo nadomestila plače od 18. 8. 2009 do 18. 9. 2009) je tožnica postavila ustrezen (in sicer običajen) zahtevek za obračun bruto plače, po odvodu davkov in prispevkov pa plačilo neto višine z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka spregleda, da je tožnica v četrti točki tožbenega zahtevka tudi izrecno zahtevala obračun in izplačilo bruto plač v skladu s pogodbami o zaposlitvi iz leta 1999, 2008, aneksom številka 7 in sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije z dne 20. 5. 2010. Pritožbeno sodišče je odločilo v teh okvirih in izrek ustrezno spremenilo, tako da je izhajalo iz tožničine pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2008, aneksa številka 7 z dne 1. 8. 2008 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije z dne 20. 5. 2010, ne pa iz prejšnje pogodbe iz leta 1999. S tem ni preseglo odločanja o tožbenem zahtevku ali odločalo mimo tega zahtevka. Sodišče je tudi zavrnilo višje zahtevke tožnice in ustrezno upoštevalo prejemke, ki jih je tožnica prejela v spornem obdobju.

19Tožena stranka tudi spregleda, da je za čas od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2011 tožnica zahtevala obračun mesečnega položajnega dodatka iz njenih bruto plač in izplačilo v neto znesku, kar je ustrezno. Če pri tem v zahtevku ni izrecno navedla tudi obračuna davkov in prispevkov, sodišče pa je odločilo tudi o tem, to ne predstavlja prekoračitve zahtevka. Povsem jasno je in ne zahteva ustrezne konkretnejše utemeljitve pravnih podlag, da mora delodajalec ob izplačilu plač in nekaterih drugih prejemkov iz delovnega razmerja za delavce obračunati in plačati davke in prispevke in se ob prisojenih zneskih prejemkov v bruto višini (kar je tožnica zahtevala) ne more izogniti še obračunu in plačilu davkov in prispevkov. Pritožbeno sodišče je odločilo tako, da ji je dodatek prisodilo le od bruto osnovne plače, kar spet ne prestavlja odločanja preko ali mimo zahtevka. Sam izrek je jasen.

20Pač pa revizija utemeljeno uveljavlja, da je pri odločitvi o tožničini odškodnini po 118. členu ZDR sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odškodnino v višini 26.475,00 EUR, pri čemer je izhajalo iz podatkov o 15-kratniku tožničinih zadnjih povprečnih plač, ki so navedene v bruto znesku. Prisojeni znesek predstavlja znesek, ki ga je glede na izrek sodbe tožena stranka dolžna plačati tožnici, čeprav gre tudi v tem primeru za prejemek, od katerega je tožena stranka dolžna obračunati davke in prispevke, jih ustrezno odvesti in tožnici izplačati le neto odškodnino.

21Odškodnina po 118. členu ZDR je izplačilo delodajalca v zvezi s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ki se v 5. točki prvega odstavka 37. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2) šteje za dohodek iz delovnega razmerja. Po tej določbi dohodek iz delovnega razmerja vključuje tudi izplačilo delodajalca v zvezi s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, vsako izplačilo zaradi prenehanja zaposlitve in podobne primere. Na drugi strani gre za odškodnino, ki ni zajeta med prejemki, od katerih se dohodnina ne plača. Iz 27. člena ZDoh-2 jasno izhaja, od katerih odškodnin se ne plača dohodnina, med drugim pa tudi, da so iz oprostitve izvzete odškodnine, ki predstavljajo nadomestilo za izgubljeni dohodek (5. točka 27. člena ZDoh-2).

22V zvezi s plačevanjem prispevkov je v času odločanja sodišč prve in druge stopnje, pa tudi kasneje, prišlo do spreminjanja oziroma dopolnjevanja zakonske ureditve, vendar ne v smislu vsebinskih sprememb v zvezi z dolžnostjo plačila prispevkov od odškodnine po 118. členu ZDR. Najprej je to področje pokrival (predvsem) Zakon o prispevkih za socialno varnost (ZPSV, Uradni list RS, št. 5/1996 in nadalj.), v katerem je določeno, da se prispevki plačujejo (poleg bruto plače) tudi od vseh drugih prejemkov iz delovnega razmerja, razen izjem (3. člen), med katerimi ni odškodnin po 118. členu ZDR. Po uveljavitvi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2, Uradni list RS, št. 96/2012 in nadalj.) iz 144. člena tega zakona izhaja, da predstavlja osnovo za plačilo prispevkov plača oziroma nadomestilo ter vsi drugi prejemki na podlagi delovnega razmerja, vključno z bonitetami ter povračili stroškov v zvezi z delom, itd. (prvi odstavek), na kar je ne glede na ta odstavek določeno, da se prispevki plačujejo od zneska jubilejne nagrade, odpravnine ob upokojitvi, povračil stroškov, zneska bonitete in zneska odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, od katerega se v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, plačuje dohodnina, itd. (tretji odstavek). Z uveljavitvijo ZPIZ-2 so prenehali veljati tudi 3. in še nekateri členi ZPSV, ki se nanašajo na prispevke za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje (429. člen ZPIZ-2). Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Uradni list RS, št. 72/2006 - UPB in nadalj.) je določal prispevke iz delovnega razmerja v 50. členu, v 58. členu pa se je smiselno skliceval na ZPSV. Kasnejši ZZVZZ-M (Uradni list RS, št. 91/2013, ki je začel veljati šele 1. 2. 2014) določa osnovo za plačilo prispevkov za delavce od osnove za plačilo prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje (glej 6. člen - sprememba 50. člena in 17. člen o prenehanju veljavnosti 3. in še nekaterih členov ZPSV v delu, v katerem se nanašajo na obvezno zdravstveno zavarovanje). Praktično enako že dalj časa določa 135. člen Zakona o urejanju trga dela (ZUTD, Uradni list RS, št. 80/2010 in nadalj.), ki plačilo prispevkov na svojem področju veže na osnove za plačevanje prispevkov za obvezno pokojninsko zavarovanje, in 9. člen Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP, Uradni list RS, št. 97/2001 in nadalj.), po katerem se prispevki obračunavajo od osnove za plačilo prispevkov, ki je enaka osnovi za plačilo prispevkov, od katere zavarovanci iz 6. člena tega zakona (med njimi tudi osebe v delovnem razmerju) plačujejo prispevke za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Gre torej za medsebojno usklajeno zakonodajo, ki se sedaj v celoti sklicuje na ureditev plačevanja prispevkov v pokojninskemu zakonu, ta pa delno napotuje na ureditev v zakonu, ki ureja dohodnino.

23Glede na to in v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP je revizijsko sodišče v tem delu delno ugodilo reviziji in spremenilo izpodbijano sodbo, tako kot izhaja iz izreka, v ostalem nerazveljavljenem in nespremenjenem delu pa je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

24Posledica delne razveljavitve sodb sodišč druge in prve stopnje je tudi odločitev o razveljavitvi odločitve o stroških postopka.

---.---

Op. št. (1): Med drugim se za mesec avgust 2009 v spisu nahaja obračunski list o obračunanem nadomestilu za čas bolniškega staleža.

Op. št. (2): ZDR-1 v 118. členu določa nekoliko drugače: o razvezi odloči sodišče na predlog delavca ali delodajalca.

Op. št. (3): Glej sodbo VIII Ips 18/2013 z dne 26. 11. 2013.