429. člen ZPIZ-2

Pri presoji zakonitosti odpovedi zaradi invalidnosti je z vidika izobrazbenega pogoja torej treba uporabiti določbo prvega odstavka 40. člena ZZRZI in ne petega odstavka 91. člena ZDR-1. Uporaba 40. člena ZZRZI izhaja tudi iz četrte alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki glede redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti izrecno napotuje na predpise, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje oziroma predpise, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov.

Tožnik, ki je bil pri toženki zaposlen na delovnem mestu vodja premika II, je bil z odločbo ZPIZ razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do premestitve na drugo delovno mesto brez stresnega dela, s polnim delovnim časom. Toženka mu je 11. 7. 2023 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti in mu ponudila zaposlitev na delovnem mestu pomožni delavec I pri drugem delodajalcu. Ker je tožnik ponujeno novo pogodbo o zaposlitvi odklonil, mu je delovno razmerje po izteku odpovednega roka prenehalo. Sodišče prve stopnje je na podlagi 116. člena ZDR‑1, prvega odstavka 40. člena ZZRZI ter 429. člena ZPIZ-2 v zvezi s 101. členom ZPIZ‑1 pravilno presodilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti zakonita. Utemeljeno je štelo, da je toženka ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na drugem ustreznem delovnem mestu, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti. Pritožbeni očitek, da je toženka zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi dok

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnica ni konkretizirano zatrjevala, da bi ji toženka lahko ponudila drugo ustrezno delo, ampak se je zavzemala zgolj za prilagoditev dela na delovnem mestu pevke v koncertnem zboru. Toženka ni bila dolžna organizirati delovnega procesa tako, da bi tožnici njeno delovno mesto prilagodila. Prav tako ji ni bila priznana pravica do poklicne rehabilitacije, ampak le pravica do dela na drugem delu, zato je bila toženka dolžna le preveriti, ali obstaja ustrezno delovno mesto v skladu z njeno preostalo delovno zmožnostjo, strokovno izobrazbo oziroma usposobljenostjo z dnevno omejitvijo štirih ur in tedensko omejitvijo 20 ur, kar je storila.

Dokler delodajalec ne zagotovi delavcu-invalidu drugega ustreznega dela, delavec ni neupravičeno odsoten z dela. Res je sicer, da delodajalec ni dolžan posebej pozivati delavca, da se po zaključku bolniškega staleža vrne na delo. To je nedvomno obveznost delavca. Vendar mora biti delavcu-invalidu zagotovljena vrnitev na zanj ustrezno delovno mesto. Če mu ni, tudi po zaključku bolniškega staleža njegova odsotnost z dela ni neupravičena.

Zmotno je stališče pritožbe, da bi morala toženka organizirati delovni proces tako, da bi tožnici to delovno mesto prilagodila. Tožnica zaradi omejitev ni mogla več opravljati dela na delovnem mestu pevka v koncertnem zboru, prilagoditev delovnega mesta delovnemu invalidu pa je predvidena le, če mu je priznana pravica do poklicne rehabilitacije iz 70. člena ZPIZ-2. Očitanih ravnanj oziroma opustitev (niti samih zase niti) v povezavi z ostalimi ni mogoče opredeliti kot trpinčenja na delovnem mestu, pri čemer ta tudi sama zase niso graje vredna ali očitno negativna in žaljiva, da bi bila podlaga odškodninske odgovornosti toženke.

Med pravdnima strankama sporno vprašanje, ali bi toženka s postopkom oziroma podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi morala počakati do pravnomočne odločitve v socialnem sporu v zvezi z odločbo ZPIZ, s katero je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in so ji bile priznane omejitve pri delu, je sodišče prve stopnje rešilo pravilno. Pravilno je štelo, da toženka tožnici ni preuranjeno odpovedala pogodbe o zaposlitvi in da ni bila dolžna čakati na pravnomočno odločitev v socialnem sporu.

Niti ZZRZI niti ZDR-1 ne določata obveznosti delodajalca, da delovno mesto najde, prav tako ne opredeljujeta vsebine poizvedb, ki naj jih delodajalec opravi pri drugih možnih delodajalcih. ZZRZI določa zgolj dolžnost preverbe možnosti zaposlitve delavca pri drugih delodajalcih, kar je logično, saj delodajalec, ki pogodbo odpoveduje, nima nikakršne možnosti vplivati na kadrovsko politiko drugega delodajalca. Določba 40. člena ZZRZI ne daje podlage za tolmačenje tožnice, da predstavlja ustrezno zaposlitev tudi zaposlitev na delovnem mestu, na katerem se zahteva nižja strokovna izobrazba. Takšnega tolmačenja pojma "ustreznosti zaposlitve" ne dopuščajo niti določbe ZDR-1, ki prav tako opredeljujejo pojem "ustrezno delo" oziroma "ustrezna zaposlitev" (npr. četrti odstavek 33. člena ZDR-1, peti odstavek 91. člena ZDR-1).

Tožniku dela, ki ni skladno z odločbo ZPIZ, ni bilo potrebno opravljati, zato v opravljanje dela v nasprotju s pogodbo o zaposlitvi, ki temelji na odločbi ZPIZ, ni bil prisiljen in tako tudi z delom, ki ga je bil dolžan opravljati, ni mogel kršiti Kodeksa etike medicinskih sester in medicinskih tehnikov Slovenije. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s tožnikom, da je pomoč pacientom njegovo poslanstvo, vendar pa je bil to poslanstvo dolžan opravljati le v okviru svoje delovne zmožnosti.

Le pod pogojem, da bi tožnik v Sloveniji dopolnil najmanj 15 let zavarovalne dobe, ali pa da bi pri zavodu izpolnil vsaj pogoj gostote, da bi se mu upoštevala pokojninska doba prebita v drugi republiki nekdanje SFRJ do 31. 3. 1992 kot doba prebita v Sloveniji, bi pridobil pravico do starostne pokojnine. Tožnik pa ne izpolnjuje pogoja zavarovalne dobe prebite v Sloveniji v trajanju 15 let, prav tako pa pri zavodu ni izpolnjen pogoj gostote zavarovalne dobe, zaradi česar na podlagi sedaj veljavnih predpisov ne izpolnjuje nobenega od pogojev, določenih za priznanje pravice do starostne pokojnine v drugem odstavku 254. člena ZPIZ/92 v zvezi z 2. alinejo tretjega odstavka 455. člena ZPIZ-1 ter četrtega odstavka 429. člena ZPIZ-2.

Tožnik v pritožbi utemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da bi moral v tožbenem zahtevku natančneje navesti, na katero delo naj ga tožena stranka reintegrira v posledici nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Ne glede na to, da tožnik ob postavitvi reintegracijskega zahtevka niti ni razpolagal z vsemi informacijami o tem, katera dela bi bila glede na veljaven akt o sistemizaciji pri toženi stranki zanj lahko ustrezna, je zahtevek pravilno oblikoval na način, da je zahteval poziv nazaj na delo na delovno mesto „samostojni analitik II“, oziroma na drugo delovno mesto, ki ustreza njegovi stopnji strokovne izobrazbe, usposobljenosti in delovni zmožnosti s krajšim delovnim časom štiri ure dnevno. Takšen zahtevek ni nedoločen, kot je zmotno presodilo sodišče prve stopnje, temveč edino možen. Od delavca ni utemeljeno pričakovati, da bo določil, za katero novo delo mora delodajalec z njim skleniti pogodbo o zaposlitvi, saj ob razveljavitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi „oživi“ odpovedana pogodba o zaposlitvi in je dolžnost delodajalca, da tako nastalo situacijo zakonito razreši.

Pritožba pravilno uveljavlja, da posebne zahteve tožene stranke po specifičnih kompetencah, ki niso bile opredeljene kot pogoj za zasedbo teh delovnih mest v aktu o sistemizaciji, ne morajo vplivati na presojo glede izpolnitve pogoja iz šestega odstavka 40. člena ZZRZI, da tožena stranka tožniku utemeljeno ni ponudila nove pogodbe o zaposlitvi za drugo ustrezno delo. Glede vprašanja, ali je bil tožnik usposobljen za delo na delovnih mestih, na katerih je imela tožena stranka potrebo po delu, je bistveno le, ali je izpolnjeval splošna in posebna znanja, ki so bila za opravljanje dela potrebna glede na opise delovnih mest v aktu o sistemizaciji.

Tožena stranka ni bila dolžna sistemizirati novega delovnega mesta, da bi ohranila tožničino zaposlitev. Tožena stranka je bila dolžna pridobiti mnenje Komisije in preveriti, ali lahko tožnici ponudi opravljanje drugega dela v skladu z njenimi omejitvami iz invalidske odločbe oziroma ali delovno mesto lahko prilagodi tako, da bi bilo za tožnico ustrezno. Navedeno je tožena stranka storila, v postopku pred sodiščem prve stopnje je dokazala, da za tožnico drugega ustreznega dela niti s prilagoditvijo delovnega mesta nima, zlasti zaradi dodatnih omejitev, ugotovljenih s sodbo socialnega sodišča, zato obstaja utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Dokazno breme, da ni bila kršena prepoved diskriminacije, je res na delodajalcu (šesti odstavek 6. člena ZDR-1), vendar to breme za delodajalca nastane šele tedaj, ko delavec navede dejstva, ki opravičujejo domnevo kršitve prepovedi diskriminacije. Iz navedene določbe izhaja, da je trditveno breme glede obstoja diskriminacije na delavcu. Ta mora zatrjevati ne samo, da je bil neenako obravnavan, pač pa tudi, da je bil razlog neenake obravnave ena od v zakonu naštetih okoliščin (prvi odstavek 6. člena ZDR-1)

Invalidnina se ne odšteva od odškodnine, ampak se kot ena od okoliščin primera iz 179. člena OZ upošteva pri odmeri pravične denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pri tem je treba izhajati tudi iz tega, da denarna odškodnina za negmotno škodo ni čista denarna terjatev, temveč predstavlja denarno satisfakcijo za pravno priznane oblike negmotne škode. Upoštevanje invalidnine oziroma koristi, ki jo je oziroma jo bo oškodovanec imel od prejemanja invalidnine, je torej le ena od okoliščin pri ugotavljanju pravične denarne odškodnine, saj ta v določeni meri (večji ali manjši) tudi kompenzira prizadetost oškodovanca. Zato ni pomembno le, kakšna in kako obsežna je ta prizadetost (torej narava in stopnja prizadetosti), temveč je lahko pomemben tudi razlog za priznanje invalidnine (torej ali je ta priznana za isto vrsto telesne okvare kot odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti).

Pridobitno delo v ZDR-1 ali v katerem drugem zakonu ni opredeljeno, pri opredelitvi tega pojma pa ni mogoče neposredno uporabiti definicije pridobitne dejavnosti iz drugega odstavka 3. člena ZGD-1, saj se ta nanaša na delovanje gospodarskih subjektov. Pri opredelitvi pridobitnega dela v smislu 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR‑1 je treba izhajati iz namena, zaradi katerega pomeni opravljanje takšnega dela zlorabo bolniškega staleža in s tem razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na strani delavca. Ta namen je upoštevalo tudi Vrhovno sodišče RS v dosedanji praksi. V zadevi VIII Ips 100/2009 je zavzelo stališče, da je opravljanje pridobitnega dela v času bolniškega staleža prepovedano, ker naj bi preprečilo morebitno podaljševanje odsotnosti, ker bi delavec namesto predpisanega zdravljenja opravljal pridobitno dejavnost, po drugi strani pa naj bi preprečevalo zlorabo take odsotnosti za opravljanje (drugega) pridobitnega dela. Takšno ravnanje delavca v času bolniškega staleža ne sodi v kontekst zdravljenja, kar sta v več zadevah poudarila tako revizijsko kot pritožbeno sodišče. Glede na navedeno presoja, ali je delavec opravljal pridobitno delo, ni odvisna (zgolj) o

Vprimeru, če komisija izda negativno mnenje, delodajalec na takšno mnenje ni vezan in lahko invalidu kljub negativnemu mnenju odpove pogodbo o zaposlitvi. V okviru spora o zakonitosti takšne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovno sodišče preizkuša obstoj razlogov za odpoved in s tem tudi vsebinsko pravilnost ugotovitev komisije. Ob ugotovitvi, da je bil tožnik edini delavec, ki je opravljal delo na delovnem mestu skrbnik upravnikov sodobnih prodajnih poti v sporni organizacijski enoti, tožena stranka pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ni bila dolžna sprejeti kriterijev za izbiro, komu bo odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Ker tožnica ni sodila v varovano kategorijo delavcev in ni uživala posebnega varstva, ji ne glede na pravni pouk v odpovedi pogodbe o zaposlitvi poslovnega razloga, ni mogoče očitati opustitve varstva pravic in opustitev šteti kot podajo soglasja k prenehanju delovnega razmerja. Dodatno, ker ZPIZ-2 ne določa posebnega pogoja po uveljavitvi sodnega varstva zaradi delodajalčeve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri ugotavljanju pogojev za priznanje delnega nadomestila, ni mogoče šteti, da je tožnici prenehalo delovno razmerje po njeni krivdi ali volji oziroma sporazumno. To pa pomeni, da skladno z določbo 86. člena ZPIZ-2 tudi niso izpolnjeni pogoji za znižanje delnega nadomestila za 30 %, kot je to storil toženec.

V primeru, če komisija izda negativno mnenje, delodajalec na takšno mnenje ni vezan in lahko invalidu kljub negativnemu mnenju odpove pogodbo o zaposlitvi. Tudi v primeru, če bi bila določena sistemizirana delovna mesta za tožnico ustrezna, pa s tem ni podana obveznost ponudbe takšnega dela. Podana je šele, če je takšno delovno mesto nezasedeno ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi, oziroma če je takrat izkazana potreba po zasedbi prostega ustreznega delovnega mesta. Če delodajalec takšnega dela ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi nima, delavcu ne more zagotavljati drugega dela.

Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno po uradni dolžnosti postaviti izvedenca medicinske stroke. Iz izpovedi pooblaščene zdravnice tožene stranke dr. med., spec. med. dela, prometa in športa, ter njenih dopisov izhaja, da tožena stranka ustreznega dela, ki bi ustrezalo tožničinim omejitvam "pretežno brez dela s strankami", nima, iz ocene tveganja z izjavo varnosti in zdravja pri delu pa izhaja, da imajo vsa delovna mesta pod obremenitvijo škodljivosti navedeno delo s strankami. Skladno s 1. odstavkom 34. ZDSS-1 lahko sodišče izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. Sodišče prve stopnje je ta dejstva lahko ugotovilo že na podlagi izvedenih dokazov, zato mu ni bilo potrebno izvajati dokazov po uradni dolžnosti, nobena izmed strank pa izvedbe dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke ni predlagala.

Tožnica je v tem sporu zahtevala plačilo razlike iz naslova odpravnine ob upokojitvi. Takšno denarno terjatev lahko delavec, ob upoštevanju prvega odstavka 5. člena ZJU, uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem skladno s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1, saj je dopustno direktno sodno varstvo. Ker je tožnica minimalne pogoje za starostno upokojitev pridobila 30. 12. 2016 in ji je s tem dnem prenehalo tudi delovno razmerje, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je izpolnila pogoj iz tretjega odstavka 179. člena ZUJF in je upravičena do odpravnine v višini treh povprečnih plač zaposlenega v RS za pretekle tri mesece.