144. člen ZPIZ-2

Pri presoji pravnih učinkov ustavitve izvršilnega postopka je treba upoštevati, da ustavitev postopka v primeru, ko o pravnih sredstvih dolžnika še ni bilo odločeno in postopek odločanja o teh pravnih sredstvih še ni končan, pomeni zgolj prenehanje opravljanja neposrednih dejanj izvršbe. Ustavitve izvršilnega postopka zato ne gre enačiti s koncem izvršilnega postopka, ki se konča šele takrat, ko stranke in drugi udeleženci ne morejo več opravljati procesnih dejanj. Če o ugovoru dolžnika, še ni bilo odločeno, izdani sklep o ustavitvi postopka ne pomeni konca izvršilnega postopka v celoti, temveč le konec oprave izvršbe - povsem enaka bi bila situacija, če sodišče izpodbijanega sklepa ne bi izdalo, saj je bila izvršba (kot že pojasnjeno) končana že s samo realizacijo sklepa o izvršbi. Izdaja sklepa o ustavitvi izvršilnega postopka zato ne pomeni ovire za odločanje o ugovoru dolžnika, izvršilni postopek pa se v takšnem primeru konča šele potem, ko je pravnomočno odločeno o vseh pravnih sredstvih. Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo, da je v Sloveniji uveljavljen sistem bruto dohodkov, prav tako je pravilno opozorilo na razliko med odpravnino, ki je urejena v 108. členu

Tudi po podaji izvedenskega mnenja so ostale odločilne razlike med strokovnim stališčem toženca in sodnega izvedenca, zaradi česar bi moralo sodišče predlogu toženca za postavitev novega sodnega izvedenca ugoditi in mu zastaviti vprašanja, na podlagi katerih bi lahko razjasnilo razhajanja oziroma preverilo izpostavljene dvome v pravilnost strokovnih ugotovitev. Z zavrnitvijo dokaznega predloga toženca za postavitev drugega izvedenca, je sodišče toženca prikrajšalo za vsebinsko popolno kontrolo nad izvedbo odločilnega dokaza. Gre za v poseg v pravico toženca do izjave in bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Pritožbeno sodišče v tem sporu presoja le utemeljenost znižanja plačila za poslovno uspešnost zaradi odsotnosti z dela zaradi bolezni, in sicer z vidika kršitve prepovedi diskriminacije, ne pa tudi znižanja plačila za poslovno uspešnost zaradi čakanja na delo (tožnica namreč ne izpodbija odločitve sodišča prve stopnje, s katero je slednje zavrnilo njen zahtevek, ki se je nanašal na izplačilo poslovne uspešnosti za čas čakanja na delo). V zadevi je torej potrebno odgovoriti na vprašanje, ali je tožena stranka s tem, ko je upoštevala navedeno določbo podjetniške kolektivne pogodbe ravnala v skladu z ureditvijo o prepovedi diskriminacije, kot jo opredeljuje določba 6. člena ZDR-1. Slednja za razliko od 1. člena Zakona o varstvu pred diskriminacijo (ZVarD), kljub temu, da bolniški stalež kot tak ni neposredno naveden kot razlog za prepoved diskriminacije na ravni Direktiv EU in ga v tem pogledu (zaenkrat) ne ščiti niti Sodišče EU,1 zdravstveno stanje izrecno določa kot relevantno osebno okoliščino. Obseg človekovih pravic je v slovenski zakonodaji širši, saj so v skladu s 14. členom URS v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine med drugim tudi

Sodišče prve stopnje je pravilno ugodilo tožničinemu zahtevku iz naslova jubilejne nagrade za 10 let delovne dobe pri zadnjem delodajalcu. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena od 1. 1. 2011 do 13. 12. 2022. Dejstvo, da je tožena stranka dne 12. 4. 2013 izplačala tožnici jubilejno nagrado za 20 let skupne delovne dobe, ni ovira za priznanje vtoževanega zneska. Kolektivna pogodba za dejavnost elektroindustrije Slovenije v 58. členu določa pravico do jubilejne nagrade in glede na to, da je tožnica pri toženi stranki dopolnila 10 let delovne dobe, in sicer 1. 1. 2021, je upravičena do izplačila jubilejne nagrade za 10 let delovne dobe pri zadnjem delodajalcu, ne glede na to, da je bila tožnici leta 2013 že izplačana jubilejna nagrada za 20 let skupne delovne dobe. V skladu z novejšo sodno prakso navedba, da gre za bruto ali neto znesek, predstavlja konkretizacijo zakonske obveznosti, zato zaradi svoje pojasnilne narave ne sodi v izrek sodbe. Sodišče zato pravilno v izreku ni navedlo, ali gre za bruto ali neto znesek, temveč je tožnici prisodilo celoten znesek jubilejne nagrade. Ali se od prisojenega zneska plačajo davki in prispevki, določajo javnopravno predpisi, ki j

Ni sicer treba, da so pravne norme sploh pripisane v izrek prvostopenjske sodbe, razen če nadomeščajo del opisa dejanja kot življenjskega dogodka (opis dejstev), vendar pa je utemeljeno pritožbeno izpostavljeno pričakovanje zagovornikov obdolženega, da je vsebina skupka norm, vsebovanih v izreku izpodbijane sodbe, ustrezno obrazložena. Pri tem se je prvostopenjsko sodišče dolžno opredeliti do vseh trditev, ki izhajajo iz opisa kaznivega dejanja po obtožbi, tako, da na podlagi izvedenih dokazov pojasni, ali zatrjevana dejstva šteje za dokazana ali ne. Razlogi sodbe morajo skladno s 17. členom ZKP zajeti vsa dejstva, ki so znak obravnavanega kaznivega dejanja, ali so odločilna zato, ker je od njih odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona oziroma z njim povezanega predpisa v primeru blanketne kazenske norme.

Ker tožnica skladno z novejšo, a enotno sodno prakso ne more v individualnem delovnem sporu zahtevati odločitve o plačilu davkov in prispevkov, saj gre za vprašanje iz pristojnosti davčnega organa, je bilo treba zavrniti njeno pritožbo, s katero se je zavzemala za naložitev plačila davkov in prispevkov od njene bruto plače toženki, saj njena pritožba ni utemeljena. Tožnica, ki ji je bila plača že v celoti plačana, ni pa bil pravilno plačan del njene bruto plače za davke in prispevke od plače, je upravičena do plačila davkov in prispevkov od pripadajočih mesečnih bruto plač za čas trajanja delovnega razmerja pri toženki, kar je po zakonu tožena stranka dolžna zanjo plačati po postopku, predpisanem z davčnimi predpisi, in ZMEPIZ-1. Šele, ko bo toženka v skladu z odločitvijo sodišča za tožnico naredila obračun plače ter izvedla davčni odtegljaj (ki vključuje odtegljaj davkov in prispevkov), bo glede na to, da ji je določene zneske že plačala (sicer po pogodbah civilnega prava) mogoče ugotoviti, ali zneski, ki jih je tožnica prejela v neposredno razpolaganje, ustrezajo preostanku pripadajoče plače, torej neto izplačilu, in višini drugih pripadajočih prejemkov iz delovnega razm

Zahteva tožnice, da ji tožena stranka plača prikrajšanje pri odpravnini, ki izvira iz po njenem mnenju neutemeljeno obračunanega in odtegnjenega zneska akontacije dohodnine in prispevkov za socialno varnost, po vsebini pomeni zahtevo za vračilo neutemeljeno odmerjenega davka in prispevkov, kar je samostojna upravna zadeva.

Delavec je upravičen zahtevati plačo v ti. bruto znesku v primeru, če mu ta ni bila izplačana ali mu ni bila izplačana v celoti. Upravičen je zahtevati plačo ali del plače, ne glede na to, ali mu je bil izplačan le neto znesek plače brez odvoda in plačila davkov in prispevkov ali pa so mu bili odvedeni in plačani davki in prispevki, ni pa mu bila plačana razlika - ti. neto plača. Na to ne vpliva okoliščina, da se del plače ne izplača neposredno delavcu in s tem delom ne more razpolagati.

Skladno s 1. odstavkom 144. člena ZPIZ-2 je osnova za plačilo prispevkov za zavarovance v delovnem razmerju plača oziroma nadomestilo plače ter vsi drugi prejemki na podlagi delovnega razmerja, vključno z bonitetami ter povračili stroškov v zvezi z delom, izplačanimi v denarju, bonih ali v naravi. Torej tudi nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti z dela po predpisih o zdravstvenem zavarovanju. Pomeni, da se na podlagi 151. člena ZPIZ-2 v osnovo za plačilo prispevka za dokup zavarovalne dobe poleg plače všteje nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti z dela, od katerega so bili plačani prispevki, v preteklem koledarskem letu pred podano zahtevo, torej v znesku osnove, od katere so bili plačani prispevki.

Glede na stališča, ki jih je v sodbi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 zavzelo Vrhovno sodišče RS in ob njegovem poudarku na neustreznost dosedanje sodne prakse, pritožbeno sodišče zaključuje, da v primerih, kot je obravnavani (ko tožnik vtožuje izplačilo neto nominalnega zneska odškodnine iz delovnega razmerja in obračun bruto zneska odškodnine na neto vtoževano osnovo ter odvod pripadajočih davkov in prispevkov od bruto zneska odškodnine), sodišče v delovnem sporu ni pristojno za odločanje o tem, ali je tožena stranka kot delodajalec dolžna obračunati in plačati davke in prispevke oziroma od katere osnove jih je dolžna obračunati in plačati. To pa pomeni, da po spremenjeni sodni praksi odločanje o davkih in prispevkih (v takšnih primerih kot se odloča v tem individualnem delovnem sporu) ni več v sodni pristojnosti. Če sodišče odloči o zahtevku v sporu, ki ne spada v sodno pristojnost (18. člen ZPP), stori bistveno kršitev določb postopka po 3. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Na to bistveno kršitev določb postopka pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi tega, ker je na drugo pravno osebo prešla dejavnost upravljanja večnamenskih dvoran, konkretno Dvorane A., katere upravljanje je bilo neposredno delovno naloga tožnikovega delovnega mesta (iz tega razloga je prišlo tudi do ukinitve tožnikovega delovnega mesta). Ker sprememba delodajalca ne predstavlja utemeljenega odpovednega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (90. člen ZDR-1), je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Ker ob izdaji sodbe ni znano, po kakšni stopnji se bodo obračunali davki oz. dohodnina (oz. davki in prispevki), tudi ni znano, kakšni bodo pravilni neto zneski po obračunu dajatev na dan izplačila prejemkov. Zato se prejemki, od katerih se plačujejo davki (in prispevki, če gre za takšne vrste prejemkov - plače, odpravnine...), dosodijo le v bruto zneskih, v izreku sodbe pa se le opisno navede, da zakonske zamudne obresti tečejo od neto zneskov, obračunanih od po višini dosojenih bruto zneskov, pri čemer neto zneski v izreku sodbe ne smejo biti določeni po višini v denarnem znesku.

Odmena za neizkoriščene dneve tedenskega dopusta je po naravi odškodnina za premoženjsko škodo, od katere je treba obračunati in plačati ustrezne prispevke in davek. Osnova za izračun je neto plača v tujini. Do odškodnine za neizkoriščene dneve tedenskega počitka je delavec upravičen zato, ker mu je bila kršena pravica do tedenskega počitka, ki mu pripada po zakonu, in je moral na dneve, ko bi moral biti prost, opravljati delo na misiji. Javni uslužbenec je do odškodnine upravičen poleg plače, ki jo je za delo v tujini prejel (za povprečno 174-urno delovno obveznost na mesec).

Odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega dopusta je po naravi odškodnina za premoženjsko škodo, od katere je treba obračunati in plačati ustrezne prispevke in davek. Tako ne gre za plačilo plače, neto plača v tujini pa je le osnova za izračun odškodnine.

Odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega dopusta je po naravi odškodnina za premoženjsko škodo, od katere je potrebno obračunati in plačati ustrezne prispevke in davek. Tako ne gre za plačilo plače, neto plača v tujini pa je le osnova za izračun odškodnine.

Odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega dopusta je po naravi odškodnina za premoženjsko škodo, od katere je potrebno obračunati in plačati ustrezne prispevke in davek. Tako ne gre za plačilo plače, neto plača v tujini pa je le osnova za izračun odškodnine.

Odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega dopusta je po naravi odškodnina za premoženjsko škodo, od katere je potrebno obračunati in plačati ustrezne prispevke in davek.

Odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega dopusta je po naravi odškodnina za premoženjsko škodo, od katere je potrebno obračunati in plačati ustrezne prispevke in davek. Tako ne gre za plačilo plače, neto plača v tujini pa je le osnova za izračun odškodnine.

V primeru nadomestila za neizkoriščene dni tedenskega počitka gre za prejemek iz delovnega razmerja, tj. za odškodnino za premoženjsko škodo. Višina odškodnine je določena v višini nadomestila, zato ne gre za klasično odškodnino za premoženjsko škodo. Ker je odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka prejemek v zvezi z delovnim razmerjem, zanjo veljajo splošni davčni predpisi oziroma predpisi, ki določajo obveznost obračuna in plačila prispevkov za socialno varnost. Zato je sodišče prve stopnje pravilno, na podlagi določbe tretjega odstavka 35. člena ZDoh-2 razsodilo, da mora tožena stranka plačati akontacijo dohodnine ter prispevke v skladu s 144. členom ZPIZ-2.

Obveznost delodajalca, da obračuna akontacijo dohodnine in prispevke temelji na prisilnih predpisih. Glede na prisilno naravo predpisov je sodišče druge stopnje ravnalo pravilno, ko je pobot terjatve tožene stranke izvedlo zgolj do višine neto zneska tožnikove terjatve iz naslova odpravnine, ne pa tudi v višini davkov in prispevkov, ki jih je treba obračunati in odvesti, ne glede na ugovor pobota.

Odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega dopusta predstavlja po naravi odškodnino za premoženjsko škodo, od katere je potrebno obračunati in plačati ustrezne prispevke in davek. Tako ne gre za plačilo plače, neto plača v tujini pa je le osnova za izračun odškodnine. Določba 1. alineje drugega odstavka 4. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami na obveznost tožene stranke za plačilo prispevkov in davka od odškodnine za premoženjsko škodo nima vpliva, saj Uredba ureja plače pripadnikov stalne sestave vojske v tujini pri opravljanju obveznosti, sprejetih v mednarodnih organizacijah.