50. člen ZZVZZ

Pritožbeno sodišče v tem sporu presoja le utemeljenost znižanja plačila za poslovno uspešnost zaradi odsotnosti z dela zaradi bolezni, in sicer z vidika kršitve prepovedi diskriminacije, ne pa tudi znižanja plačila za poslovno uspešnost zaradi čakanja na delo (tožnica namreč ne izpodbija odločitve sodišča prve stopnje, s katero je slednje zavrnilo njen zahtevek, ki se je nanašal na izplačilo poslovne uspešnosti za čas čakanja na delo). V zadevi je torej potrebno odgovoriti na vprašanje, ali je tožena stranka s tem, ko je upoštevala navedeno določbo podjetniške kolektivne pogodbe ravnala v skladu z ureditvijo o prepovedi diskriminacije, kot jo opredeljuje določba 6. člena ZDR-1. Slednja za razliko od 1. člena Zakona o varstvu pred diskriminacijo (ZVarD), kljub temu, da bolniški stalež kot tak ni neposredno naveden kot razlog za prepoved diskriminacije na ravni Direktiv EU in ga v tem pogledu (zaenkrat) ne ščiti niti Sodišče EU,1 zdravstveno stanje izrecno določa kot relevantno osebno okoliščino. Obseg človekovih pravic je v slovenski zakonodaji širši, saj so v skladu s 14. členom URS v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine med drugim tudi

V primeru nadomestila za neizkoriščene dni tedenskega počitka gre za prejemek iz delovnega razmerja, tj. za odškodnino za premoženjsko škodo. Višina odškodnine je določena v višini nadomestila, zato ne gre za klasično odškodnino za premoženjsko škodo. Ker je odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka prejemek v zvezi z delovnim razmerjem, zanjo veljajo splošni davčni predpisi oziroma predpisi, ki določajo obveznost obračuna in plačila prispevkov za socialno varnost. Zato je sodišče prve stopnje pravilno, na podlagi določbe tretjega odstavka 35. člena ZDoh-2 razsodilo, da mora tožena stranka plačati akontacijo dohodnine ter prispevke v skladu s 144. členom ZPIZ-2.

Obveznost delodajalca, da obračuna akontacijo dohodnine in prispevke temelji na prisilnih predpisih. Glede na prisilno naravo predpisov je sodišče druge stopnje ravnalo pravilno, ko je pobot terjatve tožene stranke izvedlo zgolj do višine neto zneska tožnikove terjatve iz naslova odpravnine, ne pa tudi v višini davkov in prispevkov, ki jih je treba obračunati in odvesti, ne glede na ugovor pobota.

53. člen ZSSloV ne daje podlage za sklepanje, da pripadnikom SV na misijah v tujini ne pripada tedenski neprekinjeni počitek v trajanju 24 ur. Zato bi tožena stranka tožniku morala zagotoviti tak počitek. Ker tega ni storila, je tožnik upravičen do odškodnine zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka.

V zvezi s plačilom odškodnine na podlagi drugega odstavka 118. člena ZDR, ki jo je bil po izvršilnem naslovu dolžan plačati dolžnik upniku v znesku 7.200,00 EUR, pa je sodišče prve stopnje zavzelo materialnopravno napačno stališče. Odškodnina po 118. členu ZDR, ki je veljal v času izdaje izvršilnega postopka, sedaj pa vsebinsko enako določa 118. člen ZDR-1, je izplačilo delodajalca v zvezi s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ki se v 5. točki prvega odstavka 37. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2) šteje za dohodek iz delovnega razmerja. Po tej določbi dohodek iz delovnega razmerja vključuje tudi izplačilo delodajalca v zvezi s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, vsako izplačilo zaradi prenehanja zaposlitve in podobne primere. Na drugi strani gre za odškodnino, ki ni zajeta med prejemki, od katerih se dohodnina ne plača.

Ob zakonskem pooblastilu iz drugega odstavka 118. člena ZDR lahko sodišče tudi mimo trditvene podlage delavca in zahtevka za reintegracijo odloči o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, kar v postopkovnem pogledu predstavlja večji odstop od pravil o trditvenem in dokaznem bremenu. Prav zato se tožena stranka v reviziji neutemeljeno sklicuje na določbe ZPP o trditveni podlagi, itd. in sodišču očita bistvene kršitve določb postopka. Priznanje ustrezne denarne odškodnine po 118. členu ZDR ne predstavlja obračunske pravde, saj glede na naravo te odškodnine - kot nadomestila za reintegracijo - to tudi ni mogoče. Zato je sodišče oblikovalo nekatere od kriterijev za odmero te odškodnine, ki jih je ustrezno navedlo že sodišče druge stopnje. Ti so namenjeni oceni primerne višine odškodnine, ne pa konkretnejšemu izračunu. Prisojeni znesek odškodnine predstavlja znesek, ki ga je glede na izrek sodbe tožena stranka dolžna plačati tožnici, čeprav gre tudi v tem primeru za prejemek, od katerega je tožena stranka dolžna obračunati davke in prispevke, jih ustrezno odvesti in tožnici izplačati le neto odškodnino.

Socialni spori so skladno s 1. odstavkom 58. člena ZDSS-1 spori o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih in drugih oseb, če so lahko nosilci pravic in obveznosti iz sistema socialne varnosti, in za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča. Predmet socialnega spora tako izvira iz obveznega zavarovanja (objektivni kriterij), stranki pa sta nosilec zavarovanja in zavarovanec oziroma zavezanec za plačilo prispevka (objektivni kriterij). V konkretnem primeru ne gre za spor iz zavarovalnega razmerja med nosilcem zavarovanja in zavarovancem oziroma zavezancem za plačilo prispevka, temveč za spor med delavcem in delodajalcem za plačilo prispevkov iz delovnega razmerja, zato je za odločanje v tej zadevi na podlagi 2. odstavka 5. člena ZDSS-1, pristojno delovno sodišče (8. člen ZDSS-1).

Socialni spori so skladno s 1. odstavkom 58. člena ZDSS-1 spori o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih in drugih oseb, če so lahko nosilci pravic in obveznosti iz sistema socialne varnosti, in za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča. Predmet socialnega spora tako izvira iz obveznega zavarovanja (objektivni kriterij), stranki pa sta nosilec zavarovanja in zavarovanec oziroma zavezanec za plačilo prispevka (objektivni kriterij). Nosilec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja je po 10. členu ZPIZ-1 Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, nosilec obveznega zdravstvenega zavarovanja pa Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (3. odstavek 12. člena ZZVZZ). V obravnavani zadevi ne gre za spor med nosilcem socialnega zavarovanja in zavarovancem oziroma zavezancem za plačilo prispevkov, temveč gre za spor med delavcem in delodajalcem. Takšen spor, kljub temu da gre za spor o plačilu prispevkov, ne izhaja iz zavarovalnega, pač pa iz delovnega razmerja.