VSL sodba in sklep I Cp 229/2013

I. Pritožba proti sodbi se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi proti sklepu se delno ugodi in se sklep spremeni tako, da se znesek denarne kazni 800,00 EUR nadomesti s pravilnim zneskom 400,00 EUR.

V preostalem se pritožba tožeče stranke zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbo v delu, ko gre za zahtevek 13.000,00 EUR, zavrglo. V preostalem delu, to je za 350,00 EUR in zakonite zamudne obresti od zneskov pod III izreka, pa zavrnilo. Tožnici je naložilo v plačilo 540,48 EUR prvdnih stroškov.

2Tožeča stranka vlaga pritožbo po odvetnici in lastno pritožbo. Obe pritožbi sta znotraj pritožbenega roka, zato ju je pritožbeno sodišče upoštevalo. Za pritožbo po odvetnici je sporna zavrnitev tožbenega zahtevka, to je obresti. Nikoli ni soglašala v kazenskem postopku, da 13.000,00 EUR pomeni poplačilo celotnih obveznosti. Pomeni le vrnitev tistega, kar je pridobil toženec na nezakonit način in del stroškov, nastalih v kazenskem postopku. Ne zajema plačila pravdnih stroškov in zamudnih obresti. To jasno izhaja iz dopisa kazenskega sodnika S. Š. z dne 11.9.2012, kar je bilo sodišču izročeno na zadnjem naroku, vendar sodišče tega ni upoštevalo. V kazenskem postopku ni bila sklenjena sodna poravnava. Sodišče ne opredeli, kakšna pogodba je bila sklenjena. Kolikor pa se sklicuje na izvensodno poravnavo po 1050. členu OZ, pa to ni pravilno. Za poravnavo je potrebna pisna oblika. Samo dogovarjanje med pooblaščenci v kazenskem postopku zunaj razpravne dvorane, nima zavezujočih posledic. Sklicuje se na 6. točko 339. člena ZPP in 15. točko. Zmotno je ugotovljeno tudi dejansko stanje. Pred razpravno dvorano niso govorili o zakonitih zamudnih obrestih in stroških. To je celo v nasprotju z izpovedbo toženca. S. B. pa je povedala, da ni bilo govora, da premoženjskopravni zahtevek zajema tudi stroške pravdnega postopka. Ni bilo govora o zamudnih obrestih. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in gre za 15. točko 339. člena ZPP. Neverodostojno je pričevanje odvetnika M. M. Ta je zastopal toženo stranko v kazenskem postopku. Zato gre za nasprotje interesov pri zaslišanju. Okrožna državna tožilka S. B. pritrjuje tožnici, da bi moral premoženjskopravni zahtevek vsebovati tudi zamudne obresti in pravdne stroške in odvetnika M. M., ki je zastopal obdolženega. Gotovo je bolj verodostojna priča tožilka. Iz zaslišanja strank ni mogoče ugotoviti, kdo se je s kom dogovarjal za sklenitev poravnave. Ni bilo jasno, kaj vsebuje znesek 13.000,00 EUR. Ni pa vseboval stroškov in zamudnih obresti. Tožnica je umaknila predlog za zaslišanje svojega odvetnika v kazenskem postopku, D. M., ker to ni v skladu z odvetniško etiko. Ni šlo za poravnavo, saj ni bila v pravi obliki. Vlaga tudi pritožbo za zavrženi del za 13.000,00 EUR. V tem primeru izvršba po ZIZ ni možna, saj ne vsebuje predpostavk po 21. členu ZIZ. Sodišče bi moralo odločiti tudi o tem zahtevku.

3V 22 strani dolgi pritožbi tožeča stranka ponavlja razloge, katere je pravno opredelila njena odvetnica. Secira izpovedbe prič in strank in obrazložitev sodišča prve stopnje. Meni, da so številna nasprotja med listinami v spisu in ugotovitvami sodišča. Sodišče je dalo prednost tožencu, ki je moški in težak 90 kg, tožeča stranka pa žrtev, ki tehta 48 kg. Toženec ni dokazal, da je sklenil dogovor. Toženec ni plačal ničesar.

4Tožnica je popravila pritožbene navedbe tako, da je nadomestila besedo „laž“, besedo „neresnica“, z besedo „goljufija“ z „nepošteno prikrito in v zmoti navedeno“ in besedo „sodnica“ z besedo „sodišče“ in besedo „ogoljufala“ nadomestila z besedo „oškodovana“.

5Pritožba tožeče stranke proti sodbi ni utemeljena, proti sklepu pa delno utemeljena.

O pritožbi tožeče stranke proti sodbi:

6Za presojo pritožbenih navedb o delu tožbe, ki je bil zavržen (glede zahtevka 13.000,00 EUR), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je treba najprej ugotoviti, kaj je bilo pravnomočno razsojeno v obsodilni kazenski sodbi proti tožencu in kako je bil uporabljen 105. člen ZKP. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v tem času, ko je bila zadnja glavna obravnava v kazenski zadevi I K 28498/2010, ki je tekla proti tožencu, ZKP ni poznal sodne poravnave v kazenskem postopku, pač pa je po 105. členu ZKP lahko odločilo o premoženjskopravnih zahtevkih; lahko je odločilo v celoti, deloma in ga s presežkom napotilo na pravdo. Če pa škode ni moglo ugotoviti, ga je moralo v celoti napotiti na pravdo. V konkretnem primeru je kazensko sodišče izdalo sodbo brez obrazložitve, saj so se stranke odpovedale pravici do pritožbe in niso napovedale pritožbe. Iz pisnega odpravka kazenske sodbe z dne 18.8.2011 izhaja, da je kazensko sodišče na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP odločilo o premoženjskopravnem zahtevku tako, da je M. B. dolžan poravnati oškodovanki A. K. njen premoženjskopravni zahtevek v višini 13.000,00 EUR. Nato je v kazenskem spisu tudi s posebnim sklepom z dne 25.11.2011 obdolžencu naložilo plačilo stroškov oškodovanke A. K. oziroma pooblaščencu odvetniku D. M. za opravljeno delo v kazenski zadevi nagrado in stroške, skupaj 727,20 EUR. Na glavni obravnavi pa je na zapisnik napisano dogajanje pred izrekom sodbe tožencu. Tako je med drugim na list. št. 95 (priloga C25) pooblaščenec oškodovanke v končni besedi navajal, da v smislu napovedane sodne poravnave v pravdnem postopku razširja premoženjskopravni zahtevek še za stroške tega in pravdnega postopka, skupaj 13.000,00 EUR, saj je bil dosežen dogovor z obdolžencem, da bo ta znesek povrnil oškodovanki. Obramba oziroma pooblaščenec toženca pa se je strinjal in pripoznal premoženjskopravni zahtevek v višini 13.000,00 EUR, ki vključuje tudi stroške obeh postopkov. Nato je sodišče v izrek med drugim vključilo na podlagi 105. člena ZKP odločitev o premoženjskopravnem zahtevku v višini 13.000,00 EUR. Sodišče ni zapisalo, da bi napotilo tožnico na pravdo. Treba je tudi ugotoviti, da so na zapisniku, ki je javna listina, podpisi tako obdolženca, kot tožnice (list. št. 97).

7Sodišče prve stopnje je na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pravilno sklepalo, da je kazensko sodišče odločilo o premoženjskopravnem zahtevku, ki je bil do tedaj znan in zahtevan. Res je, da je iz kazenske sodbe razvidno, da je toženec prejel od tožnice 11.000,00 EUR, vendar je znesek 13.000,00 EUR višji in očitno vsebuje več, kot so le izročeni zneski. Glede same oblike odločitve o premoženjskopravnem zahtevku je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo to odločitev kot pravnomočno sodbo, ki jo je mogoče izvršiti po določbah ZIZ. Gre za pravnomočno sodbo, ki je našteta kot ena izmed izvršilnih naslovov po 17. členu ZIZ. Sodba je izvršljiva, če je postala pravnomočna in je potekel rok za prostovoljno izpolnitev oziroma ga določi izvršilno sodišče, če v sodbi ni določen. Zmotno meni tožnica, da to ni izvršilni naslov, ker ne vsebuje paricijskega roka. Vse to bi lahko tožnica dosegla v izvršilnem postopku, če bi le vložila predlog za izvršbo. V izreku so navedeni upnik (oškodovanka) in dolžnik (obdolženec), določen je tudi predmet obveznosti, to je dajatev na 13.000,00 EUR. Ker je v tem delu o premoženjskopravnem zahtevku oziroma sedaj tožničinem tožbenem zahtevku pravnomočno razsojeno, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožbo v tem delu zavrglo. Pravnomočnost ima prednost pred litispendenco in kljub temu, da se je pravdni postopek pričel pred priglasitvijo premoženjskopravnega zahtevka, je bilo treba tožbo v tem delu zavreči.

8Tožnica je postavila tožbeni zahtevek s tožbo, nato je tožbeni zahtevek razširila poleg tožbenega še na 2.250,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.250,00 EUR od 12.5.2010 in od 1.000,00 EUR od 11.8.2011 dalje do plačila (list. št 154). Pri tem je pojasnila, da gre za stroške kazenskega postopka in da je ta znesek razviden iz stroškovnika in da so stroški pravdnega postopka razvidni iz stroškovnika ter da to priglaša kot stroške postopka in ne kot tožbeni zahtevek. Temu je tožena stranka nasprotovala in menila, da bi stroške kazenskega postopka morala uveljavljati v kazenskem postopku. Pred tem je na glavni obravnavi dne 8.5.2012 spreminjala tožbeni zahtevek. Na poziv sodišča je svoje navedbe oziroma zahtevke spreminjala (list. št. 67) in na poziv sodnice je tožeča stranka povedala, da je 100,00 EUR vključeno v znesku 13.000,00 EUR in da je v premoženjskopravnem zahtevku dejansko ta znesek naveden in ga zato ne vtožuje več in ni predmet tožbenega zahtevka. Vztrajala pa je na zahtevku za zakonite zamudne obresti od tega zneska od 8.10.2007 dalje. Tožeča stranka je na zadnjem naroku vložila izračun obresti, vendar je temu tožena stranka ugovarjala oziroma navajala, da je treba uporabiti linearni izračun.

9Na podlagi opravljenih zaslišanj pravdnih strank in prič je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je na kazenski obravnavi in zunaj nje, prišlo do pogajanj in dogovora med pravdnima strankama, ki ga je nato kazensko sodišče povzelo v odločitvi o premoženjskopravnem zahtevku. Ker v tem času ZKP ni vseboval določbe o sodni poravnavi, ampak je kazensko sodišče lahko o premoženjskopravnem zahtevku odločalo po 105. členu ZKP, je treba sedaj na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotoviti, kaj sta se pravdni stranki dogovorili. Očitno je, da je šlo za dogovor, ki je presegal le vračilo izročenih zneskov. Odločitev kazenskega sodišča je bila diktirana na zapisnik in nihče izmed prisotnih ni ugovarjal temu oziroma povedal, da je odločitev o premoženjskopravnem zahtevku v nasprotju z zahtevkom oziroma da naj bi tožnica dobila kaj več.

10Sodišče prve stopnje v dobri dokazni oceni o tem, kaj je vseboval dogovor v času zadnje kazenske glavne obravnave, pojasni, da je že iz tožničinega zaslišanja, čeprav svojo izpovedbo delno spreminja, bilo moč razbrati, da je šlo za vse zahtevke do obravnave v kazenskem postopku in da so ti zahtevki vključeni v 13.000,00 EUR. Zato sodišče sklepa, da sta se stranki dogovorili, da so tam vključene tudi do takrat natekle zakonite zamudne obresti od posameznih glavnic in stroški obeh postopkov. To sodišče sklepa ne samo iz zaslišanja tožnice, ampak tudi iz zapisov na kazenski glavni obravnavi, to potrdi tudi priča M. M. Le tožnica in njena mati vztrajata, da ni bilo dogovorjeno, da je v znesku 13.000,00 EUR tožničina škoda do tistega dne. Tudi v pritožbi izpostavljena priča S. B. ni potrdila tožničinih trditev. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pa je sodišče prve stopnje pravilno pravno sklepalo, da sta se pravdni stranki dogovorili, da znaša tožničina škoda v času glavne obravnave v kazenskem postopku 13.000,00 EUR. Pravilno pa sodišče prve stopnje ugotovi, da bi tožnica lahko od takrat dalje v konkretni, to je civilni pravdi, zahtevala zakonite zamudne obresti od 13.000,00 EUR, vendar tega zahtevka ni postavila (primerjaj razloge sodbe na strani 18). Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno presojalo dogovor kot poravnavo po določbah OZ, ki ga je nato sprejelo kazensko sodišče v odločitvi o premoženjskopravnem zahtevku. Ni mogoče mimo dejstva, da je toženec na tožničin zahtevek na 13.000,00 EUR po svojem zagovorniku pripoznal premoženjskopravni zahtevek (list. št. 96 kazenskega spisa, priloga C25). Iz vsega sledi, da sta se pravdni stranki dogovorili za do tedaj nateklo škodo. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožbeni zahtevek glede presežka, to je za znesek 350,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi kot izhaja iz III. izreka, zavrnilo. Pritožbeno sodišče pa še dodaja, da tožnica ni upoštevala sklepa kazenskega sodišča, ki je odmerilo stroške njenemu odvetniku v kazenskem postopku.

11Pritožba trdi, da bi sodišče moralo upoštevati dopis kazenskega sodnika z dne 11. 9. 2012. Sodišče res tega ni ocenilo v pisnem odpravku sodbe. Vendar je na poziv sodnice tožeča stranka pojasnila, kaj zahteva v zvezi s tem dokazom in da je to škoda, ki je nastala v kazenskem postopku (priloga A20). Sodišče pa je te navedbe, to je, da je poravnava na 13.000,00 EUR vsebovala tudi stroške kazenskega postopka, pojasnilo, zato dejstva, da tega dokaza posebej ni obravnavalo, ne pomeni absolutne bistvene kršitve določb ZPP oziroma kršitve načela kontradiktornosti.

12Pritožba nadalje trdi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 14. točke, saj je dogovarjanje med pooblaščenci strank pred kazenskim postopkom oziroma zunaj razpravne dvorane, ocenilo kot dogovor. Meni, da sodišče nima pooblastil za takšno odločitev. Pritožbeno sodišče pa odgovarja, da sodišče lahko odloči na podlagi 8. člena ZPP. Pojasnilo je in obrazložilo, kaj so pravno pomembna dejstva, kaj šteje za dokazano na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in tudi, kako materialnopravno ocenjuje zapisani znesek 13.000,00 EUR oziroma odločitev o premoženjskopravnem zahtevku (povzeti dogovor o poravnavi v kazensko sodbo). Ne gre za nedovoljeno razpolaganje pravdnih strank. Sodišče je pojasnilo, da v tedanjem času ZKP še ni imel možnost, da sodišče v kazenskem postopku sklene sodno poravnavo. Lahko pa pri odločanju o premoženjskopravnem zahtevku, ki je najprej temeljil pisno na nižjem znesku, nato pa so se dogovarjali celo o višjih zneskih, ko sta se stranki dogovorili, povzame ta dogovor v odločitev o premoženjskopravnem zahtevku. Pritožba nadalje trdi, da je toženec sam potrdil, da niso govorili o priznanju zamudnih obrestih in stroških. Vendar prezre, da je ugovor tožene stranke, da je v celoti poplačan tožničin zahtevek, kar je na kazenski obravnavi zahtevala. Sodišče je tudi pravilno ocenilo izpovedbo tožilke S. B. in pričevanja odvetnika M. M. Vse to skupaj oceni glede na zapise na zapisniku glavne obravnave v kazenski zadevi. Zmotno meni pritožba, da sodišče ne bi smelo zaslišati priče odvetnika M. M., ker je zastopal obdolženca v kazenskem postopku. Odvetnik je izpovedoval, kar se je dogajalo s premoženjskopravnim zahtevkom. Tožnica je najprej predlagala zaslišanje v zvezi s tem svojega odvetnika, vendar je ta dokazni predlog umaknila. Tožnica zanika te dogovore. Vendar prezre, da je lastnoročno podpisala zapisnik o glavni obravnavi in da gre za javno listino, ki izpričuje vsebino tega, kar je v listini zapisano (224. člen ZPP). Tožnica meni, da ni bilo soglasja volj pravdnih strank za tak dogovor. Vendar je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov, poteka dogajanja v zvezi s premoženjskopravnim zahtevkom in poteka tega postopka ugotovilo, da sta se pravdni stranki na kazenski obravnavi dogovorili o tožničini škodi do tega dne in da je ta dogovor kazensko sodišče povzelo v odločitev o premoženjskopravnem zahtevku. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je res ta zapis neobičajen. Vendar dejstvo, da 105. člen ZKP ni ponujal druge možnosti sklepanja sodne poravnave o premoženjskopravnem zahtevku, je bila to ustrezna rešitev v danem času.

13Tožeča stranka je še po odvetnici kot sama navajala, da je sodba krivična in ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v kolikor tožnica v pritožbi meni, da je bila sodnica pristranska, gre smiselno za podajanje predloga za izločitev, kar je prepozno (72. člen ZPP). V dosedanji sodni praksi je bilo kar nekaj primerov, ko je Vrhovno sodišče v podobnih kazenskih zadevah odločalo, da ko obstaja premoženjskopravni zahtevek, zagovornik odvetnika pa na to nima pripomb, obdolženec pa se tudi o tem ne opredeli, kazensko sodišče ni dolžno izvajati nobenega posebnega dokaza, saj obdolženec ni oporekal uveljavljanemu premoženjskopravnemu zahtevku (primerjaj sodbo VS RS I Ips 58/2007). Kazensko sodišče se je odločilo glede na dogajanje na zadnji glavni obravnavi in podane premoženjskopravne zahtevke. Ne gre prezreti dejstva, da kazensko sodišče na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP ni odločilo, da se tožnica s preostankom zahtevka (ki ni bil pisno podan) napoti na pravdo.

14Pritožbeno sodišče pa ne more odgovarjati na tiste pritožbene navedbe, ki so iztrgane, nejasne in niso v zvezi s pravnorelevantnimi dejstvi in materialnim pravom, ki je odločilno v tej zadevi. Vendar je bila pritožba odvetnika v povezavi s tožničino pritožbo dovolj jasna, da je bila sposobna za obravnavo. Tožnici pa je treba še odgovoriti, da ko sodišče presodi izpovedbo dokaza z zaslišanjem priče ali stranke, presoja celo zaslišanje. To pomeni, da ni mogoče iztrgati posameznih stavkov ali delov stavka in to primerjati z dokazno oceno sodišča v napadeni sodbi.

15Ker je sodišče prve stopnje pravilno odločilo na podlagi pravilno izvedenega dokaznega postopka in pri tem ni zagrešilo nobenih kršitev ZPP, katere uveljavlja tožeča stranka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi proti sklepu:

16Uvodoma je treba odgovoriti, da je tožeča stranka toliko popravila pritožbo, da je pritožbeno sodišče ocenilo, da je sodnica presojala pritožbene navedbe skozi prizmo dolžnosti varovanja avtoritete sodišča. Sodišče prve stopnje je tako pravilno oprlo svojo odločitev na 109. člen ZPP. Udeleženci postopka se morajo zavedati pomena sodstva kot veje oblasti in to ustrezno spoštovati. Pritožnica v pritožbi navaja, da je bila v postopku predvsem prizadeta zaradi ponavljajočih se vprašanj sodišča. Meni tudi, da je kazen 800,00 EUR neupravičena in neutemeljena ter previsoka glede na premoženjsko stanje tožnice.

17Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče pravilno ravnalo, ko je ugotovilo, da je v nekaterih navedbah v pritožbi lahko zaslediti očitke, ki so žaljivi. Pravilno opredeli pravni standard žalitve kot dejanje, s katerim storilec nekomu neupravičeno odreka spoštovanje, mu jemlje ugled in s katerim zoper nekoga izraža sovraštvo, prezir ali zasmehovanje. V pritožbi je tožnica očitala sodišču, da podtika in na zapisnik narekuje besedi dogovor in poravnava. Očita sodišču, da je 29 krat z enakimi vprašanji izsililo krivo izjavo. Tožnici je treba pojasniti, da v primeru, ko je podpisan zapisnik o glavni obravnavi, velja za resnično to, kar je v zapisniku. Subjektivni občutek tožnice, da je bila velikokrat vprašana o določenem pravno pomembnem dejstvu, ob zapisu v zapisniku, ne more obveljati kot resničen. Žaljiv je tudi zapis v pritožbi, da je obrazložitev sodišča prve stopnje višek cinizma in goljufije. V izogib ponavljanju pa se pritožbeno sodišče sklicuje na zapise, kar je podalo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Zapisov je toliko v pritožbi tožnice, da ni mogoče pritrditi pritožbi, da gre za lapsus oziroma zapis prizadete stranke. Zapisi iz pritožbe tudi presegajo resno kritiko, na kar opozarja pritožba.

18Vendar ima pritožba prav, da je glede na tožničino popravo pritožbe in tudi ugotovljeno dejansko stanje in da ji toženec še danes ni vrnil denarja, bila prizadeta, zato ji prisojena kazen 800,00 EUR previsoka. Namen zakonodajalca v 109. členu ZPP je prepovedati žaljivost vlog. To je tudi poudarilo Ustavno sodišče, ko je večkrat zavrnilo očitek protiustavnosti določbe 109. člena (odločba US RS – U-I-145/03). Pojem „žalitev sodišča“ je pravni standard. V pravni teoriji in sodni praksi je ta že dovolj konkretiziran tako v kazenskopravnih zadevah kot v razlagi 109. člena ZPP in v odškodninskopravnih zadevah. Tako je pritožbeno sodišče ugotovilo, da bo znižana kazen 400,00 EUR adekvatna kazen za zapis v tožničini pritožbi v povezavi s popravo pritožbe. Pri tem je tudi upoštevalo tožničino slabo premoženjsko stanje.

19Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbi 365. člena ZPP.