VSC sklep Cp 716/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom odločilo, da se tožba zavrže.

Tožnika sta po pooblaščencu s pritožbo izpodbijala sklep sodišča prve stopnje, navajala sta, da uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Navajala sta, da je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo iz razloga, ker jo je prejelo po izteku 30-dnevnega prekluzivnega roka in je ocenilo, da vložitve tožbe pri nepristojnem Okrožnem sodišču v Celju dne 4. 12. 2012 ni mogoče pripisati nevednosti tožnikov, ker imata pooblaščenca in tudi ne očitni pomoti vložnika pooblaščenca tožnikov. Takšna odločitev pa ni pravilna. Pooblaščenec tožnikov je res tožbo v prekluzivnem roku vložil na Okrožno sodišče v Celju, to pa iz razloga, ker je prvotna vrednost predmetnega spora znašala 21.663,33 EUR. Tožnika menita, da gre za očitno pomoto pooblaščenca, saj je do napake prišlo zaradi spremembe vrednosti spora tekom postopka in sta tožnika šele naknadno ugotovila znižano vrednost spora pod 20.000,00 EUR, pri tem pa pomotoma nista spremenila naslovnega sodišča. Tožnika se strinjata, da je potrebno biti pri oceni opravičljive pomote pooblaščenca, ki je odvetnik, strožji kot v primeru laične stranke, vendar menita, da v konkretnem primeru pomanjkanja skrbnosti pooblaščencu ni mogoče očitati in da gre za opravičljivo pisno pomoto. Hkrati še menita, da gre pri zavrženju tožbe za nesorazmeren poseg v pravice stranke, saj ni sprejemljivo, da bi zaradi takšne očitne pomote pooblaščenca stranka trpela nesorazmerno oziroma nepopravljivo škodo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da bi glede na prekluziven rok tožnika morala tožbo na ugotovitev nedopustnosti izvršbe vložiti najkasneje dne 20. 12. 2012 pred Okrajnim sodiščem v Žalcu, ki je v obravnavani pravdni zadevi izključno pristojno po 63. členu Zakona o pravdnem postopku. Prav tako ne izpodbijata pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je prejelo tožbo šele 7. 3. 2013, kar je po poteku 30-dnevnega roka za vložitev tožbe in da znaša vrednost spora v obravnavani zadevi 13.389,05 EUR (ali je pravi znesek??), kar pomeni stvarno pristojnost okrajnega sodišča po določbi prvega odstavka 30. člena ZPP, ter da je bila tožba poslana nepristojnemu sodišču in tudi naslovljena na nepristojno Okrožno sodišče v Celju.

Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, ki ni izpodbijano, je pa tudi pravilno glede na podatke v spisu, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da vložitve tožbe, ki je k pristojnemu sodišču prispela prepozno, ni mogoče pripisati nevednosti tožnikov oziroma očitni pomoti njunega pooblaščenca, ki je odvetnik. Ob dejstvu, da je kot vrednost spora v sami tožbi bila navedena vrednost 13.389,05 EUR in ob dejstvu, da je tožba bila naslovljena na Okrožno sodišče v Celju, sestavil in poslal stvarno nepristojnemu sodišču pa jo je pooblaščenec tožnikov, ki je odvetnik, vložitve tožbe pri nepristojnem sodišču ni mogoče pripisati nevednosti vložnika in tudi ne očitni pomoti vložnika. Nima podlage v spisovnih podatkih in zato ne drži pritožbena navedba, da je prišlo do spremembe vrednosti spora pod 20.000,00 EUR šele tekom postopka, saj je navedena vrednost spora 13.389,05 EUR že v tožbi, ki je bila na Okrožno sodišče v Celju vložena 3. 12. 2012. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo prvi in osmi odstavek 112. člena ZPP, zato ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Pravilno je ugotovilo tudi vsa odločilna dejstva, zato ni podan niti pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ker je izpodbijana procesna odločitev sodišča prve stopnje, pojmovno ni mogoče, da bi sodišče s tako odločitvijo zmotno uporabilo materialno pravo, zato tudi ta pritožbeni razlog ni podan. Pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo, da bi bil izpodbijani sklep obremenjen s katero od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP.

Glede na obrazloženo je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in je potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP). Tožnika s pritožbo nista uspela, zato morata sama trpeti stroške, ki so jima nastali z njeno vložitvijo. Odločitev v tem delu temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.