VSM sodba III Kp 11/2009

Pritožbi višjega državnega tožilca se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede zaseženega tovornega vozila spremeni tako, da se izrek v tem delu glasi:

Zaseženo tovorno vozilo, reg. št., last družbe, se kot prevozno sredstvo, uporabljeno za prevoz drog, vzame.

Pritožbi zagovornikov obdolženca se kot neutemeljeni zavrneta in se v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika odvetnika pa se izplačajo iz proračunskih sredstev.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in mu po istem zakonskem določilu izreklo kazen devet let zapora. Na podlagi določila prvega odstavka 56. člena KZ-1 je obdolžencu v izrečeno kazen vštelo pripor od 13.11.2008 od 22.10 ure dalje, po določilu petega odstavka 186. člena v zvezi s tretjim odstavkom 73. člena KZ-1 pa mu je izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov, to je 99.750 g (+ - 260 g) prepovedane droge heroina. Po določilu četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženca oprostilo povrnitve vse stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona, po prvem odstavku 97. člena ZKP pa je odločilo, da potrebni izdatki in nagrada postavljenega zagovornika obremenjujejo proračun. Na podlagi tretjega odstavka 110. člena ZKP je zaseženo tovorno vozilo znamke, reg. št., vrnilo lastniku.

Proti takšni sodbi so se pritožili:

- zagovornik obdolženca odvetnik iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da prvostopenjsko sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču oziroma da spremeni odločbo o kazenski sankciji tako, da obdolžencu izreče milejšo kazen;

- zagovornik obdolženca iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji ter kršitve 29., 35. in 36. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava), s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi, in

- višji državni tožilec zaradi odločbe o varnostnem ukrepu, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da na podlagi petega odstavka 186. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 73. člena KZ-1 izreče odvzem vlečnega vozila, s katerim je obdolženec prevažal drogo.

Pritožbeno sodišče je o seji pritožbenega senata obvestilo vrhovnega državnega tožilca in zagovornika, ki je v pritožbi navedel, da se seje želi udeležiti. Ker sta bila vrhovni državni tožilec in zagovornik o seji v redu obveščena, a se je nista udeležila, jo je pritožbeno sodišče opravilo v njuni odsotnosti skladno z določilom četrtega odstavka 378. člena ZKP.

Pregled zadeve je pokazal naslednje:

Zagovornik obdolženca v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodbo oprlo na nedovoljen dokaz, pridobljen v nasprotju z zakonom. Po oceni pritožbe so ta dokaz mamila, ki so jih carinski delavci našli na podlagi nezakonito opravljene preiskave kabine vozila, ne da bi imeli za svoje ravnanje odredbo sodišča. Pri tem navaja določila Zakona o carinski službi (ZCS-1), ki določajo pregled in preiskavo prevoznega sredstva (27. člen ZCS-1), in sicer tretji odstavek, ki določa, da pregled prevoznega ali prenosnega sredstva pomeni vizualni pregled prostorov, prevoznega sredstva ali prenosnega sredstva in stvari, ki so v njem, in četrti odstavek istega, ki določa, da se preiskava prevoznega ali prenosnega sredstva lahko opravi v primeru razlogov za sum kršitve carinskih, trošarinskih ali drugih predpisov, katerih izvajanje je v pristojnosti službe, pomeni pa podroben pregled vseh delov prevoznega ali prenosnega sredstva, vključno s stvarmi v njem, pri katerem se lahko za pregled posameznih delov prevoznega ali prenosnega sredstva oziroma stvari v njem uporabijo tehnični pripomočki in prevozno ali prenosno sredstvo oziroma stvari tudi razstavijo. Pritožnik navaja, da je carinski delavec takoj opravil preiskavo tovornega vozila, najprej z rentgensko napravo, nato pa s podrobnim pregledom kabine tovornega vozila, ne da bi najprej izvajal vizualni pregled tovornega vozila. Ker sme uniformirani carinik in uniformirani inšpektor opraviti preiskavo prevoznega sredstva zgolj v primeru, ko je podan razlog za sum kršitve carinskih, trošarinskih ali drugih predpisov, katerih izvajanje je v pristojnosti službe, carinik pa ni vedel povedati, kaj je pri njem vzbudilo sum, da obdolženec krši navedene predpise, je bila preiskava tovornega vozila s tehničnim pripomočkom (rentgenom) in s podrobnim pregledom kabine tovornega vozila z odstranitvijo zvočnika izvedena nezakonito, ker je bila izvedena v nasprotju z določilom četrtega odstavka 27. člena ZCS-1. Razlogi prvostopenjske sodbe glede okoliščin, ki so pri priči vzbudile sum, pa so po oceni pritožnika v nasprotju z njeno izpovedbo, zaradi česar je o odločilnih dejstvih v sodbi precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v njenih razlogih o vsebini zapisnikov in med samimi temi zapisniki, zaradi česar je po njegovi oceni sodišče prve stopnje zagrešilo tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje naj bi nepravilno sklepalo na pri carinskem delavcu vzbujen sum o skritih predmetih v notranjosti kabine, ker je videl, da je obloga pritrjena k podlagi s plastičnimi sponkami, saj je šlo za nov tovornjak, čeprav je hkrati povedal, česar pa sodišče v izpodbijani sodbi ni povzelo, „da vozniki tudi v novih tovornjakih počnejo vse mogoče, si montirajo obešalnike in podobno“. Takšne navedbe priče po oceni pritožnika torej ne kažejo na to, da bi bil pri priči vzbujen sum o skritih predmetih, zato je bilo nadaljnje ravnanje priče nezakonito, sodba pa ima v razlogih o tem precejšnje nasprotje. Po oceni pritožbe je bila preiskava kabine, ki jo je obdolženec uporabljal za bivanje in spanje, nezakonita, ker je bila opravljena brez odredbe sodišča in brez navzočnosti dveh prič in obdolženčevega zagovornika in je bila obdolžencu kršena pravica do obrambe, kršena pa so bila tudi določila Ustave, in sicer 2. alinea 29. člena, to je pravica, da se obdolženec brani z zagovornikom, in pravica do varstva zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja (35. in 36. člen Ustave). Nadalje pritožnik navaja, da po njegovi oceni stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, izraženo v sodbi opr. št. I Ips 40/2007 z dne 10.05.2007 in I Ips 95/2004 z dne 16.06.2005, ni v skladu z Ustavo, ker bi moral carinski delavec, prav tako kot policist, ki je opravljal preiskavo kabine tovornega vozila, pridobiti odredbo sodišča, ker kabina, namenjena za bivanje in spanje, predstavlja, enako kot stanovanje, varovano območje posameznikove zasebnosti. Predlaga, da pritožbeno sodišče, v kolikor se s pritožnikom ne strinja, prekine pritožbeni postopek in zahteva presojo Ustavnega sodišča.

Pritožba nima prav. Graja zaključkov sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da je bilo ravnanje priče zakonito, je neutemeljena. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da je priča pregledala in preiskala voznikovo kabino očitno zato, ker je posumila, da je za oblogo v notranjosti nekaj skrito in je takšno sklepanje tudi prepričljivo obrazložilo. Nasprotno sklepanje, da je priča kar tako, ne da bi se ji okoliščine zdele sumljive, začela razstavljati notranjost kabine, nima podlage. Sicer je priča res povedal, da se ne spominja več, kaj je vzbudilo njegov sum, da je za oblogo nekaj skrito, vendar sklepanje, kot ga ponuja pritožba, da bi si to moral zapomniti, če bi ta sum res obstajal, oziroma da ga zato ni bilo, ni pravilno. Priča je povsem logično in sprejemljivo razložil, da sedaj (torej na glavni obravnavi) točno ne more več reči, kaj je vzbudilo njegov sum, da je za oblogo nekaj skrito, ali je bilo to trkanje, ker je mogoče po zvoku ločiti, ali je za njo prazen prostor ali ne, ali pa mu je sum vzbudil kakšen odvit vijak, vendar misli, da je bilo to trkanje, da pa so se mu tudi plastične sponke, ker je šlo za nov tovornjak, zdele sporne, čeprav je res, da vozniki, tudi v novih tovornjakih počnejo vse mogoče, montirajo obešalnike in podobno. Hkrati je tudi povedal, da sta dva opraskana kovinska „nehta“ oziroma kovici dajali videz, da je nekdo z njima nekaj počel (l. št. 209 in 210). Glede na takšno izpovedbo navedene priče je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se je priči utemeljeno vzbudil sum, da je za oblogami nekaj skrito in je upravičeno nadaljeval s pregledom in preiskavo kabine. Kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, ker je sodišče prve stopnje korektno povzelo izpovedbo navedene priče in ni nobenega nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov in med samimi temi zapisniki, kot neutemeljeno navaja pritožba. Sodišče prve stopnje pa sodbe tudi ni oprlo na nedovoljen dokaz (kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP), ker preiskava kabine po oceni pritožbenega sodišča ni bila opravljena nezakonito. Pritožba navaja sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in se z njunimi razlogi ne strinja ter predlaga, da pritožbeno sodišče postopek prekine in zahteva odločitev Ustavnega sodišča. Pritožbeno sodišče pa meni, da za takšno ravnanje nima razloga. Strinja se namreč s sodbami Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I Ips 95/2004, opr. št. I Ips 40/2007 in opr. št. I Ips 2/2007 in ocenjuje, da gre v obravnavanem primeru glede tega vprašanja za prav tako situacijo, kot jo obravnavajo navedene sodbe. Tudi v obravnavanem primeru ne gre za carinsko preiskavo obsojenčevega vozila oziroma kabine v nasprotju z zakonom in z njo pridobljeni dokazi, torej najdeno mamilo, niso nedovoljeni v smislu 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Po določbah 27. člena Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami carinski organi opravljajo carinsko nadzorstvo nad uvozom, izvozom in tranzitom prepovedanih drog, po določbi četrtega odstavka 4. člena istega zakona pa je uvoz del prometa, ki pomeni vnos prepovedane droge v Slovenijo iz držav članic Evropske unije ali držav podpisnic Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru in iz tretjih držav, carinski organi pa po določbah 12. člena ZCS-1 opravljajo nadzor in kontrolo, preprečujejo in odkrivajo carinske in trošarinske prekrške ter druga kazniva dejanja iz pristojnosti službe, na podlagi določb 27. člena tega zakona pa smejo pregledati, če obstajajo razlogi za sum kršitve predpisov iz pristojnosti službe, pa tudi preiskati vsako prevozno sredstvo, pregled prevoznega sredstva pa pomeni vizualni pregled njegovih prostorov in stvari v njem, preiskava pa podroben pregled vseh delov vozila tudi s pomočjo tehničnih pripomočkov ali tako, da se ga razstavi. Trditev, da bi bilo potrebno pred preiskavo kabine vozila in vozila dobiti odredbo sodišča, ni pravilna. Po določbah 29. člena ZCS-1 je sodna odredba za carinsko preiskavo potrebna le za preiskavo poslovnih prostorov iz 28. člena istega zakona, če oseba, pri kateri se opravlja pregled prostorov, ne dovoli preiskave, vendar v obravnavani zadevi ni šlo za tak primer in odredba sodišča za preiskavo obsojenčevega vozila in njegove kabine ni bila potrebna. Pritožbeno sodišče se torej ne strinja s pritožnikom, ki meni, da bi za pregled vozniške kabine tovornega vozila carinski delavci potrebovali odredbo sodišča, ker gre za prostor, ki po oceni pritožbe uživa enako varstvo zasebnosti in njenega uporabnika kot stanovanje. Tovorno vozilo je sredstvo, ki ga je podjetje, ki ga je imelo v lasti, uporabljalo za prevoz blaga. Hišna preiskava, za katero je potrebna odredba sodišča, se ne nanaša na vozila, ki so v javnem prometu lahko podvržena policijski in carinski kontroli kot v obravnavanem primeru, in vozniška kabina tovornega vozila na vožnji, enako kot osebni avtomobil, ki se kot zaprt prostor prav tako lahko uporabi za spanje, ne predstavlja prostora za bivanje, tudi če voznik v njej prespi, in za uporabnika ne predstavlja prostora, ki zagotavlja varstvo uporabnikove zasebnosti enako kot stanovanje. Kot takšen bivalni prostor je mogoče šteti bivalno prikolico in stanovanjski del avtodoma, ne pa prostor v vozilu, namenjen njegovemu upravljanju, ne glede na okoliščino, da ga voznik uporablja tudi za počitek. V obravnavanem primeru je bilo tovorno vozilo zato zakonito pregledano in preiskano, odredba sodišča zato ni bila potrebna, carinski delavci pa so ravnali v skladu s svojimi zakonskimi pooblastili. V obravnavanem kazenskem postopku zato niso bile kršene ustavne določbe in pritožbeno sodišče ocenjuje, da odločitev Ustavnega sodišča, kot predlaga pritožnik, ni potrebna. Sodišče prve stopnje zato tudi ni kršilo določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker so bili v kazenskem postopku uporabljeni dokazi zakonito pridobljeni. Pritožba zagovornika obdolženca, ki uveljavlja kršitve citiranih ustavnih določb in določb kazenskega postopka, zato ni utemeljena.

Obe pritožbi zagovornikov neutemeljeno grajata tudi pravilnost in popolnost dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Prvostopenjsko sodišče je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe ter v zvezi z izvajanji pritožb obeh pritožnikov dodaja:

Oba pritožnika grajata zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženec vedel, da prevaža prepovedano drogo heroin zaradi nadaljnjega dajanja droge v promet in trdita, da je bil prepričan, da prevaža hrano za konje, ki se uporablja kot doping in jo je skril, da mu je cariniki ne bi zasegli, na kar so ga opozorili naročniki, ki so mu zamolčali, da gre za drogo, da bi bil manj vpadljiv ob morebitnih kontrolah. Sodišče prve stopnje pa je okoliščino, da je spremenil zagovor, napačno ocenilo. Spremenjen zagovor, ko je najprej povedal, da je tovor skril zato, ker v kabini ni bilo prostora, nato pa po resnici, da so mu to zaradi nevarnosti zasega naročili naročniki prevoza, je pripisati obdolženčevi nezbranosti in stresni situaciji zaradi privedbe na zaslišanje in njegovemu spoznanju, da so naročniki nevarna kriminalna združba, katerih identiteto je nevarno odkriti. Po oceni zagovornika bi obdolženec, v kolikor bi vedel, da spravlja prepovedano drogo, uporabljal rokavice in ne bi tvegal odkritja prsnih odtisov, medtem ko okoliščina, da je pakete skril za oblogo v kabini, ne dokazuje, da je vedel, da je v paketih mamilo. Zagovornik pa se ne strinja z oceno prvostopenjskega sodišča, ki, kot navaja v pritožbi, obdolženčev zagovor ocenjuje kot neskladen in nelogičen, po drugi strani, ko zavrača sklicevanje obrambe na okoliščino, da je obdolženec preprost in neizobražen in ni mogel vedeti, kakšno blago sprejema v prevoz, pa obdolženca ocenjuje kot inteligentnega in razgledanega, ki ne bi mogel biti žrtev iznajdljivih preprodajalcev prepovedanih drog, zaradi česar so po oceni pritožnika razlogi o odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi popolnoma nejasni oziroma v precejšnji meri s seboj v nasprotju in meni, da s takšno obrazložitvijo sodišče ni le napačno ugotovilo dejansko stanje, temveč je bistveno kršilo tudi določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča upravičeno ni verjelo obdolženčevemu zagovoru, da je bil prepričan, da prevaža hrano za konje. Zaključek, zakaj takšnemu zagovoru ne verjame, pa je podrobno, tehtno in prepričljivo obrazložilo, njegove razloge pa pritožbeno sodišče v celoti povzema in jim pritrjuje (stran 4 do 6 prvostopenjske sodbe), vključno z oceno o izkušenosti obdolženca kot dolgoletnega voznika, na kar kažejo pridobljeni šengenski in jugoslovanski vizumi, prepričljiva pa je tudi ocena obdolženca kot osebe, ki so mu naročniki prevoza očitno zaupali, ko so mu predali tako obsežen in v primeru nadaljnje prodaje dragocen tovor. Tudi ocena prvostopenjskega sodišča, da obdolženec že zaradi dolgoletnih izkušenj pri mednarodnih prevozih blaga ni pripravna žrtev za iznajdljive preprodajalce droge, ki ne bi vedela, kaj ji je bilo dano v prevoz, je pravilna ter logična in razlogi sodbe glede obdolženčeve izkušenosti in razgledanosti tudi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Zato zagovornik v pritožbi vsebinsko niti ne uveljavlja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot navaja, temveč se tudi v tem delu ne strinja z dejanskim stanjem, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Zaključku prvostopenjskega sodišča, da je obdolženec, kljub morebitnemu pomanjkanju formalne izobrazbe, inteligentna in razgledana oseba, ki je za primer razkritja droge pripravila dobro izdelano strategijo in zagovor, tudi ni mogoče ugovarjati. Nasprotno, tudi po oceni pritožbenega sodišča okoliščine, ki jih navaja prvostopenjsko sodišče, kažejo na to, vključno z dejstvom, da je obdolženec pri svojem večletnem delu voznika, ki je potoval po različnih državah, pridobil številne življenjske izkušnje, tudi tiste, ki se nanašajo na različne vidike prevozništva, in ga zato ni mogoče oceniti kot neizkušeno žrtev prevare, ki za pravo vsebino tovora ni vedela. Pravilnosti zaključkov prvostopenjskega sodišča glede dejanskega stanja pa tudi okoliščina, da obdolženec ni uporabljal rokavic pri spravljanju droge za oblogo v kabini vozila, ne more spremeniti.

Iz navedenih razlogov, in ker pritožbi zagovornikov tudi v ostalem ne navajata ničesar takšnega, kar bi povzročilo dvom v pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, sta pritožbi zoper krivdni izrek neutemeljeni.

Pritožbama zagovornika ni mogoče ugoditi niti, ko predlagata spremembo odločbe o kazenski sankciji. Sodišče prve stopnje je namreč obdolžencu za obravnavano kaznivo dejanje izreklo povsem primerno kazen in pravilno upoštevalo težo storjenega kaznivega dejanja, stopnjo kazenske odgovornosti obdolženca ter okoliščine, ki jih je pri odmeri kazni upoštevalo. Olajševalni okoliščini, to je, da obdolženec še ni bil obsojen in njegovo poslabšano zdravstveno stanje, sta bili, ob okoliščinah, ki jih kot obteževalne navaja prvostopenjsko sodišče, v zadostni meri upoštevani. Izjemno velika količina heroina, ki jo je obdolženec prevažal zaradi nadaljnjega dajanja v promet in ki je zelo nevarna droga s težkimi in škodljivimi posledicami za zdravje pri njenih uživalcih, tudi po oceni pritožbenega sodišča ni narekovala odmere nižje kazni, kot jo je izreklo sodišče prve stopnje. Navedeno ima takšno težo, da tudi okoliščini, da obdolženec sam preživlja družino in ima zdravstvene težave, ne moreta vplivati na izrek nižje kazni.

Utemeljena pa je pritožba višjega državnega tožilca zaradi odločbe o varnostnem ukrepu. Pritožnik ima prav, ko navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje v skladu z določilom petega odstavka 186. člena KZ-1 izreči odvzem vozila, ki je bilo uporabljeno za prevoz droge. Sodišče prve stopnje je namreč napačno ocenilo, da iz razloga, ker obdolženec ni lastnik prevoznega sredstva, in ker ni razloga za sklepanje, da bi lastniki vozila vedeli, kaj v njem prevaža, vozila kot prevoznega sredstva ni mogoče odvzeti. Pri tem je sodišče prve stopnje napačno sklepalo, da bi za odvzem prevoznega sredstva v obravnavanem primeru moral biti izpolnjen eden od pogojev iz drugega odstavka 73. člena KZ-1, ki določa, da se predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje ali so nastali s kaznivim dejanjem, smejo vzeti tudi, kadar niso storilčeva last, če to zahteva splošna varnost ali moralni razlogi, v obravnavanem primeru pa noben od teh razlogov ni podan. Takšna razlaga je napačna. KZ-1 v 73. členu določa odvzem predmetov, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje ali so nastali s kaznivim dejanjem, in se smejo vzeti, če so storilčeva last (prvi odstavek), smejo pa se vzeti tudi, kadar niso storilčeva last, če to zahtevata splošna varnost ali moralni razlogi, vendar pa pravica drugih terjati od storilca odškodnino s tem ni prizadeta (drugi odstavek), medtem ko nadalje določa, da se sme z zakonom določiti obvezen odvzem predmetov, tudi če niso storilčeva last (tretji odstavek). Zakonodajalec je torej v petem odstavku 186. člena KZ-1 uresničil določbo tretjega odstavka 73. člena KZ-1 in določil obvezen odvzem prevoznega sredstva, če je to uporabljeno za prevoz in hrambo drog, kot v obravnavanem primeru. Pritožba višjega državnega tožilca ima zato prav, ko navaja, da je zakonodajalec pri takšni zakonski ureditvi očitno izhajal iz predpostavke, da so tovrstna kazniva dejanja, način njihove izvršitve in obsežnost ter nevarnost posledic, ki jih povzročajo, takšna, da narekujejo dodatno zaostritev sankcioniranja, ki se razširi tudi na krog oseb, ki niso storilci ali udeleženci pri tem kaznivem dejanju, in da je zato nepomembno, ali so lastniki vozila vedeli, kaj obdolženec z njim prevaža, ali ne. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi višjega državnega tožilca ugodilo in odločbo o varnostnem ukrepu, skladno z določilom petega odstavka 186. člena v zvezi z določilom tretjega odstavka 73. člena KZ-1, spremenilo tako, da je odločilo, da se tovorno vozilo vzame.

Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je o pritožbah odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena in 391. člen ZKP).

Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, glede potrebnih izdatkov in nagrade njegovega zagovornika, ki je bil postavljen po uradni dolžnosti, pa je odločilo, da se izplačajo iz proračunskih sredstev (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 97. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).