VSM sodba II Kp 28391/2010

Pritožbi zagovornika obdolženega J.P. se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se obdolženega (z osebnimi podatki kot v prvi sodbi) po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku oprosti obtožbe, da je pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi pogodbe preslepil drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, zaradi celotne neizpolnitve obveznosti pa je za stranko nastala premoženjska škoda na ta način, da je kot direktor družbe ..., preko V.K., direktorici družbe..., N.P. februarja 2007 obljubil dobaviti tovorno prikolico znamke Meusburger, nakar je P. v prepričanju, da bo prikolico P. uredil in jo dobavil, 9. 3. 2007 v ... s K. sklenila pogodbo o nabavi prikolice, nakar ji po izvršenem nakazilu s strani ...banke v višini 20.000,00 EUR, po računu družbe ... št. 0902 z dne 9. 2. 2007, P. prikolice kljub obljubi P. ni dobavil, pri čemer je ..., ki mora sedaj sama plačevati leasing obroke, nastala skupna škoda v višini 22.000,00 EUR,
s čemer bi naj storil kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena Kazenskega zakonika.
Po tretjem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku se oškodovano N. P. s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.
Stroški kazenskega postopka pred sodiščem prve stopnje in pred pritožbenim sodiščem obremenjujejo proračun.

1Okrožno sodišče v ... je kot sodišče prve stopnje 27. 10. 2010 obdolženega J.P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ) ter mu po 50. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) je bila oškodovana N.P. s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo, po četrtem odstavku 95. člena ZKP pa je bilo sklenjeno, da stroški kazenskega postopka, z izjemo sodne takse, obremenjujejo proračun (pravilno bi bilo, če bi bil obdolženi teh stroškov oproščen). Povzeto je bilo storjeno s sodbo II K 28391/2010.

2Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti oziroma podrejeno, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba je utemeljena.

4Pritožnik sicer nima prav, ko sodišču prve stopnje v pritožbeni obrazložitvi očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitve kazenskega zakona iz 1. in 2. točke 372. člena ZKP. Vprašanje resničnega oškodovanca in dveh ali treh osi pri prikolici ter vprašanje krivdne oblike so dejanska vprašanja in ne vprašanja, ki bi zadevala procesnopravna ravnanja sodišča prve stopnje oziroma njegovo uporabo materialnega prava. Ima pa pritožnik prav tedaj, ko, čeravno znova znotraj napačnega pritožbenega razloga zatrjuje, da je obdolženi svojo obveznost izpolnil. V tem delu se je namreč sodišče prve stopnje v dejanskih ugotovitvah tudi po presoji pritožbenega sodišča zmotilo.

5Kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena KZ stori tisti, ki pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi ali izvajanju pogodbe ali posla preslepi drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, ali s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo ali ne bodo mogle biti izpolnjene, zaradi delne ali celotne neizpolnitve obveznosti, pa nastane za stranko ali koga drugega premoženjska škoda. Bit inkriminacije je torej v delni ali celotni neizpolnitvi obveznosti ter posledično nastali škodi, ki se praviloma kaže v zmanjšanju ali izgubi premoženja.

6Po opisu dejanja celotna obveznost v obravnavani zadevi ni bila izpolnjena zato, ker obdolženi oškodovanki obljubljene prikolice ni dobavil, kar pa glede na kasnejše dogajanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne more držati. Dejstvo je namreč, da oškodovanka po svojih pomočnikih prikolice v Nemčiji zaradi razlike v številu osi od dogovorjenega ter nekaterih drugih neskladij s podatki v prometnem dovoljenju ni hotela prevzeti in dejstvo, je, da je bila nato takšna prikolica v Slovenijo prepeljana. Ker za zadnje ni podatka, da je bilo to storjeno s kakšnimi drugimi nameni, je na mestu ugotovitev, da imamo pri obdolženčevem ravnanju opraviti z nepravilno izpolnitvijo obveznosti in ne z neizpolnitvijo v smislu zgornje inkriminacije. Če k temu dodamo še načelno pripombo, po kateri nepravilna izpolnitev obveznosti nima nujno za posledico strankinega oškodovanja ter da je to v konkretnem primeru, z oziroma na izkazano verjetnost, da je oškodovanka prikolico na koncu vendarle odpeljala, v zatrjevani višini močno dvomljivo, obdolženemu očitano kaznivo dejanje ne more biti dokazano (3. točka 358. člena ZKP) in je bilo treba sodbo sodišče prve stopnje, skladno s prvenstvenim pritožbenim predlogom, spremeniti (prvi odstavek 394. člena ZKP v zvezi s petim odstavkom 392. člena ZKP).

7Odločba o napotitvi oškodovanke s premoženjskopravnim zahtevkom na pravdo temelji na citiranem zakonskem določilu, odločba o stroških kazenskega postopka pa na prvem odstavku 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP. Obe sta posledica zgoraj obrazložene sodbe.