VSL sklep I Cp 2843/2013

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog dediča E. B. za izdajo začasne odredbe, s katero bi se sodediču J. B. prepovedalo odtujitev in obremenitev v izreku sklepa točno navedenih nepremičnin.

Dedič E. B. se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa, da razveljavi prvostopenjski sklep in zadevo vrne v ponovno odločanje. Ne strinja se s stališčem prvostopenjskega sodišča, da terjatev zoper sodediča ne obstoji oziroma mu ne bo nastala. Če bi sodedič prosto razpolagal s premoženjem, ki ga je pridobil neodplačno, bi bila zadostitev nujnemu dednemu deležu, ki je prikrajšan, vsaj pretežno, če že ne v celoti onemogočena. Prepričan je, da se je sodna praksa iz leta 2000, na katero se opira prvostopenjsko sodišče, spremenila. Sodedič J. B. je dobil nepremičnine z darilno pogodbo, zato se vštejejo v zapuščino. Posledično ni dvoma v obstoj verjetnosti terjatve. Če bo sodedič nepremičnine odtujeval, bo onemogočil uveljavljanje premoženjskih pravic nujnega dediča v zapuščinskem postopku. Po stališču sodišča kot dedič nima nikakršnega pravnega sredstva za zaščito svojih pravic. Sklep nasprotuje podatkom v spisu in ga ni mogoče preizkusiti. Ker ni dvoma, da je sodedič pridobil nepremičnino z darilno pogodbo, ni razloga za napotitev na pravdo. J. B. bo nedvomno moral podarjene nepremičnine oziroma vsaj del teh vrniti v zapuščino. Če bi bila začasna odredba izdana, J. B. ne bi trpel nobenih negativnih posledic. Glede na vse navedeno je izpodbijani sklep v nasprotju sam s seboj in se ga zato ne da preizkusiti. Podani so vsi zakonsko predvideni pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe.

Sodediči na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe, s katero bi se dediču J. B. prepovedalo odtujitev in obremenitev nepremičnin, katere mu je z darilno pogodbo z dne 5.12.2000 podaril zapustnik, je pravilna, vendar iz drugih razlogov, kot jih je navedlo prvostopenjsko sodišče. Na sklepa VSL I Cp 1313/2000 in I Cp 742/2009 oprto stališče, da začasna odredba v zapuščinskem postopku ne pride v poštev, ker se v zapuščinskem postopku ne odloča o spornih terjatvah, je preozko. Po določbi 200. člena Zakona o dedovanju (ZD) lahko zapuščinsko sodišče ves čas zapuščinskega postopka odredi ukrepe za zavarovanje zapuščine. Eden od ukrepov za zavarovanje zapuščine pa je lahko tudi začasna odredba po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ (prim. sklep VSL II Cp 2071/2000 z dne 24.1.2001).

Višje sodišče pritrjuje pritožbenim stališčem glede verjetnosti obstoja terjatve. Dejstvo je, da je zapustnik sinu J. B. s prej navedeno darilno pogodbo podaril nepremičnine parc. št. 1572/4, 1573/2, 1573/5 in 1573/6, vse k.o. x. Po podatkih spisa zapustnik ob smrti ni bil lastnik nepremičnega premoženja. Dedič E. B. uveljavlja nujni delež, ki znaša 1/10 (drugi odstavek 26. člena ZD - zakoniti dediči zapustnika so njegova vdova in štirje otroci). Zaradi uveljavljanja nujnega deleža bo potrebno ugotoviti vrednost zapuščine I. B. po določbah 28. člena ZD. Pri ugotavljanju vrednosti zapuščine se med drugim upoštevajo vsa darila, ki jih je zapustnik dal zakonitim dedičem. Vrednost zapuščine v obravnavani zadevi še ni znana. Ob upoštevanju trditev vseh dedičev in v spis vloženih pogodb, pa je na podlagi splošno znanih dejstev o vrednosti nepremičnin mogoče s stopnjo verjetnosti sklepati, da je nujni delež E. B. prikrajšan. Nenazadnje temu smiselno pritrjuje tudi J. B. v vlogi z dne 22.11.2012 (list. št. 24-25 spisa). Zaenkrat več dejstev govori v prid trditvi, da celotna vrednost daril, ki jih je I. B. dal potomcem, presega 1/10 vrednosti zapuščine. Torej je nujni delež E. B. verjetno prikrajšan (drugi odstavek 34. člena ZD), zato bo potrebno vrniti v zapuščino toliko daril, da bo njegov nujni delež dopolnjen (prvi odstavek 34. člena ZD), in sicer kot določa 38. člen ZD.

Zato pride v poštev ukrep za zavarovanje zapuščine z izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve po 272. členu ZIZ. Za njeno izdajo pa je potrebno razen verjetno izkazane terjatve izkazati tudi enega izmed pogojev iz drugega odstavka 272. člena ZIZ: ali nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; ali da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; ali da dolžnik (v obravnavanem primeru dedič J. B.) z izdajo začasne odredbe, če se bo tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (E. B.). Skladno s tretjim odstavkom 272. člena ZIZ pa E.B. ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi J. B.k s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. E. B. pa v predlogu za izdajo začasne odredbe teh pogojev ni substancirano zatrjeval. Zgolj pavšalno je navedel, da J. B. z začasno odredbo ne bo utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale njemu. Svojih trditev ni dopolnil niti po prejemu vloge J. B. z dne 22.11.2012, v kateri se je protivil izdaji začasne odredbe in posebej opozoril na zgolj pavšalno zatrjevanje nevarnosti odtujitve ali obremenitve nepremičnin in neresničnost ter neutemeljenost trditve, da predlagatelj začasne odredbe v primeru razpolaganja z nepremičninami ne bo mogel uveljaviti premoženjskih pravic. V poplačilo nujnega deleža mu je pripravljen plačati 15.000,00 EUR. Še tudi v pritožbi E. B. v zvezi z drugim pogojem za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve navaja zgolj, da „dedič J. B. z izdajo predlagane začasne odredbe v nobeni meri ne bi trpel nobenih negativnih posledic“ (gl. drugi odstavek na zadnji strani pritožbe; v spisu list. št. 46), brez kakršnekoli obrazložitve. Glede na tako skopo trditveno podlago pa ob pravilni uporabi materialnega prava predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

Glede na to, da pritožnik v vlogi, v kateri je predlagal izdajo začasne odredbe navaja, da v kolikor J. B. ni pripravljen vrniti darila v zapuščino, postavlja zahtevek za izplačilo denarne vrednosti nujnega deleža (v še ne določeni višini), bi bilo možno izdati začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve po 270. členu ZIZ. Za izdajo take začasne odredbe pa je potrebno izkazati nevarnost, da bo uveljavitev terjatve zaradi dolžnikovega razpolaganja s premoženjem onemogočena ali precej otežena, z zatrjevanjem konkretnih okoliščin, ki bi kazale, da bo uveljavitev terjatve zaradi določenih ravnanj dolžnika onemogočena ali otežena; izkazati je treba t.i. subjektivno nevarnost. To nevarnost mora upnik zatrjevati tudi, če se sklicuje na tretji odstavek 270. člena ZIZ, kar je moč povzeti iz navedb E. B. (prim. odločbi VSL III Cp 425/2007 in I Cp 1453/2011). Navedb, ki bi kakorkoli utemeljevale subjektivno nevarnost, pa pritožnik tekom postopka ni podal.

Pritožba sicer navaja, da uveljavlja tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, vendar pa iz vsebine pritožbe izhaja, da se z dejanskimi ugotovitvami prvostopenjskega sodišča strinja, izpodbija pa zaključke prvostopenjskega sodišča, ki so materialnopravni. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o kršitvah določb postopka. Izpodbijani sklep namreč ne nasprotuje podatkom v spisu in tudi ni v nasprotju sam s seboj, tako da je njegov preizkus mogoč. Pokaže pa preizkus sklepa, kot je obrazloženo zgoraj, da so stališča materialnopravno zmotna. Ker pa je ob ugotovljenem dejanskem stanju in upoštevanju neprerekanih trditev dedičev, mogoče materialno pravo uporabiti pravilno, pri čemer je odločitev enaka izpodbijani, in ker tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP, ki se v zapuščinskem postopku uporablja subsidiarno (163. člen ZD), ni, je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 358. členom ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 174. členu ZD v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.