200. člen ZD

Pritožba je samostojno pravno sredstvo zoper odločitev sodišča prve stopnje. Sklicevanje na navedbe v ugovoru ne zadošča za pridobitev lastnosti pritožbenih navedb. O navedbah v ugovoru se je sodišče prve stopnje izreklo v izpodbijanem sklepu in zato z njimi po naravi stvari ni mogoče utemeljevati odločitve v kasneje sprejeti odločbi. Neutemeljen je pritožbeni očitek o zmotnem neupoštevanju prvega odstavka 58. člena ZIZ, po katerem sodišče v primeru izostanka upnikovega odgovora na ugovor šteje dolžnikove navedbe za resnične. Pravilno je namreč stališče v izpodbijanem sklepu, da se za resnične štejejo le navedbe, ki niso v nasprotju z upnikovimi navedbami v predlogu za izdajo začasne odredbe. Dedni sporazum ni bil podpisan in prodajna pogodba ni pravno perfektna. Kljub navedenemu pa ni vzbujen dvom o pravilnosti zaključka, da je dedičeva trditev, da stanovanje sodi v zapuščino, verjetno izkazana. Verjetno je izkazano, da je bil dogovor med zapustnikom in pritožnikom v delu, ki se nanaša na sporno stanovanje, realiziran, to pa zadostuje za zaključek o verjetni izkazanosti dedičeve trditve, da stanovanje sodi v zapuščino.

Kljub temu, da pritožnik ni izkazal razlogov za dopustnost, da takšno dejstvo in dokaz (čl. 337/1 ZPP) uveljavlja v pritožbi, pa je takšno šele pritožbeno uveljavljanje novega dejstva in dokaza izjemoma dopustno, če gre za dednopravno vprašanje in laično stranko, kot to izhaja iz usklajene aktualne sodne prakse. Pritožbeno sodišče je novoti dopustilo in nato presojalo njeno utemeljenost, saj pritožnik, ki je laična oseba in je v zapuščinskem postopku nastopal sam, brez prisotnosti prava vešče osebe, pred sodiščem prve stopnje v okviru procesno materialnega vodstva po čl. 285 ZPP ni bil opozorjen o omejitvah glede navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov (čl. 286 ZPP), kar se posledično odraža tudi v prekluzijah v pritožbenem postopku

Začasna odredba, ki jo sodišče izda med zapuščinskim postopkom, je namenjena zavarovanju oziroma ohranitvi zapuščine za dediče, dokler ni odločeno o dedovanju oziroma delitvi zapuščine. Gre torej za začasen ukrep, s katerim se sodedičem (ali tretjim osebam) preprečijo ravnanja (ali opustitve), ki bi utegnila razvrednotiti ali kako drugače ogroziti zapuščino. Ni pa ta ukrep namenjen reševanju že nastalih sporov med sodediči. Če je torej pritožnikova sodedinja doslej res samovoljno upravljala in razpolagala z zapuščino, ima pritožnik na voljo ustrezne stvarnopravne in obligacijske zahtevke, ne more pa z začasno odredbo doseči sanacije že izvršenih nedopustnih posegov v zapuščino, niti zahtevane vzpostavitve njenega stanja, kakršno je bilo v času zapustnikove smrti. Sodišče prve stopnje je potemtakem pritožniku materialnopravno pravilno odreklo predlagano začasno pravno varstvo.

Sodišče v zapuščinskem postopku ne odloča o uporabi premoženja, za katerega je sporno, ali sploh sodi v obseg zapuščine in je zato predmet odločanja v pravdnem postopku. Sodišču prve stopnje se zato pred sprejemom izpodbijane odločitve ni bilo treba vsebinsko opredeljevati do trditev predlagatelja in izvesti predlaganih dokazov. V zapuščinskem postopku je mogoče odrediti ukrepe za zavarovanje zapuščine (200. člen ZD), vendar iz vsebine konkretnega predloga ni razvidno, da bi bil predlagan tak ukrep. Pritožnik se je skliceval le na varstvo svojih pravic (onemogočanje opravljanja samostojne dejavnosti) in ni izkazal, da bi z dovolitvijo sodišča, da nemoteno uporablja delavnico, dejansko preprečil njeno propadanje.

Dedič poleg verjetnosti obstoja terjatve ni izkazal enega izmed pogojev iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, ki mora biti podan kumulativno poleg verjetnosti obstoja terjatve, zato predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen, posledično pa tudi ni utemeljena pritožba, ki graja odločitev sodišča prve stopnje.

Stališče, da začasna odredba v zapuščinskem postopku ne pride v poštev, ker se v zapuščinskem postopku ne odloča o spornih terjatvah, je preozko. Zapuščinsko sodišče lahko ves čas zapuščinskega postopka odredi ukrepe za zavarovanje zapuščine. Eden od ukrepov za zavarovanje zapuščine pa je lahko tudi začasna odredba.

Do zaključka zapuščinske obravnave ima upravitelj položaj in pravice, primerljive položaju in pravicam izvršitelja oporoke, po zaključku zapuščinske obravnave pa je pooblaščenec dedičev.

Začasna odredba po določbah ZIZ je eden od načinov zavarovanja zapuščine, ki jih po določbi 200. člena ZD lahko sprejme zapuščinsko sodišče. Začasna odredba v zapuščinskem postopku je torej namenjena zavarovanju zapuščine. ZIZ v 273. členu sicer res le primeroma našteva vrste začasnih odredb; sodišče pa sme za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Vendar pa se z začasno odredbo, s katero se dolžniku nalaga aktivno ravnanje v obravnavani zadevi ne dosega namena zavarovanja. Začasna odredba s takšno vsebino namen zavarovanja zapuščine nedvomno presega. Zato presega tudi domet in namen začasne odredbe.

Za odreditev zapečatenja hiše, ki je predmet dedovanja, mora biti izkazana nevarnost nastanka nenadomestljive škode.

Zapuščinsko sodišče odreja ukrep za zavarovanje zapuščine ves čas postopka. Pri tem uporablja določbe ZIP o začasnih odredbah. Začasni skrbnik za posebne primere ne more izkoriščati zapuščine v lasten interes, ampak lahko upravlja zapuščino v korist vseh sodedičev.